|  KAKO POSKUŠA ZNANOST PROUČEVATI VESOLJE ? (2.del)
 Večina ljudi živi svoj vsakdan in niti ne misli na stvari okoli sebe in določene sile, s katerimi se srečujemo. Redko kdo pomisli, ko gledamo in opazujemo, da je svetloba, ki prihaja s Sonca sestavljena iz drobnih kvantnih delcev, ki nam omogoča videti in doživljati. Verjetno tudi ko hodimo, ne razmišljamo o temu, kako je lepo, ker deluje sila gravitacije in nas ne spusti, da odtavamo nekam v neskončna nebesna prostranstva. To jemljemo kot nekaj samoumevnega.
Prav tako verjetno ne gledamo stalno v nebo in se sprašujemo kako neskončno je prostranstvo, ki nas obkroža in verjetno ne mislimo na milijarde let, ki so pretekle in bodo še pretekle.
Navadno se zavedamo, da se nahajamo na majhnem, lepem plavem planetu, oazi življenja, obsijani s Soncem in obkroženi z neskončnim prostorom in mogočnimi silami, ki nam nudijo zavetje in so ob enem polne nevarnosti, pa čeprav lahko deluje to še tako nepojmljivo.
Zato pa se s temi vprašanji intenzivneje ukvarja Astronomija, ki je ena od najstarejših ved. Za razliko od drugih ved, se ne ukvarja samo s tistim, kar se dogaja na našem prelepem majhnem plavem "zrncu", ampak proučuje vse, kar je dosegljivo človeškim čutilom in inštrumentom.
Astronomija ima neko prednost, namreč govori o preteklosti, ampak ne samo o preteklosti na Zemlji, temveč tudi o preteklosti Sonca in Vesolja. Zgodovina je omejena na zelo majhen del časa, na čas od nastanka človeka in ne more videti daljne preteklosti. Astronomija pa potuje daleč v preteklost, celo nekoliko milijard let in je njena priča. Namreč vse zvezde, ki jih vidimo na določenem mestu, so le odsev nekega daljnega časa, iz katerega jo je v naših očeh obudila svetloba.
Glavni "vohunsko-obveščevalni" vir o dogajanjih v Vesolju, na Zemljo prinašajo različna žarčenja – elektromagnetni valovi in mikroskopski delci (alfa, beta). Takšna žarčenja so navadno posledica dogajanj, ki so ustvarila ta žarčenja. Z raziskovanjem njihovih lastnosti, lahko astronom odkrije mnogo o naravi pojavov in dogodkov v globinah Vesolja.
Najpogostejši glasnik oddaljenih svetov je SVETLOBNI ŽAREK, ki daje največjo količno informacij o posameznih objektih in skupinah objektov ali energij in ima svojo končno hitrost. Na podlagi prispele svetlobe je mogoče izvesti marsikateri zaključek o dogajanjih in starosti vesolja. Verjetno ni slučaj, da predstavlja zaenkrat svetloba večino informacij o vesolju, saj Zemljina atmosfera, od vseh elektromagnetnih valovanj, najbolje prepušča ravno vidno svetlobo.
Morda tudi ni slučaj, da so se prvi inštrumenti usmerili na sprejemanje in analizo svetlobe. Nastal je TELESKOP, kot naprava, ki zbira svetlobo in povečuje oziroma približuje zvezde in tako omogoča opazovanje v globine Vesolja. Navadno ga sestavljajo bikonveksne leče ali konkavna zrcala posebnih oblik.
S pomočjo močnih teleskopov je mogoče “potovati” daleč v preteklost in videti objekte, kakršni so bili pred milijardami let in morda še kaj več...dobimo pa lahko tudi druge, še pomembnejše podatke.
Če teleskop opremimo s spektroskopom, lahko dobimo npr. spektralne slike svetlobnih izvorov. To pomeni, da je mogoče določiti njegovo kemično strukturo, temperaturo, hitrost izvora.... Namreč vsakemu kemičnemu elementu odgovarjajo točno določene spektralne črte (določene frekvence elektromagnetnega valovanja), ne glede ali je to na Zemlji ali kjerkoli v vesolju. Svet je enoten. Torej spekter atoma vodika je povsod isti, v našem telesu, na Zemlji, na Soncu ali oddaljeni galaksiji. Podatke o svetlobi, pa je mogoče dobiti tudi z drugimi napravami (fotometri) in tehnikami, npr. barvnimi fotografijami.
Svetloba pa ni edini glasnik vesoljnih svetov. Z razvojem tehnologije se je razvila radio-astronomija. V primerjavi s svetlobnimi teleskopi imajo radio-teleskopi nekaj pomembnih prednosti. Radio-žarčenja lahko svobodno prehajajo tam, kjer se svetloba ne more prebiti in lahko prinesejo podatke iz najskritejših kotičkov vesolja. Svetloba "deluje" na frekvencah 0,0004mm – 0.0007 mm, medtem ko valovna dolžina radio-žarčenja sega od 0,25cm pa vse do 30 m...Omogoča nam spremljanje predvsem burnih procesov, ki potekajo v nebesnih telesih in nam veliko povedo o razvoju in oblikovanju kozmične materije.
Druga prednost radio-valov je njihova konstantnost, saj na njihov sprejem na Zemlji ne vplivajo vremenske razmere ali ura dneva.
Princip delovanja radio-teleskopa je podoben navadnemu teleskopu s to razliko, da vlogo objektiva opravlja večja ali manjša antena specialne oblike, ki zbira kozmična žarčenja. Radio-signali, ki se ujemajo na majhnem antenskem dipolu, se nato pretvarjajo v elektični tok. Te tokove obdelujejo in analizirajo specialne naprave, jih modulirajo in ojačujejo ter avtomatsko zapisujejo. Proučevanje kozmičnega "radio-odmeva" pa nam nudi tudi možnost odkrivanja konfiguracije nebesnih teles. Radioastronomija pa je odkrila tudi obstoj temnih teles v vesolju.
Poleg opisanih "izdajalcev" dogodkov v vesolju, pa obstojajo še drugi kot so : infrardeči, ultravijolični, rendgenski valovi in gama žarčenje. Posebno gama kvanti kot najkrajši elektromagnetni valovi imajo izjemno prodorno moč. Edina njihova večja omejitev je, da težko prodirajov skozi atmosfero in so zato najuporabnejši za opazovanje na orbitalnih postajah, ki krožijo okoli Zemlje.
Raziskovalci vesolja se torej na svojstven način pogovarjajo z vesoljnimi globinami, tako da prevajajo (dekodirajo) elektromagnetni "jezik" v človeku razumljiv niz informacij.
Čeprav prinašajo elektromagnetni valovi zanimive podatke o vesoljnih dogajanjih, pa imajo majhno pomanjkljiovst, namreč ne omogočajo vpogleda v notranjost nebesnih teles. To pomanjkljivost odpravljajo razne kozmološke teorije in nudijo dokaj stabilno sliko eksperimentalnega vesolja, v katerem se nahajajo številni večji in manjši objekti :
- spiralno oblikovane meglenice, sestavljene iz zvezd, ki jih imenujemo galaksije,
- črne luknje, hipotetična super stisnjena masa z močnim gravitacijskim poljem, ki vpija celo svetlobo in predstavlja končno razvojno stopnjo zvezd,
- supernove, zelo redki energetsko eksplozivni dogodki ob koncu življenske dobe zvezde, katerih sij se poveča do več kot miljonkrat,
- pulzarji - nevtronske zvezde z močnim gravitacijskim in magnetnim poljem, ki oddaja impulze v območju radijskih valov ali sevanja x
- kvazar, močan zunajgalaktični vir sevanja, na videz podoben zvezdi
- planeti, asteroidi, sateliti, kometi, meteorji itd.
Vse te objekte pa zaenkrat najuspešneje "poganja" Einsteinova splošna teorija relativnosti, ki je trenutno še vedno najsplošnejša teorija o gravitaciji in ponuja neskončno mnogo modelov o vesolju.
|
NE ZAMUDITE
Kaj skrivajo globine vesolja?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 24. december 2004 @ 14:20 CET
vsa pohvala za nadaljevanje tega članka. Ustavil bi se samo na točki, ko praviš:" Najpogostejši glasnik oddaljenih svetov je SVETLOBNI ŽAREK, ki daje največjo količino informacij o posameznih objektih..." Ta trditev je za mene zelo zanimiva. " Bodi svetloba!" In bila je svetloba, pravi sv. pismo v Genezi. Beseda in Bog sta isto. Kaj je potem " govorica ", ki sili Besedo k razodevanju?
V tem smislu je govorica ustvarjalna volja, ki izhaja iz božanskega jedra, kot nihanje. Niha prasubstanca, " voda ", nad katero Duh božji. Prasubstanca zagori: nastane " Luč ". Ustvarjalna sila v njej zgosti in loči njeno nihanje. Sestava postane vidna.
Preprost poskus lahko pokaže, kako postane nihanje vidno: na tanko kovinsko ploščo nanesemo kovinski prah. Potem potegnemo z violinskim lokom preko roba kovinske plošče. Plošča prične nihati. In kovinski prah se oblikuje v določeno strukturo. Struktura povzroči nihanje. In obratno, osnova za nastanek vsake strukture je njeno njihanje. To je njeno " ime ". Isto velja za majhen atom, kot za največjo zvezdo. Vsak kamen, vsaka rastlina, vsaka žival, vsak človek, vsaka zvezda, kot tudi vesolje ima sebi lastno njihanje in s tem zvok. In vsak izraz življenja je izgovarjanje lastnega " imena ". Vse ustvarjeno ima vtisnjena svoja imena, to pomeni svojo vrsto, svoje bistvo. Nihanje, ki izhaja iz njega, je njegova " govorica/jezik ".
Narejen je bil naslednji poskus:
Preko violinske strune je bil dan papir, na katerem je ležal droben pesek. Pri igranju na to struno, se je pesek postavil v določeno obliko, ki je bila podobna valoviti črti. Glasba torej očitno neposredno deluje na snov. S podobno elektroniko lahko to pokažemo tudi na drugi način. Obstaja naprava, s katero se zvok spremeni neposredno v sliko. Če izgovorimo samoglasnik, nastane na zaslonu cvetlična podoba. Obratno pa lahko tudi vsako obliko spremenimo v zvok. Ni pretiravanje, če rečemo, da je celotni vidni svet pravzaprav neke vrste trdna oblika glasbe.
Einstein, je pregnal človekove toge predstave o fizikalnem vesolju v revolucionarnem, zelo natančnem opisu vesolja. Pri tem se je gibal od subatomarne ravni do makrokozmične razsežnosti. Opisal je, da znotraj fleksibilnih struktur časa prehaja energija v snov in snov v energijo in da se vse stvari spet vrnejo v veliko " skladišče " energije, ki ga lahko označimo kot univerzum.
Današnja sodobna znanost ugotavlja, da vzroki za življenje in za razvojne procese v naravi niso zgolj kemične narave, ampak da jih vodijo doslej še nepoznane energije. Sile, ki te procese vodijo, se da koncentrirati in uporabiti, kar je znano že od pamtiveka. Ljudje, ki to obvladajo, se imenujejo magi.
Magijo lahko primerjamo s koncentriranjem energije s pomočjo zbiralne leče, kar lahko primerjamo s cepitvijo atomskih jeder, da bi dobili večjo količino potencialne energije. Skrivnostni mag iz starih romantičnih zgodb je koncentriral energijo, da je naredil čudež. Njegovi kolegi, sodobni znanstveniki, delajo isto, le da ti svoje eksperimente lahko zasledujejo z zapletenimi aparaturami. Znano je, da Stonehenge in piramida iz Gize " oddajata krasne vibracije ", mnogi zahajajo k ljudem, ki " izžarevajo nekaj posebnega ". Kdor je dojemljiv za takšne silnice, jih lahko sprejme, in kdor je v njih izurjen, z njimi lahko upravlja.
IŠČEMO V VESOLJU IN ATOMU
Kot človeštvo smo vedno iskali vzroke, smisel in soodvisnost stvarstva, izvor življenja. Ne le religija, tudi znanost in umetnost sta pri tem v različnih kulturnih obdobjih prevzeli vodilno vlogo ena za drugo ali obe skupaj. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti.
Ruski kemik Dimitrij Ivanovič Mendelejev ( 1834-1907 ) je leta 1869 postavil periodni sistem do tedaj znanih kemijskih elementov, katere je glede na njihovo atomsko maso uredil v sedmerno koordinatno mrežo. To je bila analitična podoba snovnega razodevanja z vodikom kot prvim elementom na čelu. Moderni kemiki poročajo o 118 elementih, ki so jih medtem odkrili. Vendar elementov, ki sledijo št. 95, ni možno najti v naravi v čistem stanju. Proizvajamo jih lahko le umetno, so zelo kratkotrajni in se obnašajo nepredvidljivo.
Znanost, ki temelji na Newtonu, izhaja iz snovne dokazljivosti pojavovo in iz ponovoljivosti eksperimentov. Ta izhodišča pa so sčasoma postala vprašljiva zaradi novih odkritij, izračunov in pogledov. Na primer: morfogenetskih energijskih polj ne moremo dokazati z inštrumenti, a so kljub temu za novo znanost popolno dejstvo. Ezoterika bi ista polja opisala kot neskončno diferencirane astralne svetove.
Einstein je vpeljal, kar je v Skrivnem učenju H. P. Blavatske opisano kot izvor inspiracij, - teorijo četrte dimenzije: čas kot četrto dimenzijo. Danes se znanost ukvarja s teorijami o gibanju valov v string modelih. In nadalje razmišlja, da je v bistvu vse elektrika, energija, vibracija. Ali ni tudi Einstein odkril, da je materija strnjena energija, da se torej nenehno nastajajoče nosilne vibracije večnosti ovijejo v meso?
Alkimisti so poznali štiri elemente ( kot stanje materije ): ogenj,zrak, voda in zemlja. S tem so nakazali tudi na štiri človekava telesa: mentalno, astralno, življenjsko in fizično telo. Hlepeli so po tem, da bi v svojih retortah nižje vibracije četvernega človeka, torej svinec, predelali v neskončno višje vibracije Božanskega, vibracije zlata, Duha. Štirje elementi so štiri vrste razodevanja atoma. Eter je označen kot tudi peto razodevanje atoma. Eter je gradbeni element celotnega stvarstva. In na mnogo nižji vibraciji je vodik kot gradbeni element vidnega sveta.
Skupaj s kisikom tvori vodik tekočino vodo, a tudi sneg, točo, led in paro. To so splošne znane oblike. Novevjše japonske raziskave so pokazale, da na vodo lahko izjemno močno vplivamo, in sicer tudi z mislimi, besedami, glasbo ali zgolj prisotnostjo določene osebe Človek je v 80% sestavljen iz vode. Že preko telesne vode zlahka vplivamo na človeka. Sredi osemdesetih let prejšnega stoletja so dokazali, da imajo vse celice človeškega in živalskega telesa ter rastlin svojo zavest. Reagirajo na misli, čustva, tudi če so ločene od materinskega telesa. Celo velike časovne in krajevne razdalje na to nimajo vpliva. Človek pa je še več kot voda, celice, organi, več kot meso. Človek, žival in rastlina imajo dušo, imajo zavest. Vsa materija ima zavest.
Vendar pa je v tem snovnem vesolju, ki jo nekatari mistiki imenujejo tudi " hišo smrti " zavest pogojena s časom in vezana na materijo. Kjer pa je resnično življenje, ne more biti smrti. " Prah si in v prah se povrneš, " pravimo, toda v absolutnem smislu smrt ne obstaja. Takoimenovana smrt ni uničenje sestavljenih elementov, temveč le prenehanje delovanja sile, ki jih povezuje.
Obratno lahko ugotovimo, da resnično življenje ne more obstajati tam, kjer se ta povezujoča sila lahko ukine, kjer vlada zemeljska smrt. Tam je življenje lahko le neka oblika obstoja, neka zemeljska vibracija, ki je ujeta v konkretno meso. To velja tudi za zemeljskega človeka. A človek je več kot le zemeljsko življenje. Svetopisemske zgodbe o stvarjenju poročajo o Duhu, ki je lebdel nad vodami. Najvišja emanacija neprepoznavnega se izraža v prasubstanci. Stvarstvo se razodeva kot eter. Hermes pravi, da se ves svet razodeva v sedmih krogih. V kozmogoniji poročajo o sedmih stopnjah razodevanja etra v prvotnem, človeškem življenju, ki je nastalo iz Duha, Duše in telesa.
Naj končam. Komentar naj bo razumljen samo kot dodatek k odličnemu članku.
želim ti vesele božične praznike in uspešno novo leto.
Miran.
Kaj skrivajo globine vesolja?
Prispeval/a: batina dne četrtek, 6. december 2007 @ 16:06 CET
Ničesar ne skrivajo! Dragi, kupi si očala.
Lp, sonček