Ovire na poti so nujne, vendar težko sprejemljive, ko nastopijo. Ko jih vidimo, se strinjamo, da morajo biti, da so nam v korist in nas peljejo v lepše srečnejše dni. A ko jih predelujemo, je drugače. Morda se še jezimo, morda jih sprejmemo in se potrudimo na način, ki smo ga osvojili. Ne smemo pozabiti kako to gre. Potrebno se je pravi čas spomniti, kako to delamo, ko je pot ravna in brez ovir. Ravno tako moramo biti naravnani in zadovoljni takrat, ko premagujemo ovire. Zaupati je potrebno v dobro, v ljudi, v tisto polovico ljudi, ki je božja, ki je Bog v njih in jih blagoslavljati. Imeti jih moramo radi, radi z razumom tisto božansko polovico, ki jo vidimo takrat, ko so prijazni do nas. Lekcija, da se duhovno dvignemo in premagamo oviro pa je, da imamo radi iste ljudi tudi takrat, ko so slabi in neprijazni do nas. To je tista prava preizkušnja, ki jo moramo predelati, se je spomniti, ko naletimo na to oviro.
Kako pa ravnamo, ko ovire na daleč ne vidimo, ko je ne pričakujemo in pride ob času, ki v našem razumu kaže, da je neprimeren. A, našem razumu? Kako pa je ta lahko ločen od našega srca? Ne sme biti ločen, povezan mora biti vedno in stalno brez prekinitev, da lahko spremlja dogajanja, ki jih predvideva srce. Povezanost se prekine, ko nismo v stiku z Njim. On je ta nit, ki pelje od razuma do srca in od te niti je odvisna naša sreča, razumevanje in mir. Ta nit, ki je povezava med razumom in srcem je ključnega pomena, da se ne srečamo z ovirami nepripravljeni in ob nepravem času.
Vedno moramo biti pripravljeni na možne ovire (preizkušnje), tako, da se zavemo, da so tudi ovire, ki so nepredvidljive del našega duhovnega razvoja in stopnička višje. Potrebno je sprejeti in zaupati, tudi če se z razumom ne da razložiti in razumeti. Sploh ni potrebno, kar sprejmimo in živimo naprej, kot smo do sedaj. Vzdržujmo nit, povezavo, ki omogoča, da smo priključeni ne samo vertikalno ampak tudi horizontalno. S priključitvijo na obe smeri pa, če si predstavljamo vizualno nastane križ, ki nas ščiti in pokaže, da smo lahko varni in mirni, da se nam ne bo nič zgodilo in se nam ni potrebno nič bati, ker je vse kot je, potrebno in, da je vse kot je, prav in koristno.
Ovire na poti so nujne, vendar težko sprejemljive, ko nastopijo. Ko jih vidimo, se strinjamo, da morajo biti, da so nam v korist in nas peljejo v lepše srečnejše dni. A ko jih predelujemo, je drugače. Morda se še jezimo, morda jih sprejmemo in se potrudimo na način, ki smo ga osvojili. Ne smemo pozabiti kako to gre. Potrebno se je pravi čas spomniti, kako to delamo, ko je pot ravna in brez ovir. Ravno tako moramo biti naravnani in zadovoljni takrat, ko premagujemo ovire. Zaupati je potrebno v dobro, v ljudi, v tisto polovico ljudi, ki je božja, ki je Bog v njih in jih blagoslavljati. Imeti jih moramo radi, radi z razumom tisto božansko polovico, ki jo vidimo takrat, ko so prijazni do nas. Lekcija, da se duhovno dvignemo in premagamo oviro pa je, da imamo radi iste ljudi tudi takrat, ko so slabi in neprijazni do nas. To je tista prava preizkušnja, ki jo moramo predelati, se je spomniti, ko naletimo na to oviro.
