Dragi Stojči,

ta tvoj zdravitelj sonca obstaja čisto zares, kajti tudi jaz sem se nekoč srečala z njim, ko sem bila v gorah. Bil je lep sončen poletni dan. V kmečki hiši, v kateri sem stanovala med počitnicami, v tem prastarem bivanjskem prostoru, ki je bil središče domačega življenja, sem se pogovarjala z domačini o vsem mogočem. Bili so zelo vljudni, saj so bili poleti navajeni sprejemati goste. V tej hiši sem se kar dobro počutila, dajala mi je občutek ugodja in domačnosti. V okrasu poslikanih omar in živobarvnih slik na steklo ter vezeninah na zglavnikih je bilo nekaj posebno lepega. Bilo je vloženo delo več generacij pridnih rok. Počutila sem se kakor, da bi bila v posvečenem kraju, ki me je bolj spominjal na veličastje v cerkvi, v katerem ne bivajo ljudje, temveč angeli.

V kotu je stala kmečka peč, sestavljena iz lepo izdelanih lončenih opek. Na peči je bil vdelan nek heraldični znak, na katerem sta bila upodobljena človek in sonce. Vse ostale lončene ploščice pa so krasili gorski nageljni. V izbi je bila v kotu stara skrinja, vsa poslikana in izrezljana s cvetličnimi lončki. V rdeči, modri, rumeni in zeleni barvi pa so bili poslikani listi, ob njih so ležali cvetovi nageljnov in tulipanov, da je skrinja izgledala kakor živopisni cvetlični vrt.

Gnala me je radovednost kaj hranijo v tej skrinji. Ko ni bilo nikogar v hiši sem dvingila pokrov skrinje in v njej sem zagledala knjigo, na kateri je pisalo "Homeopatija sonca". Zanimalo me je kaj se za tem naslovom skriva. Odprla sem prvo stran in ugotovila, da je knjiga izšla 1928. leta. Listam in v njej piše: "Vsakomur v sedanji stiski priporočljivi nasveti za negovanje zdravja človeka in solnca ter naravni življenjski način, spisal Dr. med. A. Kunze." Listam in se ustavim na strani, na kateri piše med drugim tudi, da ta knjiga ni pritegnila le zdravnika, ampak tudi vse ostale zdravilne činitelje: solnce, zrak, lečenje potom dihanja, gibanja in počitka, vodo, zmernost v jedi in pijači, življenjski magnetizem, elektriko, duševno vplivanje, sugestije, hipnozo in in dušno zdravilstvo. Nadalje piše: "Mi ne zdravimo človeka, marveč človek sam se ozdravi. Narava ozdravlja, človek - zdravnik, zlasti pa zasilni zdravnik, le negujeta."

Nato vstopi v izbo gospodinja in me ošine s pogledom. Opravičila sem se ji, da sem pogledala v skrinjo in vzela v roke to-le knjigo.

Gospodinja mi odgovori: "Ta knjiga ima korenine v prastarih resnicah. Zgled, kako hitro človeštvu opeša polet duha je zgodovina Izraelcev. Bilo je pred tri tisoč leti, ko je bil Mojzes dalj časa odsoten, so si Izraelci ulili zlato tele, da so ga častili namesto Jahveta. In po tem vzoru tudi mi skoz stoletja, še zlasti pa v zadnjem, malikujemo podobo vidnega potrošniškega sveta in si zapiramo svoje duhovno obzorje. Vsa civilizacija, ki proizvaja smog, dim, onesnažuje okolje, kar vse služi, da proizvedemo več kot rabimo, je kakor zlato tele, ki ga časimo kot najvišje bitje. To je nadomestilo za nevidni duhovni svet. Že iz prazgodovine naprej človek gleda sebe in vse pojave okrog njega v luči znamenj, v katerih je zapisana usoda posameznika. Tudi sonce ima poleg svojega delovanja svoja znamenja in razlage. Sonce je sposobno čutiti in s svojimi žarki sega tudi v procese na Zemelji. Dr. Kunze je odkril celo vrsto pogojnih odzivov sonca za vse kar ljudje počnemo tu na Zemlji. Soncu je dogajanje na Zemlji dostopno kakor da smo v zrcalu in v tem zrcalu se zrcali ves odnos ljudi do svojega planeta in tudi do Sonca."

"Kdo pa je ta Dr. Kunze", vprašam. Gospodinja mi odgovori: "Dr. Kunze je bil rojen v tej hiši. Tam-le v kotu je njegova zibelka, vidiš da ima poslikani čelnici in stranici. Na njej je upodobljena božjepotna Marija, Kristusov monogram in tutamora. Na valovnici ob strani so poslikani nagljni in sončka. Že kot otrok je Dr. Kunze občudoval podobe sonc na svoji zibelki.Ko je nekoliko odrasel, je menil da so ga ta prastara znamenja na zibeki obvarovala bolezni in mu ohranjala zdravje. Naglejni so mu pomenili starševsko ljubezen. Ko je Dr. Kunze študiral na Dunaju se je vedno rad vračal v svojo rojstno hišo, kjer mu je tekla zibelka in po katerem je neizmerno hrepenel.

Čez mnoga leta se je Dr. Kunze vrnil domov. V sebi je začutil potrebo, da mora nekaj postoriti, da prepreči že dodobra načeto zdravje Sonca. Zbal se je, da bi Sonce zapustilo Zemljo, ker je postala tako brezobzirna v zadoščevanju življenjskih instinktov. Sonce je zavohalo fizični smrad, kot da bi se po planetu Zemlja zaredila gnezda podgan in ker se to razrašča, je najboljše, da se Sonce samo umakne, kajti ko se bo ljudstvo samo sebe iztrebilo, bo ta smrad uničil tudi sonce. Dr. Kunze je menil, da bo skušal vplivati na Sonce, da le-to s svojo svetlobo prepreči menticid na Zemlji in da ji ozdravi eksistenčno nevrozo in druge duševne motnje."

Jaz ne odneham in silim v gospodinjo z vprašanji: "Kaj je lahko Dr. Kunze koristnega naredil na tem področju?"
Gospodinja mi odgovori: "Nekega dne se je popolnoma slekel do nagega in tam zgoraj pri Slapu na Zgornjem Jezerskem se je usedel na skalo, da ga je obraslo zelenje. Tam meditira in se pogovarja s Soncem. Zdravi ga tako, da se koncentrira na živalski krog vseh nebesnih znamenj. Za vseh 12 nebesnih znamenj sklicuje sestanke in se z njimi pogovarja o kozmičnih, fizioloških in psiholoških vprašanjih eksistence. Z vsakim znamenjem ima takšno govorico in odnos, da razumejo človeški značaj. Preko njih se povezuje z vsem Univerzumom in iz njega vnaša pozitivno energijo in z njeno pomočjo vpliva na Sonce in na ljudi na Zmelji, da bi se poduhovili. Dr. Kunze s pomočjo svoje meditacija in vzpostavljanja stikov z Univerzumom vnaša med ljudi duha in jih opremlja z globljimi smisli. Na tej skali v gorah bo ostal, dokler ne pripelja sveta do popolnega razsvtljenstva. Okroglina mandale mu simbolizira naravno osebno neokrnjenost ali celotnost in predstavlja simbol oziroma podobo človekovega smouresničevanja. Ustvarja ugodno barvno klimo, barvo svetlobe med ljudmi tako, da se zlata barva, ki je vznemirljiva, dvigajoča, vzdržljiva, spodbudna, osvetljevalna in božanska zliva v duše slehernega Zemljana. Doseči želi, da Zemlja ne bo postala planet revščine, dno pekla, ki ga Sonce zapusti. Zato je Dr. Kunze oblečen v liturgično oblačilo zelene barve, ki pomeni simboliko upanja."

Nato sem se obula gojzarje in se podala na pot proti Slapu. Najprej sem hodila po pesku, ki so ga nanosile gorske brzice, ko se je odtajal sneg. Grmičevje so krasili drobni dišeči gorski nagljčki in rododendron. Nato sem se vzpenjala višje in višje med skalami do tam, kjer obstaja celo poletje večni led. Na skali je sedel Dr. Kunze, obelečen v gmoto zelenja. Ko sva se srečala z očmi in sem ga hotela pozdraviti, je izginil. Tedaj sem razumela, da živi kot posrednik med Nebom in Zemljo. Zamaknjena v nebo sem videla jesono sončno nebo - izraz svetosti srca in sem razumela, da moramo biti ljudje z njim priznesljivi.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]