Nasprotno energijsko polje indoktrinacije, „cerkveno krščanstvo“. „Pravična vojna“ in „upravičeno“ ubijanje

Čas je, da mnogi spoznajo to, kar jih veže, da bi nato v svojem življenju pospravili in postali resnično svobodni.
Kot čista bitja imamo absolutno svobodo, ker izpolnjujemo Božjo voljo; to je svoboda volje v Njegovem zakonu, ki obsega vse dobro, lepo in plemenito. Zakon svobode je v nas in kot bitja v Bogu smo in ostanemo svobodni. Če pa človek krši zakon ljubezni do Boga in do bližnjega, do enosti in svobode, ki je njegova božanska dediščina, kateri torej večno pripada, potem sam nosi posledice in se veže na svoje vzroke, ki po nepodkupljivem kavzalnem zakonu začnejo učinkovati.
Kar je človek spremenil v velikem redu, Božjem stvarstvu, katerega zakonitosti veljajo tudi v zemeljskih, materialnih pojavnih oblikah, povratno učinkuje v drugem svetu, v katerem je duša po telesni smrti. Zakon setve in žetve, ki nas opozarja na reinkarnacijo, je Božja pravičnost in ne nazadnje Njegova velika ljubezen, ki daje človeku in duši priložnost, da oprosti in nezakonita dejanja popravi, da bi se osvobodila teže in bremen, ki smo jih naložili svoji duši. Če smo grešno očistili, izbrisali krivdo, to povzroči, da duša in človek više zanihata - kajti vse je sevanje, je nihanje - da bi se takrat, ko pride čas ločitve od telesa, lahkotno in zanosno vrnila v večno kraljestvo, ki je naša večna domovina.
Reinkarnacija, ponovno utelešenje, daje novemu človeku torej možnost, da napake, ki jih je naredil v prejšnjih življenjih, v tej inkarnaciji spet popravi, torej poravna.
Prava svoboda je neomejena, vseobsegajoča in prisotna v vsem, v vsakem človeku in v zakonih narave. Resnično svoboden je samo tisti človek, ki živi v Božjem zakonu.

Marsikatera strahopetna šleva se zaveda, da je Staro zavezo duhovščina ne le iznakazila, temveč izkoreninila. Kljub temu se nanjo opira takrat, ko ne more več obvladati svojih agresij. Kdor čuti, da svojih agresij ne bo mogel več brzdati, postane nosilec orožja. Tak človek svojo puško vse prerad usmeri na živali, ki jih je svetni aparat oblasti diskvalificiral v splošno priznane tarče, do katerih si je prilastil vso „pravico“, da jih kolje in strelja, kakor nanese, bodisi v gozdu in na polju bodisi v klavnicah.
Vratolomni akrobati agresij potrebujejo opravičilo za ubijanje živali. Podporo dobivajo od somišljenikov in farizejev mesa, ki vsi tulijo z volkovi za dobro užitka - proti materi Zemlji, za oblast in za tiste, ki so z njo obsedeni.

Resnični realist, jasni mislec, uvidi, da je Stara zaveza v veliki meri poganska umetna tvorba, s sadilnimi jamami, v katere so v imenu teologije posadili teološka dlakocepstva in jih okrasili z imenom „krščansko“. V teh dva tisoč letih je bilo njihovo okrasje vedno znova prilagojeno njihovi „diplomaciji“, da bi šleve in slepce obdržali neumne, kar jim je tudi uspelo.
S spretnim vplivanjem na svoje vazale je okrasje postalo „oderuštvo“, ki se imenuje katoliško in lute- ransko. Ker so množice ostale slepe, beseda Reinharda Meya, „… Držeč ga pod rokó, minister škofu šepeta besede, zanj prištevne: ‚Obdrži jih neumne – jaz jih bom obdržal revne!‘ …“ odzvanja v prostoru in času. Ker slepi sledijo slepcem, slepi cerkveni oblastniki ne pridejo v stisko pri pojasnjevanju, kajti večno prekletstvo „Božje skrivnosti“ hitro utiša morebitnega upornega pripadnika.

Cerkvene institucije, ki s svojim vplivom obvladujejo javno življenje in končno tudi vse državne organe, so si ustvarile poganski aparat medijev, s katerim spretno vladajo in dirigirajo na vseh področjih življenja - v politiki, gospodarstvu, znanosti, kulturi ... Tako sevajo infiltracijo in krepi se nasprotno energijsko polje indoktrinacije, ki ga lahko imenujemo „cerkveno krščanstvo“. To je veliko polje negativnih moči, volumen poganskih vsebin zavesti, na katere dojenčka priključijo že pri krstu. Otroka že od malega postopoma oblikujejo v to, kar so starši postali že zdavnaj.
Če je Bog vse-enost in je krst dojenčka del vse-enosti - zakaj živali ne potrebujejo krsta? Zakaj živali zase ne gradijo templjev, da bi v njih molile k Bogu? Preprost odgovor se glasi: ker živijo v svojem Stvaritelju. Zato jih preganjajo tisti, ki od zibelke do groba plavajo v pogansko onečiščeni dojenčkovi kopeli, krstni vodi.

Večni in Njegov Sin, Jezus, Kristus, imata potrpljenje. Pred Jezusom, Kristusom, in po Njem, so vedno znova prihajali razsvetljeni možje in žene, opominjevalci, ki so cerkveni aparat oblasti, ki je deloval v zadnjih dva tisoč letih in še deluje v imenu Jezusa, Kristusa, opominjali in pozivali, naj se spomnijo nauka Jezusa, Kristusa, in da naj prenehajo zavajati ljudstvo.
Kaj so cerkveni funkcionarji storili s temi številnimi razsvetljenimi možmi in ženami, je deloma pisno dokumentirano. Cerkveni aparat oblasti se ni držal po razsvetljenih možeh, ženah in prerokih danih napotkov Vsemogočnega. Uničujoče je deloval naprej vse do današnjega časa. Njegovo geslo je: vse, kar ne soglaša - naj bo človek, žival ali narava - je treba izključiti.
Človeške in živalske žrtve so nasprotniku dobrodošle. Zaradi tega je v cerkvenem nauku uzakonjena obram- bna vojna samoumevnost. Da, govori celo o „pravični vojni“. To pomeni, da vsi ljudje in živali, ki umrejo v obrambni vojni, umrejo po pravici, ker je ta vojna po cerkvenem mnenju pravična.

Dragi prijatelji, da bi dojeli smisel te izjave, imejmo jasno pred očmi: če Cerkev - kot domnevno od Boga postavljena etično-moralna instanca - spozna nekaj za „pravično“, potem to pomeni: pravično pred Bogom.
Nezaslišanost! Pa vendar je še veliko srčno lenih sodobnikov, ki, preleni, da bi mislili, dremotni in brezvestni, kakršni so postali po tisočletni indoktrinaciji, takšne cerkvene izjave „požirajo“ in jih ustrežljivo potrjujejo s klečeplaznim kimanjem.
„Pravično“ je zatorej tudi uničevanje narave.

Jezus, Kristus, ni govoril o „pravični vojni“. Učil nas je, naj svoje sovražnike ljubimo in delamo dobro tistim, ki nas sovražijo. Učil nas je mogočne gradnje mostu ljubezni do Boga in bližnjega in nikoli ni govoril o vojni. Vsaka vojna - naj bo proti ljudem, živalim ali naravi – ima vonj po smrti. V zapovedih piše: Ne ubijaj! Ta zapoved zajema vse. Izrečena je iz enosti, za enost v časovnem. Velja za ljudi, živali, za celotno mater Zemljo.

Kdor zagovarja „pravično vojno“, kot npr. cerkveni oblastniki, naj gre kot dober zgled naprej - kot vojskovodje, ki se bojujejo v prvih vrstah na bojišču, da bi vojake naučili „pravičnega“ ubijanja. Kako neki bi se obnašal katoliški „vojskovodja“, če bi nenadoma stal pred njim sovražnik, in mu, vojskovodji, odvzel orožje in ga nato uperil nanj z naslednjim vprašanjem:“Naj te zdaj s tvojim lastnim orožjem ubijem ali umorim? Kako bi ti bilo ljubše? Tvoja vera dovoljuje ubijanje, torej te bom ubil!“ Kako bi se le obnašal cerkveni vojskovodja, ki v svojem nauku zagovarja ubijanje? Ali bi herojsko rekel: „Ubij me; dovoljujem ti!“, ali bi pobegnil, ker ne bi bil rad niti ubit niti umorjen?

Se nadaljuje prihodnji torek


Četrto Veliko Gabrielino pismo – (2.del)