draga Titanic,
dober članek, pohvala. Namen ovir je skrit v naši podzavesti. To je zelo močan tok današnjega nemirnega sveta, ki človeka prevečkrat potegne za seboj.

Velikokrat nam primanjkuje notranjega miru in časa, da bi prisluhnili svojemu življenju, zato korenine duše težko najdejo hrano. Vendar pa nam je vsem dana spodbuda, da iščemo. Te ovire izvirajo iz nas in s tem smo izpostavljeni astralni-onostrani in mentalni razgibanosti v svojem bitju in okolici, postajamo ljudje telesno in duševno obremenjeni. Človek išče svojo pot in pogosto mora izbirati med tem, kar je globoko v njem in privlačnostjo potrošniškega sveta, ki želi videti le konkretne rezultate. Tako je tak človek podoben drevesu, ki v viharju ne najde opore, ker so korenine prešibke.

Vsekakor gre za rezultat samoprevare. Človek ostaja ujet v svoji navidezni sreči tako dolgo, dokler ne spozna, da živi v svetu iluzije, ki nima duše, kjer je celotno ravnanje preračunljivo in ni prizadevnosti; v katerem želje in nestrpnost določajo razvoj. Vendar to niso primerna tla, v katerih bi korenine njegove duše lahko našle duhovno hrano.

Vsekakor je res, da ima vsako obdobje kot pot izkušenj določen potek razvoja in nihče od nas se mu ne more izogniti. Vendar pa težišče svojega življenja spet lahko prenese iz globine temnega kraljestva smrti v svetli prvi pratemelj Logosa. Danes je vsekakor delo zaradi mnogih sodobnih dosežkov lažje, človeku sta s tem prihranjena moč in čas. Kljub temu pa človeštvo še nikoli ni bilo tako polno nemira. Nasprotje med egom, ki vodi in v ujetništvu vzdihujoče duše se zaostruje, ker duša spet kliče po osvoboditvi. Na koncu razvojnega obdobja človeštva, kosmo prestopili pod vpliv žarčenja naslednjega živalskega kroga, moramo kot ljudje vsak zase narediti obračun svojega življenja.

Pokazati se mora, če smo svoje osebne izkušnje in pridobitve uporabili na za nov razvoj, v katerem bo lahko napredovala neumrljiva duša. Sedaj, ko obdobje vodnarja vedno bolj veča svoj vpliv, se stare( in se še bodo ) strukture in sistemi razpadajo, da bi naredili prostor za nove zmožnosti, ki pa jih ta trenutek še nihče ne pozna. Pokazalo se bo, če bo človek prepoznal svojo ustvarjalno-kreativno nalogo in bo stopil na pot, ki ga bo vrnila k izvoru, k božanskemu življenju. Zapleten sistem korenin, s katerimi je svet nasprotij in konfliktov zraščen, pa bo pri tem človeštvo še oviral.

Oh, kako bi radi ustavili čas. Drevo je najlepše v sijaju cvetenja, vedar pa to traja tako kratko. Cvetenje označuje pomlad, mladost, lepoto in veselje. Vendar je tudi ta posebna vrsta lepote minljiva in takoj, ko jo hočemo umetno podaljšati, ni več resnična. Če bi hoteli ostati mladi, se izključimo iz procesa notranjega zorenja, ki mora slediti mladosti. Tako je v naravi in v našem človeškem življenju. Zoreti, pomeni sprejeti v okviru družbene ureditve odgovornost do sebe in do izvora življenja, Boga. K procesu zorenja spadajo večna vprašanja: " Kdo pravzaprav v resnici sem ?" Od kod prihajam na ta svet? Kam grem, ko se bo moje življenje tu na zemlji končalo?"

Dobro je, če si že v času odraščanja postavljamo ta vprašanja. Mlad človek potem že išče rešitev večnega nasprotja med življenjem in smrtjo. Človek zaenkrat še vedno živi v neskladju in ne hrepeni po odrešitvi. To je ovira. Toda odgovor bo moral najti. Do takrat je vse le nezrelo in neutrudno opravljanje vsakdanje tlake, ki jo vzdržujejo sile, ki jim ni do tega, da bi bil človek svoboden!

V poznejšem stanju, ko se začenja v srcu razvijati prvotno seme v svetlobi Svetlobe in se je človek v sebi odločil, se razvijejo prvi nežni cvetovi spoznanja in novega življenja. Ne poznajo sebičnosti, domišljavosti, podarjeni so tistemu, ki jih lahko utrga. Tako kažejo na notranjo spremembo, ki prinaša nov življenjski cikel. Ta sijaj novorojene duše priča o brezčasni in neminljivi lepoti, harmoniji in ljubezni vseobsegajoče božanske ljubezni za vse, kar živi.

Nam ljudem so različne razvojne stopnje potrebne. Ne moremo jih preskočiti in preden lahko naredimo nov korak, jih moramo harmonično zaključiti. Le tako lahko dosežemo velik cilj našega življenja. Življenjski ciklus nam omogoča spoznanje, da smrt in sprememba nista isto. Smrt je posledica oklepanja doseženega življenjskega stanja. To oklepanje hromi našo dušo, ki na koncu lahko povsem otrdi in umre. To je podobno pozebi, ki preko noči poškoduje cvetove in v kali uniči pričakovano žetev. Kdor pa zavestno sledi poti notranje spremembe, bo zagotovo doživel, da ga vsaka predpostavljena in obstoječa preizkušnja pripelje bliže k rasti in zorenju sadeža. V hinduističnem svetem pismu Bagavadgita svari: " Ne dovoli, da bi bil pobuda za tvoja dela rezultat, ki ga pričakuješ. Kdor se ne veže na rezultat svojih del, ampak se preda Bogu, se ne umaže z dejanji, ki so vezane na želje."

Potrebno je pobegniti iz krožnega ponavljanja. Stari volji vedno znova uspe, da se spet prerine v naše ospredje. Na zanesljiv način bi rada izsilila popolnost sadeža in poveližala naš ego. Ego je podoben črvu, ki gloda zrel sadež in ga uniči, da bi tako sam živel. Le kako naj uidemo iz tega začaranega kroga in izkoriščanja? Ali smo tega sploh sposobni? Sposobni smo, vendra ne tako, da še naprej poslušamo svoj razum-racio in le malo zmanjšamo svojo voljo, ampak se moramo naučiti poslušati glas srca. Ta glas, ki kliče, nas usmeri k Svetlobi, ki je temelj življenja. Če lahko usmerimo svojo pozornost na ta glas, se v nas prebudi hrepenenje po ponovni združitvi in postaja tako močno, da postane pretrgana enost ponovno dejstvo. Potem je naši duši dana moč, pogum in zmožnost, da spozna nevarnost ujetosti, se upre propadanju in črvu prepreči glodanje. Kdor si prizadeva, sprejme v tem stanju zavesti milost notranje prenove, da bi tako podal roko drugemu, po katerem hrepeni.

lep pozdrav in vse dobro od
Mirana.

[ Odgovori na to | # ]