Pragovedo najde dom na miroljubnem posestvu!

To je Chasry, mali teliček, ki gotovo ne bi več živel, če ne bi nekaj prijateljev živali hitro ukrepalo. Spet je bila Gabriele tista, ki je spoznala stisko malega telička in njegovih staršev in dala spodbudo za reševanje družine pragoveda. In kot vedno je bila ona tis- ta, ki se je iz oči v oči prva pogovarjala z bikom Maesejem in mu razložila, da se njemu in njegovim ne bo zgodilo nič več hudega.

Družina Maese živi danes na lepem pašniku na miroljub- nem posestvu. Chasry se podi po travi in raziskuje gozdiček, ki meji neposredno na pašnik ...
Predstavljajmo si: mrzlo je, deževno, ledeno in sneži. Ob okrožni cesti leži pašnik. Nenehno vozijo mimo večja in manjša vozila - in to dan in noč.
Na tem pašniku stoji - s povešenimi ušesi - pragovedo, bik in dve kravi, staro okrog 10 let. Žalujejo za približno petnajstimi vrstniki, ki so jih naložili na velik kamion za živino in jih odpeljali v smeri klavnice. Vidno trpijo zaradi nestalnega vremena. Seno leži v jaslih, v katere dežuje, v mali leseni lopi na drugem pašniku pa je zelo neprijetno in pravzaprav premalo prostora, da bi spravili pod streho rogovje in velika telesa.

Mi - naša sestra Gabriele in nekaj bratov in sester – se na poti v gozd miroljubne dežele vedno peljemo tod mimo in Gabriele nenehno sprašuje, ali res nihče ne skrbi za te živali. Ko telefoniramo lastniku, dobimo kratek odgovor: to je vendar pragovedo, ki je tega navajeno. Nihče pa ne pomisli, da na naši Zemlji žal ni več najti prvotnega stanja po volji Boga. In nihče ne pomisli na to, da zaradi obupnega onesnaževanja okolja v naravi ni več mogoče najti elementov v sledeh, mineralnih snovi in encimov, ki jih divje živali potrebujejo za rast. Kožuh se jim zaradi „kislega dežja“ ne sveti več, kopita zaradi pomanjkanja mineralnih snovi postajajo mehka. V telo torej prodirata mraz in vlaga - živali trpijo, kakor tudi mi, ljudje...
Ko je vreme dalj časa slabo, tvegamo nov poskus: prosimo lastnika, da bi smeli v lopo položiti slamo. Dovoli in že prvi dan se vse tri velike živali stisnejo v lopo ...


Kako lahko pomagamo živalim?

Z razmišljanjem in izkušnjami raste v nas želja, da bi lahko v miroljubni deželi sami skrbeli za živali. Pogovor z lastnikom razkrije, da bodo kmalu po izteku subvencije živali odpeljali h klavcu.
Seveda se v nas takoj pojavi odpor do ubijanja. Po težavnih pogajanjih dobimo obljubo, da lahko te čudovite živali kupimo.
Ceno sestavljajo živa teža, klavna premija in nakup starih krmilnih rešetk. Kmet, proizvajalec živine, ve, kako se pride do denarja. Iz žepa nam izvleče kar lepo vsotico. Pristanemo, kajti alternativa je klavnica - in z ozirom na to, bi tako gotovo ravnal vsakdo, ki še kaj čuti do živali.
Veselje je veliko, in takoj tudi dobimo - seveda iz božanske modrosti - imena za pragovedo: Maese, Rika in Rine.


Iz oči v oči z bikom Maesejem

Takoj po sklenitvi dogovora s kmetom se odpeljemo k živalim. Gabriele jih pokliče po imenih - in glej: čudoviti bik Maese se v trenutku preneha pasti, dvigne pogled in steče naravnost h Gabriele, ki mu ima takoj nekaj povedati: da bomo zanj in za njegovi kravi ogradili velik pašnik in zgradili veliko stajo; da bodo on in njegovi dobili dovolj pestre hrane; da bodo v malem gozdičku, v senci visokega drevja zaščiteni pred soncem; da bodo dobili tudi kotanjo z vodo za hlajenje nog - in, kar je zelo pomembno, da jim ne bo treba h klavcu, dokler bodo živeli. Maese je razumel, bil je zadovoljen in se je pasel naprej.
Ko se nekega nedeljskega večera spet enkrat peljemo mi- mo, z radostjo odkrijemo: rodil se je teliček in išče vime pri materi. Le-to je sicer veliko, vendar teliček ne more do njega - vime visi preveč pri tleh ... Pokličemo brata, ki se spozna na krave in že skrbi za pragovedo na Kmetiji milosti. Takoj opazi, da nekaj ni v redu. Vpraša veterinarja in rejca pragoveda in ugotovi: mati in otrok morata takoj na Johannishof, sicer bo novorojenček umrl. Rečeno, storjeno. Z veliko potrpljenja, priznati moramo, da tudi z nekaj strahu in skrbi, nam uspe mater in otroka spraviti na vozilo, ki ju nato odpelje na kmetijo.


Nevarnost je mimo

Tam bratje in sestre zgradijo podstavek, na katerem lahko molzejo kravo-mater, da lahko teličku dajo mleko.
Tudi to uspe in teliček „Chasry“ postaja iz dneva v dan živahnejši. Ko pa smemo še doživeti, da Chas- ry sam pri materi popije dobršno količino, si vsi od- dahnemo: nevarnost je mi- mo. Ko to nato pripovedu- jemo lastniku, nam pove, da je v preteklem letu teliček umrl, ker je verjetno prihajalo do podobnih ali enakih težav.

Medtem so na miroljubni zemlji z delom podnevi in ponoči ogradili velik pašnik, zgradili stajo ter napeljali vodo. Družina Maese se lahko vseli ...
Pripraviti živali do tega, da gredo v transportno vozilo, ni tako preprosto. Spomin na prevoz njihovih družinskih članov v klavnico je gotovo še zelo živ. Vendar veliko potrpljenja in zaupanje v pomoč naravnih bitij vendarle omogoči preselitev v novo okolje. Ko prispeta, si Maese in Rika z velikim zanimanjem ogledata svojo novo domovino. Zagotovilo, da jima nikoli več ne bo treba stran, jima vlije zaupanje in takoj se odpravita na ogled svojega gozdička, velikega pašnika in velike hiše.
Naslednje vroče dni v gozdičku temeljito „pospravijo“ in tako spoznamo, da pragovedo potrebuje tudi listje in vejice, da bi dobro uspevalo.
Živali se vidno dobro počutijo in njihovo zaupanje do bratov in sester, ki skrbijo zanje, se krepi. Zanimajo so se tudi za vsa rokodelska dela, ki jih opravljajo v njihovi okolici. Zvečer opazujejo zgornji pašnik ter uživajo širni razgled in verjetno tudi mir ter skoraj „sveto tišino“ na tem koščku Zemlje.


Družina Maese je spet skupaj

Na vrsti je „združitev“ družine. Riko in Chasryja pripeljejo k Maeseju in Rini. Ponovno srečanje spravi te, sicer zelo mirne in premišljene živali v radosten galop čez ves pašnik. In že je družina popolna in teliček, razumljivo, sprejet.
Zdaj se skupaj pasejo, prežvekujejo v senci velikih dreves in uživajo v hladilni kopeli za kopita in noge ... Od svojih človeških bratov in sester vedno dobijo kakšno poslastico in radi sprejemajo dvonožce in darove. V celoti gledano so srečne živali, ki so v veselje tudi človeškim bratom in sestram ter gotovo tudi bitjem narave in ostalim prebivalcem miroljubnega posestva ...

Presenečenje: v začetku julija je prišel na svet tudi Rinin otrok - družina Maese se veseli in mi, človeški bratje in sestre, tudi.“

1. izdaja v slovenščini, november 2004

Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH

V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana

Se nadaljuje prihodnji torek


Četrto Veliko Gabrielino pismo – (15.del)