|  Junijska lista želi po letošnjih jesenskih parlamentarnih volitvah v državnem zboru zasesti vsaj eno mesto. Zavzemali se bodo za socialno državo, ob čemer nameravajo posebno skrb posvečati socialno šibkim in ogroženim: bolnim, invalidnim, starim, brezposelnim, žrtvam nasilja, duševno ranljivim in otrokom. Kot so predstavniki liste povedali na današnji novinarski konferenci, jih med drugim podpirata Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov ter Svet invalidskih organizacij Slovenije, v katerega so povezane nacionalne invalidske organizacije.
Ne gremo se politike zaradi oblasti in moči, gre nam za ljudi, je v imenu Junijske liste povedala profesorica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Manca Košir. Po njenih besedah je v Sloveniji okrog 100.000 brezposelnih in približno 300.000 revnih ljudi, zato ne moremo govoriti o zgodbi o uspehu, ki jo prodajajo politiki. To pa je tudi eden od razlogov za ustanovitev liste, ki bo največ pozornosti namenjala socialni pravičnosti, solidarnosti, enakim možnostim za vse, predvsem pa za deprivilegirane v družbi.
Koširjeva je izpostavila še zdravje kot vrednoto, javno zdravstvo, ki bo vključevalo tudi komplementarno in naravno zdravilstvo, in otroke. Zaradi nizke rodnosti bo namreč lista posebno pozornost namenjala mladim družinam, ki so v sedanjih okoliščinah po njenem v nezavidljivem položaju. Slovenija vse bolj postaja država starih ljudi, zato se bo lista posvetila tudi različnim programom njihovega vključevanja v aktivno življenje. Precej pozornosti pa bodo namenili še graditvi ustreznejšega izobraževalnega sistema, ki je izjemnega pomena za prihodnost Slovenije, zato mora šola postati šola učenja za življenje, ustvarjalnost in solidarnost, ne pa storilnostno naravnana.
Junijska lista želi vključiti ljudi, ki to, kar govorijo, tudi delajo, je povedal vodja volilnega štaba Gorazd Drevenšek. Zato bo v vsaki volilni enoti na njihovi listi kandidiralo nekaj predstavnikov medicinskih sester, invalidov, itd. Želijo si, da bi v državnem zboru po enega predstavnika dobili obe omenjeni skupini. Ob tem Drevenšek dodaja, da so odprti tudi za druge kandidate. Kar je podkrepil s pojasnilom, da bo na njihovi listi kandidiralo tudi nekaj članov političnih strank iz različnih delov političnega spektra. Njihovih imen ni želel izdati, kot pogoj za njihovo kandidaturo na listi pa je navedel, da morajo sprejeti vrednote in program Junijske liste.
Kandidate bo lista začela predstavljati v naslednjih desetih dneh, je povedal Drevenšek in dodal, da so v začetku tega tedna začeli zbirati tudi podpise podpore. Za vložitev liste v posamezni volilni enoti morajo namreč pridobiti najmanj 100 podpisov podpore volivk in volivcev iz te volilne enote. Koširjeva in Drevenšek tudi ne izključujeta sodelovanja s pred kratkim ustanovljenim društvom Sončnica in stranko Aktivna Slovenija na volitvah, "saj so odprti za vse socialno čuteče ljudi, zato je do volitev še vse mogoče".
Novinarske konference se je udeležila tudi predsednica Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Darinka Klemenc, ki je povedala, da listo podpirajo, ker so povezani z ljudmi, za katere se zavzema tudi Junijska lista. Pritegnilo pa jih je tudi dejstvo, da ne gre za stranko. Po mnenju društva je v družbi sicer pomembna predvsem skrb za človeka, izpostavila pa je še zakonsko ureditev komplementarnega in naravnega zdravilstva ter nasilje v družbi, glede katerega je treba povečati občutljivost ljudi. Po besedah Klemenčeve ima društvo sicer okoli 15.000 članov.
Junijska lista se navezuje na enako imenovano listo na Danskem in Švedskem in je nadstrankarska lista, je še pojasnila Koširjeva. Lista sodeluje z danskim Junijskim gibanjem, švedsko Junijsko listo in je odprta do list v Latviji, Estoniji, na Nizozemskem, Britaniji, Poljskem in še kje, kjer bodo organizacije vzpostavile podoben pristop do volitev. Kot pomembno dejstvo pa sta Koširjeva in Drevenšek še izpostavila, da imajo prek omenjenih skandinavskih list v Evropskem parlamentu že tudi svojega predstavnika.
vir: www.ljnovice.com
|
NE ZAMUDITE
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 5. avgust 2004 @ 14:39 CEST
Šolski sistem je krivičen do mnogih otrok, ki ne dosežejo potrebnih točk. Stranovanjska politika za mlade družine je mačehovska in skrajno kratkovidna, le kdo od mladih bi si še upal imeti otroka ob takih pogojih? Zato izumiramo. Najemna stanovanja so oderuško predraga, za nakup novih neprofitnih stanovanj pa ni politične volje, da si se le ta zgradila v najkrajšem možnem času in to vse zaradi kratkovidnosti odgovornih. Že res da je v prejšnem sistemu to bilo urejeno z vplačili od naših plač, a tudi v tem spremenjenem sistemu turbo kapitalizma obstoja način, da to rešimo. Skandinavski modeli socialne države so zato več kot prepričljiv dokaz kaj vse se da.
Ali bomo v prihodnosti pričeli uvažati tujo delovno silo, da nam bo ostarelim zagotovila penzijo, oziroma državno podporo, v smislu Karitasa ali Rdečega križa? Na tem mestu pa sam ne bi opozarjal samo naše vodilne v državi, na tem mestu gre graja tudi Cerkvi kot instituciji, ki vseskozi kritizira to oblast, a pri tem sama ne daje nobene konkretne pobude in rešitve za rešitev teh skrajno sramotnih okoliščinh, ki so vse rešljive. Cerkev ima za to vse vzvode, da bi lahko vplivala na družbene strukture moči in pomagala z odločno akcija k socialni državi. Ni dovolj samo deliti hrano in obleko in s tem oprati svojo vest pred sabo in družbo, a pri tem mlade nagovarjati za večjo rodnost v Sloveniji. Otroke ni problem pripeljati v ta svet, problem jih je danes preživeti na dostojen način, ki bi jim nudil vse kar vsakemu po božanskih pravicah pripada. In v tem segmentu vidim, da bi Cerkev lahko storila veliko, ne pa da kar naprej pošilja " pastirska pisma", ki ne rešujejo trenutne bede stotisočih, ki se izgubljajo v samomorih, drogah, alkoholu, razvratu, sesksualnih odvisnostih itd. Zakaj ne bi država in cerkev poskrbela, da se ukine davek na vsa otroška oblačila, obutev, hrano? Zakaj se ne bi na tej točki kaj spremenilo? In še in še bi lahko naštevali, mar ne?
V prihodnosti se bo bil boj za socialno državo, saj se bomo v nasprotnem med seboj obžirali še bolj, dokler se ne bomo na smrt utrudili in kot taki odšli z odra naše zgodovine. Ne bodimo do lastnega sočloveka bolj papeški od papeža, kar je naš večni minus skozi vso zgodovino naroda. Vsak narod ima svoj plus in svoj minus, naš minus je " fovšarija", ki nas lahko v prihodnosti pripelje do samoizginotja. Naši sovražniki niso od zunaj, naši sovražniki smo mi eden drugemu.
Kljub temu, da imamo sedaj svojo državo in dobro mednarodno pozicijo, za kar sem srečen in ponosen da je bilo v tej kratki zgodovini narejenega veliko modrega, pa smo v tem trenutku na veliki prelomnici znotraj naše družbe. Moramo se odločiti za socialno državo, ne dovoliti prevelik vpliv amerikanizacije družbe, kjer bo že vsak državljan za vsako malenkost tekal naokoli s svojim advokatom. Če država in cerkev ne bosta pomagali soustvarjati socialne države, potem oblast v neki prihodnosti ne bo imela komu vladati in cerkev ne bo imela več komu dajati v najem "svoje" nepremičnine in dajati maše za "našo domovino."
lep pozdrav vsem ljudem dobre volje, ki želijo in hočejo
Sloveniji največje dobro.
Miran.
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 5. avgust 2004 @ 18:59 CEST
O razvojni politkiki ni mogoče govoriti, ne da bi hkrati govorili tudi o socialni državi. Število 100.000 brezposelnih in 300.000 revežev v Republiki Sloveniji pove, da je ena petina narodovega telesa nesvobodna, ker nima zagotovljenega dela in ustreznega plačila za svoje delo ter s tem še sprejemljivega eksistenčnega minimuma in životari apatična na obrobju družbe. Demokratičnost neke države se meri po njenem odnosu do vzpostavljanja države javne blaginje, še zlasti pa v njenem odnosu do tistih kategorij prebivalcev, ki živijo na robu življenjskega minimuma.
Družba, ki je izločila en svoj del, tako da ta nima več dostopa do skupnega družbenega življenja živi v prepričanju, da vrednot ni treba jemati resno. To pa vodi v vsesplošni moralni propad. Dandanes ne gre več za razredni boj, ampak za različno gledanje na moralo v skupnosti, v kateri živimo. Ne smemo podcenjevati nevarnosti avtoritarizma kot odgovora na moralno dilemo v naši družbi. Potrkati moramo na moralno zavest politike in na moralno zavest ljudi. Množice so pred problemom slepe in sledijo avtoritativni politiki LDS, ki obljublja kompleksne rešitve, ki jih je v vodenju družbe zaznati neznantno malo. Slepe so zato, ker niso v stanju, da bi sprevidele, da je ta oblast moralni problem spregledala in da vodi politiko v prid klientelizma in tistih, ki so obogateli na nepošten način. Nacionalni interes ni opredeljen, prisotno je improviziranje, nejasnost, zamegljevanje in demagogija.
Trkanje na moralno zavest politike mora postati stalnica civilne družbe. Zato je nujno, da ima civilna družba v DZ najmanj enega poslanca. Tam kjer socialna država ne more več pomagati, morajo vstopiti prostovoljne organizacije, ki jih žene moralna angažiranost.
Poglejmo kakšno politiko vodijo skandinavske države, n.pr. Švedska. Osnovni cilj švedske uradne politike so:
- vzdrževanje polne zaposlenosti;
- večja družbena pravičnost med posamezniki, družbenimi sloji in regijami;
- zdravo človeško okolje in
- ravzoj demokracije.
Vlada vodi na vseh področjih razvojno politiko s pomočjo instrumentarija države blaginje. Švedska vlaga v razvoj, v ustvarjanje novih delovnih mest, skrbi za proces racionalizacije, učinkovitosti in produktivnosti. Narava in vsebina dela in socialna struktura na delovnem mestu so odločilnega pomena za kakovost delovnega življenja posameznega delavca. Dostop do zaposlitve ter možnost izbire poklica sta osnovna pogoja za bolj humanistično urejen trg delovne sile. Ustrezna politika trga delovne sile naj bi zagotavljala polno zaposlenost.
Pri nas bi bilo potrebno preseči paternalizem vladajoče stranke LDS oziroma koalicije. Menim, da je političnost s svobodo ljudi le toliko združljiva, koliko zagotavlja možno svobodo ljudi pred politiko. Človek doživi svojo svobodo skoz delo in blaginjo. Država ali politika, ki mora varovati svobodo svojih državljanov, je dolžna uresničevati tudi življenjske interese družbe in posameznika. Svoboda je življenjski proces, ki se ne udejanja samo z deklariranjem političnih in drugih osebnih sovoščin, temveč tudi kot odzivanje na javno izražanje mnenj. Totalna politizacija življenja uniči svobodo. Svobode ne smemo pojmovati kot pridevnik k v ustavi zapisanih načel in ni lokalizirana ne v volji, niti kje drugje v človekovi naravi, svoboda sovpada z delovanjem. Dejavnost in prostost sta eno in isto. Torej če ima človek delo in ustrezno plačilo za svoje delo, da lahko preživi je svoboden; če dela nima nima prostosti. Ali smo res postali državljani pospešek LDS, ki nas je umestila v tok svojih interesov in interesov tistih, ki jo podpirajo zaradi lastnih interesov in je naredila vse brezposlene in reveže kot dejavnik svojega lastnega pospeška. Politična svoboda oblasti je deklarativna in dejanska, notranja svoboda brezposelnega ali reveža pa ni notranja svoboda, ker mu politična in deklarativna svoboda ne more zagotavljati dejanske svobode. Ljudje razumemo svobodo kot nekaj, kar, kar je možnos samo zunaj politike v njihovem življenju samem, v njih samih. Če so brezposleni in reveži pa nimajo dela in so zabredli v brezizhodni položaj, potem je njihova svoboda izničena in zanje je enostavni ni. Ti niso niti sužnji, niti svobodni. So nihče. Zanje je delovanje svobode usahnilo, njihov položaj je poguben, nedostojanstven, človeka nevreden. Zanj ni več ne gospodarstva in ne hlapčevstva, enostavno je odrinjen in postane nihče.
Zgorzila sem se nad ponižujočim položajem revežev, ki jih je usoda življenja že dovolj ponižala in to poniževanje si dovoli mariborski Rdeči križ stopnjevati pri razdeljevanju pomoči. Ali ni te uradnike, ki redno dobivajo plačo, sram, da te reveže tako ponižujejo, da v najhujšem mrazu pridejo čakati pakete pred RK ponoči ob enih, da zjutraj, ko uslužbenka pride na delo, takemu revežu izroči steklenico olja, nekaj makaronov, riža in drugih živil v vrednosti okrog 3.800 tolarjev: Tudi taki primeri so vprašanje morale naše družbe.
Civilna družba, ustanavljamo humanitarna društva in združenja, ki bodo kljubovali takim pojavom. Sedanji spodnji razred brezposlenih, revežev brez dela, invalidov, bolnih, ostarelih in drugih nemočnih ni v stanju, da bi se organiziral in vsiljeval družbi svoje vrednote za vrednote prihodnosti, kajti spodnji razred nima moči. Te ljudi je najmanj 1/5 narodovega telesa. Starši ne vedo več kaj naj rečejo svojim otrokom, ki kradejo ali zagrešijo kaj druga, da dobijo denar za mamila. Kdo je tisti, ki misli, da vrednot ni treba jemati resno, kdo je tisti, ki ne sprevidi, da drvimo v vsesplošni moralni propad in da so spremembe nujne?
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 5. avgust 2004 @ 19:17 CEST
O razvojni politkiki ni mogoče govoriti, ne da bi hkrati govorili tudi o socialni državi. Število 100.000 brezposelnih in 300.000 revežev v Republiki Sloveniji pove, da je ena petina narodovega telesa nesvobodna, ker nima zagotovljenega dela in ustreznega plačila za svoje delo ter s tem še sprejemljivega eksistenčnega minimuma in životari apatična na obrobju družbe. Demokratičnost neke države se meri po njenem odnosu do vzpostavljanja države javne blaginje, še zlasti pa v njenem odnosu do tistih kategorij prebivalcev, ki živijo na robu življenjskega minimuma.
Družba, ki je izločila en svoj del, tako da ta nima več dostopa do skupnega družbenega življenja živi v prepričanju, da vrednot ni treba jemati resno. To pa vodi v vsesplošni moralni propad. Dandanes ne gre več za razredni boj, ampak za različno gledanje na moralo v skupnosti, v kateri živimo. Ne smemo podcenjevati nevarnosti avtoritarizma kot odgovora na moralno dilemo v naši družbi. Potrkati moramo na moralno zavest politike in na moralno zavest ljudi. Množice so pred problemom slepe in sledijo avtoritativni politiki LDS, ki obljublja kompleksne rešitve, ki jih je v vodenju družbe zaznati neznantno malo. Slepe so zato, ker niso v stanju, da bi sprevidele, da je ta oblast moralni problem spregledala in da vodi politiko v prid klientelizma in tistih, ki so obogateli na nepošten način. Nacionalni interes ni opredeljen, prisotno je improviziranje, nejasnost, zamegljevanje in demagogija.
Trkanje na moralno zavest politike mora postati stalnica civilne družbe. Zato je nujno, da ima civilna družba v DZ najmanj enega poslanca. Tam kjer socialna država ne more več pomagati, morajo vstopiti prostovoljne organizacije, ki jih žene moralna angažiranost.
Poglejmo kakšno politiko vodijo skandinavske države, n.pr. Švedska. Osnovni cilji švedske uradne politike so:
- vzdrževanje polne zaposlenosti;
- večja družbena pravičnost med posamezniki, družbenimi sloji in regijami;
- zdravo človeško okolje in
- ravzoj demokracije.
Vlada vodi na vseh področjih razvojno politiko s pomočjo instrumentarija države blaginje. Švedska vlaga v razvoj, v ustvarjanje novih delovnih mest, skrbi za proces racionalizacije, učinkovitosti in produktivnosti. Narava in vsebina dela in socialna struktura na delovnem mestu so odločilnega pomena za kakovost delovnega življenja posameznega delavca. Dostop do zaposlitve ter možnost izbire poklica sta osnovna pogoja za bolj humanistično urejen trg delovne sile. Ustrezna politika trga delovne sile naj bi zagotavljala polno zaposlenost.
Pri nas bi bilo potrebno preseči paternalizem vladajoče stranke LDS oziroma koalicije. Menim, da je političnost s svobodo ljudi le toliko združljiva, koliko zagotavlja možno svobodo ljudi pred politiko. Človek doživi svojo svobodo skoz delo in blaginjo. Država ali politika, ki mora varovati svobodo svojih državljanov, je dolžna uresničevati tudi življenjske interese družbe in posameznika. Svoboda je življenjski proces, ki se ne udejanja samo z deklariranjem političnih in drugih osebnih svoboščin, temveč tudi kot odzivanje na javno izražanje mnenj. Totalna politizacija življenja uniči svobodo. Svobode ne smemo pojmovati kot pridevnik ustavnim načelom in svoboda ni lokalizirana ne v volji, niti kje drugje v človekovi naravi, svoboda sovpada z delovanjem in učinki tega delovanja. Dejavnost in prostost sta eno in isto. Torej če ima človek delo in ustrezno plačilo za svoje delo, da lahko preživi je svoboden; če dela nima nima prostosti, ne nesvoboden. Ali smo res postali državljani pospešek LDS, ki nas je umestila v tok svojih interesov in interesov tistih, ki jo podpirajo zaradi lastnih interesov in je naredila vse brezposlene in reveže kot dejavnik svojega lastnega pospeška. Politična svoboda oblasti je deklarativna in dejanska, notranja svoboda brezposelnega ali reveža pa kljub deklariranim ustavnim načelom ni notranja svoboda, ker mu politična in deklarativna svoboda ne more zagotavljati dejanske svobode, ker mu jo s svojim delovanjem odvzema. Ljudje razumemo svobodo kot nekaj, kar, kar je možno samo zunaj politike, v njihovem življenju samem, v njih samih, v kvaliteti njihovega obstoja. Če so ljudje brezposleni in reveži in nimajo dela, in so zabredli v brezizhodni položaj, potem je njihova svoboda izničena in zanje je enostavni ni. Ti niso niti sužnji, niti svobodni. So nihče. Zanje je delovanje svobode usahnilo, njihov položaj je poguben, nedostojanstven, človeka nevreden. Zanj ni več ne gospodstva in ne hlapčevstva, enostavno je odrinjen in postane nihče. Nič več vitalni del družbe.
Zgorzila sem se nad ponižujočim položajem revežev, ki jih je usoda življenja že dovolj ponižala in to poniževanje si dovoli mariborski Rdeči križ še stopnjevati pri razdeljevanju pomoči. Ali ni te uradnike, ki redno dobivajo plačo, sram, da te reveže tako ponižujejo, da v najhujšem mrazu pridejo čakati pakete pred RK ponoči ob enih, da zjutraj, ko uslužbenka pride na delo, takemu revežu izroči steklenico olja, nekaj makaronov, riža in drugih živil v vrednosti okrog 3.800 tolarjev: Tudi taki primeri so vprašanje morale naše družbe in propada moralnih vrednot tistih, ki tega enostavno ne razumejo in očutijo.
Civilna družba, ustanavljajmo humanitarna društva in združenja, ki bodo kljubovali takim pojavom, ki se bodo znali javno in glasno zoprstaviti politiki. Sedanji spodnji razred brezposlenih, revežev brez dela, invalidov, bolnih, ostarelih in drugih nemočnih ni v stanju, da bi se organiziral in vsiljeval družbi svoje vrednote za vrednote prihodnosti, kajti spodnji razred nima moči. Teh ljudi je najmanj 1/5 narodovega telesa. Starši ne vedo več kaj naj rečejo svojim otrokom, ki kradejo ali zagrešijo kaj druga, da dobijo denar za mamila.
Kdo so tisti, ki otrokom delijo mamila in jih spravljajo v odvisnost? Po kakšnih kanalih prihajajo mamila v naše šole, internate, domove?
Kdo je tisti, ki misli, da vrednot ni treba jemati resno, kdo je tisti, ki ne sprevidi, da drvimo v vsesplošni moralni propad in da so spremembe nujne? Spremembe v korist človeka in ne v korist politike in lobijev.
Tatjana Malec
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 5. avgust 2004 @ 20:44 CEST
lepo si tole napisala in se s tem povsem strinjam, razen v nekaterih malenkostih kot:
da mi tale junijska lista smrdi na še en LDS+ZL satelit.
Zakaj? gorazd drevenšek mi je znan še iz časa študentskih let, znan je kot predsedniški kandidat in kolikor ga iz medijev poznam se mi zdi, da je bolj pripadnik leve, kot pa desne opcije, za katero vemo, koliko se je ukvarjala s temi problemi in da jim je le za romsko kozmetiko in nič več.
Zdaj kaj bo junijska lista dosegla, če doseže eno poslansko mesto?
Dosegla bo pač eno poslansko plačo gorazdu drevenšku.
Zdaj kaj bo lahko gorazd drevenšek storil v opoziciji za revne in socialno ogrožene?
Zelo malo, ali nič, ali recimo približno toliko, kot je za študente naredila SMS. Se je študentom zaradi njih standard kaj izboljšal? Oni pravijo, da prav nič.
Moje mnenje je, da v kolikor bo opozicija prišla na oblast,
da se bo edino skozi njo dalo v tej smeri kaj naredit,
ker kot se je izkazalo doslej,
ZL in LDS skrbi samo njihova ***.
lp
---
stojči
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 5. avgust 2004 @ 22:30 CEST
Na poslanskem mestu civilne družbe vidim bolj Manco Košir in ne Dervenščka, kajti če je imel ambicijo kandiddirati za predsednika države, se mu gre bolj za osebno kariero in vzpon v politiki. Najbolj odvratno je, da se skoz civilno družbo porivajo politiki na stolčke ali da se izrabljajo civilne inštitucije za politične namene.
Tatjana
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 6. avgust 2004 @ 12:14 CEST
tudi sam, kot Tatjana vidim na poslanskem mestu Manco Košir, leta 2007 pa žensko kot predsednico države, kar bi bilo za našo državo najbolje, a ta ženska ta trenutek v javnosti še ni poznana in jo ne vidim v trenutnih oblastnih niti opozicijskih strankah. Leta 2007 se to lahko zgodi in bilo bi dobro za našo državo.
Se pa popolnoma strinjam s Tatjano, da je potrebno nenehno vplivati na vest naših politikov, kajti s tem se lahko doseže največ.
lep pozdrav vsem.
Miran
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: stane dne petek, 6. avgust 2004 @ 12:53 CEST
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. avgust 2004 @ 14:17 CEST
začni zbirati podpise za DD.
Pozdrav
Tatjana
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. avgust 2004 @ 14:20 CEST
Tatjana
Junijska lista želi vsaj eno poslansko mesto
Prispeval/a: stane dne petek, 6. avgust 2004 @ 21:29 CEST