Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Reka
Prispeval/a: titanic dne
torek, 14. december 2004 @ 18:09 CET
Pozdravljena Asta
Včasih res stojimo vsak na svojem bregu, vmes pa je reka, zid ali karkoli kar nam onemogoča, da bi se lahko zbližali. Na misel mi je prišel odnos med možem in ženo, ki sta dalj časa poročena in se oddaljujeta psihično in duhovno vsak dan bolj. Ljudje, ki redno ne vzdržujejo in negujejo pristnega odnosa do partnerja ali sočloveka, ki mu je drag, se začnejo oddaljevati in pot nazaj je včasih nemogoča. Mnogo je odnosov, kjer živijo skupaj, se pogovarjajo in "funkcionirajo" kot idealna zveza navzven, v duši, v mislih in v srcu, pa sta si vedno bolj tuja, oddaljena in nedosegljiva. Sčasoma si postaneta tujca in se niti več ne opazita.
Psihičnemu odmiku mnogokrat sledi tudi fizična distanca, če ne, je odnos mrtev, mlahav, mlačen.
Prispeval/a: asta dne
sreda, 15. december 2004 @ 21:32 CET
Ja, to. Ampak potem je tu vprašanje: ostati ali oditi?
Partnerja sta se pred rojstvom izbrala, poravnati morata kakšne stare dolgove ali karsižebodi. In če tega ne bosta uspešno opravila, bosta morala ponavljati v naslednji zvezi.
In če ostaneš, je to potem služenje? Ker: "Karkoli delate, naj bo narejeno v božjem imenu, Bog naj poskrbi za sadove." Ni v naši pristojnosti kogarkoli spreminjati.
Mogoče bi pomagala naša molitev, da se oseba začne spreminjati (v mislih imam duhovno pot)?
Prispeval/a: titanic dne
sreda, 15. december 2004 @ 23:17 CET
Nikogar ne moremo (ne smemo) spreminjati, saj ima vsak svobodno voljo. Težko pa je odgovoriti na taka vprašanja, ko praviš: ostati ali odditi. Kot pri vsaki stvari, ne samo v partnerskem odnosu, se tudi sama velikokrat sprašujem: če ne želim delati nekega dela, pa mora biti opravljeno s tem, da ga drugi ne bo opravil, si pravim, da delam za Boga. (včasih sem se jezila, preklinjala in sovražila) Razmiljam pa tudi, če ni odditi le beg pred odgovornostjo, pred nalogo, katero smo se znašli. Hm, stvari, ki jih ne znamo, so nam zoprne (včasih pa so iziv), situacije, kjer nismo uspešni, se moramo naučiti. Torej, težko je to včasih razvozlati.
Včasih je tako težko, da bi človek kar pobegnil in se skril nekam. A kam, zakaj bežal, kdaj?
Sedaj poskušam razmišljati takole, čeprav vedno tudi ne gre, saj sem samo človek, ki ima pa tudi včasih vsega poln kufer:
Včasih sem bežala, sedaj to že znam in mi ni treba tega vaditi. Ne znam pa malo vzdržati, se potruditi, videti smisel stvari, poiskati lepšo polovico situacije, ki je ne maram; poskušam živeti ta trenutek in delati za Boga, potem bo pa on namesto mene delal. Poskušam sprejeti situacijo tako kot je, kot da se mene ne tiče - neosebno. To pa je že težko.
Ko sta dva skupaj, pa nista, pač nista. Če tega sama ne zmorem ugotoviti, kaj bi bilo bolje ostati ali odditi in se nehati truditi, se obrnem na Boga, pa naj on pove kaj je prav. Naj on dela moje, jaz pa bom njegovo. Torej, če jaz ne znam, ne vem kaj je zame in zanj najboljše, ne vem ali se moram od njega še kaj naučiti, mu kaj dati, prosim Boga, naj on uredi tako, da bo prav za vse, da meni ne bo treba nič narediti. Tako nekako se mi je že zgodila neka situacija pred leti. Prosila sem Boga naj že nekaj naredi, potem je naredil, meni ni bilo treba nič, pa nisem bila zadovoljna, saj se je obrnilo tako kot si nisem želela. Čez čas pa se je pokazalo, da je to bilo res najbolj modro in prav.
NE ZAMUDITE
Reka
Prispeval/a: titanic dne torek, 14. december 2004 @ 18:09 CET
Včasih res stojimo vsak na svojem bregu, vmes pa je reka, zid ali karkoli kar nam onemogoča, da bi se lahko zbližali. Na misel mi je prišel odnos med možem in ženo, ki sta dalj časa poročena in se oddaljujeta psihično in duhovno vsak dan bolj. Ljudje, ki redno ne vzdržujejo in negujejo pristnega odnosa do partnerja ali sočloveka, ki mu je drag, se začnejo oddaljevati in pot nazaj je včasih nemogoča. Mnogo je odnosov, kjer živijo skupaj, se pogovarjajo in "funkcionirajo" kot idealna zveza navzven, v duši, v mislih in v srcu, pa sta si vedno bolj tuja, oddaljena in nedosegljiva. Sčasoma si postaneta tujca in se niti več ne opazita.
Psihičnemu odmiku mnogokrat sledi tudi fizična distanca, če ne, je odnos mrtev, mlahav, mlačen.
Reka
Prispeval/a: asta dne sreda, 15. december 2004 @ 21:32 CET
Partnerja sta se pred rojstvom izbrala, poravnati morata kakšne stare dolgove ali karsižebodi. In če tega ne bosta uspešno opravila, bosta morala ponavljati v naslednji zvezi.
In če ostaneš, je to potem služenje? Ker: "Karkoli delate, naj bo narejeno v božjem imenu, Bog naj poskrbi za sadove." Ni v naši pristojnosti kogarkoli spreminjati.
Mogoče bi pomagala naša molitev, da se oseba začne spreminjati (v mislih imam duhovno pot)?
Pozdrav
Reka
Prispeval/a: titanic dne sreda, 15. december 2004 @ 23:17 CET
Včasih je tako težko, da bi človek kar pobegnil in se skril nekam. A kam, zakaj bežal, kdaj?
Sedaj poskušam razmišljati takole, čeprav vedno tudi ne gre, saj sem samo človek, ki ima pa tudi včasih vsega poln kufer:
Včasih sem bežala, sedaj to že znam in mi ni treba tega vaditi. Ne znam pa malo vzdržati, se potruditi, videti smisel stvari, poiskati lepšo polovico situacije, ki je ne maram; poskušam živeti ta trenutek in delati za Boga, potem bo pa on namesto mene delal. Poskušam sprejeti situacijo tako kot je, kot da se mene ne tiče - neosebno. To pa je že težko.
Ko sta dva skupaj, pa nista, pač nista. Če tega sama ne zmorem ugotoviti, kaj bi bilo bolje ostati ali odditi in se nehati truditi, se obrnem na Boga, pa naj on pove kaj je prav. Naj on dela moje, jaz pa bom njegovo. Torej, če jaz ne znam, ne vem kaj je zame in zanj najboljše, ne vem ali se moram od njega še kaj naučiti, mu kaj dati, prosim Boga, naj on uredi tako, da bo prav za vse, da meni ne bo treba nič narediti. Tako nekako se mi je že zgodila neka situacija pred leti. Prosila sem Boga naj že nekaj naredi, potem je naredil, meni ni bilo treba nič, pa nisem bila zadovoljna, saj se je obrnilo tako kot si nisem želela. Čez čas pa se je pokazalo, da je to bilo res najbolj modro in prav.