Iz dnevnika Sv.s. Favstine, ki je bila zelo jasnovidna in močno povezana z umirajočimi dušami. In pravi:" Moja povezanost z dušami umirajočih je zelo zaupna. Pogosto se na veliki oddaljenosti družim z dušo umirajočega, najbolj pa se veselim, ko vidim, da se obljuba usmiljenja spolnjuje na teh dušah. Zvest je Gospod, kar enkrat reče to izpolni.

Nekdo, ki je ležal na našem oddelku je začel umirati. Zelo se je mučil. Tri dni je umiral ( toliko časa traja prehod v drugi svet), pa spet na trenutke bil pri zavesti. Vsa soba je molila zanj. Tudi jat sem si želela iti k njemu, toda mati prednica mi je prepovedala hoditi k umirajočim Tako sem v svoji sobici molila zanj. Ko sem slišala, da se muči in temu ni videti konca, me je hipoma nekaj ganilo v duši in rekla sem Gospodu: "Jezus, če ti je vse kar delam ljubo te torej prosim za potrditev, naj se ta človek ne muči, ampak naj takoj preide v večno srečo." Nekaj minut pozneje sem zvedela, da je tako mirno in hitro zaspal, da mu celo sveče ni bilo mogoče prižgati.

Danes je prišel k meni Gospod in mi rekel:" Moja hči, pomagaj mi reševati duše. Šla boš k umirajočemu grešniku, ker je že ves obupan in molila boš ta rožni venes, tako mu boš izprosila zaupanje v moje usmiljenje."
Nenadoma sem se znašla v neznani koči, kjer je v strašnih mukah umiral že starejši človek. Okrog postelje je bilo ogromno hudobnih duhov in objokana družina. Ko sem začela moliti, so se duhovi teme med sikanjem in grožnjami meni razbežali, ta duša se je umirila in polna zaupanja zaspala v Gospodu.
V istem trenutku sem zagledala sebe v svoji sobici. Kako se je to zgodilo -ne vem.

Nekega večera je prišla k meni ena od umrlih sester, ki je bila že prej večkrat pri meni. Prvič sem jo videla v zelo trpečem stanju, potem pa se je trpljenje postopoma zmanjševalo, ta večer pa je žarela od sreče in mi povedala, da je že v nebesih. Povedala mi je, da je Bog tej hiši poslal trpljenje zato, ker se je mati vrhovna predstojnica predala dvomom in nekako ni hotela prav verjeti, kar sem povedala o tej osebi. V znamenje, da je ona šele zdaj v nebesih, bo Gospod Bog blagoslovil to hišo. Potem se mi je približala, me prisrčno objela in rekla: " Že moram oditi." Spoznala sem kako tesno so druga z drugim povezana tri obdobja v življenju duš:zemlja, vice, nebesa."

Zvečer, ko sem se sprehajala po vrtu in molila rožni venec, sem prišla do pokopališča, odprla sem vrata in začela moliti ter sem v notranjosti vprašala duše:"Gotovo ste zelo srečne?" Zaslišala sem besede:"Srečne smo tolikor, kolikor smo izpolnile božjo voljo." Sledila je tišina kot prej. Šla sem vase in dolgo premišljevala, kako izpolnjujem božjo voljo in kako uporabljam od Boga podarjen čas.

Istega dne, ko sem odšla počivat, je k meni ponoči prišla neka duša, trkajoč na omarico, me zbudila in me prosila za molitev. Hotela sem jo vprašati, kdo je, vendar sem zatrla svojo radovednost, to drobno žrtev pa povezala z mojo molitvijo in oboje darovala zanjo.

Ko sem nekoč obiskala neko bolno sestro, staro že štirinosemdeset let in so jo odlikovale številne kreposti, sem jo vprašala: "Gotovo ste, sestra, že pripravljeni stopiti pred Gospoda?" Odgovorila mi je, da se je vse življenje pripravljala na to zadnjo uro, in dodala, da starost ne osvobaja od boja.

Ko sem pred dnevom vernih duš v somraku odšla na pokopališče, je bil vhod zaprt. Nekoliko sem odprla vrata in rekla: "Če kaj želite duše, vam bom rada ugodila, kolikor mi to pravila dovoljujejo." Tedaj sem zaslišala besede:"Spolni božjo. Me smo toliko srečne, kolikor smo spolnile božjo voljo."

Zvečer so te duše prišle in me prosile za molitev. Veliko sem zanje molila, ker sem zato imela dovoljenje svojih predstojnic.
Ponoči me je spet obiskala neka duša, ki sem jo nekoč že videla. Vendar me ni prosila za molitev, ampak mi je očitala, da sem bila nekoč zelo ošabna in prazna in ter da se zdaj tako razdajam za druge, čeprav imam še neke druge napake. Odgovorila sem: "Da, bila sem zelo ošabna in prazna, toda spovedala sem se že in se spokorila za svoje neumnosti. Zdaj pa zaupam v dobroto svojega Boga, in če sedaj padem, je to nehote, nikoli namerno, nikoli s premislekom, tudi v najmanjši stvari ne."
Duša pa mi je kljub temu začela očitati, zakaj ne priznavam njene veličine, tako kot ji jo vsi dajejo za njena velika dejanja; zakaj je le jaz ne častim. Tedaj sem spoznala, da je bil to satan, in sem rekla:"Samo Bogu pripada čast, izgini, satan!" Takoj se je ta duša zrušila v strašnen, nepojmljiv in nepopisen prepad.
lep pozdrav vsem,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]