Kot ponavadi sem se vsako leto poleti intuitivno sam podal v naravo v gore raziskovat meni neznana področja, neznane reke in potoke.
S sabo sem vzel spalko mali šotor in ostalo taborniško opremo, ki jo človek pač na takih poteh potrebuje.
Zakaj sam? Ne vem, uživam v samoti sem pač čudak.
Če me vprašaš zakaj sem raziskoval po teh potokih, in se plazil skozi vse tiste goščave, tega niti sam ne vem.
Da skrajšam zgodbo, grem po tem potoku, proti njegovemu izviru, ko kar naenkrat pred sabo zagledam prikazen, zaraščenega nagega človeka sedečega na neki skali. Priznam, da sem se krepko ustrašil, ker kaj takega niti v sanjah nisem pričakoval.
On pa je izgledal popolnoma sproščen in se ni dal motiti, kot da bi tam meditiral ali nekaj takega počel.
Predstavil sem se mu, in ga vprašal kdo je in kaj počne.
Odgovoril mi je:
»Zate ni važno kdo sem in kaj počnem.
Sem pač nekdo, ki zdravi sonce in ono zdravi mene.«
»??? Zdraviš sonce???«
sem ga nejeverno vprašal in si mislil, kakšen »zarukan« čudak.
»Ja pač vsak dan po žarku splezam vanj »poštimam« določene stvari in se vrnem po žarku nazaj.«
Odločil sem se, da se bom delal, kot da mu verjamem in odigral igro.
»Kako pa kaj zgleda znotraj sonca in kako to, da se ne skuriš, ko je pa tam tako vroče?« sem ga vprašal.
»Ni tako kot si predstavljajo ljudje. Sonce je samo zrcalna podoba tistega enega pravega sonca, kot so tudi vse ostale zvezde s katerimi včasih delam, je nekako tako, kot kak dober »softverski« program«
»Pa ne da zdraviš tudi zvezde« sem vprašal nejeverno?
»Ja samo one, ki so najbližje.«
»In kaj ješ?« sem ga vprašal. Pokazal je na sonce in dejal:
»Ono mi daje hrano in vse kar potrebujem«
»Kaj pa kadar je oblačno in dež?« sem ga vprašal.
»No tudi oblaki in dež me hranijo.
Sem tako kot ti in vsako zemeljsko bitje samo baterija, ki se prazni in polni.«
»In kaj narediš, če se popolnoma sprazniš, sonca pa od nikjer?« sem ga vprašal.
»Ga pač prosim in on v nebu takoj naredi luknjo med oblaki in posije name.« mi je mirno dejal.
Utihnil sem in si rekel, če ta ni pritegnjen v glavo, potem gotovo ni nihče.
»Vidim, da mi ne verjameš« me je smeje nagovoril čudak, ko je videl moj presenečen obraz.
»Ja kdo normalen bi ti pa verjel, ob takih pravljicah za lahko noč otroci« sem mu odvrnil.
»Vidiš tisti oblak?«
»Seveda ga vidim, saj je edini na nebu« sem odvrnil.
»Vidiš zdaj bo ta mali oblak prekril sonce in iz njega bo začel padati dež in oblak bo izginil???«
»To me pa res zanima« sem odvrnil in utihnil.
Oba sva nemo zrla v oblak, ki se je počasi približeval soncu, ga prikrilo in iz njega je res začel padati dež, točno tako kot je napovedal goli človek.
»Ali lahko kaj takega ponoviš?« sem ga vprašal.
»Seveda, s katere strani želiš, da pride nov oblak?«
Pokazal sem na nasprotno stran od katere je prišel oblak.
Vse se je spet ponovilo z nasprotne strani.
V hipu se je moje nespoštovanje do njega spremenilo v spoštovanje in sem takoj nehal igrati igro pretvarjanja, ki sem jo igral.
Očitno je človek obvladal stvari, o katerih se meni ni niti sanjalo.
»Pa greš kaj med ljudi?« sem ga vprašal.
»Ja občasno grem pogledat kaj kaj počnejo, pa se vrnem nazaj, pozimi se pa preselim na jug Španije, kjer imam svoje sončne prostore.«
Ker je bilo že pozno in sem bil utrujen, sem ga vprašal, če bi on imel kaj proti, če kar tam prespim.
Ni imel nič proti. Postavil sem svoj mali šotorček se zleknil v svojo spalko in zaspal kot ubit.
Naslednje jutro, ko sem se zbudil, onega golega človeka ni bilo nikjer več in še danes nisem čisto prepričan, ali je vse ono, kar sem doživel tam bile samo sanje, ali pa je vse tisto bilo čisto zares.
Kot ponavadi sem se vsako leto poleti intuitivno sam podal v naravo v gore raziskovat meni neznana področja, neznane reke in potoke. 
