|  (Matejev evangelij 18,20)
Piše: Miran Zupančič
"KJER STA NAMREČ DVA ALI SO TRIJE ZBRANI V MOJEM IMENU, TAM SEM SREDI MED NJIMI!"
 Vsak človek je energijsko polje. Ko je večje število takih energijskih polj povezano, nastane veliko mogočno energijsko polje ali skupinsko telo (v hermetizmu se imenuje tako telo"egregor"). Vsako združevanje takih ali drugačnih skupin v interesne povezave povzroči krepitev teh skupnih polj in njihova moč raste. Izražanje političnih stališč, stavke in mednarodna tekmovanja jasno kažejo, da lahko postane takšna moč nepredvidljiv dejavnik moči.
Tak skupek energij in njihovih polj so proizvod civilizacije. Primanjkuje pa jim Božanske modrosti, zato pa temelji nijhova hierarhična zgradba na strahu pred življenjem, pred drugimi in pred smrtjo. Vendar ko enkrat obstajajo, pritegnejo takšna polja po magnetnem zakonu vse, kar potrebujejo zase in odbijajo vse, kar ni v njihovem interesu.
Na podlagi svoje parazitske strukture se morajo samoljubno potrjevati na škodo svojega stvarnika in vzdrževalca. Poleg tega so podvržena njihanju, ki ga povzročajo spreminjajoča se žarčenja v vesolju in človeku. Eno žarčenje se povečuje, drugo pa zmanjšuje. Energije se pretakajo sem ter tja, močnejše obvladujejo šibkejše in jih tudi preživijo. Kolo življenja pa se vrti in kar je bilo spodaj, pride na vrh in kar je bilo na vrhu, zdrsne navzdol. Tak je zakon Fortune. Tako pravzaprav ni nič novega pod Soncem. Spreminjajo se le oblike in se prilagajajo točki, na kateri se nahaja človeštvo na svoji poti skozi Vesolje.
Potrebno se je izvleči iz tega krožnega toka stvari. Mnogi to tudi poskušajo. Nekateri se umaknejo na gorske vrhove, v jame ali oddaljena mesta. Lahko pa imajo le malo duhovnih idealov in želijo le zapustiti bivališče, ki jih z svojimi zakoni omejuje. V vseh primerih pa človek samega sebe odnese s seboj. Vzrok za svoje probleme, možnosti in težave, je on sam. Na tak način se ne moremo umakniti poteku naravnega procesa, vsaj v smislu odrešitve ne.
Večno Božansko področje energije, ki se dotika nas ljudi sveta, je zgrajeno iz brezpogojne dalekosežne ljubezni. Znamenje te ljubezni je, da se želi dajati, tako kot to sije Sonce nad vsemi bitji, ne glede na njihovo delovanje in ravnanje. Delovanje te ljubezni pa narašča sorazmerno z iskalci, ki se ne pustijo dolgo zavajati od vseh več ali manj dobro mislečih avtoritet, ki prav tako malo vedo, kot oni sami.
Taki iskalci prikličejo ljubezen ( kdor išče, ta kliče), jo izprosijo in se z njo krepčajo. Na tak način jo lahko doživljajo kot veliko pomoč na poti duhovne odrešitve. Ta Božanska ljubezen ne jemlje energije, ampak jo brezpogojno daje. Edini namen te ljubezni je, da hrani Božanski ogenj v človeškem srcu, ki bi človeku tako omogočil duševno rast. Ta ljubezen ne kaže le strukture in načrtnosti vesolja, ampak daje nam ljudem tudi moč za sodelovanje pri Božanskem razvojnem načrtu, ne da bi gledali le na svoje interese.
Ko se ljudje-iskalci na tej poti srečamo, združijemo svoje moči. Tako oblikujemo veliko področje odrešujoče, hranilne in prenavljajoče energije, ki teče k vsem, ki jo potrebujejo. Da obstajajo takšna energijska področja ve vsakdo, ki išče. Po vsem blodenju naokrog v naravi v najglobjem bistvu tudi vsak iskalec ve, kako lahko takšno področje energij doseže in vstpi vanj, kajti na njegovi poti ga to privlači in kliče. Edino, kar je potrebno da stori je, da se popolnoma preda, da bi lahko ta klic razumel in se odzval na njegovo privlačno silo.
Tedaj pomagamo pri procesu izgradnje rastoče Božansko-človeške energije, ki lahko ozdravi našo bolno dušo in s to pomočjo premagamo smrt. Mnogi se skušajo odrešiti zunanjih pravil in vrednot in poskušajo najti novo življenjsko pot. Tukaj je čas, ko so mnogi pripravljeni pomagati drugim, da bi našli to pot in bi hodili po njej. To se ne dogaja samo danes. V zgodovini so vedno bili takšni trenutki. Pričajo o veličastnosti in bogastvu tega srečanja, pa tudi o razumevanju in o zemeljski sili, ki se poskuša v tem vzvišenem trenutku boriti z Božanskim razkritjem ljubezni, modrosti in moči. Ne se proti tej sili boriti, ampak se moramo prepustiti resničnemu sebstvu v lastnem bitju, da bi tako znali prisluhniti milemu, čistemu glasu, ki nam pokaže lastno, popolnoma novo pot.
Zunanja znamenja niso potem več prazna oblika, ampak nastajajo iz notranjega vodstva. Resničnost in posnemanje sta si zelo blizu in vendar ločujeta svetove. Kdor sledi notranji resnici, je nenehno na ostrini noževe konice. Imitiranje ima vsak človek v krvi in lahko zavzeme močno obliko vezanosti, ne da bi se tega zavedal. Človek je lahko prepričan, da je na pravi poti, ne da bi opzil, da je vse le še posnemanje. Pogosto je tudi združeno več stvari:Trdno se držimo starega in nam dragih spominov, zvesti smo preteklemu, katerega moč se je izgubila, hkrati pa spoznavamo, da vsaka časovna prelomnica prinaša nove možnosti, zato pa nam je potrebna nova pot povezovanja.
Med namenom vzpodbude na duhovni im na snovni ravni je velika temeljna razlika. Istovetenje z zunanjo obliko življenja, ki traja stoletja dolgo, ni lahko premagati. Prelom s starim potrebuje popolno pozornost posameznika, ki ne želi biti več pogreznjen v iluzijo in imitiranje. Človek, ki išče "pravo pot", se mora nenehno spraševati, kaj je njegov motiv, zakaj se želi vrniti k izviru življenja in kaj je pripravljen za to narediti.
Naša osebnost je največkrat popolnoma razvito orodje, ki lahko opravi koristno delo. Kljub temu pa moramo kot iskalci na poti to bleščeče orodje v določeni meri žrtvovati, da bi lahko vstopili v življenje pod vodstvom naše žive duše. To je krizna točka, na kateri se mora naš nižji jaz podvreči višjemu principu. Potem rastoča dušna svetloba obsije luč osebnosti. Kdor hodi po tej poti in napreduje, bo zagotovo doživel odziv duše, ki je resničen in vsezajemajoč. Pogoj pa je, da mu postane osebni jaz popolnoma nepomemben. To je mislil Janez Krstnik z besedami: On mora rasti, jaz pa se manjšati.
(Janezov evangelij 3,30).
In kaj nastane iz iskalca-človeka, ko smo svojo osebnost žrtvovali novi, neumrljivi duši? Ta duša nas bo vodila. Njene lastnosti, ljubezen in služenje, bomo doživljali kot preprosto, vendar vseobsegajočo nalogo v svojem življenju. Ne bo nas več veselilo imitirati življenja, saj naša duša tega ne zna. Duša je to, kar je! Duša odpravi vse iluzije in imitiranja. Seje razumevanje in upanje v naša človeška srca, ki iščejo.
Miran: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
|
NE ZAMUDITE
Vsak človek je energijsko polje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. marec 2005 @ 18:52 CET
človek je energetsko polje materije, ki tvori skledo svoje zavesti. Moja zavest se pravkar izreka, piše iz zastrtih aluzij ali pričakuje določen odziv, govori o ustvarjalnosti, veri in nesmrtnosti. Oh, to poetično videnje mojega potovanja tostran in onkraj, ta moj soobstoj duše v telesu, ta moja podobnost zibelke in posmrtne žare, ta moj čudovit umetniški privid, ki mi sporoča, da sta moja duša in energijsko polje materije eno v metežu moje zavesti, ki je polna zanosa in pripravljena na prvi in končni sklep. Moje energetsko polje je recimo registrirano v sedmi dimenziji in upravljano z neverjetnim diktatom vesoljnega reda. Kje si tematska nit povezanosti moje duše z zrcalom, v katerega se gledam? Vstopam in pred seboj vidim gladko površino, ki pomeni praznino ali robato površino, skratka spremenjene čute do neprepoznavnosti. Sama sem v svojem energetskem polju, ki mi je bilo namenjeno, ko sem prišla na svet. Vse drugo so slepila. Točno ob določenem času, na določeni točki koordinat in s točno določenim rokom trajanja zavesti, kakršno imam in če špekuliram, moj gospodar vesolje želi doseči, da semu mu neskončno vdana, poslušna, verna, z določenim obzorjem duhovnosti, lahko sem tudi talent ali pa ne in v svojem bistvu želi ta ogromna celota energijskega polja, razdeljena na točke doseči, da se zavedam, da sem del celote, da sem tudi sinteza in univerzalnost energetskega polja, ki se ukvarja tudi z mojo dušno higieno. Prav zanimivo je, da je duša prilepljena na to materijo in da skupaj predstavljata energijsko polje moje osebnosti. Če duša umre, nisem več jaz, če materija preneha obstajati in razprade tudi nisem več jaz. Obe sva eno v svoji enkratnosti in neponovljivsti, torej materija + duša = energetsko polje, bitje srca, bim - bam,
pa četudi v bivanjsko razglašeni osebi. Torej najino skupno obnašanje ima enega dirigenta, ki v zrnu peska ali kaplji vode odkriva zakonitosti vesolja in tudi mene, ki bi bila rada neulovljiva, se trudim vedno znova, da se temu dirigentu izmuznem.Jezi me, ker iz tistega bogatega arzenala dirigentskih palic vesolja, se pred mojimi očmi nenehno vrti prav tista, ki je najdaljša in in najstrožja. Vedno me poišče v svojem fiktivnem kraljestvu vladanja, da se ji ne morem prav nikamor skriti. Kar naprej premetava moje misli, besede in pači moje retorične fiure, ko si pizadevam, da bi jo osvobodila njenih dvomov in slutenj ter prevelikega vpliva name. Srečni čas otroštva je morda edini čas, ko mi dirigentska palica vesolja ni dirigirala kaj moram početi, kako moram delovati in kaj moram misliti. Počasi sem sama v mejah svojega energetskega polja postala muzej njene muhavosti. V mesecu februarju mi je poslala gripo, vročino, kašelj in nato neko pikro razpoloženje, ki se je takoj polastilo izhodišča besede in me je kar naprej gnjavilo v odvečnosti svojega tavanja v razrcaljenem času. V tej alkimistični delavnici vesolja, ki namenja vsakemu človeku, predmetu, živali ali rastlini svoje energetsko polje pa opažam neko zanimivost. Namreč energija je vedno ista, le duše se razlikujejo. Torej ta dirigent v vesolju je poskrbel, da obstajajo različne zavesti. In prav v tem je keč. Vsako energetsko polje razodeva drugačno privlačno moč. Za kamen je drugačna krajša dirigentska palica kot zame. Nek sedmi čut mi govori, da bi morala razodeti svoje dvome in povedati, da to ni pravično, da jaz moram napajati svoje energetsko polje s premišljevanjem, obvladanjem same sebe in kar neprestano moram klicati na pomoč svojo zavest. Poglej rožo kako je lepa, svobodna, nihče je ne pošilja v šolo, nihče je ne zaslišuje, nima problemov s svojo zavestjo in je lepša od mene. Meni se mi je razodelo, da je v samem sistemu energetskega polja vgrajena neenakost in dikriminatornost in da sploh ne bom več prebirala Hegla, ker hočem imeti energretsko polje cvetlice.
Lep pozdrav tebi Miran in tistemu, ki bo komentar prebral
Tatjana
Vsak elovek je energijsko polje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 5. marec 2005 @ 11:06 CET
Pravi komentar. Praviš:"Moj gospodar vesolje želi, da sem mu neskončno vdana..."
Ja, to je ta vseenost o kateri vsi govorimo na teh spletnih straneh in mnogi so povezani z njo, Enostjo. Pri neprebujenem človeku pa gre za razklano zavest, ki ne pozna to Vseenost ali Kristusove enosti z Očetom, niti ne pozna Kristusa kot Duhovnega Sonca niti Kristusa v svojem lastnem srcu. Zato raklana zavest išče dokaz in sprašuje, če je Jezus izven Kristusa in v njem. In z odgovorom ni zadovoljna.
Kdor pa je dospel ne mejo svoje razklane zavesti in lahko izkusi Luč te nove zavesti, ve, da je bil zvlečen preko omejitve Starega in da sme sedaj začeti s povsem novim razvojem. O tem procesu se je in diskutiralo. Toda čas za opisovanje in razglabljanja je že kar nekaj časa mimo( od leta 1993). Sama gostota snovi je dosegla svoj višek in vso človeštvo se sooča s potrebo po popolnoma novi zavesti (kar je tudi razvidno skozi mnoge zelo dobre članke in komentarje mnogih avtorjev, tukaj na Pozitivkah).
V nas ljudeh mora biti prebujena Kristusova Luč ( nekateri mistiki jo imenujejo tudi kot"Luč Slave"), ki mora z nas sleči oblake sebičnosti. Kristusovo seme na dnu naše duše se mora združiti z Duhom: jaz ( nesmrtna duša) in Oče (izvirni Duh) morata spet postati eno. Potem se lahko duh spet povezuje z dušo, ki je postala sprejemljiv organ. Božanski duh se rakriva s pomočjo nesmrtne duše in tako človek vstopi v proces preoblikovanja in jo privede do dobrega konca.
Čim se Duša in Duh stopita v Eno in človek o tem priča, ga bodo po znanem duhovnem zakonu napadli tisti, ki nočejo ali ne morejo odrešiti nesmrtne duše in iz tega temeljnega vzroka ne zmorejo prepoznati Duha. Zanje ostaja to notranje stanje življenja gola teorija, ki se je ne da dokazati. In ti se oprijemajo sredstev posvetnega življenja in hočejo z njimi uničiti Luč. Vsi, ki hočejo napasti Luč s svojim "egom", bodo opazili, da so privedli sebe v nenavaden konflikt.
Moj že pokojni starejši prijatelj mi je pred leti pripovedoval o dogoku, ki se je zgodil v koncentracijskem taborišču v Nemčiji. Nekega dne, pravi: se je na dvorišču zbralo na zboru veliko obupanih ljudi, da bi tožili Boga za bedo, v kateri so se znašli. V tem takoimenovanem sodnem procesu, ki so ga nadaljevali proti svojemu stvarniku, so le-tega spoznali za krivega. Na koncu so se tožilci združili v molitvi, kjer so moledovali Boga, da bi se pokesali.
Neumno? Vsekakor, vendar pa tudi dokazuje, da človek ne prizna, da v resnici kliče na zagovor svet, ki ga je sam s svojim lastnim duhom ustvaril in da samega sebe visoko ceni samo zato, da bi si opral svojo lastno vest. Kdor je tako ujetnik svojih lastnih prevar, prenaša svojo neumnost na svoje lastno energijsko nebo. Tam oblikuje oblake misli, ki njegovo zavest še kar naprej mračijo, dokler ni v popolni temi soočen z izbiro ali naj se prebije k Luči ali pa utone v svojem lastnem slepilu. Če ne najde izhoda, potem razdvojenost v njem doseže svoj višek. Disharmonija narašča. Zavest se mu vedno bolj razkraja. In prav kot se ranjena žival naprej bori proti svojemu rešitelju, tako se človek, slep in ujet v strah in bolečino, obrne proti svojemu Odrešeniku. Vendar ranjena žival opazi, da je njen rešitelj zaupanja vreden in se mu končno zaupa. Človek pa, ki je ranjen v srce, se bori in prepira z vso močjo razsodnosti, zato da bi se rešil. Sega po sredstvih te materije, da bi uničil Luč.
Karkoli že nam je ponujeno kot dobronamerna filozofija, lahko služi le temu, da ustvari most-stik-do naše žive duše. Na osnovi tega dotika, te povezave s Lučjo, lahko potem naša duša nadalje sprejema Resnico, za katero je bila tako in tako že vnaprej določena, tako da lahko doseže " vse" in novo, sveto stanje zavesti brezvzročnega Vzroka, iz Luči, ki pride iz Teme. Nič ne ostane. "Nič" je, ki je"ne-Nekaj". Resničnost je vedno drugačna, kot si jo zamišljamo. Obstaja odrešena vseh človekovih misli in mnenj. Heraklit je prodrl v skrivnost o Obliki in Času. To oboje je bilo zanj le izmislek, iluzija, le pogojen pripetljaj. S tem spoznanjem je bil daleč pred Einsteinom.
Za življenje minljivih oblik teče neprestano in veličastno. Enotnost prvotnega življenja. To je Izvir, ki neprestano teče in se ponovno polni. To je Vse v Vsem. V polnosti se razodeva Enost. Zavest, ki od tega skrene, vidi le mnogoterost. Heraklit je spoznal, da neizmerna prvotna primarna energija pronica v vse in vse nahranjuje. Ta Božanska energija vlada celotnemu stvarstvu in kot neosrediščeno središče privede ponovno vsa nasprotja v skladnost s sabo! Resnica ne pozna dvojnosti. Kar se razodeva v velikih razsežnostih, je prisotno tudi v majhnih razsežnostih. "Kakor zgoraj, tako spodaj", pravi hermetični duhovni anksiom. "Bog je dan in noč, poletje in zima, vojna in mir, zadovoljstvo in lakota", pravi briljantni Heraklit.
Z grškimi filozofi je prišel v zahodno mišljenje izraz dialektika. Ta pojem so uporabljali Hegel, Spencer, Nietzsche, Darwin, Marx in še mnogi drugi. Vendar po Heraklitovem spoznanju so le redkokdaj posegli. Heraklit se ni omejil z dialektičnimi omejitvami in pridržki. Kdor se zaustavi pri tem, neizogibno pade v brezno svojih lastnih nasprotij Mogoče je ravno to razlog, zakaj je "Temni" rekel: "Nihče ne more najti nikakršnih mej duše, ne glede na to, kako daleč dospe in kakršnokoli že pot uporabi; njenih meja ni mogoče dognati."
Če proučujemo dulistični nauk kot dogmo, zgrešimo njegovo bistvo. Ta močan pojem drži v sebi ključ, s katerim lahko odstranimo nasprotja. Da bi lahko prepoznali Boga v svojem lastnem bitju, se moramo naučiti, da se odrečemo svojemu "razmišljanju z glavo" in ga moramo nadomestiti z "razmišljanjem srca". Ko bo prodrla Luč v naše srce, bodo vse težave končno razrešene. To v bistvu nikakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, ali kakšno povsem novo učenje, ne; temu se reče novo razmišljanje, ki nastaja iz povsem nove zavesti. Kajti vera Srca, ki jo "vžiga Božanski Duh", prodre zidove ječe, ki zapirajo naše človeške duše. Zaradi tega se ta vera obrača in spušča k mnogim ljudem v teh naših tako zmedenih, prenapetih sodobnih časih, da ljudje spoznamo, da vsebuje božansko kal v duši v nas samih razkroj vsega trpljenja.
lep dan,
Miran.