Osupljivo in pretresljivo je bilo brati na stotine zgodb preživelih v tsumanijih v deželah, ki obrobljajo indijski ocean.

V mnogih zgodbah ljudje krivijo za potres in tsunami Boga,
kar za nas, ki imamo malo več globljega spoznanja vemo,
da to nikakor ne more biti res,
saj znotraj v globini sebe vsak človek zelo dobro ve,
da je Bog v sami osnovi ta energija resnice, ljubezni in mira.

Zanimive so razlage te katastrofe predstavnikov različnih ver.

Hindujec je povedal, da imamo vsi ljudje isto božansko podstat,
da je človeški razum neuničljiv in da so umrli še vedno v zavesti z nami.

Budist je povedal, da je pač ta tragedija umrlih posledica njihove karme,
da bodo zdaj vsi prišli pred Budo in se vsi ponovno nekje vrnili.

Musliman je povedal, da je to bila volja Alaha, iz katere se vsi lahko nekaj naučimo in preučimo naša dejanja.

Kristjan je povedal, da za vse ne bi smeli kriviti Boga in bi se morali osredotočiti na reševanje preživelih.

Povzročitelj vseh katastrof je zame vedno naša skupna kolektivna negativna zavest v kateri se leta in leta nabira vsa jeza, sovraštvo in pohlep.

Tokrat kot sem že napisal pripisujem krivdo za sprožitev potresov poleg kolektivni človeški negativni zavesti,
tudi tistim državam,
ki povzročajo namerne podzemne eksplozije
zaradi njihovega proučevanja rušilnega delovanja
in zvočnega bombardiranja oceanskega dna,
ki ga izvajajo naftne družbe, ko iščejo naftna nahajališča.
Umetno povzročene nizke vibracije na oceanskem dnu,
so veliko bolj nevarne, kot si to ljudje predstavljamo.
Vibracija nasilja se vedno prenaša tudi v globino Zemlje.

V pokrajini Aceh na Sumatri, kjer je v nekaterih vaseh in mestih pomrlo tudi do osemdeset procentov ljudi se že več kot štirideset let bojujejo uporniki proti vladi za svojo neodvisno muslimansko državo.
V vsem tem času je tam bilo umorjeno na desetine tisočev ljudi v glavnem civilno prebivalstvo. Kar je zanimivo je, da so in eni in drugi muslimani.

Celo po tej tragediji so na nekaterih mestih obnovili sovražnosti med uporniki in vladnimi silami in streljali drugi na druge.

Nemočne ženske in otroci so zdaj izpostavljeni maltretiranju in posilstvom nasprotnih strani.

Dosti drugače ni na Šri Lanki, kjer se uporni Tamilski Tigri tudi že desetletja borijo za neodvisno državo in kjer je na obeh straneh padlo na desetine tisočev civilistov.
Kar je zanimivo in kar mnogi od vas še ne veste je dejstvo,
da je devetdeset procentov tamkajšnje tamilske populacije katoliške vere,
ki se bojujejo proti večinskim vladnim budistom.

Tudi v Somaliji že destletja potekajo boji med uporniki in vladnimi silami
in tudi njim je ta tsunami odnesel neznano število ljudi na obeh straneh, a izgleda, da jih ni kaj dosti naučil, saj so po poročanju medijev že tudi obnovili sovražnosti.

Kot je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, tako je v vsaki dobri stvari tudi nekaj slabega, pač po principu jin in jang.

Ta potres in ti tsunamiji namreč niso bili zadnji,
katastrofe se bodo še ponavljale,
so velika lekcija za vse človeštvo in ta lekcija je to,
da smo vsi ena sama družina,
ki mora predvsem skrbeti za tisto osnovno enakost,
ki ohranja ljudem človeško dostojanstvo
in tiste vrednote, ki so nam vsem skupne.

Kar mene vedno zanima pri takih silnih katastrofah so čudeži preživetja,
ki se ob takih katastrofah vedno dogajajo.

Spomnimo se čez devetdeset let stare »mamce«, ko so jo pred letom dni živo in nepoškodovano po desetih dneh izkopali izpod ruševin iranskega mesteca Bam.
Ko so jo vprašali, kaj je ves ta čas počela, je novinarjem dejala, da je molila in se Bogu zahvaljevala za življenje.

Naj navedem nekaj čudežnih preživetij, ki sem jih pobral iz interneta v tokratni katastrofi tsunamijev.


Po tednu dni so na odprtem morju blizu tajvanske obale
našli šestnajstmesečnega dojenčka, ki je ležal na vodni blazini,
živega in zdravega.
Po tednu dni premetavanja po morju, podnevi in ponoči pod žgočim soncem brez hrane in kake vode???
Ugotovili so, da je dojenček kazahstanskega porekla,
njegovi starši so na žalost umrli,
dojenčka pa so izročili kazahstanskemu veleposlaniku v Tajski.

Po desetih dneh in nočeh je sto šestdeset kilometrov od obale Indonezije, neka japonska tovorna ladja pobrala na krov Indonezijca, ki se je oklepal vejevja, ki je plavalo v vodi. Hranil se je s kokosi, ki so priplavali mimo njega.
Triindvajset let star fant, je čistil mošejo v mestu Banda province Aceh,
ko ga je val odplaknil v morje, seveda tudi veliko njegovih someščanov, ki so drug za drugim umirali, dokler na koncu ni ostal sam.
Rešila ga je njegova vera v Boga.

Na vlaku, ki je peljal za Colombo se je peljal tudi nek 65 let star Hindujec s sinom in hčerko. Na vlaku je bilo dva tisoč petsto potnikov in vlak je stal ob obali pred signalom, ko je v njih treščil dvajset metrov visok tsunami val.
Vlak je s tračnicami vred obrnil in se je še štirikrat prevalil okoli preden se je umiril. Okna so se razbila in voda je vdrla v vagone, nastala je huda gneča človeških teles. Gospod je bil več minut brez zraka???,
a se je kljub temu uspel čudežno rešiti in splavati na površje.
Rešila sta se tudi njegov sin in hčerka.
Umrlo pa je tisoč petsto potnikov omenjenega vlaka.

Prav tako na Šri Lanki je morje odplaknilo mladega tamilskega fanta, ki je po veri katolik, ki sploh ni znal plavati. Moč vala mu je takoj zlomila nogo,
vendar mu je po čudežu vseeno uspelo priti na površino.
Na srečo se je oklenil nekaj bambusovih vej, ki so »slučajno« priplavale mimo.
Na pomoč je prišel čoln, že preveč naložen z ljudmi in se na žalost pred njegovimi očmi potopil. Rešil se ni nihče od njih.
Njegova agonija je trajala ure in ure, on pa je ves čas pred sabo videl križ in molil. Morje ga je vrglo dva kilometra v notranjost džungle,
kjer je po umiku vode obležal in ni bilo niti žive duše,
ki bi mu utegnila pomagati, kajti zaradi zlomljene noge ni mogel hoditi.
Imel je vero, imel je upanje in iz oddaljene vasi je prišel mlad fant, ki ga je odnesel do vasi in pozneje so ga s helikopterjem prepeljali v bolnico, kjer so mu nudili pomoč.
Novinarjem je povedal, da ko je nemočen ležal v džungli in ko je zagledal tistega mladega fanta, kako prihaja proti njemu, je takoj vedel,
da je ta fant njemu kot pomoč poslan od samega Boga.

Že Jezus je rekel, če ne spoznamo Boga tu, ga ne bomo niti tam.
Nekateri potrebujejo katastrofe, da se učvrstijo v svojem zaupanju in notranji veri,
vsak od nas pa ima vedno na razpolago tudi spoznanje svoje notranje srčne povezave, ki mu nudi odgovore, na njegovo tuzemsko bivanje in njegovo poslanstvo.
Pojmo Mu v srcu slavo!


stojči Stojan Svet