Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041026142506165

Pripadnost in identiteta petek, 29. oktober 2004 @ 07:00 CEST Uporabnik: titud Za induvidualizacijo nujno potrebujemo neko konkretno družbeno okolje, s katerim se identificiramo. Potrebujemo skratka skupnost, kateri pripadamo, da lahko v tej skupnosti razvijemo svojo lastno identiteto. Brez pripadnosti torej ni mogoče razviti lastne identitete. Identitete ni mogoče razviti v abstraktnem prostoru nepripadanja nikomur in ničemur, ker identiteta je pripadnost, tudi če je to v končni in idealni fazi pripadnost samemu sebi. To, da pripadaš samemu sebi, torej ne pomeni, da ne pripadaš nikomur drugemu, ampak pomeni, da pripadnost drugim izraziš na svoj lasten, enkraten in neponovljiv način. Moderna razsvetljenska misel je to pripadnost posamezniku samemu sebi omogočila izraziti na način, da je posameznika razklenila pripadnosti skupnosti. Razsvetljenski ideal je zato avtonomen, abstrakten, nepogojen posameznik, ki stopa v odnos z enakimi drugimi na podlagi medsebojnega dogovora. Ta ideal je bilo mogoče v teoriji oblikovati le zato, ker je pripadnost skupnosti na nek nereflektiran organski način kljub temu obstajala. Da bi se skupnost sploh lahko reflektirala kot skupnost, torej kot produkt medsebojne interakcije posameznikov, je bilo tega posameznika treba pač narediti za avtonomnega, po možnosti nepopisan list z možnostjo neskončnih izbir. Ta filozofski razsvetljenski koncept absolutne svobode posameznika, ki je služil kot orožje, s katerim so francoski revolucionarji razbili predstave o skupnosti kot absolutnem/večnem od boga danem organizmu, pa po uporabi ni bil zavržen. Nasprotno, ker potreba po organski povezanosti, v kateri posameznik šele lahko najde lastno identiteto, še vedno obstajala, se je potreba po pripadnost navezala na pojem lastnine. Svoboda biti se je tako poistovetila s svobodo imeti, pravica do svobodnega razpolaganja z lastnino pa je tako postala najvišja vrednota. Pripadnost lastnini postane osnova za družbene dogovore, na katerih se oblikujejo skupnosti po načelu, da pravica do svobodnegarazpolaganja z imetjem kot najvišja vrednota lahko omejena samo z enako svobodo drugega. Najvišja vrednota posameznika v moderni družbi torej vsaj navidezno ni več pravica do pripadnosti, ampak pravica do avtonomnosti, pri čemer pa moderen človek ne reflektira, da je ta avtonomnost pravzaprav pogojena s pripadnostjo lastnini. V bistvu pripadnost kot najvišja vrednota posameznika obstaja tudi v moderni skupnosti, zato je pojmovanje, da je identiteta posameznika v moderni skupnosti zgrajena na avtonomnem posamezniku, iluzija Pogojena je s posameznikovo pripadnostjo skupnosti, utemeljeni na lastnini v bistvu na enak način, kot je bila v predmoderni dobi pripadnost skupnosti pogojena s pripadnostjo rodu/plemenu/vladarju/bogu. Moderna misel se je torej zaciklana v zmotni refleksiji, da je identiteta modernega človeka ustvarjena z nepripadnostjo. Preboj je bil mogoč šele na osnovi priznanja, da je identiteta modernega človeka prav tako kot predmodernega ustvarjena na pripadnosti. Postmoderenemu človeku se torej pri iskanju lastne identitete ni več treba posluževati iluzij o lastni avtonomnosti, s katerimi bi se osvobajal pripadnosti sploh. Osvobojen te iluzije identiteto išče prav v pripadnosti. To je očitno: bolj ko je iluzija avtonomnosti in vsiljevanje svobodne izbire na podlagi pripadnosti lastnini svet poenotila, bolj kot posamezniki iščemo identiteto v pripadnosti skupnostim. Če jih ni več, jih iz potrebe po pripadnosti obudimo in če jih nikoli ni bilo, jih zinoviramo. Postmoderni človek razvija lastno identiteto v konkretnih skupnostih in ne v iluziji, da je bistvo identitete v univerzalni nepripadnosti, saj je ta le krinka za globalno pripadnost lastnini. Komentarji (16) www.pozitivke.net