NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kako je z odpuščanjem   
    sreda, 15. september 2004 @ 06:40 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebePrevara /ali izdaja/ je najpogostejše dejanje nekoga drugega ali pa ne, ki v meni sproža razdiralne občutke jeze, razočaranja, nezaupanja, bolečine, žalosti. Ti občutki so moji in z njimi lahko počnem, kar hočem. Lahko se jim predam, lahko pa jih poskušam prežvečiti in jih odpustiti /proč od sebe/.

    Najlaže se jim je predati, kar počne večina od nas. Potem sem ves čas lahko jezen na nekoga, boli me, zamera traja, samopomilujem se fejst, pozabim, kaj je ljubezen, skratka krasno se imam do konca življenja in če sem res dober, uspem prenesti vse še na svoje potomce in potem se lahko gredo čez ene petdeset let tudi kakšno spravo ali pa ne.

    Lahko pa izberem drugo pot, ki pa je vsaj na začetku bolj trnova, prinaša pa mnogo več. Prinaša spravljenost s seboj, razumevanje, širino, iskrenost, ljubezen, mir, blagost in še kar kaj. To je odpuščanje.

    Odpuščanje ne pomeni strinjanje s storjenim, ignoriranje dejanja. Eni menijo, da pomeni odpustiti pozabiti, drugi, da lahko odpustijo, pozabijo pa ne. Zame je odpuščanje proces, kjer je potrebno jezo izživeti in jo odpustiti od sebe, bolečino izživeti in jo odpustiti od sebe, žalost izživeti in jo odpustiti od sebe, zamero izživeti in jo odpustiti od sebe, samopomilovanje izživeti in ga odpustiti od sebe. Na koncu ostane kaj... ljubezen, mir, spravljenost. Če so eni in drugi mislili to isto, potem imajo oboji prav.



    Te občutke pa lahko tudi zatrem /ne pokažem jeze, žalosti, bolečine/, ampak to pomeni, da so mi kot ponjava prekrili ljubezen, ki je zato ne morem čutiti, izraziti, priti do nje.


    Kako speljati proces odpuščanja. Prvič je najtežje, potem je vsakič lažje. Do neke mere mi pomaga čas, tako da brez nekega fejst silnega truda pridem v stanje, ko ne kažem več zunanjih znakov jeze, bolečine, zamere. Brezpogojno odpuščanje pa je vse kaj drugega.

    Zase sem našel zelo uspešno metodo. To je meditacija. Pravzaprav to ni boj s samim seboj. To je striptiz. To so neskončni pogovori s samim seboj, z višjim jazom, s Konfuzijem, mojim prijateljem, z mojim angelom varuhom, z Bogom v zadnjem času.

    In kako merim uspešnost teh meditacij? Po vsaki taki seansi sem bolj nag. Moja iskrenost me slači, mukoma, kos za kosom, počasi. Silijo me vsi, sam sebe, Konfuzij, angel, Bog, v iskrenost, jaz pa se zvijam kot kača, nočem iz svojih cunj, pa čeprav se z vsako odloženo počutim bolje, lažje, svobodneje, svetleje.

    Ko bom odložil zadnjo, bom nag, bom odpustil, zares. Nak, še sem oblečen, saj je zima, ampak pomlad že trka /čeprav sem navzven že zdavnaj odplesal svoj striptiz... navzven nas je veliko golih, a ne/.


    en_bk

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004083018402977

    No trackback comments for this entry.
    Kako je z odpuščanjem | 18 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: ana dne sreda, 15. september 2004 @ 07:49 CEST
    mi je vedno toplo pri srčku, ko preberem kaj takega, kot je tvoje mnenje o odpuščanju, en_bk, in vem, in čutim, da napisano resno misliš, da to živiš in udejanjaš.

    Odpuščanje dejansko ni znak strinjanja s storjenim. Odpuščanje je dopuščanje drugim, da so drugačni od nas, da mislijo/govorijo/delajo drugo, kot mi pričakujemo od njih. Ko imaš rad ljudi točno take, kot so.

    In pride čas v naših življenjih, ko odpuščanje ni več potrebno. Ni razloga zanj. Ker ni kaj odpustiti. Ker ne zamerimo (več)...ničesar.


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: titanic dne sreda, 15. september 2004 @ 10:16 CEST
    Pozdravljeni, En-bk.
    Odpuščanje je naloga, ki jo ima vsak do konca svojega življenja za opraviti, vendar za vsako situacijo posebej. Sama sem mislila zase, da sem neko večjo zamero že predelala, ker sem bila za trenutek svobodna in nevtralna v pogledu na to "nalogo". Pa se je čez čas pokazalo, da ne gre, da nisem še odpustila, da še ne morem. Zgrožena nad samo seboj, kako sem bila vredu, kako sem čutila razumevanje in nevtralnost do te "naloge", sem ugotovila, da sploh ni res. Zamera je še vedno v meni, pa ne gre ven. Vem, da bi se bolj počutila, da je to pomembno predvsem zame, a kakor praviš ti, je nisem še dovolj živela. Bil je čas, ko se nisem želela s tem spopadati in sem zavestno odlašala v upanju, da bo čas sam naredil, kar je prav. Pa verjetno še ni pravi čas, saj tudi sama nisem naredila nič. Na dnu srca leži v kotu še vedno moja zamera in čaka, da jo bo nadomestilo odpuščanje.
    Malo bom še počakala, potem pa predala to zamero Bogu, pa naj on naredi kaj, če sama ne morem. Ko bo čas, ko bom tako začutila.
    Lepo se imej, Titanic


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. september 2004 @ 11:36 CEST
    Pozdravljeni En bk, Titanic in Ana,

    odpuščanje zraste iz zavesti, ko se vprašamo kako je pritiskala zamera ali krivica na vzvod naše zavesti, našega občutenja, naše užaljenosti. Človek se tudi tej temeljni nalogi življenja, ki jo imenujemo odpuščanje, ne more izogniti. Prej ali slej se pred njim ta beseda zgosti, jo použije vase in se osvobodi negativnega čustva. Odpuščanje pripelje človeka prek samega sebe, da se preseže, da se dojame v tej dimenziji, da se sooči z osvoboditvijo od hladnih sodb, da se sooči z vrednotami pozitivnega delovanja do drugih s toleranco, ki pomeni potrpljenje, prenašanje drugih in spoznavanje napak drugih v samemu sebi. Odpuščanje je ideal humanizma, religioznosti in človečanstva. Odpuščanje nas zadolžuje. Je vrednota, ki je težko uresničljiva, vendar ko jo dosežemo jo občutimo kot božanstvo v sebi. Nobene življenjske situacije, pa če je še tako neugodna za nas, ne smemo jemati kot usodno rušilno eksplozijo krivice v nas. Sovraštvo brez sposobnosti odpuščanja gre nasproti samouničevanju in rušenju človečnosti. Sovraštvo je surovo orodje, srhljiva podoba, grob. Odpuščenje vteleša svobodo in dostojanstvo, je privolitev v naključnost občutenja sreče iz katere vzcvete svoboda notranjega duha. Žalostna je podobča človeka, ki za svoje maščevanja izpostavlja celo svoje življenje. To je dandanes prisotno zlasti v arabskem svetu. Odpuščanje izhaja iz najglobljih emocionalnih globin. Le zakaj bi človek sovraštva trpinčil drugega, ki je prav tako grešnik kot on sam. Eden najusodnejših razkolov v človeku je pomanjkanje osebne zavzetosti za odpuščanje. Če bi bili ljudje sposobni odpuščanja ne bi bilo usodnih sporov med ljudmi in vojn. Vsak človek ve, da nosi v sebi dve duši, ki sta skregani med seboj. Potrudimo se, da ne bomo v sebi sprto bitje in da bomo znali odpuščati. Pri odpuščanju pa ni treba pozabiti, kajti krivica, ki smo jo doživeli je naše izkustvo v prizadevanju za harmonizacijo življenja znotraj sebe in zunaj nas. Če kdo odpusti, ima čut za potrebe bližnjega, kajti nihče ne želi biti vse življenje v vlogi povzročitelja krivic. Odpuščanje je humanost, ki je položena v nas v moči naše človečnosti. Z odpuščanjem začnemo zoreti in z zorenjem postanemo resnični ljudje Končni namen človeka je življenje v harmoniji in osvoboditvi duha vseh odvečnih senc. Odpustiti moraš nekomu, ki te ni dovolj ljubil in zanikal v tebi tvoje pravice. Čim višje se dvignemo v iskanju resnice ljubezni, tem bolj se približujemo cilju svoje biti in odložimo s sebe vse, kar je na nas in v nas manjvrednega.

    Pozdrav vsem, ki ste moj komentar prebrali

    Tatjana Malec


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 15. september 2004 @ 12:08 CEST
    Dragi moji,

    dotaknil bi se še enega dela odpuščanja,
    ki še ni bil tu omenjen,
    odpuščanje samemu sebi,
    za to, kar je vsak od nas vede,
    ali nevede slabega storil drugim in sebi.
    To je tisti del odpuščanja,
    ki presega vsa druga odpuščanja
    in ki človeku, ki nič ne dela na tej odpustitivi,
    onemogoča hitrejši razvoj zavesti tu
    in tam na drugi strani fizičnega življenja.
    lp

    ---
    stojči


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. september 2004 @ 12:15 CEST
    Odpuščanje samemu sebi je kesanje. Človek lahko odpusti samo drugemu.

    Tatjana


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: en_bk dne sreda, 15. september 2004 @ 12:41 CEST
    Jaz sem samo en bk in dojemam pomen besed najbrž malo po svoje...ali pa ne.
    Kot občutim pomen procesa odpuščanja pri sebi, bi domneval, da ima Stojči prav in če ne odpustiš sebi, ko odpuščaš drugemu, ne odpustiš nikomur. Se mi zdi, da odpušča lahko le tisti, ki mu je ...kaj...krivica recimo ali pa bi bila mogoče primernejša kakšna druga beseda...storjena. Kesanje je obžalovanje...moje dojemanje.



    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 15. september 2004 @ 13:48 CEST
    dragi en_bk,
    tudi sam se strinjam s Stojčijem kot s teboj. Oprostiti sebi je ravno tako izrednega in odločilnega pomena za lastno svobodo sebe in drugih soljudi, kot je to oproščanje drugim.

    Oprostiti sebi, kaj je to?Je to narcisem, avtosugestiJA? Ne eno ne drugo. Oprostitev sebi je sprejemanje sebe, konkretno takega kot si, kot te je Bog naredil. Mogoče si si žele biti drugega spola, mogoče si si želel biti TO ALI ONO. Mogoče ne sprejmeš na svojem telesu določene stvari , ki te motijo? Mogoče sovražiš v sebi neke stvari, česar ne bi hotel imeti?

    Sprejeti svoje lase, plešo, krive noge, da si majhen a ne velik, da nimaš lepega glasu, velika ušesa, oprsje, svojo spolnost, svoja leta itd. Vidite, vse to sprejeti je oprostiti sebi. Oprostiti sebi pomeni, se imeti ponovno rad!. Vedimo, da se v večini primerov nimamo radi, to je naš življenjski problem. Nihče sebe ne ljubi, tega se moramo zavedati. Ne obstaja lepotica-lepotec, lep človek, ki bi sebe ljubil. Vsi želimo postati nekdo drug. Redko kdo se sprejema takega kot je. Običajno se skrivamo pod maskami, samo , da ne bi bili to, kar smo. Nič ni hujšega, kot biti to, kar si-to so naše misli.

    Toda Bog nas je naredil takšne, kot smo in nimaš kaj. Oprostiti si pomeni sprejeti se. Sprejeti to, da nimaš tega ali onega. Sprejeti se pomeni-postati lep. Zakaj so vsi otroci lepi'
    Zato ker so, kar so. Odrasel človek pa se skriva. Pazi, kako bo govoril, kakšne geste bo naredil, pazi na ali ono. Ob tem pa se vedno bolj izgublja in ni to, kar je v globini svoje biti. Nikoli ni tak, kakršnega je Bog naredil. Kajti vse kar imamo je božanski dar, zato: le ko se sprejmemo, le takrat ljubimo Boga in sočloveka.

    Mnogi se sprašujejo; kaj je egoizem? Egoizem je lastno ne-sprejemanje sebe, kar je enako neoproščanju sebi!Egoizem je manipulacija sebe samega, samozloraba. Egoizem je, da želite biti taki, kakršni v resnici niste. Ljubiti je pogoj, da lahko ljubiš drugo osebo in s tem Boga.
    Oprostiti drugim pomeni dojeti, da so nam drugi darilo od Stvarnika. Oprostiti drugim pomeni osvoboditi se jih. Ne oprostiti drugim pomeni odklopiti se od Boga ljubezni, se zapreti v osamo in bolezen.

    Oprostiti drugemu pomeni, da se ti spreminjaš in zato, ker si ti oprostil, si tisti trenutek povezan z Bogom in ker si povezan z Bogom, se istočasno spreminja tudi tisti, ki si mu oprostil( " kakor tudi mi oproščamo svojim dolžnikom"..)Tak človek se spremeni v hipu zato, ker ga ti začneš sprejemati. Jezus je dejal:" Ljubite svoje sovražnike, " kajti ljubiti svoje sovražnike pomeni biti povezan z Bogom in ko si povezan z Njim, takrat božanska sila vstopi v tebe in tistega drugega, tako ta božanska sila menja tebe in onega drugega. Ljubiti sovražnika pomeni spremeniti sovražnika, takrat pride on ali ona do tebe in ti reče:" Oprosti mi." Tako nastopi prijateljstvo!
    Sovražiti, oziroma ne oprostiti "sovražnika" pomeni počasi in sigurno uničiti sebe.

    Kadar sovražimo ali ne oprostimo, v nas nastane prostor, kamor vstopi zlo, ki nas uničuje in skozi nas ves svet. Njlepša stvar na svetu je oproščanje, to je najmočnejša molitev. In najhujša stvar, kar se ti lahko zgodi, je, da ne oprostiš! In to zlo tudi sama fizična smrt ne ukine. Vse neseš s seboj tudi v onostranstvo. Tam pa je v predelih očščevanja mnogo težje kot tu in celotna prehojena pot ti je bila zaman, saj se moraš zopet zaradi tega vračati.
    lep pozdrav vsem od Mirana.


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. september 2004 @ 15:46 CEST
    Dragi Miran,

    prebrala sem tvoj komentar in moram reci, da se z vsem kar pišeš ne morem strinjati. Ne bom se spuščala v odpuščanje, ker sem o tem dovolj napisala.

    Stojči pa je govoril o tistem delu odpuščanja sebi, ki pomeni kesanje in očiščenje samega sebe od greha, v kolikor ni pri tem imel v mislih še povsem nekaj drugega in sicer sprejemanje sebe takšen kot si.

    Enostavno človek ne more kar samemu sebi odpustiti krivde, temveč mora prek božje milosti doseči kesanje in očiščenje. To je povsem nekaj drugega: odpuščanje drugemu je usmerjenje svoje subjektivne volje in namena v to, da odpustimo drugemu njegovo dejanje, ki nas je kot krivica prizadelo. Medtem ko je kesanje usmerjeno v lastno vest, je subjektivno čustvo našega očiščenja greha, da lahko naprej živimo. Vendar prav tu bi opozorila na usodno vrednostno logiko, ki poleg kesanja zajema odgovornost za svoja dejanja in upanje. S tem, da se kesamo, se še ne razbremenimo odgovornosti. Za svoje dejanje odgovarjamo etično in moralno. In četudi smo se pokesali in se očistili, nam to nič ne pomeni, če v sebi ne občutimo moralno etične odgovornosti in upanja, da tega dejanja, ki je povzročilo komu krivico, ne bomo nikoli več storili.

    Miran, ti si pa oba pojma - odpuščanje drugemu in svoje lastno kesanje raztegnil in zgostil na pojem "sprejeti se takšen kot si". Sprejmeš se lahko z grehom s tem, da se ne kesaš in živiš neodgovorno s tem bremenom brez upanja, da takega dejanja, ki povzroča drugemu krivico, ne boš več storil. Samo človek je zmožen ob vseh zmotah in napakah, krivdah in zablodah imeti tudi zavest krivde in občutek kesanja, vendar občutek kesanja je ničen, če človek ne občuti tudi odgovornosti za svoje dejanja in nima v sebi upanja, da tega ne bo veš storil. Samo kesanje ne naredi človeka boljšega. Človek mora zaživeti z upanjem, da bo boljši v prihodnosti. Le tako lahko razširi svoje kesanje na trajnejše torišče zaupljivosti do samega sebe.

    Nikomur pa ne moreš priporočati naj se sprejme z zavestjo krivde, ne da bi se pri tem ne kesal ter občutil odgovornost in upanje za naprej.

    Druga stvar pa je se sprejeti takšen kot si, kot te je Bog ustvaril, kajti dejstvo da si prišel na svet takšen kot si, ne pomeni tvoje krivde, razen če je ne nosiš neočiščen s seboj ali če si zakrivil sam, da so se tvoje značajske lastnosti izrodile ali če si si sam zakrvil, da ne izgledaš tako kot je bila volja Boga.

    Tega, da imaš gube, sive lase, leta in morda ne takšno telo in izgled, kot bi se želel pa si ne moreš odpuščati, kajti kesanje
    je tu odveč, ker ni podana zavest tvoje krivde. Bogu pa ne moreš odpuščati greha, da te je manj lepega ustvaril, kajti Bog je med milijardnimi možnostmi ustvaril človeka po podobi, ki se mu je v tistem trenutku zdela primerna.

    Če se z določenimi stvarmi pri sebi ne strinjaš, jih lahko spremeniš, če jih je možno spremeniti, ali pa jih sprejmeš takšne kot so. Nimaš si kaj odpuščati, saj nisi ti kriv za svojo podobo, ki ti jo je Bog namenil. V tem primeru je najpametneje se sprejeti ali pa se podati na lepotno operacijo za izboljšanje svojega izgleda ali v neko duhovno ali drugačno šolo za izboljšanje in dvig svoje osebnosti. Ker je Bog popoln je prav, da sprejmeš sebe kot bitje božje popolnosti in se v skladu z njegovo voljo dograjuješ, lepšaš in veseliiš življenja.

    Dejstvo, da ne želimo biti takšni, kakršni smo ne pomeni egoizma, kot ti Miran navajaš, temveč usmerjanje energije v izboljšanje svoje osebnosti oziroma svoje notranje in zunanje podobe. Le z očiščenjem lastnega greha, odgovornostjo in upanjem prihajamo v višji red božjega stvarstva, nikakor pa ne s svojo zunanjo podobo ali z več ali manj znanja. Pomembno je, da smo etično čisti pri osmišljanju našega življenjskega cilja. Nobenega smisla ni, da človek kot bitje narave sebe izpodriva in da sebe v resnici krči in kvari na nekaj, kar se spreminja v surogate božje naravne podobe. Kakovostno umetno izboljšanje lepote in dodajanje olepšanja vodi v glad, ki mu ni konca. Človek potrebuje tudi minuto ali dve molka, da se zamisli o sprejemanju sebe in o kesanju ter o odpuščanju drugim. To so tri različne razsežnosti človekove volje in vsaka izmed njih se srečuje z množico neznank in človek ob spoznavanju novih razsežnosti medčloveških odnosov in odnosov človeka do samega sebe zastrmi in se umika v skrivnost. Takšno doživljanje nima konkretno določenigh meja, sestavljeno je iz množice trenutkov, ki jih s svojo subjektivno voljo dajemo svoj etični pomen in težo.

    Lep pozdrav tebi Miran in vsem ostalim

    Tatjana


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: titanic dne sreda, 15. september 2004 @ 16:21 CEST
    Pozdravljena,
    Moj pogled, draga Tatjana, na odpuščanje sebi ali drugemu pa je tak: če želimo sebe očistiti od greha, se je potrebno pokesati. Da to storimo, se mora oglasiti naša vest. Potem pa je lahko kesanje in očiščevanje nek proces, ki kar traja in traja in če si ne odpustimo in se ne sprejmemo taki kot smo, ne moremo biti očiščeni. Sama razumem odpuščanje kot naslednja faza kesanja.
    "sprejeti se takšen kot si" tudi jaz razumem, da se sprejmemo z grehom. Saj smo ljudje, ki grešimo in se na napakah učimo. Ni se nam potrebno bičati, saj je greh že sam po sebi, če se ga zavemo in se ga pokesamo dovolj velika bolečina.

    Glede odgovornosti za svoja dejanja pa menim, da je to druga stvar. Pri ljudeh, ki niso na duhovni poti in živijo za druge vrednote, pa o kesanju in očiščevanju sploh ne moremo govoriti, ker ne vedo o tem nič in nimajo niti želje se očistiti greha, saj ne vedo, da ga sploh imajo.

    Res pa je, kot si napisala, da je veliko razsežnosti v odnosih do drugih kot tudi do sebe. Vsak trenutek pa imamo lahko tudi drugačen pogled, ki je subjektivno odvisen od neštetih dejavnikov, ki vplivajo nanj.

    Zato, ne moremo kar vse lastnosti in pojme dati v en koš, jih pomešati in o njih govoriti. O vsakem posebej se imamo tu na Pozitivkah možnost podajati ogromno komentarjev o svojih pogledih, strinjanjih drug z drugim in "prepričevanjih" kdo ima prav.

    Vsem želim še naprej prijeten dan, vaša duhovna prijateljica Titanic


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. september 2004 @ 16:36 CEST
    Draga Titanic,

    hvala ti, ker si tako lepo nadgradila moj komentar.
    Pozdrav in čebelico zate, za tvoje lepe in modre misli.

    Tatjana


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 15. september 2004 @ 18:00 CEST
    Draga Tatjana, drage moje Pozitivke in Pozitivci, duhovne prijateljice in prijatelji.

    Najprej vse pohvale en_bku za izbrano temo in osnovno ekspresijo, Stojčiju, Miranu, Titanicu in seveda še enkrat naši dragi Tatjani za enkratne komentarje.

    Oprostite mi na hitrem komentarju, morda ni povsem dodelan kot bi želel (zadnje čase sem na kratkem s časom), a sem kot že tolikrat do sedaj opazil, da včasih ne najdemo prave valovne dolžine, čeprav vsi okoli nje krožimo. To se navadno zgodi, kot že nekajkrat dosedaj, ko ne definiramo natančno, o čem se pogovarjamo kot pravi tudi Titanic. Terminologija zna biti pomembna stvar v komunikaciji in pri načinu kako posameznik dekodira izrečene misli posameznice ali posameznika. Tu je navadno še največ zapletov.

    Torej, malo sem pobrskal za definicijami pojma ODPUŠČANJE in našel dve.

    Če uporabimo pojem v smislu ODPÚŠČANJE - glagolnik od odpuščati, potem dobimo naslednje pomene :

    1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do
    koga: vedno znova ji odpušča; odpuščal mu je vse žalitve
    2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen

    Torej, če prav razumem, gre za neko kontinuirano ravnanje popravljanja krivice nekomu oziroma povzročene prizadetosti ob neprimernem vedenju ali žaljenju. V tem pomenu pa ne najdem neke povratne možnosti, torej ni možna neka samoaplikacija pojma na osebo, ki je storila neprimerno dejanje. Po tej definciji bi verjetno pojem lahko uporabiti samo v pomenu, ki ga uporablja Tatjana.

    V kolikor pa bi se držali definicije, da je ODPUŠČÁNJE – glagolnik od odpustiti, pa dobimo naslednji pomen :

    1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do
    koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta
    si in se objela
    - kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost, oprostite
    - ekspresivno : bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil, navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo;
    - odpustiti grehe

    Pri tem drugem pomenu pa gre za to (v kolikor prav razumem), da oprostimo nekomu enkratno dejanje neprimernega odnosa ali ravnanja in je možna povratna zanka, torej aplikacija nase. Odpuščánje je torej po tej definiciji možno tudi v sebi. Seveda pa je potrebno tudi ločiti ali je bilo dejanje zavedno ali nazavedno, namerno ali nenamerno. Verjetno pa je še kar nekaj dimenzij tega pojma.

    V vsakem primeru pa gre za pojem, ki opisuje probleme interakcije med dvema osebama in možno sožitje med njima. Pojem lahko vključuje še sočutje, humanost. Najbližji pomen pa ima verjetno z dušenjem emocij, ki se pojavljajo v odnosih med ljudmi in so lahko uničujoče. Ravno tako pa so lahko uničujoče emocije, ki se pojavljajo ob lastnih dejanjih, ko neki osebi pomembni ljudje, ocenjujejo dejanja za napačna.
    Za razmišljanje podajam primer, ki ga morda ni mogoče rešiti z nobeno od definicij storjenega dejanja in kasnejšega popravljanja napake kot je bil uporabljen dosedaj, razen morda z razmišljanjem Stojčija in en_bka.

    Zadnjič sem bral, mislim da v Slovenskih novicah o zares tragičnem dogodku, v katerem se je 12-letni fant obesil, potem ko se je vozil z neregistriranim motorjem. Po obisku policije doma, ki je staršem naštela prekrške, ki jih je storil, so le-ti vzeli v precep še otroka in mu menda grozili kako hudo bo kaznovan (verjetno z namenom, da bi mu obremenili vest, da takega dejanja ne bi več storil). V tej razlagi bi samoodpuščanje po mojem mnenju lahko dopustili, saj bi kesanje za storjeno dejanje, torej da otrok v bodoče ne bo enako ravnal, morda imelo enak učinek, kot je že bil. Za malo intelektualne telovadbe vas vabim, da poskušate razvozlati : kaj bi bilo dobro storiti potem, ko je policija že naredila svojo napako in po mojem mnenju že prekoračila svoja pooblastila. Seveda najbolje bi bilo, da bi policija že takoj odpustila otroku prekršek, vsaj sodnik za mladostne prestopke bi to gotovo storil. Fant je bil menda odličnjak v šoli, skoraj brezmadežen...Kesanje je bilo morda premočno v njem. V tem primeru bi bilo morda res dobro, da bi si fant znal odpustiti, saj s svojim dejanjem ni nikogar prizadel, samo sebe...Cena za dejanje, pa je bila žal najvišja in kot že mnogokrat dosedaj v podobnih primerih, sem občutil močno željo, da bi lahko fanta obudil nazaj k življenju.

    Lep pozdrav tebi draga duhovna prijateljica Tatjana in vsem ostalim duhovnim prijateljicam in prijateljem, ki bodo prebrali moj skromen komentar,

    Radovedni


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: arlena dne sreda, 15. september 2004 @ 19:51 CEST
    dragi Radovedni...sonček zate...in vse kar si želiš-
    ja, se strinjam s tem , kar si napisal...
    odpuščanje....OD - PUSTITI...
    težko je to ...in kot vedno...če ne znamo odpustiti sebi ...ne bomo odpustili nikomur...
    in , kako znamo biti včasih kruti ...do sebe in posredno drugih...češ , naj začutijo , naj poiskusijo to , kar se dogaja meni ...naj začutijo , kako to boli...
    a resnica je , da vedno prizadenemo najprej in najbolj sebe , če se zavedamo tega...ali ne -
    hudo je , ko smo sebi namesto prijazni in prijatelji , krvniki in sodniki...
    in , ko to projeciramo še navzven...
    in tudi , če se nam zgodi kaj , kar nas prizadane ...in za to je pač veliko možnosti ...
    če razumemo , če občutimo v osebi , ki nam to dela ...TO, kar je v resnici ...bitje Ljubezni...kako se v bistvu Duša OSVOBODI , ČE IZ SRCA ODPUSTIMO in ostane le to kar je lepega ...tej osebi želimo iz srca vse najlepše ....tako osvobodimo in sebe in njo...vezanosti...
    če se ne poistovetimo ne s svojo , ne z njeno osebnostjo ...
    potem ni zamer..preprosto NE
    moremo ji ničesar zameriti ...nič več...tako preprosto je to-
    ja, boli vseeno ...a če deluješ IZ SEBE...
    potem se tudi bolečina transformira v Ljubezen...
    in Ljubezen je ODPUŠČANJE in SPREJEMANJE...
    ja, ANA, je napisala točno tako , kot tudi jaz čutim...res
    in , kot tebe , Radovedni , tudi mene žalosti , ker je še toliko nerazumevanja in ker , kot si napisal v primeru ...
    včasih to privede nekoga na rob in čez...
    zaradi kao malenkosti ...
    in vendar to ni in nikoli ne bo malenkost...nasprotno...
    je ena izmed najpomembnejših stvari ...kar se tiče odnosov...
    mislim , da je pogoj ...da tega ne bi bilo spet ...ISKRENOST
    in , če zmoremo biti iskreni do sebe , smo lahko tudi do drugih ...
    potem marsikaj odpade samo od sebe...
    všeč mi je neka misel ...ki se me je resnično dotaknila...zelo-
    Odpuščanje je kot vonj ,
    ki ga pošlje vrtnica peti ,
    ki jo je pohodila...

    pozdrav vsem prijateljem tu in pohvala EN -bku , kot vedno , za odlične prispevke ...
    ARELENA



    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 16. september 2004 @ 11:53 CEST
    draga Tatjana,
    sem vesel da se z menoj v nekih stvareh ne strinjaš, kar samo po sebi odraža tvojo svobodno voljo, da tako misliš. Imaš prav ko praviš da sem
    oba pojma odpuščanje drugemu in svoje lastno kesanje raztegnil in zgostil na pojem "sprejeti se takšen kot si".
    Nikjer ne navajam, da se sprejmeš z grehom, saj je to praktično ne mogoče. Kadar koli je človek v grehu:" Ne prešuštvuj", "Ne ubijaj", "Ne kradi", "Ne poželi"itd se v takem stanju zavesti ne more sprejeti, takrat se skriva pred Bogom in ljudmi. V takem stanju se v človeku sproži Vest, ki je od Boga koda v človeku, vest je naš lastni sodnik, ki nas toži in zahteva kesanje-spoznanje lastne krivde, popravo krivice in notranjo spreobrnitev, kar seveda vključuje našo odločitev, da tega ne bomo več počeli. In le v takem primeru nam Bog oprosti. Takrat zopet nastopi v nas svoboda in zdravje, v nasprotnem pa če človek sam sebi oprosti( si malce sugerira da je vse čisto dobro ) v hipu zaide v temo, kar ima za posledico izgubo zdravja:duhovnega, duševnega in fizičnega.
    Osebno poznam mnogo ljudi, ki so kar naprej bolani, čeprav hodijo po poti duhovnosti, se zdravo prehranjujejo, pazijo na in ono, a nenehno so bolani. In kar naprej trdijo, da je njihovo stanje posledica karme. A ko jim poveš, da to ne drži, da je njihova duša nečista do soljudi in Boga tako razlago radikalno odklonijo in gredo dalje. Poznam tudi ljudi, ki so po duši in duhu v svetlobi, jejo in pijejo pa še kadijo in nikoli ne zbolijo. Če si v stiku z Njim in živiš v skladju z tem kar etično, moralno in ljubeznivo, ne zboliš kar tako.

    Življenje v svetu nasprotij nikoli ne more biti brez krivde, napak in grehov. Neskladje, ki se ga človek v vsakdanjem življenju zaveda, se lahko kot sem že omenil izrazi kot bolezen. Bolezen pa je sedaj tu, da človeka-njegovo grešno osebnost pripravi na spreobrnitev in s tem v ozdravitev človeka kot celote. Vrh tega, ko je nujno potrebno, človeka popravlja nespremenljivi božanski zakon vzroka in posledice.

    Ob današnjih katastrofah, terorizmu in vojnah se mnogi pogosto vprašamo:" Zakaj Bog to dopušča?", ali "Kako lahko Bog to dopušča?" Ateist poln grenkobe pravi:" Kakšen Bog je to, ko dopušča nekaj takega?" Fanatik pa je prepričan:" To je Božja kazen!"
    Vprašanje bi se pravzaprav moralo glasiti: Zakaj je človeštvo tako globoko zašlo? Številne religiozne in dobrodelne organizacije za pomoč se trudijo odtraniti posledice zgrešene poti. Vendar pa uspeha ni. Vsako organiziranje pomoči se začne z opažanjem, kot naprimer" To je posledica tega ali onega vzroka", Zlo je treba uničiti pri koreninah". Ja, kje pa so te korenine? Ali se ni vse začelo s pozabljanjem Boga? Prav gotovo, zato so korenine skrite v človekovem srcu. Kar se dogaja zunaj, je odsev notranjega. Zato Bog znotraj nas ob vsakem udarcu srca kliče:" Jaz sem pot, resnica in življenje". Pri mnogih ljudeh preglasi ta klic dogajanje v svetu.
    Drugi so jezni, zamerljivi, obrnejo se stran od svoje Stvarnika in ga obtožujejo, čeprav bi bilo pomembno prav njihovo posredovanje. Upiranje temu Božjemu klicu in nesprejemanje s tem sebe ne pomaga. Gre za to, da pomagamo, kjer je mogoče. Potem nastopi milost in se nam odprejo vrata srca. Tako lahko naše srce sliši Božji klic.!

    Odločilnega pomena pa je naše obnašanje: Neposredno in zares prisluhniti notranjemu klicu in v skladu s tem Božanskim delovati. Seveda nam ne pomaga da le filozofiramo o tem( ne mislim na tebe draga Tatjana ) nas ne pripelje nikamor.

    Glede pojma egoizma pa se ne bom več spuščal v to temo. Na tej točki ostaneva vsak na svoji strani prepričanja.
    vse dobro ti želi tvoj duhovni prijatelj Miran.






    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 16. september 2004 @ 14:37 CEST
    pozdravljen duhovni prijatelj Radovedni,
    lepo da si nas opozoril na ta tragičen dogodek mladega fanta, ki se je končal tako, kot se ne bi smel.
    Otrok pri 12 letih zagotovo nima svobodne volje in ne more odgovarjati za svoja dejanja, ki jih še ne razume. Zato pa smo mi odrasli, da mu razložimo nesmisel in nevarnost njegovega početja. Torej v prvi vrsti je nujen pogovor s strani starša z svojim otrokom, mu prikazati vse konkretne hude posledice za njega in vse ostale udeležence v prometu. Če ne pride po enem ali dveh treh prekrških do spametovanja, bi kot prvo morali starši svojemu otroku neregistrirano motor preprosto odvzeti in ga odstraniti iz njihovega doma. Obiskati bi morali skupaj šolskega psihologa.
    Se takoj na samem začetku pogovoriti s policijo, da če ga dobijo na cesti, da se mu takoj odvzame motor, da se s tem prepreči zlo.

    Tudi sam mislim da je policija verjetno prekoračila svoja pooblastila, čeprav nisem v to popolnoma prepričan, saj ne poznam dobro tovrstna pooblastila. Kolikor vem imajo na policiji kar nekaj dobrih strokovnjakov-psihologov, ki bi tega nesrečnega fanta vsekakor znali pravilno usmeriti in mu ne preterano obremeniti vest. Jaz sam bi ga že na samem začetku po temeljitem pogovoru zapeljal z avtomobilom na zavod za rehabilitacijo invalidov v " Sočo ", kjer bi na svoje oči videl kaj vse te lahko doleti, nakar bi ga čez nekaj dni peljal na " Urgenco" Kliničnega centra in se pod pretvezo, da me je klical nek moj znanec, ki se nahaja na urgenci, da mu nemudoma dostavim neke pomembne papirje sprehodil malce po hodnikih. In tak planiran"obisk" bi naj trajal do trenutka ko bi začutil, da je otrok postal že preveč obremenjen s to atmosfero trpečih ljudi. Vse te slike bi mu seveda ostale v podzavesti in mogoče bi bilo to odločilno za njegovo spoznanje in ozdravitev.
    Torej:pogovor na štiri oči-ne prestrog ne preblag, takojšen ogled "Soče" in "Urgence", odvzem motorja ter obisk psihologa.
    lep pozdrav in vse dobro od Mirana.


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 16. september 2004 @ 17:08 CEST
    Dragi Radovedni, Miran, Arlena in vsi ostali!

    Pri vseh teh prispevkih, ki so bili kar življenjsko in z vso resnostjo problematike komentirani, je prišlo do pomote in mešanja pomov:
    - odpuščanje,
    - kesanje
    - "sprejeti se tak, kakršen si".

    Za kaj torej gre?

    1. Odpuščanje

    Najprej skušajmo definirati kaj pomeni odpuščanje. Pojem izhaja iz besede:odpust (npr. odpust iz bolnišnice, odpust iz zapora, odpust iz internata, itd). Pri odpustu gre za prekinitev dotedanjega stanja in vzpostavitev novega stanja z voljo tistega, ki z odpustom razpolaga oziroma o odpustu presodi tako ali drugače. Pri odpuščanju gre za isto stvar. Užaljena ali prizadeta oseba odpusti osebi, ki ji je storila krivico ali določeno negativno, zavrženo dejanje, kar pomeni, da je vzpostavljeno prejšnje stanje prijateljstva, spoštovanja, itd. Za storjeno dejanje prizadeti ne goji več užaljnosti, je to presegel in je pripravljen storilcu ponuditi roko. Prizadetemu je to življenjska izkušnja, ki je ne pozabi. Nasproti njega stoji nov človek, ki se je pokesal za storjeno dejanje in pred obema je samo še prihodnost. Na niju je kako bosta oblikovala nijun medsebojni odnos. Spomin na lepo preteklost ali spomin na odpuščanje in kesanje so vir moči in poguma obema (storilca dejanja in tistega, ki odpušča) v sedanjosti.

    2. Kesanje

    Kdor ni zmožen kesanja, je nepoboljšljiv, njemu ni pomoči. K kesanju sodi tudi umska uvidevnost, da spoznamo zmoto in zablodo ter da sprevidimo potrebo po popravku. S kesanjem človek iznični svojo preteklost, ne samo misli in pretekle nazore, ampak tudi pretekla dejanja. To je napad na preteklost, s katero se več ne strinjamo in se želimo popraviti za prihodnost, saj gre za našo preteklo zgodovino in prihodnost. Imamo pa tudi kesanje, ki ni nasprotje med dobrim in zlom, npr. če se kesamo, da smo storili nek napačen nakup ali da nismo kupili nečesa po ugodni ceni, kar bi potrebovali. Človek s kesanjem se vedno priklaplja na življenjske tirnice sreče ali nesreče. Če se za svoje dejanje ne pokesamo, imamo zaprto prihodnost, nihamo med odprtostjo in zaprtostjo svojega obstoja. Človek vedno niha med podčloveško in nadčloveško ravnjo življenja. Pravo kesanje dobesedno osvobaja iz vezi preteklosti in mu odpira pot v prihodnost. Ločujemo se od prejšnjih misli in izničenih dejanj.Tok časa se ne vrača, vendar občutek, da smo sotrili slabo dejanje gre za nami v prihodnost. Samo čustvo kesanja zadošča, da dobimo specifično človeško bistvo in mesto človeka na tem svetu. Človek kesanja se dvigne iz ruševin in zaživi novo življenje. Za izničenje slabega dejanja je potrebna ista sila kakor za ustvarjanje. N.pr. spreobrnjenec nastane drug človek. V zgrešenem dejanju vidi človek izgubo sebe. Če storimo slabo zavrženo dejanje smo prizadeti v svojem osebnem jedru. S kesanjem pretrgamo vzročnost zla, razkužimo temelje svoje biti. Človek se vedno razodeva v višji bitni krog, zato je več kot njegova preteklost. Kesanje je proces pomlajevanja. S kesanjem nenehno obnavljamo svoje osebno življenje, mu dajemo novo kvaliteto. S kesanjem nastavljamo na usta čašo nesmrtnosti. Poveličan spomin, združen s kesanjem pomeni za človeka eliksir neminljive mladosti. Čim bolj čutimo potrebo po kesanju, po popravkih, tem čistejši postajamo. Veličina človeka se ne meri po veličini dobrih del, temveč po kesanju. Ne smemo pa pretiravati v kesanju, saj preteklost ni dosela nepreklicna in nepopravljiva, paziti moramo, da ne doživimo živčni zlom in spet pademo v zaprtost preteklosti. Ti Radovedni, navajaš ekspresiven pomen: Bog mi greh odpusti. Ne gre za to, da ti bo Bog odpustil greh, saj Bog se razodeva v tebi kot pozitivna sila, kot ljubezen, ki ti omogoči, da se kesaš in sebe presežeš. Ne gre za nobeno nadnaravno silo izven nas, temveč za našo bit znotraj nas. Pri negativnih emocijah, o katerih pišeš pa gre za maščevanje, jezo, srditost in podobno, ki so pa nasprotna pozitivnem čustvom odpuščanja in kesanja.

    3. "Sprejeti samega sebe"

    Sprejeti samega sebe pa pomeni imeti pozitiven odnos do sebe in ne destruktivnega. Človek se mora imeti rad, se ceniti, spoštovati samega sebe, upati v prihodnost, delovati pozitivno znotraj sebe.

    4. Obravnava primera samomora 12-letnega dečka

    Glede tistega 12-letnega fanta, ki ga omenjaš Radovedni, ki je storil samomor potem, ko se je vozil z neregistriranim motorjem in so mu starši po obisku policije obremenili vest.
    Pozivaš nas naj malo razčlenimo in obravnavamo primer tudi s psihološkega vidika.

    Po mojem mnenju so tu zakrivili največjo napako starši. Cestni prekršek je pač zakonsko sankcioniran in je prav, da policija strožje nastopi napram staršem, ki svojim otrokom marsikaj dovolijo, kar je za otroka v cestnem prometu nevarno. Koliko žolča in s koliko strogostjo je policija nastopila napram staršem je tu popolona irelevantno. Odvisno je od narave in spretnosti policista kako je nastopil in primer obravnaval. Lahko je tudi ziritiral starše. Vendar starši so tisti, ki svojega otroka duševno poznajo in bi morali vsestransko pretehtati kako bodo to vprašanje vzgojno obravnavali in urejali z otrokom. Modri in ljubeči starši bi se morali z otrokom pogovoriti, mu predočiti nevarnosti vožnje z neregistriranim motorjem, težo dejanja, da je to pred zakonom prekršek, za katerega odgovarjajo starši in da naj si to fant nikdar več ne dovoli. Pogovoriti bi se morali z otrokom, da bi zaznali kako močna je ta njegova želja voziti se z motorjem, morali bi mu morda predlagati uskladitev interesov tako, da bi dobil neko nadomestilo npr. kolo ali kotalke kot nagrado in priznanje za odličen uspeh. V nobenem primeru, da ne bi smeli vse svoje jeze in užaljenosti prenesti na nežno otroško dušo, saj se ni niti zavedal teže in nevarnosti svojega dejanja - vožnje z neregistriranim motorjem in si je le zadosil trenutno nedolžno željo po vožnji. Starši ki ljubijo svojega otroka, bodo znali vselej najti prave besede za otroško dušo. Nikoli ne bodo pripravili otroka do takšnega duševncega obupa in precepa, da si bo vzel življenje. To so osebnostno nezreli starši, brez psihologije, grobi po duši in brez prave ljubezni. Tenkočutnost staršev do otrok je temelj, da se otrok razvije v pravo in polno samozavestno osebnost. Ta otrok ni naredil samomora samo zaradi tega dogodka, v njem so se akumulirali pritiski in graje nezrelih in nevrotičnih staršev, ki jih že prej ni mogel več prenašati in so ga psihično strli. Dogodek, ki je otroka pripeljal do roba in tega dejanja, ni bil vzrok, temveč povod in posledica vseh akumuliranih odnosov staršev do otroka. Vzroki so bili akumulirani že prej v vsem ravnanju staršev do ubogega fanta. Takšni starši ne bi smeli imeti otrok, ker jih niso sposobni vzgajati. Samo eno velja: "Otrok se hrani s pohvalami in mlekom."

    Dragi Miran, s tvojim zadnjim prispevkom se v celoti strinjam
    in tudi prej z mojim, nestrinjanjem ni bilo tako hudo, le da so bili nekateri pojmi nekoliko zamenjani. Sicer se pa vsi ti pojmi vsebinsko prepletajo in smo vsi razumeli za kaj gre.

    Lep pozdrav vsem vaša duhovna prijateljica

    Tatjana



    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 16. september 2004 @ 17:36 CEST
    draga Tatjana,
    hvala za tvoj trud, da si vse te pojme spravila v en lep red in celovito preglednost. V tem primeru si odigrala vlogo glavne urednice. Seveda je vse prav kar smo se pogovarjali in tudi sam nisem niti za hip pomislil, da se ne razumemo. Ni problema, vsi vemo zakaj se gre. Glede nesrečnega fantka pa ti moram priznati, da si šla globoko in daleč in pojasnila bistvo tega tragičnega dogodka. In eden od razlogov je bil v tem, ko sem v komentarju sugeriral na možnost psihologa, ki bi prav gotovo vzel v obravnavo tudi starše.
    lep pozdrav od prijatelja Mirana.


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 16. september 2004 @ 19:10 CEST
    Dragi Miran,

    zadnja dva dni sta posebna dneva. Kot vidiš sem v zadnji dveh dneh napisala kopico komentarjev in sem bila kar plodna ustvarjalka. Mislim, da je name vplivala voda in modra barva nebesnega svoda, ki jo ima modrina morja z asociacijo neba in prijetne družbe, ki me je nekaj dni vedrila. Namreč celo poletje in tudi v teh zadnjih dneh slovesa poletja sem se kopala in učinki modrine niso še enoumno raziskani. Modrina je psihološko atmosferična barva, ki ustvarja ali bolje upodablja atmosfero. Je lahka, prozorna in prosojna, jasna in sveža, napotuje na potovanje po vsemirju v neskončnost, v nesmrtnost. Posedanje ob vodi dviga notranjost in globko odzivnost, pospešuje dihalni ritem, vodi do zbranosti in miru.

    Družba te je zelo pogrešala v Vilenici na podelitvi literarnih nagrad avtorjem.

    In tako kot vidiš se takoj pozna nov ton pisanja v debatah o zabrisovanju preteklosti, o kesanju, odpuščanju, iskrenosti in še o marsičem. Prav ničesar nismo napisali o pokori. Upam, da se boš ti z novim prispevkom dotaknil vprašanja pokore, ki spada k odpuščanju in kesanju.

    Glede na to, da je v mojem komentarju Stojčiju omenjen nadangel Mihael na Jupitrovem nebu, ki je meditiral med nebom in zemljo in notr vrgel pero v internet, da se je tam nekaj zapisovalo, prosim, da napišeš tudi kaj o njem in pogledaš moj prispevek glede Univerzuma in duhovnih obzorij vidnega sveta. Vsekakor vzemi si čas in kaj napiši tudi na te teme. Vesela sem, da so zadnje dni postale "Pozitivke" kar živahne.

    Lep pozdrav tebi Miran tvoja duhovna prijateljica

    Tatjana


    Kako je z odpuščanjem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 17. september 2004 @ 13:37 CEST
    draga Tatjana,
    sem vesel za tebe da se imaš tako dobro. Ja Vilenica v tvoji družbi bi mi pa še kako napolnila mojo dušo, res škoda, da nimam več časa, a tudi ta se bo še našel, da pridemo zopet skupaj. Je pa res, da se je na Pozitivkah pričelo dogajati kar mnogo živahnosti, čutiti je mnogo ustvarjalne in božanske energije. O sv. nadangelu Mihaelu bom pa enkrat v prihodnosti res napisal nekaj na to temo, tudi obstoja molitev na nadangela Mihaela, ki je izrednega pomena pri zaščiti hudega duha, pa jo bomo objavili še tu na Pozitivkah, da si jo lahko tako vsak kdor želi tudi sprinta.

    Pokora;
    Pokora je prošnja za odpuščanje grehov. Obstaja pragreh-kolektivna karma sveta, ko smo kot človeštvo padli se, odklopili od Boga. Ta pragreh je porazdeljen na celotno človeštvo, ki je hotelo plačati to ceno, da bi bil tako omogočen razvoj samozavedanja. In ta izvirni greh predstavlja glavni motiv našega trpljenja, istočasno pa je odrešujoči motiv stvarstva. Kajti le iz trpečega stanja, iz katerega ni pomoči, uspe odrešitev!

    Najtežji greh je, nezaupanje v Stvarnika, če ukinemo ta greh-nezaupanje v Boga, smo rešili vse. Če pogledamo z vidika biblične predstavitve dveh morilcev na križu, vidimo, da je bil eden od dveh razbojnikov rešen. Oba razbojnika na križu simbolizirata dva dela naše osebnosti. Iščočemu delu, ki gre po poti križa, obljublja Kristus odrešitev. Zakaj? Ker je spregledal svojo zmoto se pokesal in spokoril.

    Vsem nam je poznana zgodba o Sizifu. Za svojo predrznost do bogov se mora pokoriti tako, da mora valiti ogromno skalo marmorja na goro. V zadnjem trenutku pa se mu kamen izmuzne in zgrmi v dolino, tako mora vedno znova začeti-v neskončnost.
    Popolnoma jasno je, da je tak Sizif v vseh nas. Če samo pomislimo, kako pogosto imamo pred očmi cilj in se nam zdi, kot bi bili polni navdušenega poguma in optimizma valili na goro kamen, morda ogromno skalo! Pošteno smo se namučili, da bi se približali vrhu in nismo popustili. Z svojim omejenim razumom smo mislili, da je na vrhu cilj - harmonija - končno dosegljiv. Toda polni grenkobe ugotovimo, da je na vrhu vse čisto drugače, kot smo si mislili, kamen je zdrsnil iz naših rok ter se zakotalil po gori navzdol, s tem je bilo uničeno vso upanje, da se bi na cilju resnično spočili.

    Po prvem šoki, strahu in prestanem razočaranju se zopet lotimo dela in se s kamnom zopet usmerimo na goro. Mogoče smo mislili, da je to drugi vrh, nov cilj. Kdo nam je rekel, da to ni isti vrh, ki nam je pokazal z druge strani gore drugačen obraz? Problema ne bi bilo, če bi bili ptič, saj bi lahko leteli po zraku. Obkrožili bi goro in jo opazovali z mnogih strani, ki nam jih kaže. Mogoče bi potem lahko ugotovili, da mnoge strani gore še ne poznamo. Kot ptič bi lahko videli, da obstajajo še druge gore. Morda bi zaslutili, da obstojajo med temi gorami skrivnostne povezave, bržkone tudi skupna zgodovina. Mogoče bi nas goreče zanimalo, kako je v notranjosti gore, kako je nastala, kakšna je njena prihodnost.

    Da bi lahko na ta vprašanja odgovorili, bi moral ptič preiti v povsem drugačno obliko bivanja in.. Že intuitvno slutimo, da bi se zopet pojavila nova vprašanja in tako bi šlo v nedogled.
    In kje je konec? Ali ga kdo pozna?

    Prosim, če se komentarja udeležite vsi, spokorjeni in nespokorjeni. Lep pozdrav vsem od vašega duhovnega prijatelja Mirana.





    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,53 seconds