|  
Rabin je nekoč vprašal odličnega člana svoje fare:
»Kadarkoli te vidim, se ti vedno mudi. Povej mi, kam ves čas tako hitiš?«
Mož mu je odgovoril:«Ženem se za uspehom, za izpolnitvijo, za nagrado za vse svoje trdo delo.«
Rabin mu je odvrnil:«To je dober odgovor, če predpostaviš, da so vsi ti blagoslovi nekje pred teboj, da ti poskušajo pobegniti in jih lahko, če boš dovolj hitro tekel, ujameš. Ampak, ali se ti ne zdi, da bi bili ti blagoslovi lahko za teboj, da te poskušajo doseči, a bolj ko tečeš, težje te bodo ujeli?«
Ali ni zares mogoče, da ima Bog za nas vse vrste čudovitih daril – dobro hrano, čudovite sončne zahode, brsteče rože spomladi in odpadajoče listje jeseni in tihe ure premišljevanja – mi pa smo ves čas na svojem lovu za srečo in nas Bog nikoli ne najde doma, da bi nam jih izročil?
H. Kushner: Ko vse, kar ste si vedno želeli, ni več dovolj
|
NE ZAMUDITE
Le kam tako hitiš?
Prispeval/a: jaka dne četrtek, 13. januar 2005 @ 12:51 CET
Taki članki so me vedno malo jezili. Saj vem, da je 90%
prebivalstva te zemlje, že ob šestih zjutraj postavljena pred
jeklene mašine, ki imajo ponavadi v programu 580 obratov na minuto.
In večina nima problemov s temi 580 obrati, nasprotno, imeli bi problem z
počasnejšim programom.
Ta tempo potem človeka še naprej spremlja pri vseh človeških odnosih in vseh mogočih stvari. Vendar jaz vedno rad preberem take članke.Saj to, da se nam za hrano ponuja kamenje še ne pomeni,da rabimo pozabiti na pravo hrano. Čeprav bo hranjenje potem malo bolj kislo.
Čeprav nisem pravi naslov na kateremu bi lahko najdli odgovor na vprašanje hitenja, vam lahko povem le misel katero si tudi sam pogostokrat obnavljam v nekaterih trenutkih.
" Hiteti prenehaš tako, da dojameš, da prihodnji trenutek ni nič boljši od sedanjega trenutka."
Včasih se obnese.
Lp.
Le kam tako hitiš?
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 13. januar 2005 @ 14:46 CET
Kot je Rabin odgovoril možu, da so blagoslovi morda za njim in ga ne morejo doseči ker tako hiti naprej, menim tudi sama in si moram večkrat ponoviti, da je sreča v trenutku, ki se ga zavedamo. Nič več in nič manj ne bomo narediti, če bomo delali stvari s povprečno hitrostjo, ne pa z brzino. Za vsako stvar si moramo vzeti čas, delati umirjeno in z zavedanjem brez slabe volje, jeze in drugih negativnih čustev. Prav ta čustva lahko povzročijo zastoj pri našem delu, da nam ne gre tako kot bi si želeli ali pa, da delamo napake. Dovolj velika napaka pa je že to, da ne uživamo pri vsaki stvari, ki se je lotimo. Vedno se moramo zavedati tega, da je vsako delo potrebno zaradi nečesa storiti.
Prav tako se mi zdi, da je tudi z ljudmi. Ko hitimo po ulici, srečujemo obraze, ki so ponavadi tuji, nepoznani in hitimo naprej. Ko pa srečamo poznanega človeka, se hitro ustavimo, ker je pač vljudno, ali mu le pomahamo v pozdrav in hitimo naprej.
Nekoč sem imela priložnost govoriti s človekom, ki mi je želel nekaj povedati, pa to nisem razumela. Bil je obrtnik, znanec moje prijateljice. Po končanem delu, se je usedel, da je popil kavo, jaz pa sem med tem pripravljala kosilo. Naslednji dan nisem vedela o čem sva se takrat pogovarjala. Saj to sploh ne bi bilo pomembno, a nisem si vzela čas za človeka, kateri je ta naslednji dan umrl. Danes smo tu, jutri nas ni več, pa ne vemo, kaj nam ljudje želijo sporočiti morda z besedo ali pa z govorico telesa.
Ne govorim o tem, da je treba izgubljati čas za nepomembnosti. Sama vidim, da sem bila dolga leta površna pri odnosih z ljudmi, ni se mi zdelo pomembno kaj mi govorijo in bila sem površna tudi pri delu, saj sem ga hotela hitro opraviti. Zakaj, ne vem. Vedno sem gledala naprej, kot bi hitela za srečo, ujela pa je nisem nikoli. Sedaj je drugače in energije s katero delam tudi "nepomembne" stvari ne trošim tako, da bi se jezila ampak jo shranim in uporabim v druge namene.
Lep dan vsem in "hiti počasi" ter se zavedaj trenutka v katerem lahko dosežeš srečo. Titanic