Ko se govori o sveti Besedi v tem pojmovanju, se s tem misli na Boga (Beseda=Bog).

Na nas človeštvo deluje novo žarčenje Kristusove zavesti, ki vedno bolj ogroža stare in znane misli. Tako pridejo te toge podobe v svet in povzročijo pri vseh narodih razgibanost. Ta povzroči nemir, negotovost in zmedo. To novo duhovno vplivanje božanske sile odpravlja stara pravila in toge vzorce obnašanja. Avtoritete in maliki padajo s svojih podstavkov. Ne le v religiji, tudi v znanosti, politiki, umetnosti in etiki prihaja do demaskiranja toge zgradbe, slepote, izkoriščanja, duševnega suženjstva in iluzije oblasti. Tako demaskiranje je boleče. Zato spet ustvarjamo vedno nove zunanje podobe, da bi z njimi prikrili razgaljeno zavajanje. Kratkoročno nam uspe, na daljši rok pa to ne nudi varnosti.

Kristusova sila novega mišljenja prodira v kaos. Zato je za nas človeštvo to prehodno obdobje še posebej kritično. Mnogi po svetu so se bolj ali manj prilagodili pogojem zega novega božanskega žarčenja in notranjega pritiska. Vendar pa osrednje duhovno Sonce ostro deli ljudi na podlagi njihovega spoznanja in njihovega čistega hrepenenja, ki izhajata iz duhovnega jedra njihovega srca. Preko novega žarčenja sprejemajo mnogi nove Kristusove zdravilne energije, ki lomijo njihove notranje ovire in pregrade. To se dogaja v notranjosti, ko se v popolni predaji sodeluje v tem zavestnem procesu. Zato se premnogi zavejo lastnega praznega stanja duše, ki je ujeta v snovni osebnosti-ega.

Pripravljenost, da bi odrešili v sebi bivajočo duhovno bit pokažejo tako, da svojo osebnost in s tem tudi svojo zavest posvetijo procesu notranjega osvobajanja in nastajanja višje zavesti. Na tak način se lahko povežemo s Stvarnikovem načrtom za nas ljudi. res je, da moraš v življenju vse narediti sam, vendar "brez Njega" ne zmoreš nič.

Po drugi strani pa propade veliko duševnih zmožnosti zaradi pomanjkanja zavesti in zaradi napačne usmeritve. Niso še sposobni uskladiti svoje volje z Božjo, z Kristusovo zavestjo. Dokler je iskalec še na tej točki si z lastno voljo in samovljnostjo povzroča duševni kratek stik, napačno obnašanje, zmoto, bolezen in zmedo. To je tragika, ki po vsem svetu prizadeva zlasti mladino, ki želi prekiniti z vsem starim, ne ve pa, kako bi to naredila. Zato je mlade ljudi,ki si prizadevajo po svobodi, lahko zasenčiti in izkoristiti, čeprav se odzivajo na prebujaječo notranje bistvo v njih, česar pa še ne razumejo. Zato ne morejo voditi svoje osebnosti.

To tragično dogajanje je lepo opisano v grškem mitu o Faetonu. Faeton sin sončnega boga Heliosa, si je zaželel vsaj en dan voditi krilate konje sončnega voza, čemur pa ni bil kos. Obvladati ni mogel štirih krilatih konjev; miselnosti, čustev, volje in delovanja, ker ni mogel delovati iz svojega duhovnega jedra-božanske narave. Tako je bil sončni voz brez voznika, Faeton je strmoglavil in voz je zgorel.

Ta kritični trenutek se, kot pri vseh spremembah, kaže tudi v sedanjem trenutku, ker velik del človeštva ni ali še ni pripravljen na novo. Mnogi ne poznajo poti, ki je pred njim in hitro zaidejo. Grenke izkušnje so lahko nauk za prihodnje rodove. V prihodnjih stoletjih bodo človeštvo vodili novi ljudje, to pomeni ljudje, ki bodo imeli stik z Kristusovo silo in s tem neumrljivo dušo. Razvnemalo in vodilo jih bo jedro kozmičnega sonca ali Kristusa in prejeli bodo modrost, ki je potrebna, da bi človeštvo lahko pripeljali na pravo pot.

Ti ljudje bodo v svojem srcu sledili Božanski zavesti in delovali v skladu z njo. Besede Jezusa Kristusa kot: "Oče in jaz sva eno" in"Jaz sem v Očetu in On je v meni in jaz v njemu", bodo lahko na podlagi notranjega procesa prenove mnogi ssprejeli za svoje. Tako bo živa Beseda iz kraljestva duha postala dejstvo! V tej izkušnji se bo Logos, vseprisotni um, razodel iskalcu resnice. Potem mu ne bo več treba iskati resnice v knjigah ali jo sprejemati od drugih, ampak jo bo našel kot ognjeno resničnost v središču sebe.

S to resnico, ki jo bo sam doživel, bo prejel dragocen biser. Kdor sprejme iz tega sončnega SRCA čisto žarčenje, Besedo, Logos, in jo širi, je kruh življenja in pije vino duha. To deli drugim. Sedaj v tem stiku z Kristusovo zavestjo, ki je postalo eno s kozmičnim srcem, odzvanja: "Jaz sem kruh življenja, jaz sem vinska trta. Brez mene ne morete storiti ničesar." Kdor torej vstopi v svoje srce, in tam zavestno pusti, da njegov"jaz" zaide, se približuje cilju stvarjenja. Tako se časovno mišljenje razprši in ga nadomesti vseobsegajočo božansko mišljenje. Tako večno novo pužuje staro. Večno novo je sedaj v središču.

Kdor si prizadeva sprostiti duhovni princip v svojem bitju, kdor hoče sodelovati pri ponovni vezi s Kristusovo zavestjo, bo pridobil tudi znanje, ki je potrebno, da bi hodil po tej poti. Na Zemlji je mnogo ljudi, ki zavestno ali nazavedno upajo na razvnetje Božjega v sebi! Cilj prave religije je, da s čisto modrostjo nahrani to hrepenenje, ki se izliva v univerzalni nauk. Tako bo s tem modrost postala razumljiva in zaznavna. Vendar pa so v vseh časih poskušali to živo modrost preoblikovati in se je na koncu zaradi zgoščevanja spremenila v nerazumljive dogme. Zaradi procesa notranjega odreševanja se razvijejo nove zmožnosti, s katerimi se lahko pomaga soljudem.

Kdor se tako poveže z živim Kristusovim Jazom bo pravilno in varno voden po tej poti življenja. In potrebno nam je pri tem brati Sveto pismo ter ostala duhovna velika dela. Ni dovolj sprejemati samo določene nauke, ki pravijo skozi nekatere guruje:"Slavite Vsemogočnega, ki nas je ustvaril. Nekateri tako pravijo, da ta prebiva v človeških srcih. Povsem točno! Da naj vse delamo s srcem. Tudi ni kaj za oporekati. Brati Sveto pismo pa je nekaterim od njih nekaj smešnega ( to vem iz lastne izkušnje, ko sem v preteklosti poslušal njihove govore). Nekateri med njimi celo pravijo temu"mahati z Biblijo". Ko pa je vendar Bog v srcu.

In nadalje ti učitelji govorijo:" Bodi v življenju pozitiven. Vse sprejmi kot dar, zlasti življenje. To je največja dragocenost. Iz vsega se lahko naučimo. Kadar si na tleh kaj poberi. Tudi to je darilo". In kaj bo po smrti? Na to vprašanje nekateri odgovarjajo:" Zaupaj! Stvarnik je zate dobro poskrbel na tem svetu, menda bo tudi na drugem". " Vse težave na tem svetu smo si sami ustvarili. Bog nikakor ni krivec..."

Ko se jih vpraša , kako gledajo na Jezusa Kristusa? Mnogi vsekakor prauznavajo zgodovinski obstoj, a to je tudi vse, kolikor se je dalo razbrati iz njihovih besed. Da bi bil Jezus Kristus Bog-tega redko kdo od njih priznava.
Ko se bolje spoznamo pomen Sv. pisma in univerzalnega nauka, v katerem je zapisana božja Beseda, peide v nas nepreklicen izziv, da se moram(kar se mene tiče) odločiti bodisi za Kristusovo božansko vodstvo , bodisi za vodstvo nekega razsvetljenega človeka.

Če izzvamemo nepriznavanje Jezusovega božanstva so nauki nekaterih Učiteljev res lahko enkratni. Saj povečina govori in sporoča, da nas Stvarnik ni pozabil, da za nas skrbi, da nas ljubi. Toda nauk ni glavni razlog zaradi katerega, se veliko število ljudi, tudi tistih, ki so že bili povezani s Kristusom, odloči za sprejem njihovih znanj. Tudi za ceno potavanja v druge države in visokih stroškov, ki so s tem povezani. Kaj je glavni dobitek pri znanjih, ki se jih podarja?

Navedel bom opis mojega dobrega znanca, ki mi je pripovedoval pred leti, kako on to doživlja:" Govoril mi je i nekakšnem notranjem doživetju, o tihi sreči(in to je tudi bil), ki jo doživlja v sebi. O življenju, ki ga nosi vsak v sebi, pa ne ve, da je to dragoceno, najdragocenejše darilo, mi je dejal. Bil je zelo, iskreno hvaležen. Res, ko sem ga opazoval, je bil kakor zaljubljen v to življenje, o katerem je nono stop govril in tudi ostali okoli njega. Bilj je bolj tih in nežen. Ob vsakem govoru sem tudi sam občutil nekaj zelo prijetnega od njega in govorov njegovega Učitelja. Nekaj prijetnega v duši, kadar si srečen, pa ne veš točno zakaj.

Povedal mi je, da to lahko doživlja, ker se je tako odločil in mu je bilo to podarjeno. To darilo, kot mi je razlagal, ti lahko podari samo njegov Učitelj. Odkar imam to darilo, mi je dejal, lahko to doživljam. Verjel sem mu, saj je tako tudi bilo.

Gre torej za nek prijeten občutek, ki prihaja iz naše notranjosti. To je povezano s čakrami, ki jih opisujejo jogijski sistemi.Tudi samo vzdušje, odnos med Učiteljem in učenci tega mojega znanca je čudovito. To so moje izkušnje z ljudmi, ki imajo svojega Učitelja. Vsekakor ne moremo kar tako obsoditi te načine pristopa. Nikakor. Gre pa za temeljno prepoznavanje in odločitev v nas samih.

Odločiti se moramo na osnovi lastnega prepoznanja v koga pravzaprav zaupamo in kdo lahko našo dušo privede do večne svobode. Ni kar tako lahko priti do tega temeljnega spoznaja. In nato sledi ter se zgodi, spopad med Jezusom Kristusom in Velikimi Modreci. Kraj spopada je naše srce. Taka spoznanja prihajajo počasi. To je del moje preteklosti. Čeprav nisem bil nikoli učenec kakšnega Učitelja sem mnoge spoznal direktno ali indirektno, pa sem bil na tak način z nekaterimi kar v simpatični duhovni zvezi. Spoznal pa sem po mnogih letih, da je prišel trenutek, ko se moram odločiti. In v nekem trenutku se je to zgodilo. Prišel je glas:" Jaz sem. Jaz in nihče drug!"

Nič slabega ne mislim o teh Učiteljih, ampak hočem povedati, da je vsak Učitelj samo človek, kar tudi sami priznavajo. A na človeka se zanašati je malikovanje in v nasprotju z Božansko vsevoljo. In ravno to mnogi Učitelji pričakujejo in tako učijo svoje učenci ter jih vežejo na sebe. Na tej točki mora vsak sam odločiti o sebi.
lep pozdrav vsem, Miran.

[ Odgovori na to | # ]