Jaz sem samo en bk in ne vem... to vem... ampak razpredat o tem, kako žival občuti, rastlina pa skoraj da ne, kamen pa sploh ne, je mal bosa. In ne jest mesa, ker ga boli, rastline pa ja, ker jih ne al pa jih malo (ker, jebenti, rastline so tudi žive, pol jih najbrže pa vseeno mal boli, ampak nimajo glasu, pa obraza, pa tko, pol nas vest ne bo pekla, sadje je pa tko mrtvo), kamenje pa je primerno za jelo fejst, ker če že koga boli, pol so to samo naši zobje, pa želodec, pa rinček tud najbrž.

Ocenjevat živost in njen ne, občutenja, namen in še kar kaj s stališča našega dojemanja je lahko dober približek dejanskosti, lahko pa je čisto mimo. In se mi spet pokaže slika prepira dveh slepih in gluhih o jagodi in violini. Saj je lepo, če je človek prepričan, a za kanček dvoma mora biti širši.

Pred časom sem bral eno knjigo o neki belki, ki je doživela uvid v dojemanje življenja, ki ga živijo aborigini /ne tisti iz mest/, med romanjem z njimi skozi avstralsko puščavo. Tudi če je to le leposlovno delo, je zanimiva... kaj... ideja?, možnost?, razsežnost? dojemanje?...življenja. In opis hrane, njenega namena in pomena tudi. In živali so uporabljene za prehrano, brez sle po ubijanju ali mučenju. In... vredno je prebrati knjigo, naslova pa ne vem /ali je lahko Imenovali so jo Dvoje src?/.

Prezirat vsejedce kot zadnje govno in krivit uživanje mesa za vse naše in vaše tegobe je najbrž mal pretirano. Tud tukaj velja tisto o strpnosti.


en_bk