Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.

V duši vsakega človeku sta pekel in nebesa, svoboda ali ječa, svetloba ali tema. Čim smo prišli v ta svet smo se že od prvega vdiha učili opazovati in doživljati svet na povsem določen način. Od svojih staršev in okolja smo prevzeli celoten svet predstav, ki se skrivajo za neštetimi pojmi. Med temi pojmi so tudi pojmi, ki se nanašajo na stvari ali stanja, katerih ne moremo neposredno dojeti in imamo o njih le nejasno predstavo. Tako se godi tudi s pojmom nebesa in pekel.

Običajna je razširjena predstava o nebesih in peklu kot stanjih ali prostorih v onostranstvu. Pod onostranstvom je mišljena sfera ali kraljestvo pokojnikov (senc), kamor gremo po smrti fizičnega telesa. To je v resnici vmesna sfera med nebom in zemljo, ki je natančna protipodoba tostranstva. Po mišljenju in pojmovanju cerkve naj bi enkratno življenje v tem svetu ali tustranstvu odločalo, ali si je človek po smrti zaslužil večno življenje v nebesih ali pa večno življenje v peklu. To je neko splošno mišljenje. Tako bi človek smel upati, da bo po smrti večno življenje v ononstranskih vmesnih nebesih. Ali pa peklu, če je delal pretežno slabo na zemlji. Seveda pa so znotraj tega mišljenja tudi razsvetljena odstopanja posameznikov iz vrst cerkve, ki ne zastopajo tega mišljenja.

Vendar pa morajo tudi dobri, preden pridejo v nebesa, skozi t.i."vice" ali čistilnico duše. Ker se tudi dobrih drži veliko slabega, se morajo tudi ti v tej sferi očiščevati. Na tej točki in v tem sistemu pa je nekaj narobe. Kajti opaziti je, da vedno več ljudi pogreša v tem čut za pravičnost, saj so pogoji in možnosti razvoja posameznika že od samega rojstva popolnoma različni. Strah pa ima tu poglavitno vlogo, zato mnogi delajo "dobro" zaradi strahu, kar je zelo nespametno in ima seveda hude posledice. Strah pred peklom povzroča tako grozljive predstave, da moraš vselej trpeti peklenske muke.

Nebesa in pekel sta stanji naše zavesti in nista nikakršni nespremenljivi danosti, ampak ju ustvarjamo ljudje sami v sebi. V resnici živimo že v tem svetu v nebesih in peklu, povsem v sorazmerju s svojim notranjim stanjem naše duše. Kajti vsaka misel in vsaka čustvena dejavnost ustvarjata v kraljestvu senc - v vmesni sferi - podobo, ki je v sorazmerju s tem. Od samih moči naših misli in občutij ter od ponavljanja - programiranja je odvisno, ali ostajajo te podobe le kot sheme, ki se razpršijo kot meglica, ali pa postanejo trajne in začnejo celo živeti svoje lastno življenje. Psihologi temu pravijo "avtonomni kompleks". Kolektivno oživljanje takih miselnih podob in čustvenih poudarjanj jih zelo povečuje in še močneje aktivira njihova gibanja. Spomnimo se samo, kako so na Balkanu tri leta sistematsko pripravljali kasnejšo strašno klavnico in morijo. Tako vidimo, da je človeštvo v onostranskih področjih bivanja (brez fizičnega telesa) naponjevalo celotna področja z vsemi možnimi podobami, oblaki moči, ki so ponovno delovali na vso človeštvo, saj je stvaritev ali stvarjenje vedno odvisno od svojega ustvarjalca, v tem primeru govorimo o ljudeh.

Pored tega ta področja naseljujejo tudi padli angeli, demoni ter hudobci vseh vrst, ki so že živeli na zemlji. Preko naših finejših teles, predvsem preko astralnega - telesa želja - in mentalnega telesa, smo direktno povezani z temi polji v ononstranstvu. V fizičnem telesu je ta kontaktna točka v predelu malih možganov v točki na zatilju, kjer je sedež - vrata zavesti in podzavesti. Tako smo v tem svetu preprosto povezani z onostranstvom. Ponoči, ko naše fizično telo spi, potujemo v naših finejših telesih v ta področja v onostranstvu in od tam prinašamo vtise, ki potem podnevi vdirajo v našo energijsko polje in to skozi proces dihanja.

Tako obteženi začnemo svoj vsakdan, spremljajo nas napetosti in vplivi, ki še kako močno določajo naše delovanje. Dokler se teh moči ne osvobodimo zavestno, imajo te moči vedno dostop do naše zavesti in nam določajo naše ravnanje. In iz tega povedanega nam je sedaj lahko popolnoma jasno, kako zelo je pomembno neše miselno in čustveno dogajanje preden utonemo zvečer v spanec! Zato je še kako priporočljivo, da se nikdar ne odpravimo spat, če je za nami težak dan, poln konfliktnih situacij, razočaranj, strahov, skrbi ali negativnih misli. Prečitajmo si raje kakšno dobro duhovno knjigo, ali pa molimo preden zaspimo. Človeštvo je priklicalo v življenje moči te astralne sfere. Sam njihov obstoj pa je odvisen samo od naših miselnih in čustvenih energij, saj se s njimi hranijo. Svoj obstoj si lahko torej zagotovijo, če nas prisilijo, da vedno znova ponavljamo iste misli in občutke.

Ko se v nas sprožijo določene misli in občutki, jim s tem mi sami zagotavljamo njihov obstoj. Večina ljudi je danes naravnana na samopotrjevanje. Enako si želijo tudi v ononstranstvu. S tem pa je omogočen medsebojni vpliv. Na tej točki nam postane povsem jasno, kaj pomenijo določene inicijacije, mantre in rituali! Kakšne vezave! S tem je torej omogočen medsebojni vpliv po načelu "ti meni jaz tebi" ter s tem medsebojno ohranjenje takih povezav. Večinoma človek nezavedno, občasno celo zavestno, vzdržuje svoje veze s to vmesno sfero, kajti ve, da bo moral umreti. Toda upa, da bo po smrti živel dalje v onostranskem svetu in ušel dokončni ugasnitvi svoje osebnosti.

Tako ustvarjamo s svojimi dobrimi mislimi in občutji ter z vsem, kar imamo za pozitivne in karakterne lastnosti iz tega sveta: dobrota, žrtvovanje, mir, sreča, in idealizem itd. nebeško polje onostranstva. Zato po njih hrepenimo, upamo, da bomo tu živeli dalje. Po drugi strani pa s svojimi slabimi lastnostmi, mislimi in občutki hranimo onostranski pekel kot polje, v katerem so nagrmadeni sovraštvo, zamere, obtoževanja, nesloga, nizkotno razmišljanje, nasilje, prepir, sebičnost, lakomnost in vse zlo. Tako se v onostranstvu zrcali vse, kar je v tustranstvu, le s to razliko, da sta tam področji dobrega in zlega med seboj ločeni, nista tako prepleteni kot v tem svetu.

V sorazmerju z naraščanjem delovanja nebeškega polja onostranstva, narašča tudi moč peklenskih polj bivanja. Kajti, če nekako primoramo sami sebe k dobrim mislimi, in če se k njim trudimo predvsem iz lastne volje, ne pa Božanske, negativno le potlačimo, s tem pa ga gotovo ne premagamo. In tako se naši "nezakonski otroci", oziroma naše negativne moči samo kopičijo v vedno večje tvorbe, ki se bodo nekoč prav zagotovo morale sprostiti na človeštvo. In iz vsega povedanega se nam ne bo več zdelo nič čudnega, da v našem navidezno tako naprednem času, ko se toliko ljudi poskuša z vso vnemo zavzemati za mir, pravičnost, svetost življenja, blaginjo, za znanost, etiko, ekologijo, varstvo živali in vrednote verskega življenja, da tako kljub vsem naporom v to smer, naraščata nasilje in okrutnost. Tako je kultura dobrega odzivnik na zlo in to zlo nezavedno ohranja. Kakšen paradoks, mar ne?

Nebesa in pekel sta naši lastni stanji duha in duše, sta torej v poljih v finejši polovici minljive narave, kjer nezavedno živimo že v tustranstvu in ju tudi sami ohranjamo. Po fizični smrti doživimo to polje zavestno, saj nam v ononstranstvu povsem delujeta dva centra v naših možganih, hipofiza in epifiza, ki v tustranstvu večinoma spita. Vendar pa onostranstvo še vedno spada v ta svet, zato to še ni Božanski svet, naš končni cilj in dom Boga. Zato sta obe sferi še vedno dve polovici iste narave, še vedno padle narave. S tem se še vedno vračamo nazaj v ta "pekel", kajti tu gori ogenj nižjih strasti. Tega ognja pa se ne da kar tako pogasiti. Čim bolj ga namreč hočemo zadovoljiti, močneje gori, saj se hrani z našimi željami. Čeprav se nam včasih zdi le tleča žerjavica, lahko nenadoma zagori kot silen uničevalen ogenj, ki uničuje vse okoli sebe. To se zelo nazorno vidi, ko se najbolj čudovita ljubezen spremeni v krvavo rdeče sovraštvo. No, to področje bivanja ni zlo v smislu hudobije, ampak v smislu neznanja, omejenosti in upiranja volji božji ter s tem načrtu božjem za človeka. Vse to je posledica našega padlega stanja, ko smo v pradavnini prekinili zvezo z Bogom. Tega stanje ne poznamo in se ga v večini življenja ne zavedamo. Je pa to posledica naše potrebe po uveljavljanju ega. Nebesa pa bi lahko imenovali za pravo kraljstvo bivanja, kjer ni več boja med dobrim in zlim, ampak je vse dobro. Svetloba brez senc.

Potreba, da se vrnemo iz "pekla" v "nebesa", v V Božje kraljestvo, obstaja v nas v našem hrepenenju. V ta namen moramo sprožiti zgodovinski praspomin, ta praspomin, ki v nas povzroča hrepenenje po večnosti, pomaga, da zaslutimo pozabljeni svet, v katerem so ljubezen, pravičnost in resnica. V kolikor ne uspemo, nam narava tostranstva in onostranstva vedno na novo zmelje vse relativno dobro in slabo. Nato sledi reinkarnacija. Na tej osnovi uvidov lahko človek s Kristusovo močjo spremeni kompas smeri v docela novo življenje - vstajenje, da lahko potem zaide v srce Kristusovo ali božje kraljestvo. To je potem vstajenje. Obstaja pa še druga možnost, da se namreč človek s pomočjo določenih okultnih vaj lahko odreši fizičnega telesa, da lahko zavestno živi dalje v finejših astralno - mentalnih telesih, tudi, če njegovo fizično telo umre. Tako je sicer resda rešen kolesa rojstva in smrti, vendar ostane na astralnem področju še vedno dalje navezan; res pa je, da je prost nujnosti, da se reinkarnira v novo fizično telo. Če se reinkarnira (zaradi pomoči dušam na zemlji), naredi to prostovoljno, a v mnogih primerih le, da bi človeka, ki živi v materiji, vzpodbujal k čaščenju bitij, katera živijo v onostranskih področjih, da bi jim tako preskrbel energijo duš v fizičnem telesu. Tako se lahko "onostranci" obdržijo pri življenju - v onostranstvu. Nekateri od njih se tako znova inkarnirajo, da bi v tustranstvu duše povezovali z onstranstvom duš. To je začaran krog, ki ni odrešitev od kolesa smrti in rojstva. Tako se dogaja, da se tisti, ki živijo v materiji, usmerjajo v onostranstvo, ne pa na odrešenje iz teh finejših svetov še vedno tega sveta.