Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041215223324872

Kaj skrivajo globine vesolja? petek, 24. december 2004 @ 06:33 CET Uporabnik: Radovedni KAKO POSKUŠA ZNANOST PROUČEVATI VESOLJE ? (2.del) Večina ljudi živi svoj vsakdan in niti ne misli na stvari okoli sebe in določene sile, s katerimi se srečujemo. Redko kdo pomisli, ko gledamo in opazujemo, da je svetloba, ki prihaja s Sonca sestavljena iz drobnih kvantnih delcev, ki nam omogoča videti in doživljati. Verjetno tudi ko hodimo, ne razmišljamo o temu, kako je lepo, ker deluje sila gravitacije in nas ne spusti, da odtavamo nekam v neskončna nebesna prostranstva. To jemljemo kot nekaj samoumevnega. Prav tako verjetno ne gledamo stalno v nebo in se sprašujemo kako neskončno je prostranstvo, ki nas obkroža in verjetno ne mislimo na milijarde let, ki so pretekle in bodo še pretekle. Navadno se zavedamo, da se nahajamo na majhnem, lepem plavem planetu, oazi življenja, obsijani s Soncem in obkroženi z neskončnim prostorom in mogočnimi silami, ki nam nudijo zavetje in so ob enem polne nevarnosti, pa čeprav lahko deluje to še tako nepojmljivo. Zato pa se s temi vprašanji intenzivneje ukvarja Astronomija, ki je ena od najstarejših ved. Za razliko od drugih ved, se ne ukvarja samo s tistim, kar se dogaja na našem prelepem majhnem plavem \"zrncu\", ampak proučuje vse, kar je dosegljivo človeškim čutilom in inštrumentom. Astronomija ima neko prednost, namreč govori o preteklosti, ampak ne samo o preteklosti na Zemlji, temveč tudi o preteklosti Sonca in Vesolja. Zgodovina je omejena na zelo majhen del časa, na čas od nastanka človeka in ne more videti daljne preteklosti. Astronomija pa potuje daleč v preteklost, celo nekoliko milijard let in je njena priča. Namreč vse zvezde, ki jih vidimo na določenem mestu, so le odsev nekega daljnega časa, iz katerega jo je v naših očeh obudila svetloba. Glavni \"vohunsko-obveščevalni\" vir o dogajanjih v Vesolju, na Zemljo prinašajo različna žarčenja – elektromagnetni valovi in mikroskopski delci (alfa, beta). Takšna žarčenja so navadno posledica dogajanj, ki so ustvarila ta žarčenja. Z raziskovanjem njihovih lastnosti, lahko astronom odkrije mnogo o naravi pojavov in dogodkov v globinah Vesolja. Najpogostejši glasnik oddaljenih svetov je SVETLOBNI ŽAREK, ki daje največjo količno informacij o posameznih objektih in skupinah objektov ali energij in ima svojo končno hitrost. Na podlagi prispele svetlobe je mogoče izvesti marsikateri zaključek o dogajanjih in starosti vesolja. Verjetno ni slučaj, da predstavlja zaenkrat svetloba večino informacij o vesolju, saj Zemljina atmosfera, od vseh elektromagnetnih valovanj, najbolje prepušča ravno vidno svetlobo. Morda tudi ni slučaj, da so se prvi inštrumenti usmerili na sprejemanje in analizo svetlobe. Nastal je TELESKOP, kot naprava, ki zbira svetlobo in povečuje oziroma približuje zvezde in tako omogoča opazovanje v globine Vesolja. Navadno ga sestavljajo bikonveksne leče ali konkavna zrcala posebnih oblik. S pomočjo močnih teleskopov je mogoče “potovati” daleč v preteklost in videti objekte, kakršni so bili pred milijardami let in morda še kaj več...dobimo pa lahko tudi druge, še pomembnejše podatke. Če teleskop opremimo s spektroskopom, lahko dobimo npr. spektralne slike svetlobnih izvorov. To pomeni, da je mogoče določiti njegovo kemično strukturo, temperaturo, hitrost izvora.... Namreč vsakemu kemičnemu elementu odgovarjajo točno določene spektralne črte (določene frekvence elektromagnetnega valovanja), ne glede ali je to na Zemlji ali kjerkoli v vesolju. Svet je enoten. Torej spekter atoma vodika je povsod isti, v našem telesu, na Zemlji, na Soncu ali oddaljeni galaksiji. Podatke o svetlobi, pa je mogoče dobiti tudi z drugimi napravami (fotometri) in tehnikami, npr. barvnimi fotografijami. Svetloba pa ni edini glasnik vesoljnih svetov. Z razvojem tehnologije se je razvila radio-astronomija. V primerjavi s svetlobnimi teleskopi imajo radio-teleskopi nekaj pomembnih prednosti. Radio-žarčenja lahko svobodno prehajajo tam, kjer se svetloba ne more prebiti in lahko prinesejo podatke iz najskritejših kotičkov vesolja. Svetloba \"deluje\" na frekvencah 0,0004mm – 0.0007 mm, medtem ko valovna dolžina radio-žarčenja sega od 0,25cm pa vse do 30 m...Omogoča nam spremljanje predvsem burnih procesov, ki potekajo v nebesnih telesih in nam veliko povedo o razvoju in oblikovanju kozmične materije. Druga prednost radio-valov je njihova konstantnost, saj na njihov sprejem na Zemlji ne vplivajo vremenske razmere ali ura dneva. Princip delovanja radio-teleskopa je podoben navadnemu teleskopu s to razliko, da vlogo objektiva opravlja večja ali manjša antena specialne oblike, ki zbira kozmična žarčenja. Radio-signali, ki se ujemajo na majhnem antenskem dipolu, se nato pretvarjajo v elektični tok. Te tokove obdelujejo in analizirajo specialne naprave, jih modulirajo in ojačujejo ter avtomatsko zapisujejo. Proučevanje kozmičnega \"radio-odmeva\" pa nam nudi tudi možnost odkrivanja konfiguracije nebesnih teles. Radioastronomija pa je odkrila tudi obstoj temnih teles v vesolju. Poleg opisanih \"izdajalcev\" dogodkov v vesolju, pa obstojajo še drugi kot so : infrardeči, ultravijolični, rendgenski valovi in gama žarčenje. Posebno gama kvanti kot najkrajši elektromagnetni valovi imajo izjemno prodorno moč. Edina njihova večja omejitev je, da težko prodirajov skozi atmosfero in so zato najuporabnejši za opazovanje na orbitalnih postajah, ki krožijo okoli Zemlje. Raziskovalci vesolja se torej na svojstven način pogovarjajo z vesoljnimi globinami, tako da prevajajo (dekodirajo) elektromagnetni \"jezik\" v človeku razumljiv niz informacij. Čeprav prinašajo elektromagnetni valovi zanimive podatke o vesoljnih dogajanjih, pa imajo majhno pomanjkljiovst, namreč ne omogočajo vpogleda v notranjost nebesnih teles. To pomanjkljivost odpravljajo razne kozmološke teorije in nudijo dokaj stabilno sliko eksperimentalnega vesolja, v katerem se nahajajo številni večji in manjši objekti : - spiralno oblikovane meglenice, sestavljene iz zvezd, ki jih imenujemo galaksije, - črne luknje, hipotetična super stisnjena masa z močnim gravitacijskim poljem, ki vpija celo svetlobo in predstavlja končno razvojno stopnjo zvezd, - supernove, zelo redki energetsko eksplozivni dogodki ob koncu življenske dobe zvezde, katerih sij se poveča do več kot miljonkrat, - pulzarji - nevtronske zvezde z močnim gravitacijskim in magnetnim poljem, ki oddaja impulze v območju radijskih valov ali sevanja x - kvazar, močan zunajgalaktični vir sevanja, na videz podoben zvezdi - planeti, asteroidi, sateliti, kometi, meteorji itd. Vse te objekte pa zaenkrat najuspešneje \"poganja\" Einsteinova splošna teorija relativnosti, ki je trenutno še vedno najsplošnejša teorija o gravitaciji in ponuja neskončno mnogo modelov o vesolju. Komentarji (2) www.pozitivke.net