Mati srna, lisica in ježevka nam pokažejo svoje otroke. Mati Zemlja je potrpežljiva in popustljiva z živalmi!

Mi trije v „štirinožcu“, džipu, smo si nabirali in si še nabiramo svoje izkušnje.
Čas hiti in ure minevajo. Vlada toplejši čas.
Česa smo se naučili in kaj je pomembno za nas še danes? Zunaj, torej izven džipa, se ne smemo premikati, ne da bi govorili. Živali shranijo v svojo slikovno govorico oz. slikovno komunikacijo tako ton, torej zvok glasu, kot tudi vonj in podobo ter njeno gibanje, pa tudi potek življenja svojih vrstnikov in vseh drugih živih bitij, vključno ljudi.

Na svojih ekskurzijah smo vsi trije še nekaj tednov nosili „obleke divjih prašičev“. Vedno znova smo doživljali matere, vodeče svinje, z njihovimi cecatniki, z njihovimi otroki. V določeni razdalji - še dokaj plahe - so hodile mimo nas, tudi takrat, ko sem jaz, dvonožec, stala ali sedela zunaj na svojem majhnem zložljivem stolu.
V žepu jope sem imela eno ali dve jabolki, ki sem ju počasi zakotalila v smer, v kateri sem zagledala živali. Tudi na ta način občutijo, da sem jim prijatelj. Po nekaj tednih so prihajale živalske matere, vodeče svinje, previdno in radovedno vedno bliže, in mladički so skakali in se podili naokrog, kot da bi nam hoteli reči: „Dobro nam je!“
Doživeli smo, kako so rasli in kako so postopoma bledele njihove proge v kožuhu. Po progah v kožuhu namreč spoznamo, da so to otroci, ki še pijejo pri materi.

Pomlad se je pokazala v svojem razkošju. Tu in tam smo videli veverico in številne srne, ki smo jih srečevali na naši ekspedicijski vožnji, so čisto polagoma odlagale svojo zimsko obleko. Ptice so vse bolj uglaševale svoje pesmi na prebujanje narave. Njihove pesmi so napovedovale prihajajoči čas parjenja in so bile izpolnjene z veselim pričakovanjem njihovih prihajajočih otrok narave, ki se bodo izlegli iz znesenih jajčk.
Tudi mi trije smo zamenjali svojo „dišečo“ obleko divjih prašičev s čisto in lažjo.
Naj bo pomlad, poletje, jesen ali zima - nismo se naveličali nadaljevati z našimi ekspedicijami.

S pomočjo velikega Duha narave sem se vse bolj učila komunikativne slikovne govorice med živalmi, naravo in impulzi mineralov. Slikovna govorica kraljestev narave je mogočno tkanje in prepletanje, orkester, kot simfonija, v katero se uglaša vsaka cvetlica, vsako mogočno drevo, vsaka oblika narave, živali, rastlin, pa tudi kamnov.
Razen tega sem izvedela, da vse življenjske oblike narave, vključno svet živali in mineralov, ne komunicirajo samo med seboj, temveč da so vsi tudi v enosti z elementarnimi močmi, z ognjem, vodo, zemljo in zrakom.
Kraljestva narave in elementi so uravnotežene moči. Človek je posegel v simbiozo življenja, v součinkovanje vseh moči in je motil ter moti red. Človek je največja zgaga. S svojim neredom, bojevitim obnašanjem proti planetu Zemlji prikliče naravne katastrofe, epidemije in kuge ter trpljenje in stiske v živalskem svetu, ne nazadnje v škodo človeštva.

Budni opazovalec doživi spomladi enkraten zagon moči v naravi. Vse živali so radostno razpoložene. Mlade živali oživljajo gozdove in polja. Tudi v drevju se krepi radostno ščebetanje. To so mladi ptiči, ki zdaj letajo v manjših in večjih krogih.
Čas dejansko mineva kot da leti. Pomlad je spet prešla v poletje. V tem prehodnem času so prišle bliže tudi srne in nam predstavile svoje bambije. Mati je z nosom pokazala na svoje otroke. Nato je dvignila glavo in nas veselo in zaupljivo pogledala. S to gesto nam je pokazala svoje otroke.
Tudi ptice so postale zaupljivejše. Jasno smo lahko ugotovili, da so bile mlade živali - torej naslednja generacija - manj plašne kot njihovi starši.
Lisičja mati, ki je pozimi prišla k džipu po jabolka in jih hvaležno pojedla pred našimi očmi, je zdaj prišla k nam, da bi nam predstavila svoje mladiče. Mi trije, potniki „štirinožca“, smo se zadrževali v bližini džipa, kar je ni motilo. Zaupala nam je, dvonožcem, ljudem! Lisičji otroci so skakali in se podili sem in tja. V svoji igri so skočili tudi proti nam, kar je mati dopustila. Lisičja mati se je ozirala naokrog z vprašanjem: „Imate kakšno jabolko?“ Imeli smo ga in zakotalili smo ga proti njej. Vzela ga je, se obrnila proti gozdu in tanko zapiskala. Otroci so dvignili pogled, poslušali mater in stekli za njo.

Ježi, ki so v jeseni tudi prišli po koščke jabolk, so nam prav tako pokazali svoje male, bodičaste otroke. Zajci so skakali iz Benjesovih mej ter se igrali na toplem soncu. Le divji prašiči so ostali na večji razdalji. Zakaj? Naša poletna obleka je motila njihov slikovni vonj. Razen tega smo opazili, da so vse bolj obiskovali njive, da bi svoje telo oskrbeli s hranljivimi snovmi in shranili, kar potrebujejo, da bi kolikor toliko prestali zimo.
Zdaj vozita že dva dži- pa. Eden je „štirinožec“, naš ekspedicijski džip, drugi dovaža svežo vodo za vse živali na poljih in v gozdo- vih. Poleti je sveža voda posebej priljubljena - in potrebna. Napajališča so obliko- vana tako, da so sveže vode lahko deležne tudi male živali in to brez nevarnosti, da bi utonile npr. ptice, veverice, miši in mnoge druge, tudi najmanjše živali.
Komunikacija med naravo in živalmi je s stališča človeka nekaj posebnega, kajti narava dovoljuje živalim vse, tudi uničenje drevesa in vej, ko npr. velika žival le-to zlomi, odtrga veje in vejice ali pohodi cvetje in trave in podobno. Človekovi argumenti bi se glasili takole: „Narava se ne more braniti,“ ali: „Žival ne ve, da naj to opusti; saj ima samo instinkt,“ ali „Narava je pač ‘neživa’ kot tudi živali“. Ošaben, egoističen človek meni: „Vse služi samo meni, človeku, kroni stvarstva.“
„Krona stvarstva“ ne pozna Stvaritelja Zemlje in neskončnosti, prav tako kot krona stvarstva ne prepozna Zemlje kot živega organizma, ki je, če ostane uravnotežen, za človeka in ne proti njemu. Ker pa človek, „krona stvarstva“, mater Zemljo zlorablja in ravna proti njej, mati Zemlja sčasoma ne bo več dovoljevala vsega, kar je človek doslej storil velikemu zemeljskemu človeku. „Člo- vek Zemlja“, mati Zemlja, vrača človeku to, kar je nje- gov delež. „Krona stvarstva“ bo zaradi tega propadla. Mati Zemlja bo zmagovalka.

Mati Zemlja je resnično kot ljubeča mati do svojih otrok. Če otroci tu in tam pohodijo trave in cvetlice ali majhna drevesca ali odlomijo veje in vejice, se ne bo odzvala kot histeričen človek. So pač še otroci, ki tega ne storijo zlonamerno. Živalski otroci ne uničujejo namerno velikih površin kot ljudje. Ne uničujejo deževnih gozdov, ne sekajo ali požigajo ogromnih gozdnih površin za osebni dobiček. Ne zastrupljajo njiv z gnojem, gnojnico in škodljivimi kemikalijami kot ljudje. Ne onesnažujejo vode in ne zasmrajajo zraka.
Živali gozdov in polj povzročijo komaj kaj škode. Človek je parazit, pošast, ki uniči vse, resnično vse, in to, kot misli, za svoje dobro. Vendar v resnici ne. Vse bolj se kaže, da je to njegovo trpljenje.
Če zmoremo prisluhniti komunikacijskemu orkestru, součinkovanju elementov, narave in živali z materjo Zemljo, potem tudi kot človek občutimo, da živali v naravi ne delajo škode. Mati Zemlja je popustljiva, ker ji otroci, živali, ne delajo težav. Zemlja si nenehno prizadeva za izravnavo med naravo, živalmi in minerali. Kar žival tu ali tam poškoduje ali uniči, je za mater Zemljo tako neznatno, da lahko omogoči, da drugje spet zraste, kar je žival vzela zase.


Narava daje tistemu, ki nesebično daje živalim!

Pravkar mi je prišla na misel pripoved nekega kmeta, ki to dokazuje: v okolici svoje kmetije je žitna polja, namesto da bi jih požel, dal na razpolago živalim. Kar so si živali vzele za svoje potrebe, ni bilo ravno malo, posebno takrat, ko so se na teh njivah zadrževali divji prašiči. Kmet pa je lahko ugotovil, da je bila žetev na drugih njivah toliko večja, tako da je na koncu žetve imel večji pridelek kot leto poprej. To jasno kaže: mati Zemlja nesebične darove živalim ne samo izravna – celo nagradi prijatelja narave in da še več.

Prav v poletnih mesecih so nam živali pokazale, da so tesno povezane z materjo Zemljo in mati Zemlja z njimi, s svojimi otroki narave. Mati Zemlja je dobrotljiva; njeni otroci smejo hoditi po sočnih gozdnih travnikih, skozi grmovje z gostim listjem, ki daje živalim senco, varstvo in počivališča. Mati Zemlja dovoli otrokom narave vse; ne prepove jim nobenega mesta. Drugače, čisto drugače pa je, ko živali gozda in polja srečujejo ljudi, ki zmotno menijo, da kos zemlje, del matere Zemlje, pripada njim. Takrat največkrat ni mirnega oziroma prijaznega sporazumevanja, ker ljudje trkajo na svojo domnevno pravico, na svojo terjatev; pripravljajo obrambne ukrepe, kar vodi do nesloge, kaosa in vpitja.

Ne vztrajajo vsi ljudje na stališču, da zemlja, ki jo obdelujejo, pripada edinole in izključno njim. Na omenjeno stališče naletimo zlasti, če ljudje pripadajo konfesionalnemu režimu. Skupaj z nekaj sadjarji smo opazovali, kako so si divji prašiči v sadovnjaku privoščili sveža, sočna jabolka z nizkih špalirnih sadnih dreves in v nasadu s kosmuljami in ribezom prerili zemljo, da bi pojedli padlo, prezrelo sadje. Sadjarji so se smehljali in se celo veselili. Tudi vevericam so dovolili, da so z oreha nosile oreh za orehom in se tako oskrbele za zimo. Zakaj se smehljajo in veselijo? Zakaj ne ravnajo kot drugi kmetje, ki menijo, da bi lovec moral žival ustreliti, če se zadržuje na njihovi njivi? Nimajo vsi kmetje kamna namesto srca. Marsikateri ve: samo s srcem dobro vidimo, slišimo in občutimo, kajti Božji svet narave je enost med človekom, živaljo, rastlino in kamnom.

Ti sadjarji in tudi kmetje, ki so za naravo in živali, so pripovedovali, da imajo z njimi veliko izkušenj. Živali jim npr. pomagajo pri poljedelstvu. Zanje so živali veliko bolj koristne kot vsak plug ali motika. Njihovo notranje prepričanje, da je Bog Stvaritelj vseh živih bitij, jim omogoča, da tako ravnajo, saj vsako živo bitje pripada Božjemu stvarstvu. Bog ve, kaj posameznik misli in zakaj je za naravo in živali, za Stvaritelja in Njegovo stvarstvo.
Pri mnogih konfesionalno vezanih kmetih je drugače. Tako kot gosposka njihove cerkve mislijo, da je Bog odgovoren za vse, tudi za zmedo. In oni, kmetje, naj bi bili v najboljših rokah, kajti pridigarji njihove cerkve posredno pridigajo o demonskem bogu, ki kaznuje in prekolne vse, ki ne sledijo nauku cerkve, ki vse uniči, kar ne služi njenemu temnemu kraljestvu, kot so to npr. ljudje, ki se usmerjajo na Božje kraljestvo in molijo Stvaritelja reda in večnosti. V tej pridigarski šabloni imajo tudi živali, narava, celo vsa mati Zemlja, le mesto, ki je zaznamovano s podcenjevanjem in zlorabo. Kvečjemu jih prenašajo, ker so dobičkonosne za izkoriščevalca, človeka.
Kdor se nima za gosta na Zemlji, kdor misli, da odgo- vornost za kaos lahko pripiše Bogu, služi konfesional- nim pridigarjem, vazalom, ki menijo, da so oni in njim enaki krona stvarstva. Kdor se opredeli zanje, nosi isti pečat kot njegovi konfesionalni vzori v črnem, belem ali rdečem talarju.

Spet se je menjal letni čas. Čisto polagoma podaja poletje roko jeseni. Mi, ki se veselimo ekspedicij, smo spet na poti, da bi opazovali in se učili. Dnevi so postali spet krajši, tako da smo se tudi mi, dvonožci, morali preusmeriti. Če smo se namreč zadrževali v naravi še pozno zvečer - takrat, ko mrak zagrne polja in gozdove - smo slišali klicati srnjaka. Iz kraljestva Vsemodrosti smo izvedeli, da nas, ljudi, mnoge ptice in med drugimi tudi srnjak, opozarjajo, da naj zapustimo gozd, da bi gozdni in poljski prebivalci z naraščajočo temo našli svoj mir in lahko nemoteno šli spat.

Zaradi duhovnega znanja in naših izkušenj smo nato naše ekspedicijske vožnje prestavili na pozno popoldne. Podobno kot leto poprej smo smeli znova doživeti živali, kako so se oskrbovale za zimo, torej pripravljale zalogo. Nekaj ur prej kot poleti smo se z našim „štirinožcem“, džipom, peljali prek polj in skozi gozdove.
Opogumljeni z dvoletnimi vsestranskimi izkušnjami smo tudi vedno več hodili peš, tako da so se živali navajale na nas, dvonožce, ljudi. Začele so nas sprejemati v svoje izkušenjske slike. To smo prepoznali po tem, da zajci in srne niso več zbežali kot doslej. Seveda so vedno imele in še vedno imajo - majhno - varnostno razdaljo do nas, ljudi. Tudi ptice niso več odletele in ne odletavajo tako prestrašeno, ko zagledajo nas, dvonožce.

Zdaj v gozdovih že poznamo področja, kjer se zbirajo določene vrste ptic ali kje se nahajajo srne. Spoštujemo njihova bivališča in mesta, kjer se srečujejo, kajti naučili smo se razumeti njihovo obnašanje, tako da ostajamo v primerni razdalji, da ne bi motili njihovega življenja in početja, ki ustreza njihovi vrsti.
Veliko, zelo veliko živali, ki smo jih poleti pogrešali, smo nenadoma spet videvali v Benjesovih mejah, na poljih in v gozdu.
Nismo pa odkrili divjih prašičev. Pozanimali smo se in dobili smo odgovor, da se divji prašiči še zadržujejo na še ne pospravljenih njivah. Pozneje, potem ko so pridelki z njiv pospravljeni, se spet vrnejo v gozdove, da bi jedli želod, lešnike, žir, vse, kar jim gozd ponuja za hrano, torej za obogatitev telesa s potrebnimi snovmi, da bi kolikor toliko prestali zimo. - Tej obrazložitvi smo mi trije dodali še naslednje: ... kajti od ljudi, ki naj bi bili njihovi prijatelji in starejši bratje in sestre, ne morejo, rečeno na splošno, pričakovati nič dobrega in koristnega; če pa že, potem so to odpadki ali pa koruza lovcev, s katero zavestno privabljajo divje prašiče, da bi jih nato zahrbtno ustrelili. Slika, ki jo ima večina živali o ljudeh, je zaznamovana z njihovim nepredvidljivim, zlobnim in brutalnim obnašanjem, z ubijanjem in kanibalističnim uživanjem neusmiljeno preganjanih in razmesarjenih teles njihovih vrstnikov, ki se nato znajdejo kot porcije na policah z mesom in klobasami.

Da bi sklenili prijateljstvo z živalmi gozda in polj, je potrebna dobršna mera potrpljenja in vztrajnosti. Ta naloga je predanost. Izpolniti jo je možno samo z vestnostjo, resnostjo in brez pridržkov. Vsaka hitra reakcija z naše strani je izzvala preplah in beg. Če smo hodili prehitro, če smo se sunkovito obrnili ali smo premaknili roke na zanje nenavaden način, so živali zbežale ali odletele. Naučiti smo se morali popolne discipline, tudi miselne, prvič, ker misli usmerjajo telesne reakcije, drugič, ker živali sprejemajo v svojo „sliko vonja“ tudi miselne vsebine.
Kot sem že poročala, se živali sporazumevajo med sabo z govorico slike. Živali si naredijo sliko o krajih in mestih, o različnih živalskih vrstah in tudi o nas, ljudeh. V spomin shranijo posebne reakcije in gibanje telesa. Če npr. določen gib – še posebej pri nas, ljudeh - ne ustreza zaporedju njihove slike, zbežijo pred nami, ali napadejo, kadar se počutijo močnejše, kot je zgaga, človek.
Na naših vožnjah in sprehodih smo doživljali in doživljamo nenehen strah živali. Pri vsaki naši reakciji, ki je niso poznale, so postale panične. To je bila za nas spodbuda, da smo se med sabo vedno znova opozarjali, kakor hitro smo padli iz zavesti enosti.

1. izdaja v slovenščini, november 2004

Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH

V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana

Se nadaljuje prihodnji torek


Četrto Veliko Gabrielino pismo – (16.del)