NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • sreda 01-maj
  • Med naravo in kulturo

  • petek 03-maj
  • Človek in čas

  • nedelja 05-maj
  • Razstava Interspace

  • sreda 08-maj
  • Razširjeni vid

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Anina zgodba   
    sreda, 29. september 2004 @ 06:10 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    Ana se je rodila v številčni družini kot najstarejša hči. Starši niso bili premožni, bili so kmetje, zato je bila od malega navajena dela. Bilo je pet otrok, za katere je skrbela trdna mati, oče pa je hodil v službo in delal doma na kmetiji. Dohodki so bili majhni, zato je morala mati obrniti vsak dinar dvakrat, da so lahko preživeli.

    Osnovno šolo je uspešno dokončala, potem pa se je vpisala na trgovsko šolo in jo tudi uspešno zaključila in se zaposlila. Bila je postavna, visokorasla blondinka, zato so fantje radi pogledali za njo. Imela je veliko ženitnih ponudb, vendar se je zaljubila zelo mlada, ko je imela komaj šestnajst let in rodila Marto pri sedemnajstih letih. Ana je bila zelo živahno dekle, rada je imela zabave in prijatelje. Kljub temu, da se je s Simonom poročila, je bila veliko premlada in nezrela za vlogo matere. Marta je bila spočeta naključno in se je rodila kot nezaželen otrok. Ana ni znala skrbeti za malo Marto, zato je materinsko vlogo prevzela Anina mati, ki je srbela in vzgajala Marto do njene srednje šole.

    Marta je uspešno končala srednjo šolo in se kmalu zaposlila, saj je bila zelo pridno dekle. Kmalu se je tudi poročila in rodila sinčka in sedaj srečno živi s svojo družino. Ana je bila s Simonom poročena deset let, nato pa se je ločila, ker se nista razumela. Ana je imela rada zabave in klepet ob kavici ter cigareto s svojimi prijateljicami, Simon pa je zelo rad popival s svojimi prijatelji pozno v noč. Njun zakon je bil trhel že na samem začetku, saj sta se poročila veliko premlada in nezrela.

    Ana se je veselo zabavala naprej in v avanturah iskala pozabo za svoj neuspešen zakon in slabo vest, ki jo je vseskozi pekla zaradi Marte, ki jo je zapustila kot dojenčka. Na eni od teh zabav je spoznala tudi Petra, ki ji je bil takoj na začetku zelo všeč. Namenjal ji je veliko pozornosti in ji kupoval draga darila. To je bil pravi balzam za njeno dušo po preboleli krizi in ob njem se je počutila kot kraljica. Tudi Peter je rad pogledal pregloboko v kozarec, vendar pa je to ni pretirano motilo. Pomembno ji je bilo to, da jo je obsipaval z nežnostmi in darili. Kmalu se je preselila k njemu v veliko hišo, ki jo je Peter začel graditi in začela skrbeti zanj in za gospodinjstvo. V svoji službi je vzela precej velik kredit za gradnjo hiše.


    Kmalu se jima je rodila hčerka Tina. V teh letih je Ana čustveno in psihično dozorela, da je znala skrbeti za svojo hčerko. Ni želela ponoviti napake, ki si ji je zgodila pri prvi hčerki Marti. Zelo lepo je skrbela za svojo hčerko in se trudila pri vzgoji Tine. Vendar pa so se kmalu začele težave z njenim partnerjem, saj jo je Simon začel pretepati in groziti. Veliko časa je preživel s svojimi prijatelji in se zabaval pozno v noč. V nekem smislu je bil zelo podoben njenemu prejšnjemu partnerju Simonu. Ana je tako preživela v strahu in tesnobi leta in leta, saj ni imela z Tino kam oditi. Anina mati ji tokrat ni hotela priskočiti na pomoč, saj je imela z njo že slabe izkušnje, ko je morala skrbeti za Marto.

    Ana je zelo trpela, saj se s Petrom nikakor nista razumela. Poročena nista bila, zato bi tudi težko uveljavila pravice v primeru ločenega življenja. Po pomoč se je obrnila na Center za socialno delo, kjer so ji svetovali naj se odseli. Ponudili so ji majhno socialno stanovanje, garsonjero v centru mesta in Ana je presrečna sprejela to rešitev. V dveh mesecih se je preselila in zaživela s Tino popolnoma novo življenje. Dolgo ni mogla dojeti, da ni več vpitja, pretepanja in groženj njenega bivšega partnerja. Izkušnje v življenju so jo izučile in postavile na realna tla. Odločila se je, da se bo posvetila samo življenju svojih hčerk in službi. Partnerja si ni želela nič več dobiti.

    Leta so tekla v miru in vsakdanjih obveznostih. Tina je postala najstnica in uspešno končala srednjo šolo in se odločila za študij v Ljubljani, Ana in Marta pa sta ponovno obnovili stike. Na začetku je bilo težko, saj je bilo v Martinem srcu ponovno grenkobe, ker jo je Ana kot majhno zapustila. Vendar je Ana to napako poskušala popraviti, tudi pri vzgoji Tine.


    Ana danes redno hodi v službo, njen delovnik ponavadi traja deset ur, skrbi za Tino in ohranja stike z Marto. V prostem času gre s prijateljicami na kavo ali pa na kakšen sprehod, moških prijateljev pa nima, ker ji ni do njih. Ima pa še neporavnane račune s Petrom, saj je vložila tožbo zoper njega, da ji vrne denar, ki ga je skupno vlagala v hišo. Postopek na sodišču pa še teče. Njeno življenje je zadnja leta mirno in zadovoljno. Čeprav živita s Tino v majhnem stanovanju, se Ana v njem počuti kot kraljica. Le da je našla svoj notranji mir.

    Ana si v življenju ni znala izbrati pravega partnerja, pa tudi prave sreče v ljubezni ni imela. Veliko slovenskih žensk se odloči za partnerje, ki so odvisni od alkohola in potem nekatere trpijo vse svoje življenje v takem partnerstvu, saj nimajo dovolj moči in poguma ali pa niso ekonomsko toliko neodvisne, da bi lahko zaživele svoje življenje. Ana je na srečo našla dovolj moči, da je pretrgala vezi z nesrečno preteklostjo in zaživela mirno življenje s svojo hčerko. Ko bi le bilo čimveč takih primerov, si prav gotovo želimo vsi. V veliko oporo pri reševanju podobnih težav so lahko Centri za socialno delo in razne institucije, ki se ukvarjajo s podobno problematiko.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040927101020995

    No trackback comments for this entry.
    Anina zgodba | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Anina zgodba

    Prispeval/a: en_bk dne sreda, 29. september 2004 @ 16:13 CEST
    Včeraj sem bral uvodnik revije Ona, danes berem tole zgodbo, poznam pa tudi kakšno v živo /zgodbo/.
    Da se 80% vseh umorov žensk zgodi v družinskem krogu, da o številu pretepenih in posiljenih žensk ni nobenih zanesljivih podatkov, ker nobena vladna institucija ni naredila nobene ustrezne raziskave, da je zakonska zaščita neučinkovita, da so socialne službe preobremenjene, da je situacija najbrž še slabša, kot se nam zdi. Grozljivka
    Zavedam se, da bom sedaj izpadel prekleta moška šovinistična svinja, ki opleta o nečem, o čemer nima pojma, iz varnega, v vato zavitega zavetja svojega moškega spola, pa vendar se mi zdi vredno izpostaviti se in napisati svoje mnenje.
    Zagotovo se strinjam s tem, da je ženska v Sloveniji v podrejenem položaju, tako na področju sociale kot zakonodaje, še bolj pa njenega izvajanja. Da so kazni, če do njih sploh pride, za nasilje nad ženskami čista mizerija, se ne slepim, da je sociala /izobraževanje, osveščanje, število socialnih delavcev, število materinskih domov, varnih hiš, skupin za samopomoč, sos telefonov.../ pomanjkljiva, prav tako ne.
    Vendar...no, za ta vendar me bo bolela glava, če prej ne, ko bom govoril z žensko, ki je v hujši situaciji kot Ana iz prispevka. A kljub temu.
    Vendar je del krivde za abotne situacije, v katerih se vrtijo in životarijo in umirajo ženske, njihov.
    Kaj reči in kako pomagati ženski, ki jo vpričo otrok mož pretepa, ponižuje, zagotovo tudi posiljuje /se mi zdi nerazumljivo, da bi se pretepena in ponižana želela ljubiti z njim/ v pijanem ali treznem stanju, potem, ko ti prepove, da bi o tem komerkoli kaj rekel in ki kljub uram in uram pogovorov z njo, nasvetom, ponujanju strokovne in laične pomoči, izjavi, da on pa ni tako slab sicer, da je po srcu dober človek in da ga ima rada in on njo. Halo.
    V takih primerih se vprašam, z grenkobo v srcu, pa kdo hudiča je budala. Kako pomagati človeku, ki pomoči noče, ki ni pripravljen sprejeti ponujene mu roke, ki ni pripravljen storiti nič za svojo odrešitev, ki ni pripravljen sprejeti odgovornosti zase in za svoje življenje. Pa bi jo še poskušal nekako razumeti, če bi ne imela kam iti ali od česa živeti.
    Ne vem. Nemočen sem. Očitno ji še ni dovolj hudo, da bi si rekla, da se tako ne gre več ali pa se je v svojih iluzijah zgubila v vegetiranje do žalostnega konca. In sam bog ve, koliko je še takšnih žensk, ki bi lahko, pa ne, čakajoč na...kaj...čudež?

    en bk


    Anina zgodba

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 29. september 2004 @ 20:13 CEST
    Indijci bi temu rekli karma,
    saj veš iste sorte tiči pač skupaj letajo,
    ali pa navada je železna srajca.

    Nekatere ženske, če ne dobijo batin,
    se jim zdi, kot da jim nekaj manjka.

    Tudi sam sem nekoč branil neko ženo,
    ki jo je pred mojimi očmi,
    njen mož "orng" pritegnil čez lice,
    pa me je nadrla češ kaj se vmešavam,
    v njune zadeve in sem bil raje tiho.

    lp

    ---
    stojči


    Anina zgodba

    Prispeval/a: en_bk dne ponedeljek, 4. oktober 2004 @ 12:02 CEST
    Hehe /pikro, z bolečino nekje znotraj...tam, kjer bi moralo biti...kaj že...aha, toliko opevano srce/
    No comment
    Najbrž preveč plebejska tema za zapravljanje našega takooo pomembnega časa, pa znanja, pa...eee...sočutja, ljubezni...
    Ali pa...ali pa...nimamo pojma, kaj in kako, pa je prikladneje se delati, da tega ...ni...za nas.

    en bk


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,65 seconds