|  Piše:duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran Zupančič
 Danes v 21, stoletju je že jasno, da človek ni izpolnil svoje nekoč dane obljube, ki jo je dal univerzalni Kristusovi Ljubezni. To še posebaj velja za nas zahodnjake, ki nam je bila ta zahteva izrecno postavljena pa se kljub temu še vedno nahajamo v učnem procesu obnašanja eden do drugega v vlogi slabega učenca.
Naša dela usmiljenja po večini ne pridejo iz spoznanja čutečega srca, ampak zaradi zakonov stare dobe in drugih dejavnikov. Tako danes določene kroge vedno bolj pesti slaba vest in zaradi tega v njih raste nemir, kajti kljub vsem socialnim, religioznim, znanstvenim in kulturnim naporom ni mogoče ustvariti družbe, ki bi bila Bogu po godu. Vedno bolj in vse jasneje se kaže, da vse pozitivne napore spremljajo negativni učinki, kot da bi se medseboj dogovorili in se pognali v naskok. Več kot storimo domnevno dobrega, močneje stopi na plan tudi negativna stran.
Zakaj je temu tako? Kaj gre pri tem že dvatisočlet narobe? Globlji vzrok reakcije slabih učinkov ne dobro, gre pripisati pomanjkljivemu poznavanju samih sebe. Resnično samospoznanje pomeni, da človek dela iz univerzalne samoumevnosti, iz notranjega spoznanja srca. Če človek ne uspe izpolniti zahteve univerzalnega Duha s spoznanjem lastnega srca, se mu dogaja tako, da se mu vse obrne v trpljenje, nejevoljo, odpor in vedno večji problem. In kaj sledi taki življenjski drži? Potek našega razvoja postane nesrečen. To je zagotovo, kot je 2x2=4 Tako se v tem trenuku soočamo z nesrečnimi sadovi naše ozkosrčne in neuvidevne reakcije na Kristusovo zahtevo: "Ljubite se med seboj, tako kot sem jaz vas Ljubil!"
Mogoče smo tako kot še premnogi verjeli, da je nekdo za nas že vse opravil in nam je ostalo le še to, da prilagodimo svoj odnos do veroizpovedi, kulture in sociale. Žal pa moramo sedaj uvideti, da smo se zmotili! Morda smo mislili, da bomo božansko zahtevo zadovoljili s svojo poslušnostjo do zakonov tega sveta. Toda Kristusova sila se ne da na tak način odgnati in pozabiti. Vedno vsem nam sledi za petami v obliki bede živih bitij. V podobi ubogega bitja nam vsepovsod sledi nas zasleduje z zrcalno sliko naše slabe vesti. Edino kar nas lahko pripelje do odrešitve in cilja, je življenje in delovanje iz zlate sredine srca!
Vprimeru, da Kristusovim zahtevam sledimo samo iz slepe poslušnosti zakonom tega sveta in avtoritetam, ne da bi spoznali sami sebe, tedaj se za nas nasprotje sveta spremeni v ogledalo naše slabe vesti. Tako beda živih bitij postane naša lastna življenjska beda. Izgubimo mir, kajti za nami vibrira višji kozmični Zakon življenja, višji princip življenja, ki hoče biti odrešen ujetništva materialnega pojavnega sveta. Zato vedno znova poskuša najti sozvočje z našo dušo!
Če pa se upremo višjemu življenju, potem sledi vedno dramatičen potek stvari. Človek je prisiljen iz svoje notranjosti, da razruši na absolutni duhovni resničnosti obliko, staro podobo o svetu, življenjsko problematiko. Tako trči ob zid. Ne more več drugače, kajti ta nevidna "stena" ali "zid" je najvišja duhovna realnost na kateri se razbije naša ostudna podoba o živih bitjih. Gre za konkretni notranji dogodek. In nekega dne nam bodo naše napačne predstave o svetu in njihove posledice postale tako vsiljivo jasne, da bo izgledalo, kot da smo se notranje razleteli in svojo sliko razbili na realnosti duha. Vendar pa je čudovito pri tej "steni" duhovne realnosti to, da lahko človek kljub svojemu nerazumevanju in pomanjkanju ljubezni nekoč odreši duhovni življenjski princip ujetništva materialnosti.
 Ta "stena" duhovne realnosti ima danes povsem poseben pomen. Zaradi kozmičnih sprememb, ki so nastopile v začetku dobe Vodnarja sevajo na našo Zemljo nove kozmične sile, ki sedaj vedno močneje delujejo v smislu očiščevanja naše duše, razbijajoče in prenavljajoče. To so sile sevanja Kozmičnega Kristusa. Človeštvo bo vrženo ob steno njihove duhovne realnosti, kjer se bo razbilo in tako stopilo v samoobnovo.
Kristus dogodek pred dva tisočleti je hotel preko pozitivnega izkustvenega procesa človeštvo pripraviti na sprejemanje kozmičnega sevanja in žarčenja božanskih žarkov, še posebaj pa vijoličnega žarka, ki je absolutna povezava s Kristusovo hirarhijo razsvetljenih prednikov, ki v tej dobi vedno bolj aktivno deluje. Obenem nam hoče pokazati pot k skladnem sprejemanju v to kozmično področje žarčenja. Vendar pa je vse do danes človek le redko razumel Kristusovo Darilo, to je možnosti, da se sam odreši s pomočjo duhovnega principa, ki ga vsakdo nosi v svojem srcu. Na visoki Zakon Ljubezni, ki je s tem v direktni zvezi, premalo in mlačno odgovarja z dejanji mislečega srca. Zato stojimo kot človeštvo danes pred to nevidno " steno ". Pa če to hočemo ali ne, če to razumemo ali ne, bo vsakdo izmed nas kmalu soočen z duhovno realnostjo nove atmosfere in njenega žarčenja v ta svet.
http://www. ezoterika.s5.com
|
NE ZAMUDITE
Zakaj se dobri nameni spremenijo v slabe učinke?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 30. november 2004 @ 11:40 CET
Naša naloga je priprava novega razvoja miselnosti in čistega mislečega srca, torej mišljenja, čutenja in delovanja. Svetloba, ki sedaj sije od Stvarnika je ta zahteva. To je klic našega časa! Na tej osnovi, čistih namer se moramo posvetiti Svetlobi, iskri, ki leži v nas kot speče seme.
Današnji moderni, avtonomni človek se sprašuje: Ali naj grem res za tem? Vse dokler še imamo izbiro, lahko o njej razmišljamo in se odločamo. Medtem pa je v " božjem imenu " napadena zahodna " demokracija ". In v " božjem imenu " se žrtev odzove z obsežnim uničenjem. Toda ali ni izraz " v božjem imenu " samo druga beseda za kapitalizem? Ali za komunizem? Ali za krščanstvo? Ali za islam? Ali za kakršno koli svetu vladajočo oblast? V kolikor bi se duhovni iskalec na poti notranje odrešitve v katerem koli pogledu opredelil, bi ne samo omejeval sebe, ampak tudi druge, celotno stvarstvo. Kajti, vse obstoječe avtoritete se bodo končno razblinile in izginile, da bodo naredile prostor za novo dobo, v kateri bo resnična ljubezen za vse ljudi, univerzalni zakon Kristusa-preoblikoval življenje na Zemlji in ga dvignil na višjo spiralo zavesti.
lep pozdrav vsem od
Mirana
Zakaj se dobri nameni spremenijo v slabe učinke?
Prispeval/a: koki dne torek, 30. november 2004 @ 19:12 CET
Zakaj pa bodo vsi drugače misleči, čuteči, neusmiljeno odstranjeni, uničeni, čeprav so jih življenske okoliščine nekako prisilile v drugačno življenje, kot ga mnogi tu opisujejo. Nekateri se morajo zaradi ljubega kruha odreči precejšnjemu delu "duhovnosti". Živijo pač v drugačnem svetu, kjer ni prostora še za kaj drugega. kot zgolj pehanje za košček hrane. Revni bodo podedovali zemljo, "pravzaprav ubogi na duhu" Miljoni in miljoni nikoli ne bodo prišli do globjih misli, ker pač nikoli ne bodo imeli možnosti prebrati kakšne knjige, temveč bodo manipulirani od raznoraznih vračev, šamanov... Tudi sam nisem vedel v svoji mladosti za mnogo stvari. Prvo, kar sem se naučil, je bilo, da ne smem verjeti svetu odraslih. Kar težko spoznanje za fantiča, ki je bil med drugo vojno izseljen v Nemčijo, star komaj šest let - ostal sam na tem božjem svetu. Potem več kot tri leta stradanja in vsakodnevnih bomb iz civiliziranega sveta. Saj pozneje sem si z golimi rokami ustvaril še kar znosno življenje. A od vsega hudega, vse grenkobe, ki se je nabrala nekje v podzavesti, velikokrat podvomiš, močno podvomiš v toliko različnih "dobrih misli". Najhujše pa je, da za nobeno negativnost nisi bil sam kriv. Pogojevale so jo okoliščine in čas. Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra, da vsaka izkušnja pripomore k nečemu. Ne bi vedel, kako stalno trpljenje lahko ojekleni človeka. Sam vem, da postane še bolj krhek, mehak in dojemljiv za trpljene drugih, ki včasih tudi nočejo pomoči. Tako so otopeli, da sploh niso srečni, če niso nesrečni...
Pa dovolj za danes. Kar preveč sem se razgovoril. S svojim pisanjem se namreč neusmiljeno razkrivamo - mnogo sem razbral - med vrsticami - o vas vseh, ki ste veliko na teh pozitivkah. Prav bi bi bilo, da bi pisali tudi o svojih dvomih, kajti stvarnik nam je podaril tudi tega; saj vsakdo nosi svojo resnico v svojem srcu - le da jo kdo prizna, drugi pa ne in se opira na berglje, ki mu jih ponudi kakšen guru.
Miran, lep pozdrav in vse dobro!
Ladislav.
---
Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...
Zakaj se dobri nameni spremenijo v slabe učinke?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 30. november 2004 @ 20:21 CET
hvala za tvojo zgodbo življenja, ki je bila res huda in za nas, ki nismo to doživeli tudi opomin, da se nam ne bi kdaj tudi nam v prihodnosti kaj podobnega ali še hujšega zgodilo. Kar pa se tiče " uničenja ", " "odstranjevanja" pa je mišljeno s tem, da si vsak človek sam izbira na osnovi spoznanja in čistega srca pot z Bogom ali brez njega in zato mu ni potrebna neka velika učenost, ampak le hotenje. Kar se tiče DVOMA v življenju, lahko zase trdim, da je moj občasen spremljevalec, ampak ne v smislu obstoja Boga, ne. Dvom se ma ravno tako loteva, kot vsakega človeka v različnih situacijah. Nisem vseved, neustrašni heroj, goreč pridigar, guru, skratka človek, ki bi vedno vedel vse. Sem samo človek, ki se trudi biti Človek, ki brez božanske pomoči zagotovo ne bi bil niti polovico tega kar nekako zadovoljivo je.
Duhovnost meni ni hobi ali kompenzacija za lastne frustracije, čeprav sem v preteklosti šel tudi skozi te procese, a me je v nekem prelomnem trenutku življenje podučilo, kaj je res duhovnost in kaj ni. Od takrat pa se je v meni zgodil notranji preobrat, ki mi je pokazal povsem novo dimenzijo zmožnosti življenja. To so bila leta strahovitih dvomov, iskanja, ločitev od mnogih idej, ljudi itd. Spomniim se, da se v enem obdobju tega iskanja, nisem nasmejal šest mesecev skupaj niti za en trenutek, ne glede na okoličine. Tako sem dnevno umiral na obroke; takrat se me je še hudič izogibal, ker ni želel biti v tako turobni družbi. Ja mnogo, mnogo dvomov, dokler končno ni prišel živi stik z Njim, a ne z mojo voljo, ampak iz njegove pobude. In potem "ni bilo nikoli več tako, kot je bilo prej."
lep pozdrav Ladislav in vse dobro od Mirana
Zakaj se dobri nameni spremenijo v slabe učinke?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 30. november 2004 @ 20:22 CET
hvala za tvojo zgodbo življenja, ki je bila res huda in za nas, ki nismo to doživeli tudi opomin, da se nam ne bi kdaj tudi nam v prihodnosti kaj podobnega ali še hujšega zgodilo. Kar pa se tiče " uničenja ", " "odstranjevanja" pa je mišljeno s tem, da si vsak človek sam izbira na osnovi spoznanja in čistega srca pot z Bogom ali brez njega in zato mu ni potrebna neka velika učenost, ampak le hotenje. Kar se tiče DVOMA v življenju, lahko zase trdim, da je moj občasen spremljevalec, ampak ne v smislu obstoja Boga, ne. Dvom se ma ravno tako loteva, kot vsakega človeka v različnih situacijah. Nisem vseved, neustrašni heroj, goreč pridigar, guru, skratka človek, ki bi vedno vedel vse. Sem samo človek, ki se trudi biti Človek, ki brez božanske pomoči zagotovo ne bi bil niti polovico tega kar nekako zadovoljivo je.
Duhovnost meni ni hobi ali kompenzacija za lastne frustracije, čeprav sem v preteklosti šel tudi skozi te procese, a me je v nekem prelomnem trenutku življenje podučilo, kaj je res duhovnost in kaj ni. Od takrat pa se je v meni zgodil notranji preobrat, ki mi je pokazal povsem novo dimenzijo zmožnosti življenja. To so bila leta strahovitih dvomov, iskanja, ločitev od mnogih idej, ljudi itd. Spomniim se, da se v enem obdobju tega iskanja, nisem nasmejal šest mesecev skupaj niti za en trenutek, ne glede na okoličine. Tako sem dnevno umiral na obroke; takrat se me je še hudič izogibal, ker ni želel biti v tako turobni družbi. Ja mnogo, mnogo dvomov, dokler končno ni prišel živi stik z Njim, a ne z mojo voljo, ampak iz njegove pobude. In potem "ni bilo nikoli več tako, kot je bilo prej."
lep pozdrav Ladislav in vse dobro od Mirana
Zakaj se dobri nameni spremenijo v slabe učinke?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 1. december 2004 @ 08:45 CET
dobri nameni niso statični svet, v katerem je pogojena tudi njihova uresničitev in vrednotenje doseženega cilja. V vsakem človeku živi abstrakten neviden svet njegove koristnosti in dobronamernosti. Človek se torej razkriva po namenu, da naredi nekaj dobrega, da se angažira za ideale ali za uresničitev vrednot, ki jih nosi v sebi. Vsak človek ima v sebi tudi svoje etično jedro dobronamernosti. Ko se v človeku porodi dober namen prestopi iz materialnega sveta v svet blaženosti, v božje območje, saj tudi Bog ima vselej dober namen. Človek ustvarja stvarnost tudi z dobrimi nameni, torej se izraža kot etično bitje, kot bitje vrednot. Dober namen je človekovo iskreno dejanje, ki pa še ni udejanjeno. Človek stopi nato na pot svojih dejanj. Nastopi ustvarjanje aktivnosti, ki od človeka zahtevajo samega sebe, da se udejani po namenu. N.pr. če je nekdo v materialni stiski in ti imaš namen, da mu podariš neko vsoto denarja. V tej fazi dejanja človek začne dojemati sebe, v svoji zavesti koliko je zares zmožen in pripravljen prestopiti v svet realizacije svojega namena. Pred odločitvijo se sreča z vsoto dilem in pojavov, ki napolnjujejo vsakdanje okolje in običajno tudi potrebe in atmosfero človekovega življenja. Človek stopi v svet delujočih dejavnikov s svojo samoumevnostjo, da je po naravi dober človek, da bo izpolnil svoj dober namen. Človek dobi videz samostojnosti pri odločanju, vendar tu se pojavijo tudi interesi, ki so lahko močnejši od dobrega namena. Človek ima za plačati položnice, potrebuje denar, ki ga je imel namen podariti človeku v stiski. Če izpolni svoj dober namen, lahko sam zaide v finančne probleme. Odločitev stavi na tehtnico. Tu se pojavi njegov ego. Poleg tega se dober namen lahko znajde tudi v svetu manipulacije. Človekova namera je torej razdeljena na dober namen in pritiske nujnosti, da rešuje svoje probleme ali da zapade manipulaciji s strani tretjih oseb, ki ga od tega odvračajo. Projekcija zunanjih pojavov, ki delujejo na človekovo zavest lahko dober namen oslabijo. Človek se osredotoči na bistvo svojega dobrega namena in včasih ugotovi tudi somrak resnice svojega dobrega namena, znak samoprevare, ki je skrit v namenu. N. pr. pri inštitutu, kjer sem bila zaposlena, je bil zaposlen tudi delavec z majhno plačo in številno družino. Sodelavci se odločimo, da zberemo denar in mu kupimo telico pod pogojem, da jo vzgoji v kravo, ki bo dajala družini mleko. Ko to delavcu predlagamo, le-ta odgovori, da krave lahko gleda na TV in da mleko dobi v tetrapaku. Torej dober namen ni dosegel dobrega učinka.
V človekovem dobrem namenu je lahko skrit tudi ego, ki se želi uveljaviti z namenom lastne bahavosti. Na razpotju odločitve za uresničietv dobrega namena se pojavi še nov bistven odločujoč dejavnik, vzgib ali motiv, t.j. dobrota. Če prevlada dobrota, ko človek uporabi to božjo podarjenost dobrega namena in bo svojemu dobremu namenu dodal še smotrnost spolnitve, bo dober namen tudi dosežen. Takšne odločitve so prepuščene notranji srčni svobodi, ki je močenjša kot lastni ego, ki se hoče izraziti n.pr. v svoji bahavosti. Človek izkazuje navzven dober namen tudi iz egoizma, da si pridobi naklonjenost osebe, ki ji je dober namen namenjen. Zato je dober namen dosežen le kadar deluje v znamenju srčne dobrote in smotrnosti cilja, ki ga namen doseže.
V politiki "dober namen" največkrat ni odvisen od socialne dolžnosti danih obljub, temveč predstavlja izražanje dobrega namena sredstvo, s katerim se manipulirajo množice. Tu ima dober namen dvojno naravo. Po namenu se ravnajo izvrševalci politike in zastopniki politikov, ki ravnajo po prepričanju, da je dovoljeno izražati in deliti dobre namene in da cilj neizvrševanja danih obljub tudi dober namen opravičuje. Tu se partikularni interesi razglašajo za splošni interes in stvarne interese politika poniža na individualne namene. Dobri nameni politike so konstituutiven del oblasti, ki se sproti izigravajo s prepričevanjem ljudstva, da delujejo nameni v pozitivni smeri in da se uresničujejo v splošno korist.
Tretja slika dobrih namenom pa je ravnanje, ki pripelje do rezultata, vendar smo se v cilju zmotili Temu istemu delavcu, ki ga omenjam zgoraj, je Sindikat namenil dve vreči krompirja za prehranjevanje velike družine. Predstavniki sindikata so krompir peljali delavcu na dom in delavec jim je odgovoril, da svojega krompirja še ni izkopal in da bo drugo leto pridelal zelo gosti krompir in da mu ga ne bo treba saditi.
Z dobrim namenom je Sindikat podprl delavčevo lenobo, zato dober namen ni dosegel svojega dobrega učinka.
Naslednji takšen primer je, da ko nekdo zve, da žena prijatelja vara z drugim in mu to pove. Ima dober namen, da prijatelja seznaniš z resnico. Vendar prijatelj svoji ženi skok čez plot oprosti in ti nisi dosegel svojega dobrega namena, dosegel si le to, da si izgubil prijatelja in še njegova žena je nate jezna.
Vedeti moramo, da se dober namen v fazi njegovega uresničevanja lahko zaplete in doseženi cilj je slabo vrednoten. To se zlasti dogaja pri dajanju nasvetov z dobrim namenom, da človeku ki mu nasvet dajemo, koristimo. Lahko mu z dobrim namenom damo zmoten nasvet oziroma nasvet, ki človeku škoduje.
Cilj dobrega namena mora biti iskren in mora temeljiti na dobroti in brezpogojnosti, dober namen mora biti premišljen, smotrn in cilj vnaprej razumno predviden. Dober namen, ki postane obljuba mora imeti v sebi svojo substanco in eksistenco uresničitve dane besede. Dober namen ne sme povzročiti ne tistemu, ki ga izvršuje in ne tistemu ki mu je namenjen, zlo in negativnost, nesorazmerno žrtvovanje in trpljenje, obljube pa je treba vedno izpolniti. Dober namen mora biti angažirano premišljen vse od nastanka do njegove izvršljivosti. Opustitev lahkomiselno izrečenega dobrega namena in dane obljube je strahopetno in neznačajsko dejanje. Pozitivna vloga dobrega namena povzroča dobro, lahko pa se tudi zgodi, da doseženi cilj dobi negativen učinek. Resnično dober namen je zasnovan na srcu in razumu.
Lep pozdrav tebi Miran od prijateljice
Tatjane
Zakaj se dobri nameni spremenijo v slabe učinke?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 1. december 2004 @ 14:03 CET
tvoj komentar je tisto, kar je rdeča nit članka. Še posebaj si to lepo opisali v konkretnih primerih. Mislim, da je poanta v tem, da ima ljubezen do bližnjega( dober namen ) svoje meje.
V minulih 2000 letih ja na predstavo ljubezni do bližnjega pri zahodnem človeku vplivalo predvsem krščanstvo in z njim povezana znanost, pa tudi upodabljajoča umetnost. Mnogim so šele krščanske in politične organizacije, ki pomagajo drugim, odprle oči za trpljenje. Do tega pa kot že sama ugotavljaš pa ne prihaja vedno brez osebnih interesov, zato v tem primeru ne gre za ljubezen, o kateri govori Sveto pismo.
V našem sodobnem svetu se pojma ljubezen do bližnjega in sebičnost vedno bolj razhajata, kar sva videla tudi v zvezi s Stojčijevo situacijo na lastni koži. Mnogo je kupljene ljubezni do bližnjega, ki za dotičnega v stiski nima velike vrednosti, posebaj še zato, ker mnogi ne podarjajo tistega, kar drugi zares potrebujejo, ampak tisto, kar imajo sami odveč. To pa jih nič ne stane. Ponašajo se s svojo " dobrodelnostjo" in časopisi ter revije vsak dan poročajo o njihovih dobrih delih. Na sreča pa čedalje manj ljudi verjame v tako ljubezen do bližnjega. Z mešanimi občutki opazujejo ta nepristni način ljubezni. Ljubezen do bližnjega je vendar popolnoma nekaj drugega!
Če je človek povabljen, da svojemu bližnjemu pomaga, doma ali kje daleč, ga to vzpodbudi k premišljevanju. Kar iz te pomoči nastane, ni vedno vzvišeno. Sveto pismo pravi:" Svojega bližnjega ljubi, kot samega sebe!" Kajti kdor samega spozna takega, kot ga je ustvaril Bog. spozna tudi svoje soljudi. Zato te Jezusove besede veljajo za vse ljudi in ne le za kristjane.
Ljudje se na te revolucionarne Jezusove besede odzivajo zelo različno. Pisatelj Hermann Hesse je dejal:" Brez ljubezni same po sebi, tudi ljubezen do bližnjega ni mogoča." Oscar Wilde je spoznal:" Vedno odpusti svojim sovražnikom in se ne jezi več nanje." Mahatma Ghandi pa je dejal:" Bog bi raje naletel na lačnega človeka kot na kruh." Vendar pa ima ljubezen do bližnjega meje, sicer postane za bližnjega breme.
Pomoč do bližnjega lahko deluje zasužnjevalno in bi marsikje potrebovali terapije za zdravljenje, ki bi nesrečne bolnike zdravili zaradi sindroma pomoči in jih ponovno spremenili v zdrave egoiste. Čeprav se na splošno neobčutljivost povečuje in družba ljudi sili, da vedno bolj skrbijo le za svoje blagostanje, vseeno premnogi poskušajo tudi v življenju izkazovati ljubezen do bližnjega. Vendar pa se morava vprašati, če je rezultat vseh teh prizadevanj sploh vreden truda, kajti v našem razsvetljenem 21. stoletju je v svetu ogromno trpljenja, ki pa se ne zmajšuje. Nesebični se želi približati bližnjemu in se žrtvuje za svoje soljudi. Svet pa zaradi tega ni srečnejši. To spoznanje je šokantno, kje je vzrok za to?
Odgovor ni težak. Kdor malo pomisli, bo našel vsaj enega. Toda največkrat je vzrok mnogo globlje, kot lahko površno zaznamo. Človek živi v skladu s svojo naravo stalnih napetosti med notranjimi vzpodbudami in zunanjim delovanjem. Takšno je njegovo vsakdanje življenje večine ljudi. V škodo drugih deluje, če vzpodbuda izhaja iz nagona po preživetju. Lahko pa ima vzpodbuda tudi drugačne vzroke in je povezana z višjo zavestjo, (" Tatjana zavestjo"). V tem primeru izvira iz višjega božanskega principa, iz večnega ideala, iz večno razjedajočega spomina na življenje, v katerem je ljubezen do bližnjega samoumevna lastnost.
Ljubezen do bližnjega se ne more razodevati v svetu sovraštva in nasprotij. Zato umrljivega človeka žene navznoter in navzven potreba, da išče neumrljivost, kajti ravno v njej leži izvor resnične ljubezni ( vse ostalo, tudi tehnike na to vibracijo so lahko še kako samoslepilo ) do bližnjega, kar je v tvojem konkretnem življenju tudi konkretno dejstvo! Jedro bistva neskončnosti, ki je skrito v nas ljudeh, nas vedno bolj nagovarja, da bi slišali ta naš notranji princip in ga razumeli enkrat za vselej!
Včasih čudna in navdušena reakcija človeka, v kateri ni čutiti notranjega ravnovesja, kljub temu priča o tem principu v ljudeh. Vendar pa pri njih nastaja le popačena podoba resničnosti, ki je zakopana globoko v njih. Da bi ljudje zares lahko stopili na popolnoma novo pot, zna to trajati včasih več generacij. V vmesnem obdobju, kot je to naše, ljudje običajno blodijo okrog in ližeji svoje boleče rane. Lahko pa iščejo nove možnosti, za kar potrebujejo le za odtenek odprta vrata. Vendar pa s tem prepada med višjim in nižjim življenjem še ne premostijo.
Sam večni tok božanske ljubezni se jih lahko dotakne v trenutku, ko preneha njihov mentalno-razumski nadzor. Kliče jih, da spoznajo sebe in svojega bližnjega, kot samega sebe. Na tak klic se mnogi odzovejo pozitivno. Drugi pa se obrnejo stran in se hočejo vrniti k običajnemu življenju, ki pa ga medtem že izgubijo. Z vsemi močmi, ki so jim na razpolago, poskušajo obnoviti raj na zemlji. Oba ta tipa ljudi pa tako ravnata iz potrebe po vrnitvi v prvotno, božje. Dotakne se ju kozmična duhovna sila izžarevanja, ki se v določenih obdobjih poveča, da bi osamljenega človeka ponovno soočila z njegovo nalogo in mu tako omogočila, da bi jo tudi izpolnil na edino pravi način.
Vzrok in vzpodbuda v nas ljudeh je ta Božanski pritisk, ki nas priganja in nam ne da miru. Vendar pa se žal, nevedni človek v največjih primerih upira! Celo obtužuje svojega Boga. Če bi razumeli ta večni klic, a da bi ga le, bi v svojem srcu to lahko sprejeli. Tako bi sodobni človek spoznal, da je poklican, da se vrne s potepanja. Potem se ne bi več odvračal od svojih soljudi, ampak bi se naučil gledati na vse, kot na svoje bližnje, ki so na isti poti kot on sam.
In kaj bi se v tem primeru zgodilo? Draga moja Tatjana, zrasla bi neizmerna ljubezen do bližnjega, ki prav gotovo ne bi več potrebovala organizacij, ampak bi prihajala od znotraj, iz src vseh tistih, ki bi sebe prepoznali kot izgubljene otroke in se želeli vrniti. Tako Boga ne bi več zasmehovali in sramotili, ampak hvaležno sledili poti, ki je že od samega začetka vtisnjena vanje in bi jo končno lahko prepoznali in šli po njej.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja
Mirana