NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 05-apr
  • Dan slovenske zastave

  • ponedeljek 06-apr
  • Tudi jaz skrbim zase in za okolje

  • torek 07-apr
  • Potopis: Maroko od 0 do 4167 m

  • sreda 08-apr
  • Ura pravljic

  • četrtek 09-apr
  • Ura pravljic

  • petek 10-apr
  • Obisk švedske avtorice Anne Höglund

  • sobota 11-apr
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 12-apr
  • Novo v knjigarni Galerije Fotografije!

  • ponedeljek 13-apr
  • Igra go

  • torek 14-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • sreda 15-apr
  • Ura pravljic

  • četrtek 16-apr
  • Ustvarjalnice z Galerijo C.C.U.

  • petek 17-apr
  • Escape room The Game Bled

  • sobota 18-apr
  • Programiranje za otroke

  • nedelja 19-apr
  • Veronika Valdes: Dark Dinner

  • ponedeljek 20-apr
  • Potopisni ponedeljki: Kenija

  • torek 21-apr
  • Alpe Adria Trail - Nina Kopčavar

  • sreda 22-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • četrtek 23-apr
  • Igra go

  • petek 24-apr
  • Hitri zmenki (40-55) z Dogodki za Samske

  • sobota 25-apr
  • Sobotni literarni sprehodi

  • nedelja 26-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • ponedeljek 27-apr
  • Igra go

  • torek 28-apr
  • Počitniške delavnice za otroke v MPT

  • sreda 29-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • četrtek 30-apr
  • Ognjeni spektakel

  • petek 01-maj
  • 1. majska budnica

  • sobota 02-maj
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 03-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pripadnost in identiteta   
    petek, 29. oktober 2004 @ 07:00 CEST
    Uporabnik: titud

    * Duhovna rastZa induvidualizacijo nujno potrebujemo neko konkretno družbeno okolje, s katerim se identificiramo. Potrebujemo skratka skupnost, kateri pripadamo, da lahko v tej skupnosti razvijemo svojo lastno identiteto. Brez pripadnosti torej ni mogoče razviti lastne identitete. Identitete ni mogoče razviti v abstraktnem prostoru nepripadanja nikomur in ničemur, ker identiteta je pripadnost, tudi če je to v končni in idealni fazi pripadnost samemu sebi. To, da pripadaš samemu sebi, torej ne pomeni, da ne pripadaš nikomur drugemu, ampak pomeni, da pripadnost drugim izraziš na svoj lasten, enkraten in neponovljiv način.



    Moderna razsvetljenska misel je to pripadnost posamezniku samemu sebi omogočila izraziti na način, da je posameznika razklenila pripadnosti skupnosti. Razsvetljenski ideal je zato avtonomen, abstrakten, nepogojen posameznik, ki stopa v odnos z enakimi drugimi na podlagi medsebojnega dogovora. Ta ideal je bilo mogoče v teoriji oblikovati le zato, ker je pripadnost skupnosti na nek nereflektiran organski način kljub temu obstajala. Da bi se skupnost sploh lahko reflektirala kot skupnost, torej kot produkt medsebojne interakcije posameznikov, je bilo tega posameznika treba pač narediti za avtonomnega, po možnosti nepopisan list z možnostjo neskončnih izbir. Ta filozofski razsvetljenski koncept absolutne svobode posameznika, ki je služil kot orožje, s katerim so francoski revolucionarji razbili predstave o skupnosti kot absolutnem/večnem od boga danem organizmu, pa po uporabi ni bil zavržen. Nasprotno, ker potreba po organski povezanosti, v kateri posameznik šele lahko najde lastno identiteto, še vedno obstajala, se je potreba po pripadnost navezala na pojem lastnine. Svoboda biti se je tako poistovetila s svobodo imeti, pravica do svobodnega razpolaganja z lastnino pa je tako postala najvišja vrednota. Pripadnost lastnini postane osnova za družbene dogovore, na katerih se oblikujejo skupnosti po načelu, da pravica do svobodnegarazpolaganja z imetjem kot najvišja vrednota lahko omejena samo z enako svobodo drugega. Najvišja vrednota posameznika v moderni družbi torej vsaj navidezno ni več pravica do pripadnosti, ampak pravica do avtonomnosti, pri čemer pa moderen človek ne reflektira, da je ta avtonomnost pravzaprav pogojena s pripadnostjo lastnini. V bistvu pripadnost kot najvišja vrednota posameznika obstaja tudi v moderni skupnosti, zato je pojmovanje, da je identiteta posameznika v moderni skupnosti zgrajena na avtonomnem posamezniku, iluzija Pogojena je s posameznikovo pripadnostjo skupnosti, utemeljeni na lastnini v bistvu na enak način, kot je bila v predmoderni dobi pripadnost skupnosti pogojena s pripadnostjo rodu/plemenu/vladarju/bogu. Moderna misel se je torej zaciklana v zmotni refleksiji, da je identiteta modernega človeka ustvarjena z nepripadnostjo. Preboj je bil mogoč šele na osnovi priznanja, da je identiteta modernega človeka prav tako kot predmodernega ustvarjena na pripadnosti.

    Postmoderenemu človeku se torej pri iskanju lastne identitete ni več treba posluževati iluzij o lastni avtonomnosti, s katerimi bi se osvobajal pripadnosti sploh. Osvobojen te iluzije identiteto išče prav v pripadnosti. To je očitno: bolj ko je iluzija avtonomnosti in vsiljevanje svobodne izbire na podlagi pripadnosti lastnini svet poenotila, bolj kot posamezniki iščemo identiteto v pripadnosti skupnostim. Če jih ni več, jih iz potrebe po pripadnosti obudimo in če jih nikoli ni bilo, jih zinoviramo. Postmoderni človek razvija lastno identiteto v konkretnih skupnostih in ne v iluziji, da je bistvo identitete v univerzalni nepripadnosti, saj je ta le krinka za globalno pripadnost lastnini.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja titud
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20041026142506165

    No trackback comments for this entry.
    Pripadnost in identiteta | 16 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: stojči dne petek, 29. oktober 2004 @ 12:50 CEST
    Si pa zakompliciral do daske dragi titud.

    Kar se mene tiče, človek lahko najde svojo identiteto zgolj in samo znotraj sebe, ki ni vezana na lastnino, ali nelastnino.

    Čeprav nas je znotraj sebe veliko od nas še ujetih v igre
    imeti, ali biti,
    so danes v zraku vibracijske frekvence takšne,
    ki presegajo take identitetne razmejitve.

    Čutiti ali misliti

    Kdor znotraj sebe čuti,
    da pripada Bogu,
    kot resnici, miru in ljubezni,
    pripada sebi in celemu vesolju
    pripada tudi tistim,
    ki znotraj sebe utripajo
    na njegovi valovni dolžini.

    Kdor pa znotraj sebe ne čuti,
    ampak samo misli, da pripada biločemu,
    je to le še ena od njegovih iluzij.

    Tvoje hrepenenje in tvoja ljubezen sta gonilo tvojega notranjega razvoja.

    Skratka ko gremo nazaj do začetka stvarstva in se vprašamo, kaj je bilo prej, ali misel ali občutek je meni popolnoma jasno, da je bil najprej ta hrepeneče-izpolnjeni občutek
    in šele nato misel,
    z oddaljevanjem od samega sebe skozi zgodovino človeštva,
    pa je počasi prevladalo mnenje, da je bila najprej misel.

    Interakcije prehoda iz kolektivne univerzalne zavesti
    v individualno zavest
    in spet nazaj v kolektivno
    je neverjetna čarobnost tega stvarstva. :)

    lp

    ---
    stojči


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: titud dne petek, 29. oktober 2004 @ 13:57 CEST
    Stojči, pri iskanjju identitete znotraj sebe opreriraš z vsebinami in orodji, ki si jih ustvaru v razmerjih z drugimi. Drugi so na tak način tud v teb in jim tud skoz identifikacijo s sabo izražaš svojo pripadnost.

    V prispevku kompliciram okrog tega, da je pripadnost za identiteto nujna, samo da smo kot zavestna bitja to čutno dejstvo dolžni tud miselno reflektirat in na tej refleksiji tud zavestno vzpostvlajt medsebojne odnose. Interakcije prehoda kolektivne univerzalne zavesti
    v individualno zavest in spet nazaj v kolektivno
    je res magija kot ti praviš, hkrat pa tud zvesten proces, še posebej, ko gre za medčloveško interakcijo.


    ---
    titud


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: opazovalec dne petek, 29. oktober 2004 @ 15:24 CEST
    Vse velike stvari so zelo enostavne.


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: stojči dne petek, 29. oktober 2004 @ 15:44 CEST
    Dragi titud,
    Pri orodjih pripadnosti in identifikacij gre za orodja interakcij
    jaz - jaz,
    ali nižji jaz - višji jaz,
    ali moje srce - moj razum
    jaz - družba, družba - jaz,
    in jaz - univerzalna zavest - jaz


    Si pomislil kdaj,
    da bi lahko obstajala tudi orodja,
    ki bi jih lahko človek črpal iz zraka, etra ali akaše
    kot jo nekateri imenujejo?

    Kako bi v takem primeru lahko definirali tisto drugo?

    Drugače se pa s temle tvojim komentarjem strinjam,
    edino kar bi ti priporočal pri tvojih bodočih člankih je,
    da zaradi našega lažjega razumevanja
    formuliraš malo krajše stavke. :)

    Škoda, da naša prijateljica Tatjana Malec še nima popravljenega računalnika.
    Ona je predihala ogromno filozofije in sem prepričan,
    da ti bo z veseljem komentirala tvoj članek s svoje perspektive.

    lp


    ---
    stojči


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 30. oktober 2004 @ 00:06 CEST
    Dragi Titut, Stojči, Opazovalec in ostali,

    bila sem izzvana, naj še jaz kaj napišem o pripadnosti in identiteti. Titutd, ti si lepo zgodovinsko prikazal to delitev, vendar dokler stojimo na tako strogem omejevanju pripadnosti in identitete, ki naj bi bila odvisna od delitev, ki jih prinaša lastnina ali njeni proizvodi ali proizvodni odnosi, je delitev pomanjkljiva. Tudi preostra delitev na materialno in dohovno delitev pripadnosti in identitete, je značilni izraz za porabniško miselnost. Človeka ne moremo deliti po pripadnosti in identiteti zgolj po tehničnem in gospodarskem napredku ter proizvodnemu okolju, ki mu pripada. S takšnim gledanjem človeka, njegovo osebno rast zanemarjamo. Človek ni enakovredni del črede, ki pripada določenemu tehničnemu in gospodarskemu razvoju in proizvodnim odnosom, po katerih merimo njegovo pripadanost in identiteto. Če izhajamo iz načelne vzporednosti med pripadnostjo človeka in njegovo identiteto ali njegovo osebnostjo, smo s tem, da smo povedali, da pripada določeni družbeni skupnosti in socialnemu okolju, na katerega je eksitenčno vpet in osebnostno vezan, smo premalo povedali. Človek oblikuje samega sebe in na tem njegovem ustvarjalnrm prizadevanju samooblikovanja temelji moč človekove osebnosti in njegove identitete. Niso samo misli in ideje, ki prihajajo iz okolja tiste, ki spreminjajo podobo človekove osebnosti. Sodobnega človeka spreminjajo ideali, vzori, modeli in načrti, po katerih živi in se usmerja v svoji rasti in delavnosti. V okolju, v katerem živimo, srečamo idealne osebnosti visoko stoječega etičnega človeka in propadle koruptivno usmerjene osebe, brez morale in etičnosti in vsak izmd njih se lahko identificira z okoljem in drugimi značilnostmi v katerem živi in funkcionira. Vse to dosega človek prav v območju svoje simbolične misli, ki jo ima pred svojim duhovnim obzorjem kot ideal. Ideal je za človeka usmerjevalec, mu je luč in moč, ni samo spoznanje, marveč tudi motivacija. Ideali človeka oblikujejo, človek ne more ustvariti nobene kulturne vrednote, ne da bi sebe prej obogatil. Bistvo sodobnega človeka ni toliko v pripadnosti okolju, v katerem se utaplja kot proizvajalec in porabnik proizvodnih in kulturnih dobrin, temveč v neodtujljivosti človekove miselne in simbolične dejavnosti. Človeka ne oblikuje toliko okolje, ne oblikujejo ga proizvodni odnosi, ne oblikuje ga lastnina, človeka oblikuje misel. Zato bi za sodobnega človeka dejali, če bi ga hoteli natančneje in verodostojneje opredeliti glede na pripadnost in identiteto, da je prej individualist in kot tak se vključuje v družbo kot socialno bitje. Človek se mora najprej učiti, če hoče živeti, človek se uči s pridobivanjem znanja in izkušenj. Žival pride na svet že popolna v svoji vrsti, medtem ko se človek rodi kot nespecializiranec. Človekovo učenje se odpira v neskočnost. Človek kot ustvarjalno bitje na raznih področjih praktičnega dela, tehnike, znanosti in umetnosti, zlasti pa na področju socialno etičnih prizadevanj sebe nenehno spreminja in dopolnjuje, ali pa v tem tudi kvari in ogroža. Človekova višina etične osebnosti ni nikoli istovetna z okoljem, s katerim naj bi se človek identificiral. Človek se ne identificira z okoljem, v katerem je primoran živeti. N. pr,. ali naj se človek identificira v cinični izprevrženosti v okolju, kjer je genocid, kjer ponižujejo človeka, kjer se človeku delajo krivice, se mu kvari življenjsko ekološko okolje, kjer se v imenu svetih načel zaradi svetega prepričanja koljejo na življenje in smrt. Ali se lahko Nobelovi nagrajenci za mir indentificirajo z okoljem, kjer se vojskujejo in ne najdejo poti iz napadalnega sovraštva v mirno sožitje, ali v okolju, kjer je se rešujejo le goli preživitveni problemi in se ljudje uravnovešajo le kot golo reševanje problemov preživetja. Vprašanje je tudi ali bo človek v stiku s svetom, h kateremu pripada se z njim identificiral, ali bo vselej našel tiste rešitve, ki ga ne uravnovešajo samo v primarnih biloških potrebah, marveč tudi v sekundarnih, specifično človeških, etičnih potrebah, to je tistih potrebah, ki jih sam ustvarja v območju svojega simboličnega mišljenja z etičnimi vzori, ideali in načrti, principi in programi. Gre za prestrukturiranhje osebnosti v številnih dialektičnih navzskrižjih in antitezah, odločitvah med zgolj institnktivno animalnostjo in zavestno racionalnostjo, med egoizmom in altruizmom, napadalnostjo in spravljivostjo, afirmacijo tradicionalnosti in zahtevami progresivnosti. Vse to delo preobrazuje človeka in mu spreminja podobo, v dobro ali slabo, rast ali propast. Gre za samouresničevanje ali samoaktualizacijo. Zato kategoriji pripadnost in identeta človeka se običajno skrivata za zelo formalnimi opredelitvami, ki z resnično človekovo podobo, ki se spreminja iz dneva v dan imajo zelo malo skupnega. Jaz mislim, da o pripadnosti in identifikaciji, skoz katero bi resnično spoznalni človeka, ne moremo govoriti. To so lahko le formalne pravne, politične, materialne in sociološke opredelitve, ki se nanašajo na stratifikacijo družbe po družbenih slojih in drugih opredelitvah. Ne moremo pa govoriti skoz lastno človeško dušno dno kakšne pripadnosti in identitete je človek, kajti človek mora samega sebe do konca šele ustvariti. V človeku sta združena stvar in stvarnik. V kamnu spi prihodnji kip, ki ga bo umetnik izklesal in ustvaril vse njegove poteze. Človek je večno prihodnji, brez sleherne pripadnosti in identitete, le-ti se iz dneva v dan spreminjata. Človek je v bistvu res individualno in socialno bitje, ker stopa v stik z drugimi, vendar on sam ima lahko le samosvojo pripadnost in identiteto, ki je ni mogoče enačiti z nobenim drugim primerljivim človekom ali množico ljudi, ki ji nadenemo n.pr,. narodovo identiteto, versko pripadnost in podobno. Človek spreminja in ustvarja samega sebe z življenjskimi okoliščinami vred. Človek ni samo nuja nekega človeškega obstoja, rase, naroda in družine, temveč je samouresničevanje v najčistejši obliki. Človek mora samega sebe razpredmetiti, se iznajti in sprojektirati. Človek ustvarja samega sebe po merilu svetih stvari. Vsak človek zase je bitje estetske ubranosti in človeške ustvarjalnosti. Lahko rečemo, da človek pripada določneni rasi, narodu, verovizpovedi, politični stranki, svetovnonazotrskem pogledu, itd., vendar niti en človek se ne more identificirati z drugim po svojem jedru osebnosti. Človekovo dojemanje sveta je vselej selektivno, izbirčno, človek mora svoje življenjske izkušnje v okolje, v katerem biva spraviti v sklad s samim seboj ali jih ignorirati. Če človek ignorira določeno okolje, se z njim ne strinja ali če izkušnje v okolju, niso skladne s podobo samega sebe, ne moremo govoriti o pripadnosti in identiteti v ožjem smislu. Tak človek je v polarnem navskrižju z okoljem. Vprašajmo se samo koliko navskrižja je med nujnostjo preživetja in svobodo duha. Človekova osebnost je kompliciran sistem, v grobem je združitev dveh sistemov: raste iz zaprtosti v odprtost, iz dražljajske vezanosti in določenosti v v simbolično sproščenost in nedoločenost. Človek je zato več kot sistem pripadnosti in identitete, kot ga skušajo materialisti prikazati s poudarkom na razredno pripadnost, človek ta sistem prerašča v koordinatah individualnosti in socialnosti. Človek je torej indvidualno in socialno bitje, vendar človek se mora na temelju teh bioloških koordinat odpirati in ubirati nove smeri samospoznanja in se dvigati nad naravo. Tudi ta del "nad" je del njegove narave. Tako kot je različen doživljajski svet mravlje in žabe, tako je različen doživljajski svet tibetanskega meniha od doživljajskega sveta newyorškega borznega posrednika ali slovenskega politika. Prav simbolična dejavnost človeka je tista, ki ne dovoli nobene pripadnosti in identitete človeka v smislu njegovega odnosa do sveta, ker z določljivostjo pripadnosti bi bil človek omejen na svoji svobodi in samouresničevanju. Osebnost človeka se vselej izkaže v luči samodejavnosti, kot sistem večdimenzionalnih polarnih sil, med katerimi človek ohranja ravnovesje glede na svoj vrednostni lik. Človek pride na svet in si mora ukrasti del božjega prostora, saj se na svoji življenjski poti porjecira v svoj osebni ideal.

    Tatjana


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 30. oktober 2004 @ 08:11 CEST

    Odlično draga Tatjana,

    So stvari, ki jih nihče tu razen tebe
    ne zna tako lepo in raznovrstno opisati
    z vseh možnih zornih kotov. :)
    Hvala.

    lp

    ---
    stojči


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 30. oktober 2004 @ 11:45 CEST
    draga Tatjana,
    vsa pohvala za tale komentar, ki nam nam na tako briljanten način pojasnuje bistvo tematike.
    lep pozdrav od tvojega prijatelja Mirana


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: titud dne torek, 2. november 2004 @ 11:10 CET
    Zanimiva razmišljanja. Naj jih nanizam še nekaj, sposojenih iz članka o psihotikih iz zadnje Sobotne priloge, ki se kot po naključju (ali sploh obstaja naključje?) ukvarja s problemom identitete (post)modernega človeka:

    V poznem kapitalizmu je resnični jaz čedalje pogosteje tisti, ki ga sami ustvarimo in še bolj kot to, je individualni projekt. V osemdesetih in devetdesetih letih so akademske teorije , ki so se opirale na Foucaulta, poudarjale družbeni ustroj jaza. Zdaj pa je samooblikovanje postalo kulturni imperativ zahoda. Poudarke ni na družbeni determinaciji, temveč na individualnem projektu samoustvarjanja. To je povezano s tem, kar so Ulich Beck in drugi poimenovali »individualizacija«. Čeprav ima individualizacija mnogo oblik, vedno vsebuje »fetišizacijo« avtonomnega jaza, takšnega, ki noče priznati, da lahko družba postavi meje njegovim težnjam po samem sebi. Presenetljivo je, da je ideologija brezmejnega sveta sama proizvod poznega kapitalizma in nepopustljive težnje potrošniške družbe s svojim poudarkom na neskončni izbiri in možnostih.

    Svet neomejene izbire pa ni nujno udoben! V svetu, v katerem se lahko svobodno spremenimo v karkoli hočemo, je obstoj tolikšnih možnosti neke vrste tiranija. Kako izbiramo in kaj se zgodi, če narobe izberemo? A možnost izbire je privid, kajti čeprav se zdi, da naša življenja niso več podrejena tradicionalnim oblikam avtoritete, na primer družini, cerkvi in skupnosti, je naše samooblikovanje zelo odvisno od identifikacije z novimi oblikami avtoritete. Med temi so glavne znane osebnosti.

    Zgodnji kapitalizem je slavil človeka, ki je naredil nekaj iz sebe, ki se je podajal v podjetniška tveganja z izkoriščanjem svojega talenta (sic!). Pozni kapitalizem je to popeljal naprej in iz človeka, ki je nekaj naredil iz sebe, naredil blago. V okviru te logike ni presenetljivo, da ljudje, ki ne vedo, kdo so, -in kdo sploh ve?- lahko za majhen denar dobijo odgovor na svoj vprašanje o svojem resničnem jazu na astroloških internetnih straneh in na straneh za samopomoč.

    Sodobno trženje se opira na trditev, da soustvarjaš svoj lastni slog, da v modi najdeš značilen izraz svojega jaza. Nekakšna ironija je v dejstvu, da to idejo učinkovito promovira množično trženje in pripadnost blagovnim znamkam. Ali pa res drži, da dana svetu ni drugih avtoritet kot individualni jaz? Zdi se jasno da nazor, ki pravi, da ni avtoritet, temelji na novih avtoritetah, npr. korporacijah.

    Ali pa so res edine avtoritete, se svet res tako zelo razlikuje od preteklosti? Res živimo v svetu, ki nima meja? Imamo države, ki čedalje bolj posegajo v naše zadeve in voditelje, kot sta Bush in Blair, in mnoge druge avtoritete v obliki gurujev, verskih voditeljev in podobnih. Če je to res, zakaj nas potem ideologija poznokapitalističnega jaza spodbuja, da živimo, »kot da« ne bi imeli nobenih omejitev, »kot da« smo dejansko svobodni? Je sodobni jaz izgubil stik z resničnostjo in se v bistvu predaja slepilom? Bi lahko trdili, da pozni kapitalizem povzroča več psihoz kot bi nam to radi povedali nekateri psihoanlitiki?

    Kljub temu procesu je malo dokazov, da postaja sodobna družba čedalje bolj psihotična. Ljudje se še vedno zelo ukvarjajo z vprašanjem, kdo so za druge, in kako lahko vzajemno z drugimi delujejo. To je morda eden od razlogov, zakaj je mogoče opaziti čedalje večjo obsedenost s knjigami za samopomoč. Prav gotovo živimo v svetu, ki je egocentričen in nas spodbuja, da »ljubimo sebe«. Slediti temu imperativu pa ni preprosto, zato je zato je iskanje odgovora nanj donosen posel.


    ---
    titud


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 2. november 2004 @ 18:51 CET
    dragi Titud,
    odličen komentar a naj svoje dodam še sam.

    Očitno gre za problem avtoritete in s tem za lastno svobodo ali nesvobodo.
    Človek, ki obvlada določeno področje( npr. poslovno ) uživa avtoriteto. Zaradi izkušnje in znanja lahko svojim soljudem pomaga z nasveti in dejanji. Takšna avtoriteta izhaja iz zunanjosti. Na avtoriteto pogosto gledamo tudi kot na vir samovolje, zlorabe oblasti in slepe pokorščine.Ko hodi človek po duhovni poti si zunanjo avtoriteto lahko pridobi popolnoma naravno in neoporečno. Ni plod razuma, ampak notranje duhovne življenjske prakse. Ljudje, ki so dosegli( poznam jih osebno kar nekaj ) tako avtoriteto, hodijo po poti notranje prenove pred svojimi ljudmi. Duhovni poti ne sledijo zato, da bi svoje hrepenenje in želje obvladali, ampak te polagoma ugasnejo, ko jim več ne posvečajo pozornosti ali jih poskušajo izboljšati. Pridobili so vedenje o sebi, o materialnem svetu in duhovnem življenju. Živijo iz prenavljajočih sil, ki pri pritekajo dragi Titud iz popolnoma novega življenjskega področja in tako lahko tudi delujejo ustrezno z novimi sposobnostmi, s katerimi so povezani!

    Pravega iskalca resnice pritegne le resnični vzor. Kot so lahko starši vzor za svojega otroka, je nova, nesmrtna duša drugega v nas vzor človeku, ki se še moti. V obeh primerih je izhodišče skupno. Uporen otrok hodi nujno po svoji poti, trmasti-svojeglavi iskalec pa ne prepozna poti pravega iskalca Boga. Njegovo življenje bo celo obsojal in duhovnega človeka, ki si prizadeva, po možnosti oviral in celo napadal. Vendar je duša, ki je premagala zadnje ovire materialnega, za soljudi izvor razsvetlitve, ki ga ni mogoče ovirati, tudi če ti to spoznajo in občutijo ali ne. Takega duhovnega človeka lahko spoštujemo ali zaničujemo. Obe reakciji sta pravzaprav negativni. Pomembno pa je spoznati, da je razvoj naše duše naloga vsakega človeka. Kdor je postal plemenit za tako notranje dejanje in dela, mora pač sprejeti ustrezne sklepe in preiti k dejanju prenove svojega jaza osebnosti. Odkriti mora, kako naj se notranje približa Viru moči in se odpre.

    To se mora zgoditi brez avtoritete nekoga drugega ali institucije, ki bu mu hotela pokazati pot Če se človek ustavi pri opazovanju in občudovanju, bo poskušal življenje, ki prenavlja, na žalost v mnogih primerih le posnemati. Smeje in smehlja se kot njegov idol in ima enake gibe in mimiko. Tako samo dokazuje, da se ni dvignil nad stanje posnemanja. Tak človek se želi izogniti lastnim izkušnjam. Kdor se poglobi vase, lahko spozna svoje stanje in se ga nauči sprejeti. Od zunanjega gledanja preide k notranjemu opazovanju.

    Vsak človek ima svojo avtoriteto. To je nesmrtna-prvotna duša-naš Drugi v nas, ki nas potihoma nenehno prosi za posluh in, ki nas vodi skozi vse težave življenja. Na začetku je glas duše še šibak in tih. Lahko ga preglasi notranji ali zunanji ropot vsakdanjega življenja. Kdor se začne spopadati s seboj, zagreši prav gotovo mnogo napak, ker glasu duše dostikrat še ne razume. Kljub temu je bolje narediti nekaj narobe in si tako pridobiti izkušnje, kot mirno opazovati kako drugi hodijo po kostanj v žerjavico. Za spoznanje in odpravo lastnih napak, ki jih dostikrat vidimo kot pozitivne lastnosti, je pač potreben pogum. Naše lastnosti jaz-osebnosti ovirajo svobodo duše. Ustvarjajo karmo in povzročajo bolečino in trpljenje, ker naš jaz doživlja omejitve te narave. Vprašanje je, ali jih bo prepoznal in jih opustil. Ali pa bo poskušal zgraditi nove miselne zidove zato, da bi se zavaroval. Ko tisti, ki išče odkrije in doživi avtoriteto svoje duše, se nauči sprejemati lastne napake. Zaradi notranje bolečine pride do kesanja in čiščenja. Spoznava svoje napake. Tako z izkušnjo doseže samospoznanje in preplavi ga hrepenenje, da bi deloval v skladu z zakoni duhovnega življenja.

    Taka na novo rojena duša se prostovoljno drži notranjega zakona duhovnega življenja. Tak človek je sposoben razlikovati in sedaj pošilja jazu-osebnosti vzpodbude za nadaljno pot. Ko osebnost-jaza zasliši to mlado dušo in ji prisluhne, začne delovati, ne da bi škodovala duši ali drugim soljudem. Tako se avtoriteta drugega umakne avtoriteti duše, ki hrepeni po Duhu, da bi jo le ta razsvetlil! Iz tega nastaja zmožnost stalnega notranjega prenavljanja in preoblikovanja, ki žarči v svet in spodbuja druge duše, da bi tudi sledile tej poti. Tako ponavljam, avtoriteta ne pride od zunaj, ampak si jo mora vsak človek pridobiti. To je anskiom. Zaradi prenovljene duše postane sam avtoriteta, česar mu sedaj ne more nihče vzeti.

    Kdor doseže to notranjo avtoriteto, zmore, hoče in bo deloval le še iz nje. Kar Duh sporoča Duši, bo jaz-osebnost razširjala v službi sveta in človeštva. V takem procesu človek istopi iz sebe-svojega omejenega jaza in " ljubi druge" saj je vso pomoč od božanske sile že dobil, in res ne potrebuje" samopomoči", "samorealizacije" ter podobne novodobne pravljice, ki si jih pravilno imenoval " donosen posel ". Slediti temu " imperativu " niti ni težko, ko enkrat dobimo stik z Virom življenja.
    Upam, da sem ti vsaj delno odgovoril.
    lep pozdrav od Mirana


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: titud dne sreda, 3. november 2004 @ 08:34 CET
    Miran, gre za to, da tud moderen človek svojo identiteto išče v identifikaciji z neko avtoriteto in da ta proces ni kaj dosti drugačen kot je bi proces identifikacije predmodernega človeka z avtoritativnbimi gospodarji resnice v obliki prerokov, mesij, svetnikov, vladarjev… Moderen človek je za razliko od premodernega na takšni stopnji samozavedanja, da se mu takih avtoritet ne more več podajat več kot zunanjih ikon, ampak se morajo kreatorji idendentitet posluževat bolj subtilnih metod. Tako ti postane resnična avtoriteta le tisti, ki te nauči najt resnico v tebi, ta resnica v tebi pa ni zato nič drugega kot na nek subtilen način sprejeta resnica sedanjih gospodarjev resnice, ki širijo vero, da je človek blago in da je avtoriteta toliko vredna kot se je sposobna prodat kot blago. Tako tudi resnične duhovne avtoritete, o katerih govoriš, niso v resnici nobene avtoritete, če se ne znajo prodat koorporacijam oz. same niso neke vrste korporacija. Vsa kolikortoliko vplivna duhovna gibanja in cerkve so organiziraine kot multinacionalke, njihovi karizmaitični voditelji pa funkcionirajo po zvezdniškem sistemu kot tržno blago, da se nas na tak način lahko dotaknejo v našem najglobjem bistvu, ki ga nosimo skritega v denarnici.

    ---
    titud


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 3. november 2004 @ 14:38 CET
    pozdravljen Titud,
    praviš:" Tako tudi resnične duhovne avtoritete, o katerih govoriš, niso v resnici nobene avtoritete, če se ne znajo prodat koorporacijam oz same niso neke vrste koorporacija.
    In:" Tako ti postane resnična avtoriteta le tisti, ki te nauči najt resnico v tebi, ta resnica v tebi pa ni zato nič drugega kot na nek subtilen način sprejeta resnica sedanjih gospodarjev resnice, ki širijo vero, da je človek blago in da je avtoriteta toliko vredna kot se je sposobna prodat kot blago".

    Očitno se v nekih stvareh nisva čisto razumela glede avtoritete, kaj resnična avtoriteta je in od kod prihaja, in kakšne kriterije mora ispolnevati. V komentarju sem ti to podrobno pojasnil, kako gledam na to. Se pa strinjam s tem, da so sedaj v igri bolj subtilne metode prenosa " resnice " kot v preteklosti. In ravno v tem segmentu mora človek imeti dar razločevanja duhov-jasnega videnja duš ali so v temi, ali v Svetlobi. Ta dar pa ti lahko pokloni le Božanski Duh in nikakor ne tvoj, moj omejeni razum. Tvoje opozorilno sporočilo je pravilno a žal si vse velike po duhu zmetal v en koš, kar pa ni dobro niti modro. Toda imaš svobodno voljo, da tako razmišljaš. Vendar pa tvoje razmišljanje in analiziranje še ne pomeni, da v resnici iz lastne izkušnje to tudi veš kar trdiš. Ne razumi to kot kritiko tvojega komentarja, ampak samo kot različen pogled na temeljne probleme človeka. Ti pa od srca priporočam, da se poglobiš v avtobiografije nekatrih od velikanov duha kot pararelni študij.
    Če pa vspostaviš stik z najvišjo Inteligenco lahko direktno komuniciraš Z Njim in ga vprašaš o tej temi. Prav gotovo boš dobil odgovor, ki bo tvoja lastna izkušnja in povsem verodostojna informacija, kaj je in kaj ni.
    lep pozdrav od Mirana.


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 3. november 2004 @ 17:28 CET
    dragi Titud,
    pozabil sem v zadnjem komentarju tebi dragi Titud predstaviti tega Človeka, ki mu ni mogoče na noben način podtakniti resnice od strani človeških bitij, naj ti ga predstavim z mojimi"očmi " za najino morebitno boljše razumevanje, kar mi je zagotovo v "interesu ".

    Značilnost novega človeka je, da je izkusil ponovno duhovno rojstvo. Kaj to pomeni? Značilnost ponovnega duhovnega rojstva je nepremagljiv občutek, da smo živi in da zmoremo vse, da smo rešeni oholosti in da lahko naredimo vse, kar je potrebno v Božanskem načrtu. To je značilnost novega tipa človeka in vseh tistih ljudi, ki človeštvo na njegovi poti duhovnega razvoja ženejo naprej, ki utirajo nove poti in , ki odpirajo " vrata " za nove perspektive, da bi ljudi povzdignili iz njihovega trpljenja. Tak tip človeka je nenehno priključen na energijo Svetlobne točke oz. na mišljenje Boga!

    Z vsem svojim življenjem si prizadeva, da bi drugim ljudem približal novo spoznanje-mišljenje, da bi ga spoznali tudi oni.
    Ve, da je človek le orodje v božanskih rokah in da z lastno močjo v življenju ne more narediti nič velikega ali pomembnega. Pazi na to, kaj govori in ne opravlja in obrekuje, Ve, da prejema le to, kar zasluži in ne zanima ga, če ima kdo več kot on. Ugodnejši položaj in bogastvo drugih ga ne vznemirjata, vsakemu želi najboljše. Živi v sebi samem in se veseli lepote svojega notranjega sveta. Hvala in kritika se ga ne dotakneta. Veseli se družbe tistih, ki ljubijo resnico in jih obkroža mir in harmonija duha, kajti zaveda se, da neiskreni ne ljubijo resnice. Ne obrekuje in je iskren. Kajti ni hujšega zla, kot sta obrekovanje in neiskrenost. Nevednost ni tako nevarna, obrekovanje in neiskrenost pa sta seme zla. Zunanje spremebe mu ne pomenijo prav veliko. Vedno pa varuje duhovno imetje, ki si ga je pridobil v življenju. Ne čuti nobene potrebe, da bi sodeloval v osebnih ali političnih prepirih, nesoglasjih ali medsebojnih očitkih. V drugih je vedno pripravljen prepoznati dobro.

    Seveda pa se zaveda, da bo zaradi takega načina gledanja na življenje občasno naletel na nasprotovanja omejenih in kratkovidnih ljudi. Posamezniki, ki se imajo za pametne, ga bodo poskušali osmešiti in nespametni ga bodo zasmehovali. To je pač cena, ki jo mora plačati in tega se globoko zaveda in sprejema.
    lep pozdrav in vse dobro od Mirana.





















    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: titud dne četrtek, 4. november 2004 @ 09:08 CET
    Glej, Miran, komunicirat z najvišjo inteligenco pomeni najt 'najglobji stik s sabo', 's svojim srcem' kot rad napiše Stojči in kar je tkorekoč najnovešji trend pod aktualnimi parolami 'samspoznavanja', 'iskanja samega sebe', 'samopomoči' itd. Jest samo skušam razkrit, da karkoli najdemo 'v seb', npr. vso 'lepoto notranjega sveta', 'mir in harmonijo duha' in kakršnoli ceno za to plačamo v t.i. zunanjem svetu ali družbi, še vedno smo socialna bitja. V bistvu toliko bolj, kolikor večjo ceno za to plačamo, vsaj kolikor jest razumem pomen npr. kristusovega trpljenja. Tista končna pripadnost samemu sebi je zmerom najvišja oblika pripadnosti skupnosti. Tega se seveda sodobni kapitalizem globoko zaveda in izkorišča, saj to enkratnost, neponovljivost in neskončno svobodo samokreiranja vestno lovi svoje mreže ali clo več, sam jo sposbuja, vodi in usmerja.

    Razbijam samo iluzijo, da vase ne moremo pobegnt od neustreznih družbenih odnosov in vrednot skupnosti od družinskih razmerij dalje, ker jaz sam sem ta nestrezen družben odnos ki določa mojo identiteto in le če ga sprejmem ga lahko na ta način presežem. V tem smislu se mi zdi zakon Osho, ker je očitno spoznal, folku svojih mističnih uvidov v družbeno determiniranost vsakega posameznika ni mogoče razložit drgač kot da si sam del te determiniranosti. Dopustu si je obdat z razkošjem in nardit iz svojga nauka bleščečo in bogato multinacionalno korporacijo, da se je lahko vsak, ki se je identificiral z njegovim naukom, identificiral z oshom kot trendovsko blagovno znamko in natak način participiral pri njegovem razkošju. Tak je 'duh časa', taka je naša najglobja notranja potreba pa če še tako globoko brskamo k svojim čistim izvirom, naša identifikacija/pripadnost materilnemu bogastvu, ki determinara naše socilane odnose in s tem našo osebno identiteto, ne moremo uit. Osho je to vedu in to izkoristu, čeprav po moje samo zato, da bi tako našo determeniranost postavu na svetlo, da se končno ne mistificira več ampak sprejme kot objektivno dejstvo, saj se šele kot materialno dejstvo v svoji čutni resničnosti lahko spregleda in se postavi enakopravno ob bok duhovnemu bogastvu. Kolikor poznam nauk npr. Oshota in tudi Sai babe onadva ne vidita v materilani revščini, uboštvu in odrekanju materialnim dobrinam kakšne posebne kvalitete, prej nasprotno, zagovarjata, da morata it duhovno in materialno bogastvo z roko v roki. Človek, ki je v stiku samim sabo in s tem z najvišjo inteligenco je tud materilano bogat človek ob ključni predpostavki, da njegovo bogastvo ni zgrajeno na duhovni in materilani revščini drugih, saj je vsak jaz determiniran z odnosom do drugega.

    ---
    titud


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 4. november 2004 @ 11:22 CET
    dragi Titud,
    hvala na komentarju, ki zelo dobro pojasnuje poanto vsega, razumela sva se in s tem zadnjim pojasnilom se s teboj strinjam.
    lep pozdrav in vse dobro
    Miran


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 4. november 2004 @ 12:44 CET
    Hm Titud, a lahko rezimiram?

    Torej /če sem te prav razumel, čeprav se mi zdi, da nisem razumel prav nič/ bi se lahko potegnil zaključek, da so Gates, Bolkiah in podobni patroni tisti, ki so pa res realizirani. Čakaj, kaj bi že to bilo. So na ti z Njim in s seboj. Ali sem kaj spregledal. Ne mislim, da sem spregledal kot spregledal...ampak spregledal...tako...mimo.

    en bk


    Pripadnost in identiteta

    Prispeval/a: titud dne četrtek, 4. november 2004 @ 13:26 CET
    En bk, realizirani so točno toliko, kolikor smo mi svojim odnosom do njih prisotni v njihovi realiziranosti. Če vsi klofamo cele dneve po gatesovih windovsih smo z njim zihr v eni interakciji in on z nami. Logično je, da se ta odnos tud materialno manifestira v njegovem bogastvu, ker materialnost je današnjem duhu časa pač prevladujoča manifestcija odnosa in brez veze bi bilo to zanikat, dokler vsi pristajamo na tako obliko medsebojnega odnosa. Realizirat pa se on po moje ne more na moj račun, se pravi, bi da se on realiziral jest pa ne samo zato, ker on služi na moj račun. (Temu v bistvu ni tko, ker to ni res, ker tud jest očitno služim na njegov račun, če ne mu nebi mogel plačevat. Pustimo zdaj to, kolk je njegovo bogastvo utemeljeno na monopolu, v nobenem primeru pa ne morem trdit, da je manj realiziran kot sem jest smo zato, ker je bogatejši od mene in ker izkorišča monopole.) Drug drugemu sva skratka v vzajemni realizaciji prisotna točno toliko, kolikor se drug z drugim definirava, materialnost je le bolj ali manj precizen pripomoček pri definiranju tega odnosa.

    ---
    titud


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,61 seconds