| 
Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec
Duhovna pot odrešenja deluje samo tedaj, če človek udejanja tri elemente: Spoznanje, vero in dejanje in če ta opisani trikotnik dejansko izhaja iz sil in zakonov duhovnega sveta.
Žal pa je v preteklosti v vsaki religiji prišlo do neželjenega razvoja, zaradi katerega se je trikotnik razklenil in se tako postopoma ločil od Vira. Tako se je zgodilo tudi z budizmom.
THERAVADA BUDIZEM: SPOZNANJE
 V theravada - budizmu, ki je različica hinayana budizma ali tudi "južnega budizma" je bilo najbolj pomembno to, da je kot dejansko učil Buda - osebnost le skupek bežnih vrtincev materije, reinkarnacije pa so samo verige bežnih materialnih vrtincev, ki so povezani z zakonom vzroka in delovanja. Buda je učil, da v verigi rainkarnacij ni "duše" kot neminljivega preostanka elementa jaz - osebnosti.
Šli pa so še dlje in so celo zanikali, da obstoja nekaj večnega, kar se povezuje s to osebnostjo in verigo inkarnacij - ne da bi bilo s tem indentično. Tako pride do iluzije večnega osebnostnega jaza in večnega činitelja v verigi reinkarnacij. Budovo pričevanje, "da je jaz ne-jaz", so razumeli tako, da če jaz izgine, ne ostane nič. To velja v theravada budizmu, ki se je razširil v južne dežele Ceylon, Tajsko, Laos itd. To velja torej v theravada budizmu kot odstranitev vsake resničnosti.
Oglejmo si, kakšen pomen bi imel naslednji Budov stavek: "Ker pa menihi, obstaja le nerojeno, nenastalo, nenarejeno, neproizvedeno z ustvarjalno dejavnostjo, lahko rešitev prepoznamo iz rojenega, narejenega, proizvedenega z ustvarjalno dejavnostjo." Ali ne izhaja iz tega, da meni Buda: jaz ni pravi jaz, minljivo je neresnično. Resnično je le neminljivo. Ne da se ga dojeti z pojmi. Prisotno pa je npr. kot stanje Bude, kot nirvana.
Če Buda ne opisuje tega podrobneje, ga ne opisuje zato, ker ne bi bilo prisotno, ampak zato, ker je le izkustveno in se ga ne da izraziti s pojmi.
Za vsakogar na duhovni poti je na določeni stopnji razvoja nujno, da opusti vse prav vse predstave in pojme, da bi lahko dosegel to izkušnjo neizrekljivega. Simbol ni resničnost ali cilj. Na določeni stopnji poti je za tistega, ki sledi Budovi poti, nujno, da opusti vse predstave in pojme, da lahko izkusi neizgovorljivo. V primeru pa, da se hoče s takimi izkušnjami seznaniti in se jim približati, je vsekakor dovoljeno uporabljati simbole. Tak simbol je pravi božanski jaz. Pot izkušenj ni zaprta, dokler je jasno, da to ni pojem, s katerim bi lahko pridobil resničnost, ampak simbol, znamenje, ki nanjo le opozarja.
MAHAYANA BUDIZEM: ODREŠITEV
Proti težnji pojmovanja poti odrešitve predvsem skozi spoznanje, povezano s strogimi meniškimi pravili, se je že 100 let po Budovi smrti naravnala skupina pristašev, ki je močneje poudarjala vidik vere, mistični vidik. (Misticizem je pogosto opisan kot intuitivno, neposredno znanje o božjem. Ta vrsta notranje izkušnje ni vezana na nobeno religiozno obliko, ampak se pojavi iz notranje predaje. V vsakem velikem verstvu se navadno pojavi misticizem kot odcep ali pa včasih kot podtok, ki spremlja celoto.)
Po pravici ali ne, so iskalcem spoznanja očitali oholost vedenja in omejenost izbrancev. To obliko budizma, ki je v prvi vrsti iskala spoznanje, so razvrednotili in jo imenovali hinayana - majhno vozilo, ker je bila odrešitev tako dostopna le maloštevilnim. Temu nasproti so postavili mahayano - veliko vozilo imenovano tudi "severni budizem", ker je bilo razširjeno predvsem v severnih deželah Azije. Medtem ko je bil v hinayani glavni pogoj za odrešitev notranje delo spoznanja, so mahayana budisti postavljali misli o odrešenju v ospredje, enako kot možnost z vero v Budo-odrešitelja doseči odrešitev. Pri tej vrsti poti imajo pomembno vlogo ljubezen, predaja in čaščenje, lastnosti, ki jih lahko nasprotno od stroge poti spoznanja hinayane doživijo mnogi, zato "veliko vozilo".
Sam Buda je pred svojo smrtjo dejal: moja oseba ne šteje, šteje samo nauk. V mahayana budizmu je štela tudi Budova oseba, vendar ne samo v njeni zemeljski razsežnosti, ampak tudi v odrešujoči in končno tudi kozmični.
Mahayana budist vidi svetovno zgodovino v širokem okviru: vedno znova pride po dolgem razdobju veliki svetovni odrešenik; poleg njega pa deluje mnogo manjših odrešenikov, t.i. bodhisatve, ki pomagajo verujočim na njihovi odrešilni poti. Tako bi lahko dejali, da je v mahayana budizmu vidik vere preveč poudarjal odrešenika, medtem ko resnično odrešujoča pot vsebuje verujočo predajo moči odrešenika, notranje delo s pomočjo spoznanja na osnovi te moči, kot tudi nov način življenja in trasmutacijo starega življenja v tej moči. Tako je v mahayana budizmu iz odprtosti srca za neminljivo pogosto ostala samo še pasivna vera v odrešitev s pomočjo Bude in bodhisatve. Odrešilni trikotnik se je razprl. To seveda ne izključuje, da v mahayani kot tudi v hinayana budizmu ne bi vedno znova oživeli tokovi, ki prvotni trikotnik oživljajo in ga udejanjajo.
VAJRAYANA BUDIZEM: DIAMANTNO VOZILO
 Tudi v začetnem budizmu prisotna praktično magična usmeritev se je razvijala dalje in se končno osamosvojila. To magično obliko najdemo v tibetanskem vajrayana budizmu, oz. "diamantnem vozilu". Mnogi med njimi so hoteli z obredno in magično aktivnostjo izdelovati zlato, pridobiti nesmrtnost, dobiti moč nad duhovi in ljudmi. To smo videli paralelno z alkimisti evropskega srednjega veka. Le malo jih je imelo magijo in obrede le kot sredstvo za ojačajanje odrešilnih moči vere in spoznanja. Ravno tako so v tibetanskem budizmu uporabljali in še uporabljajo obredne dihalne, koncentracijske in meditativne tehnike pogosto za to, da bi od zunaj prebudili čakre in jim obrnili pole vrtenja. Tako poskušajo doseči novo zavest. Vendar pa, če se to zgodi brez povezave z neminljivim, doseže tak človek le finejša področja minljivega sveta. To ni odrešenje. Buda sam je dejal: "Svet bogov (finejši svet) ni moj jaz in oklepanje ceremonij in obredov je treba premagati".
Končno se je, predvsem na Japonskem, razvil zen budizem, ki je močno vplival tudi na naš zahodni svet. Lahko torej rečemo: Budov nauk je bil enost in je žuborel kot čisti gorski studenec. Sčasoma pa je izdolbel stranske struge, poniknil ali pa se razširil v veliko stoječe vodovje. Vendar tudi voda stoječega jezera oplaja pokrajino. Tako sta sočutje in strpnost, ki jih budizem uči in prakticira pa čeprav sta lastnosti zemeljskega človeka v minljivem svetu, vrednoti budizma, ki je za nas celotno človeštvo zelo velikega pomena.
Ko je Gautama, Buda, približno 600 let pred Kristusovim rojstvom razodel svoj nauk v Indiji, je dal ljudem na tem delu sveta močno pobudo; nekaj tisoč let po Krišni je bilo treba ljudi znova prebuditi. Buda jih je postavil pred veliki življenjski cilj tistega časa: Pred prvo zasnovo individualnega razvoja in individualne hoje po poti odrešenja!
Njegov nauk je imel velik vpliv na religiozne smeri v Indiji in drugje. Ljudje, ki iščejo spoznanje in modrost, so še dandanes navdihnjeni z njegovi izreki.
Kaj je bilo pravzaprav jedro Budovega življenja in nauka? Učil je, da je življenje minljivo in polno trpljenja. Trdil je, da obstaja pot, ki s pomočjo spoznanja in ozaveščanja neminljivega v človeku vodi k odrešitvi iz minljivosti. Neminljivo je primerjal z mečem v nožnici. Kakor hitro ga potegnemo iz nje, postane oster. Ozaveščanje in samospoznanje potegneta neminljivo iz "nožnice" minljivosti. Razodeva se kot univerzalna resnica, dobrota, veselje, sočutje in mir.
Ta univerzalna modrost se je tudi v drugih časih in okoljih zasidrala v človeštvo, npr. preko Hermesa Trismegistosa, Lao Ceja, gnostikov. Sam Jezus pravi: "Kdor hoče svoje življenje izgubiti zaradi mene, resničnega človeka, ga bo ohranil."
H.P.Blavastkya je Gautamo imenovala Hinduistični Kristus. Buda svojega nauka ni zapisal sam. Po njegovi smrti so njegovi učenci zapisali, kar so slišali od njega. Tako imajo samo v Pali-kanonu zbrani govori sedemkraten obseg Svetega pisma. Sam budistični kanon je 50x obsežnejši od našega Svetega pisma in 250x večji od Korana. Njegov nauk je danes ravno tako pomemben kot pred 2500 leti.
|
NE ZAMUDITE
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 2. november 2004 @ 12:01 CET
lep pozdrav od Mirana
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: stojči dne torek, 2. november 2004 @ 13:35 CET
Zanimiv članek, dragi Miran,
Ja Buda je bil res izjemen in od Boga izbran človek,
ki je svojo vibracijo življenja dvignil čaroben spekter,
preko katerega se je prosvetlilo na tisoče ljudi,
ki še sedaj kot sonce sije na srčnem nebu.
Sam je pozneje izjavil,
da bi se ravno tako lahko prosvetlil,
četudi ne bi šel po taki poti odrekanja,
kot si jo je izbral.
S pomočjo živega mojstra,
je lahko dvigniti vibracijo srca,
v kateri se skriva vsa tvoja modrost.
lp
---
stojči
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 2. november 2004 @ 14:42 CET
lepo si komentiral, se strinjam s teboj.
Miran
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. november 2004 @ 17:29 CET
objavil si zelo zanimiv prispevek o o filozofskem nauku indijskega princa Buddhe (Sakhya Muni Sidharta Gautama), ki je živel v 6. in 5. stoletju pred našim štetjem. Njegov nauk se je pozneje spremenil v eno najbolj razširjenih religij na svetu (Indija, Kitajska), Značilnosti njegovega nauka so: težnja po izginitvi v nirvani (niču), pesmistično pojmovanje sveta, vera v ponovno rojstvo; glavni zakon pa je samozatajevanje, ljubezen do bližnjega in podobno. Ime Buddha pomeni razsvetljenje.
Jaz bi želela s teboj dragi Miran, malo pokomentirati o nekem čudnem fenomenu namreč, Zahod ima boga - brez vere; Vzhod pa vero - brez Boga. Vzhod ima križ brez Kristusa, ker se mu slabo godi, strada, od gladu umira in ne pozna Kristusa; zahod pa ima Kristusa - brez križa, ker pozna Kristusa, a ga ne priznava in se mu dobro godi. Skupna Vzhodu in Zahodu pa je potreba za posrednikom med človekom in božanstvom; skupna je tudi humanistična poteza posrednika: Kristus je dal edino in največjo zapoved ljubezni, ki jo je čudovito uresničeval med bolniki, reveži in med mrliči. Buddha pa je kot kraljevski sin "brez šole" ob prvem samostojnem koraku v življenje spoznal smisel človeškega življenja, ko je srečal zapored bolnika, reveža in na pogrebu mrliča.
V tem usodnem paradoksu je res nedvomno najgloblja in res tipična in hkrati usodna razlika med Zahodom in Vzhodom. Zahodni človek ima danes "Bitje samo od sebe", se pravi boga - brez vere v Boga. Ves vzhod pa najsi bo to Indijec ali Kitajec ali Japonec, je namreč v svojih velikih religioznih in filozofskih ostankih hinduizma z bramanizmom in budizmom, a tudi taoizma in konfucionizma izrazito imanentističen ali panteističen. Docela mu manjka smisel za ostro diferenciacijo bitnega reda med naravo in nadnaravo, človekom in Bogom, med imanenco in transcendenco, med ustvarjenim bitjem od drugega in med naustvarjenim Bitjem samim od sebe. In vendar Vzhod je izrazito, na celi črti religiozen, kar mistično razpoložen, ne izvzemški današnjo Kitajsko, čeprav nima jasno izdelanega pojmo Boga kot nadsvetovnega in transcedentalnega bitja.
Kako vidiš ti Miran te distinkcije med Vzhodom in Zahodm?
Zanima me tudi tvoj pogled na samozatajevanje v današnjem času, v kakšnih primerih pride v poštev.
Lep pozdrav tebi Miran od tvoje duhovne prijateljice
Tatjana
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 3. november 2004 @ 12:24 CET
Današnji budizem ima na zahodnjaka v krščanskem svetu zanimiv vpliv vendar so le redki, ki dejansko postanejo budisti. Pač pa je budizem priložnost, da si oblikujejo svoj lastni svetovni nazor ali zasebno verovanje. Mnogi pogosto sežejo po tovrstnih knjigah. Zahodnjaka pritegnejo pritegnejo naslednji vidiki budizma:
Zahodnjaki imajo vtis, da je budizem strpen ali strpnejši od krščanstva. Budizem ima resda določen glavni nauk, toda le tega ne pridiga in ne vsiljuje ljudem. To pa je že idealen pogled na svet za modernega skeptika ali dvomljivca, mar ne?
Tako je človek lahko ateist, ne da bi se popolnoma odpovedal veri.
Ljudje občudujejo pravičnost budističnega verovanja, po katerem človek žanje kar je sejal ( zakon Karme ). Tako bo dober človek dobil plačilo in hudobec to kar zasluži. Ni morda to naravnejše kot krščanski nauk o milosti?
Zelo se hvali budistična etika. Le kdo bi lahko zanikal sijaj "štirih plemenitih resnic" in " plemenite osmere poti "? Vsi dobro vemo kako je zgodovina krščanstva omadeževana s krvjo, česar gotovo ne moremo reči o budizmu. Kateremu verstvu torej naj damo prednost?
Med mnogimi budističnimi, ki so v krščanskem svetu zelo občudovani, je zelo pomemben pojem nirvane, misleč, da je končni cilj človeka izginotje. In ta sodobna ideja je lahko za mnoge bolj naravna od krščanskega upanja v vstajenje!?
Širine in strpnosti budizma ni moč zanikati. Vendar pa je dvomljivo, da to res daje neki veri verodostojnost. Kajti pri veri gre za resnico in ne za zasebno naklonjenost.
Sam budistični sistem je morda res pravičen, vendar ne pozna usmiljenja ali milost. Budizem je zagotovo verstvo samo - odrešenja. Po krščanskem nauku pa se človek ne more sam odrešiti. Tako krščanski nauk ne govori le o Božanski pravičnosti, ampak še bolj o Božanski milosti in usmiljenju.
Z vsem spoštovanjem je treba spoštovati budistično moralnost. Vendar za pomanjklivosti in nepopolnosti krščanskih del ljubezni ni kriva krščanska vera, temveč človekov greh-pragreh-izvirni greh, zaradi katerega je vsak človek zadolžen pred Bogom in svojim bližnjim. Vrednost krščanske moralnosti je v odpuščanju. Kdor sledi Kristusu se mora sramovati grešnosti drugih kristjanov. Vendar krščanstvo realistično na greh in zlo. Človeka vredno življenje lahko živimo samo, ko nam Jezus Kristus da novo življenje. V nasprotnem nimamo moči, da bi delali tisto, kar moramo., in nikakor ne moremo ubežati moči zapeljvca zla, greha in smrti.
Če priznavamo( a kristjan to mora, drugače ni kristjan ), da je Bog ustvaril svet, ne moremo popolnoma enačiti življenja s trpljenjem. Seveda trpljenje še kako obstoja a je le ena izmed posledic odtujitve Bogu. Sam Bog pa ne zavrže bitja, ki ga je ustvaril, želi mu dati polnost življenja, in v tem je odrešenje. Bog sam ne želi, da bi človek, ki ga je ostvaril po svoji podobi izginil v praznino in pozabo. Pojem nirvane se zdi nekako pesimističen v primerjavi z veselim sporočilom o odpuščanju in novem življenju v Jezusu Kristusu.
Budizem in krščanstvo sta popolnoma različna ne le zaradi svojih pogledov na človeka in svet, ampak tudi po svojem gledanju na Boga. O tem Buda za večno molči. Tudi za Budo ne moremo z gotovostjo reči, da se je Gautama sam odrešil.
Lahko pa rečemo, da se nam Buda približa kot poslanec Svetlobe, kot odposlanec vesoljnega Bratstva. Taki poslanci vedno znova prihajajo k človeštvu, da bi mu pokazali pot in prenesli nauke, ki ga lahko pripeljejo k resničnemu cilju in pravemu pokolenju. Sam prvotni Budov nauk kolikor je lahko razbrati iz obstoječih legend in besedil izvira iz zakladnice univerzalne modrosti. Vendar pa je skozi stoletja nerazumevanje zatemnilo mnoge vidike univerzalne modrosti. Tako je postalo vedno teže vspostaviti zavestno povezavo s poljem Božjega duha. Posledice tega so bile materializem, površnost, enostranskost, dogmatika in pozunanjenje. Še bolj kot budizem je na ta način trpelo krščanstvo. Danes ko so spremenjeni atmosferski pogoji in razmere je potrebno nakazano pot preurediti, saj je drugačen čas od tistih v, katerih so v takratnem obdobju živele rase in narodi.
Glede zatajevanja v današnjih pogojih življenja in v katerih primerih pride to v poštev. Ne gre za zatajitev, ko je enkrat duša prebujena, ampak se mišljenje in delovanje usmerita k višjemu cilju. "Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!" Zaradi tega si človek s svojo prebujeno močjo volje osvoji nova življenjska področja in si tako podredi vse želje. Tako sploh ne gre za kakršen koli korak zatajevanja. V prebujeni duši se v hipu prekine podleganju strastem, negnjenjem in krvnim nagonom. Sedaj se jih osvobaja in se spet v celoti usmeri k Božjemu načrtu za svet in človeštvo. Nova volja v človeku ne spreminja njegovih zmožnosti, ampak se uskladi z Božansko modrostjo.
Tako stari zemeljski človek-na nivoju osebnosti jaza s tem popolnoma izgine in nastane novi nebeški človek. V nam se tedaj rodi resnični človek - Kristus. Človek spozna, da je potrebno naravne potrebe potešiti, da bi telo lahko opravljalo svoje funkcije, vendar pa so te potrebe drugotnega pomena( v tem je poanta ). Zmanjševati se morajo same po sebi, brez sile ( " zatajevanja" ). Izgine poželenje jaza z njegovimi lastnostmi:zavistjo, ljubosumnostjo, sovraštvom in željami.
Tako, draga moja prijateljica Tatjana, upam da sem ti vsaj delno odgovoril.
lep pozdrav od prijatelja Mirana.
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 3. november 2004 @ 18:23 CET
zelo lepo si obrazložih razlike v verstvih Vzhoda in Zahoda. Pri vsem tem pa moramo vedeti, da bogovi eksistirajo samo za tistega, ki jih priznava. Za mejami zemlje se spremenijo v golo drevo, prav tako, kakor kralj v preprostega človeka. Bog ni drevo, temveč je naš produkt. Razsvetljenska kritika, ki je vzela ljudem vero in jim dokazovala, da oltarji, bogovi, svetniki, molitve niso nič drugega kot drevo, platno in kamen, je stala filozofsko pod vero verujočih, kajti bogovi, svetniki, templji dejansko niso vosek, platno in kamen. To so naša, psihična dejstva, zato jih narava ne more ustvariti in nadomestiti. Kaj vse je v zgodovini ustvarilo popačeno naravo naše stvarnosti, človekove zavesti in narave, ki potrebuje Boga, ni za verjeti. Pojmovali so človekovo zavest kot fiziološko funkcijo adaptacije in orientacije organizma v našem okolju, ki ima dve prvini: impulz in reakcijo. Človekova zavest je aktivnost, ki pomeni enotnost biti. Človekove zavesti ni mogoče pojmovati kot vzrok, ki vodi od lišajev in enoceličarjev k človeku. Gre za avtonomijo razuma in duha. Včasih so stvarnost šteli čimbolj podobno, čimbolj so bili iz nje eleminirani človek in človekovi pomeni. Nekateri so očitali, da se človek ukvarja z vsem mogočim med nebom in zemljo, sebe pa zanemarja. Dejstvo je, da prav v nobenem obdobju ni bil človek sam sebi takšen problem kakor je sedaj, ko je nakopičil neprimerno več znanja, kot ga je npr. imel v času ko je živel Buda. Dejstvo je, da smo danes ljudje brezdomci in osamljeni. Pravijo, da je človek bolj človek v osamljenosti, ko se ukvarja sam s sabo in ne z vsemi mogočimi stvarmi med nebom in zemljo ter vesoljem.
Če pogledamo čas, ko je živel Buda, so bile reakcije na določeno zgodovinsko situacijo drugačne, kot so danes. Če pogledamo človeško zgodovino nekaj tisoč let nazaj, vsa vprašanja in odgovori, vsi dvomi in spoznanja pripovedujejo v glavnem o človeku. Vedno definira človek predvsem samega sebe Kant se je vedno spraševal:
Kaj lahko vem?
Kaj naj delam?
V kaj smem upati?
In nato dodaja še eno vprašanje:
Kdo je človek?
Na prvo vprašanje odgovarja metafizika,
na drugo morala,
na tretje vera
na četrto antropologija.
Vsa tri vprašanja se pa v bistvu nanašajo na četrto vprašanje: Kdo je človek?
Glede na to kam lahko stavljamo poudarek, lahko interpretiramo Kantova vprašanja v smislu človekove končnosti ali v smislu človekovega deleža na neskončnem.
Človek je v bistvu bitje, ki spoznava, kaj lahko pozna, ki spoznava kaj naj dela, ki spoznava v kaj sme upati. S temi vprašanji je človek definiran ko spoznavajoči subjekt ali kot subjekt spoznanja. In tako skoz zgodovinska obdobja je človek:
. spoznavajoče bitje
. bitje ki doživlja in ravna
. človek spoznanja
. in hkrati subjekt doživljanja in ravnanja.
Svet je torej tu kolikor eksistira človek.
Človek se ukvarja tudi z navidez zanemarljivimi vprašanji, kot so:
. odgovornost posameznika
. smisel življenja
. konfliktni značaj morale, človek trpi in ustvarja probleme
etike.
Vsaka verja v tistem času, ko je nastala je imela edini cilj: praktično obvladovanje stvarnosti. In tako lahko razumemo tudi budizem, kot si ga ti Miran opisal v različici od krščanstva. Dandanes, ko postaja človek vse bolj siromašen in osamljen v svojem bistvu, se je razpaslo na Zahodu in tudi pri nas veliko vzhodnjaških verskih različic in te sekte kar mrgolijo v iskanju bistva človeka, smisla življanja in smisla
bivanja tu in onkraj. Naših 2863 cerkev s Sloveniji, ki so lepo postavljene po slovenskih hribčih in brdcih so lepo oskrbovane in navznoter lepo opremljene, vendar nakaj manjka. Manjka notranja duhovna prenova, ki bi jo cerkev približala ljudem. Človek v svoji enkratnosti in zavesti potrebuje, da se v njem razodeva dobro, torej Bog, vendar ta evangelizacija ne sme biti nestrpna, vsiljiva in človeku odtujena doktrina. Danes sem poslušala na TV intervju, ki ga je imela novinarka mag. Rosvita Pesek z novim nadškofom Dr. Alojzijem Uranom in moram reci, da novi nadškof izžareva karizmo in je s svojo zmernostjo in strpnostjo pravi človek za slovenski prostor, ki potrebuje spravo, ljubezen in mirno sožitje, kar on prav posebno izžareva.
S tem svojim komentarjem se nekako zaokrožila svoja razmišljanja o budizmu, ki se mi zdi zanimiv v vsem, kar prinaša pozitivnega, vendar menim, da moramo večjo pozornost dati naši religioznosti, na kateri temelji naš moralni krščanski etos. Opazila sem, da si bil tudi ti do določenih pojavov v krščanstvu skeptičen in kritičen. Lepo bi bilo, da bi ti, ki to znaš predstavil našega novega nadškofa dr.
Alojzija Urana na pozitivkah.
Lep pozdrav tebi Miran od tvoje duhovne prijateljice
Tatjana
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 3. november 2004 @ 19:37 CET
hvala ti za tale briljanten komentar, ki nedvomno izvira iz tvoje pronicljivosti duha, ki lahko ponikne v vsako dušo in nauk vsakršnega sistema na zemlji. Zatorej sem vesel, da tvoj širok pogled tudi tokrat okrona tvoj pečat univerzalnega duha, ki se skozi tebe v izobilju daje vsem nam.
Žal sam nisem gledal intervjuja z dr. nadškofom Alojzijem Uranom. Bom pa na tvojo željo dal svoje mnenje, ki ga imam o novem nadškofu. Zanimiv je že njegov priimek "Uran ", kajti za tem hitrim in revulucionarnim planetom, ki je obenem misterijski planet v družbi še z Plutonom in Neptunom stoji kozmični Kristus! Naključje!?
Sam ga vidim v Svetlobi in ima res karizmo srca, človečnosti-torej točno tega, kar je bistvo Kristusove religije Ljubezni. Je ljudski, kar je znamenje o katerem govori ezoterični-notranji krščanski nauk, ki pravi, da je treba vse višje, vse božje iskati in tudi najti izključno v človeku. Je zelo dobrega srca kar se odraža v tem, da rad poje. Njegovo delo je že do sedaj bilo pastoralno, torej to, kar je tudi naloga dušnih pastirjev, ki naj ljudi vodijo k Bogu ne pa da se ukvarjajo samo z posvetnimi nepremičninskimi zadevami in močmi tega sveta. To nalogo posvetnega " advokata " je že dodobra opravil njegov prethodnik, ki je imel karizmo posvetnega voditelja in odličnega predavatelja na mnogih področjih, toda ni pa še imel karizmo odrešenja po dobrinah tega sveta. Verjame da bo v prihodnosti to dosegel.
Novi metropolit je seveda na osebni ravni polno nasprotje prethodnika in prišel je po Božji Previdnosti ter modri odločitvi Vatikana v pravem času. Znotraj cerkvenega lobija pri nas mnogi konzervativni skrivni vodje prav gotovo ne morejo biti s tem izborom zadovoljni a tudi nad njimi je nekdo, ki je večji od njih. Vsekakor je ta dogodek pravo olajšanje za vse pretekle napetosti, ki so zaznamovale posvetni interes a doprinesle našemu prostoru mnogo, mnogo škode v smislu poštene sprave, ki bi nam dala veliko gospodarske potisne sile. Sedaj imamo z novim nadškofom mnogo odprtih vrat, ki jih bo potrebno izkoristiti za dobrobit vseh nas, ki živimo na teh prostorih.
Resda ne smemo od nadškofa pričakovati kakšne revolucionarne spremembe glede same doktrine cerkve, to bi bila utopija, ampak za strpni dialog se pa nam res ni potrebno več bati, da ga sedaj pod novim vodstvom ne bi realizirali. Zelo je pomembno, da dr. Uran živi v Sloveniji in dobro pozna dušo svojega naroda. Pri njemu ni opaziti želje po karieri, samopotrjevanju in zmotni borbi proti oblastnikom iz prejšnega političnega sistema. Tega sindroma v njem ni poziti, prej nasprotno, kar mu bodo "njegovi" opozicionarji potihoma v ugodnem za njih času tudi po svojih kanalih dali na znanje. Njegova svetloba jih bo žgala. Dobro je, da je sedaj na čelu tega pomembnega mesta neagresiven človek, kajti pred nami so agresivni časi in z nadškofom kot spravljivo avtoriteto jih prav gotovo ne bomo kot narod klicali na sebe. Če bi bil na tem mestu drug bolj " uniformiran pokončen vojak za sveto stvar", bi bilo za nas v prihodne zelo nevarno. Zakaj? Pred nami je postavitev Džamije, terorizem, ki lahko v trenutku prestopi tudi k nam, če bi bili nespametno radikalni itd.
Torej moje videnje nadškofa vidim kot Darilo Sloveniji v najprimernejšem trenutku z ozirom na vse možne neprijetne scenarije v geostrateškem smislu na naših prostorih. Za nadškofa dr. Alojzija Urana bom osebno molil za njega, da bo imel vso varnost, ki je tudi naša varnost za vse nas. Enkrat se draga Tatjana s svojim pronicljivim tretjim očesom dobro oglej njegove oči in si prečitaj vsebino te velike duše. Upam, da sem ti vsaj nekaj dela olajšal pri mnenju njegove duše, ki naju zagotovo bolj zanima, kot pa njegova osebnost, katera je s strani psihologije povsem raziskana in znana v različnih interesnih krogih.
lep pozdrav od tvojega prijatelja Mirana.
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 3. november 2004 @ 22:14 CET
tudi tebi hvala za tvoj briljanten komentar. Veš, jaz sem metropolita dr. Alojzija Urana že pogledala globoko v oči in čutila kako nadme prihaja pozitivna energija, kako me pomirja in notranje napolnjuje. Čutila sem njegovo globoko duhovnost, ljubezen in dobroto. Ima moč blaženosti, kot jo je imel Padre Pij Rotondo, po katerem se tudi metropolit zgleduje. Povedal je, da bo svoje energije posvetil predvsem pastoralnosti in delu z verniki. Sledila sem njegovim besedam in prav vsaka beseda in vsak stavek, ki ga je izrekel je bil pretehtan in izrečen s pravimi in blagimi, ljubečimi besedami, ki ti sežejo do srca. Prepričana sem, da bo njegovo duhovno telo živelo s Slovenci in da Slovenci lepšega darila nismo mogli od Boga dobiti. Zelo lepo se mi je zdelo, da je med svoje ljudstvo vključil vse, neglede na drugačnost, brez obsojanja, brez razlike in s tem je zakril vse notranje asimetrije, ki še morebiti razdvajajo vernike. Poudaril je, da cerkev določa pravila in smer v katero naj bi šlo človeštvo, vsaka življenjska situacija pa je primer zase in nogar za nič ne obsoja. Nihče ni izključen, vsi želijo biti srečni in to jim daje občestvo vere, upanje in ljubezen. Človekovo vest sooča neposredno z Bogom, gleda ga kot podobo in priliko absolutne skrivnosti, v njem vidi božanskega otroka in brata Juezusa Kristusa, učlovečenega Boga, čigar usoda je nepreklicno vezana z usodo Svete Trojice. Vesela bom, če boš napisal o našem dragem metropolitu dr. Alojziju Uranu članek za prvo stran.
Lep pozdrav
Tatjana
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 4. november 2004 @ 11:16 CET
hvala ti za tale komentar, ki je samo nadaljevanje tvojega odličnega vpogleda na metropolita dr. Alojzija Urana. Sem si kar misli, da si mu že "pogledala v oči" in res je kar trdiš. Je pa to tipično, da iz vseh blaženih sije ta velika nežna toplota, ki ti pri priči ogreje srce in tak topel, globok prodoren pogled je imel tudi pater Pij ter še mnogi, ki sem jih srečal. To je ta pečat Sina božjega, ki ga eni imajo, drugi nimajo. Me veseli da si je metropolit izbral za zgled prav meni svetega in dragega patra Pija, ki je bil nedvmno čisto realiziran Svetnik-Mojster za naš zahodni svet in, ki je bil tudi popolen videc, ki je obenem obladal tudi bilokacijo; to pomeni da je lahko bil istočasno na dveh mestih.
Neizmerna pa je bila njegova ljubezen do ljudi, kajti odrekel se je vstopa v nebeško domovino, kot tudi Buda in ostal pred vrati rajske domovine, da bi lahko ostal z nami in nam pomagal!
Res je, ko trdiš da lepšega darila Slovenci in Slovenke in vsi državljani Slovenije nismo mogli dobiti s tem, ko smo dobili duhovno telo metropolita. Da smo dobili to Darilo smo si ga prav gotovo zaslužili in prav je tako. Vidiš to je delavanje Kristusove hierarhije, ki sama določi koga bo kam postavila a ta mora biti polnoma odprt do tega Bratstva, kar metropolit zagotovo je, saj bi v nasprotnem ne imel zaščite od zgoraj in bi ga satanska hierarhija preko svojih predstavnikov na zemlji onemogočila.
O tem, da bi o njem pisal na prvi strani pa raje ne, kajti to naj bo dovolj. Lahko samo povem, da bo imel v prihodnosti težave z zlimi znotraj njihove institucije, ki mu ne bodo v pomoč, tako da bo doživel zastoj zaradi teh ovir. Ko se mu bo to dogajalo naj se umakne v molitev in naj se ne izpostavlja. To velja za eno kratko obdobje, ki je pred njim. Glede zdravja mu vidim dolgoletne težave z hrbtenico, ožilje, pljuča, možganski pritisk.
lep pozdrav tebi draga prijateljica Tatjana
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 4. november 2004 @ 17:57 CET
ti lahko sklepaš, da bi utegnile nastopiti težave z zdravjem, ker je naš metropolit nekoliko močnejše postave. Jaz menim, da je takšne konstitucije in da se z zdravjem kar dobro drži. Ne bi se mu upala napovedovati težav, ker to ne vpliva psihično dobro na človeka. Tako informacijo lahko zagrabi Hudič in deluje na njej. Miran takoj uredi vse potrebno, da se tvoji informaciji Hudič ne približa. Po možnosti poklici patra Božiča, naj ti pomaga. S takimi napovedmi se ni izpostavljati, saj sam veš, da slabo pride prej kot dobro. Mogoče se si tudi zmotil, kajti jaz vidim v našem metropolitu nekaj sakralnega, globok duševni mir, blaženost, zdravo srce, dobro krvno sliko, pretok ožilja je v redu, srce mu tudi dobro bije, nima aritmije, njegova pljuča so čista in zdrava, lokomotorni sistem je zaenkrat tudi v redu, le malo ga opozarja na zmanjšanje telesne teže. Jaz ga vidim, da bo svoje naloge do upokojitve opravljal brez težav. Vidim tudi, da mu bo v daljni prihodnosti Sveti sedež podelil beatifikacijo kot Martinu Slomšku. To so moja videnja, ker jaz čutim z njegovo dušo neko globljo povezanost, ne vem zakaj. Ti, ki si mlajši boš verjetno to dočakal in se boš name spomnil.
Tatjana
Glavne smeri budizma
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 4. november 2004 @ 19:23 CET
brez "panike", to kar vidim sploh ni nič hudega ali nevarnega, daleč od tega. Že nocoj mu bom na daljevo pomagal očistiti dihalne poti, očistiti prebavni trakt, urediti želodčne sokove, za hrbtenico pa ima v bodoče, če bodo bolečine mene na razpolago, da to narediva z metodo, ki je zelo učinkovita in ,ki je premnogim še kako pomagala. Res, da je močne konstitucije, a na prehrano naj pa le bo pozoren, LAHKO PA BI MU TUDI sestavila tvojo mediterasko zdravo hrano in mu posla en vzorc, kašna je. Malo razmisli o tem predlogu in, če je na mestu, kar mislim da je, pošlji na cerkveno spletno stran svojo recepturo za katero vsi mi, ki smo jo že okusili garantiramo.
Hudič te informacije ne bo mogel uporabit, kajti metropolit tako in tako redno moli, pa še pater Pij deluje skozi njega, kot tudi skozi patra Božiča, hudič pa se patra Pija zelo boji, to vem iz lastne izkušnje. Tako ne bomo potrebovali patra Božiča, saj nad metropolitom, ki je zaščiten od same Kristusove hierarhije nima nobene moči ali avtoritete. Osebe tudi ne bodo imele nobene večje moči nad njim, to se le male nenaklonjenosti in prikrita osebna ljubosumja, kot vse povsod v življenju kjer delujemo v skupnostih. Da ne bo kdo to vse skupaj razumel kot ceneno reklamiranje " firme d.o.o Miran ", ne, ampak danes bom to res naredil, da bo vse v najboljšem redu, kajti to se vse da. Tatjana, tvoja dobronamerna sugestija je poplnoma namesto, v smislu, da sva stvari še dorekla ter imava sedaj pred seboj celotno sliko kozmičnih silnic.
lep pozdrav od tvojega prijatelja Mirana