|   Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
in da se lahko s tem svojim nesmrtnim,
povežeš dokler si še tu in še živ,
in tudi veš,
da je tisto neumrljivo tvoj notranji mir,
tisti tvoj mir, ki ni od tega sveta,
ki se ga le tako doseči da,
da se popolnoma notranje in zunanje umiriš,
zapreš oči in se odklopiš od zunanjosti,
odklopiš od vseh svojih življenjskih skrbi
in se popolnoma v sebi sprostiš in prepustiš
nežnemu pretakajočemu se dihu, ki te živi,
skratka da postaneš kot en sam živ kip.
Človek se je v svoji zgodovini,
hudo »zredil« v svojo glavo
in hudo shujšal v svoje srce,
tako zelo, da je izgubil kompas srca,
da je izgubil notranjega zaveznika,
povezovalca srca in razuma,
uničevalca vseh iluzij, ohranjevalca miru
in stvarnika vseh svojih najboljših idej.
Vsak »kvazi mojster«, ki prezira srce,
in ti pri svojem učenju pokloni
le neko »kvazi« sveto ime,
je zame le navaden šarlatan,
nevreden mojstrskega naziva
in takih v tem svetu kar nekaj je.
Zapomni si, da je tvoje srce
bistvo vseh tvojih bistev
v katerem se skriva poslanstvo
vseh tvojih poslanstev.
Imel sem prijatelja, glasbenika s katerim sva skupaj igrala v ansamblu.
Čeprav je bil fant visok skoraj dva metra in težak preko sto kil,
se je odločil, da bo postal amaterski padalec.
Svetoval sem mu, naj opusti to idejo in da se mi zdi,
da je pretežak in preokoren za tak težak šport.
Ni se pustil prepričati in je začel letati.
Ko sva se naslednjič srečala, je imel roko v gipsu
in sem ga vprašal, kaj se mu je pripetilo.
Povedal mi je, da je pri pristajanju s padalom
padel na neko streho si polomil roko in nekaj reber.
Rekel sem mu:
» Vidiš, to je zate sporočilo, da ta šport ni primeren zate in je bolje da takoj končaš z njim«
»Ne« je dejal, krivo je bilo samo padalo, ki je bilo zastarelo
in ni ustrezalo njegovim kilam in da si bo zdaj nabavil novega iz Nemčije
za šest tisoč mark, bolj ustreznega s katerim bo lahko dosti lažje lahko jadral po zraku.
Naslednja stvar, ki sem jo izvedel kmalu za tem na radijskih novicah, je bila ta, da se mu je ob njegovem jadranju padalo zaprlo deset metrov nad tlemi in je treščil na tla in umrl.
Žal mi je bilo dobrega prijatelja, ki ni upošteval mojega nasveta, saj je bil še tako mlad, elektroinženir po poklicu z dobro službo in je za sabo pustil mlado družino, ženo in hčer.
Priznam, bil sem jezen nanj, zato nisem šel na njegov pogreb, pa tudi nikogar od njegovih sorodnikov nisem osebno poznal, obiskal pa me je on.
 Ne vem kako me je našel, saj sem medtem,
ko sva se zadnjič videla, ko je bil še živ,
spremenil naslov in se preselil v drug kraj.
Ko sem bil še v napol budnem stanju se je nenadoma pojavil pred mano in mi rekel, da mi je prišel povedat, da se s smrtjo to življenje ne konča.
»Kot da tega ne bi vedel« sem mu rekel in ga nagnal naj gre stran,
še vedno sem bil namreč jezen nanj.
In je odšel.
Vseeno sem mu hvaležen, da me je obiskal, ne zaradi njegovega sporočila, temveč zato, ker sem ob tem spoznal:
Kako dragoceno je delati na sebi,
Kako dragoceno je skozi srce plemenititi svojo energijo,
Kako dragoceno je prepoznavati in dvigovati svojo srčno energijo,
Kako dragoceno je znebiti se vseh mogočih iluzij in bremen, ki te vežejo in pritiskajo dol,
Kako dragoceno je znebiti se vseh omejitev, kaj da si in kaj nisi.
Moj pokojni prijatelj je v moje stanovanje prikorakal s težkimi koraki.
Če bi v tostranskem življenju več delal na sebi, kot je,
če bi posvečal več pozornosti svoji življenjski sili in svojemu srcu, kot jo je,
bi v onostranstvu morda res lahko celo letel, kdo ve.
Ti in jaz in vsak človek ima svoje tostransko poslanstvo
spoznati skrivnosti življenjske sile in srca,
notranjega miru, občutene resnice in ljubezni brezmejnega.
Razmisli, kaj boš počel,
ko boš enkrat v onostranstvu tam
in zakaj tega ne počneš že zdaj.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 1. avgust 2004 @ 20:40 CEST
človek to tako enkratno in samo njemu lastno neumrljivost doživlja tako intezivno in globoko v trenutku, ki ga občuti kot "zdaj". Brez tega sploh ne more živeti in misliti. Kako bi sploh mogel brez "zdaj" obstajati? "Zdaj" je trajanje, ki gre v neskončnost onkraj vseh dimenzij. V človeku se zgostita dve drugi si nasprotujoči sestavini časa, namreč bežnost in stalnost, minljivost in trajanje. Še več: preteklost in prihodnost. Človek hoče v tem spremenljivem in minljivem toku čas ustaviti - postati živ kip, ki se ne gane. Umika se v preteklost, ki ji hoče vnesti stalnost, ki nikoli ne mine, psihološko sega pa že v večnost in to trajanje je v bistvu že vekotrajnost. Človek v takšni časovni zavesti doživlja sebe kot bitje večnosti. V sebi ob vseh spremenljivostih doživlja in se razodeva za ali pod spremenljivostjo, kot substanca ali podstat življenja, ki je v bistvu neumrljiva. Kaj pravzaprav človek doživlja? Zaporedje sprememb, ki se razširjajo v različno dolge časovnosti in zaporednosti. Človek razširja poljubno ta svoj zdaj na dolžino svojega obstoja in njegovega življenja. Če govorimo o neumrljivosti potem razmišljamo kot infinitizimalni matematik. Če imamo svoje življenje za sedanjost in mir za večnost potem je razumljivo, da si priklicujemo v svoje stanje mir, da bi živeli tako tudi v večnosti. Vendar, da bi zares živeli! Kaj je torej z doživljanjem sedanjosti v doživljanju trenutka "zdaj"? Kaj je to že preteklost ali upanje v prihodnost, upanje v nesmrtnost? Ali je mir tista kategorija, s katero želimo vstopiti v prihodnost in tudi v večnost? Da to bo držalo. Vendar zakaj si priklicujemo mir od onega sveta v naše trenutno življenje, ki ga živimo zavestno tu in zdaj? Ali želimo v tem trenutku miru doživljati večnost ali sedanjost. Nismo le živ kip, smo živo telo in duša. Pri živem kipu se nam odpirajo novi vidiki sedanjosti, ki še niso življenje. To je nič, da ne bi bilo trpljenja, iluzij ali razočaranj. Ali je to vekotrajnost, ki se je razširila v življenje kot smrt ali se je življenje razširilo v vekotrajnost. Jaz mislim, da gre samo za psihološko odprtost v večnost, ker hočemo razširiti naše življenje tudi v vekotrajnost. Nihče pa ne želi biti nihelist, da bi razširjal vekotrajnost, ki je izven nas, v sebe. To bi pomenilo vnašati vase smrt, ki jo želimo v obliki življenja ohraniti v vekotrajnosti. Zdaj nosi ta živ kip, ki je telo in duša na sebi pečat gotovosti, trdnosti, zanesljivosti in izključuje vsak dvom o svoji eksistenci in njeni realnosti. Zdaj torej doživljamo kot anticipirano prihodnost in tudi anticipirano vekotrajnost. Na ta način lažje preživimo. Kaj smo se iz tega naučili? Da hočemo živet sedaj in potem. Torej, tako naj bo! Kaj je pa z našim notranjih zaveznikom? Če srca ne vzgajamo in ga ne občutimo v svoji sreči, potem tudi ne živimo trenutka zdaj za trenutek vekotrajnosti. Naše življenje je ubogo in usmiljenja vredno. Srce mora ljubiti tudi sebe. Kaj je bilo s tistim tvojim kolegom narobe, ki se je hotel na vsak način preverjati in ga je doletela smrt? Jaz mislim, da je bil nezavedno avtodestruktiven do sebe. Pozavestno je isklal točno to, kar ga je doletelo. Človek ima v svoj generični značaj vgrajeno zavestno dejavnost, ki se kaže v človekovi potrebi, da izrazi svoje moči v svetu, ne pa v potrebi, da uporablja svet kot sredstvo za zadovoljitev svojih potreb. Ker je človek človek, čuti potrebo po človeku in svetu.in človek vloži neizmerno energijo, da izrazi svoje sposobnosti svetu. To potrebuje zaradi udejanjanja svojih bitnih moči. In kaj je bilo s tvojim kolegom narobe? Mislim, da je v tem potrjevanju samega sebe v tem odnosu, da se izrazi, pretiraval, ni bil v stanju, da bi spoznal svoje sposobnosti in zmožnosti ter nevarnosti svojega početja. To je bil človek, ki je imel potrebo po totaliteti človeškega izkazovanja življenja, vendar na nepravi način. To je v njem eksistiralo kot notranja nujna.Takšen primer je bil bratranec od mojega deda filozof in alpinist Dr. Klement Jug, ki se je ubil v severni steni Triglava. Zato sem se v to patološko obliko človeškega delovanja nekoliko bolj poglobila. Takšna strast, ki je lahko usodna za človeka, zadobi abstrakten, ločen značaj. Stopa nasproti človeku kot tuja moč. To nikakor ni več stvar zavesti, ni stvar mišljenja, temveč je to več od življenja. Tak individum je dosegel razvoj enih lastnosti na račun drugih in tako doseže enostranski pohabljen razvoj. To so odtujene strasti, ki zadovoljujejo same sebe, ne da bi zadovoljile vse človeško bitje in človek stoji nasproti njim kot tuja sila. Takšna strast, ki je posedica zadovoljitve samo enega instinkta, nastopa znotraj človeka, kot nadvlada, kot odtujitev za ostale plati življenja. Ljubezen je človeška aktivnost in ne pasivnost. Ljubezen uči človeka verjeti v svet zunaj njega samega. Če ljubiš, ne da bi vzgudil ljubezni do sebe to je, če tvoje ljubljenje ne proizvaja medsebojne ljubezni, če s svojim razodevanjem kot ljubeč človek iz sebe ne narediš ljubljenega bitja, tedaj je tvoja ljubezen nemogoča, je nesreča. Ko ljubezen do sebe ločuje človeka kot posebno bitje, da postane živ kip in da mu daje kot takemu samostojnost bivanja, ne more s to "kruto boginjo" ljubezni živeti. Ko si človek nekaj zaželi, n. pr. ljubezen, je to že zakonita potreba po tej stvari. Zakaj bi človek zatajeval samega sebe in se spreminjal v živ kip. Tega jaz ne razumem. Tvoj prispevek Stojči, me je pripeljal do določenega razmišljanja o večnosti, o nesreči tvojega kolege in o človeku - živem kipu, ki se kot žrtev te ideje razglaša za srečnega človeka. Notranji mir je vedno od tega sveta, tu, zdaj in v svetu, ki te uči verjeti izven tebe. Vekotrajnost pa je upanje.
Te lepo pozdravlja tvoja duhovna prijateljica
Tatjana
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 1. avgust 2004 @ 22:58 CEST
pravkar sem se vrnil s koncerta simfoničnega orkestra najboljših mladih glasbenikov iz Slovenije in zamejstva. Dirigent Igor Kuret, je znal izvabiti iz mladih ljudi čudovito ubranost in publika je orkestru hvaležno ploskala za njihov trud.
Vidiš, mi vsi poslušalci smo bili za tisto uro in pol kot kip
in se predajali čudovitim zvokom violin in celotnega orkestra. Nekateri so uživali z zaprtimi, drugi pa z odprtimi očmi.
Lepo je za kako uro se umiriti in napolniti svoje baterije,
in se zavesti, kako lepo je,
da imaš to telo, da lahko poslušaš, gledaš in uživaš v čudovitih stvareh.
Ta mir, ki pa ga lahko takrat ko se res umiriš kot kip, doživiš, pa je lahko tudi zate ta most med onim svetom in tem,
oziroma tem, kar ti od vsega še najbolj si.
Glede mojega prijatelja pa se strinjam s tabo,
je pa zanimivo, da po smrti ni obiskal svoje žene,
vsaj tako mi je zatrdila, ali pa jo mogoče je,
samo da ona tega takrat ni opazila.
Lepo je, da smo različni
in da vsak po svoje doživlja to življenje,
tako kot je njemu najbolj prav.
lp
---
stojči
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 2. avgust 2004 @ 07:07 CEST
me veseli, da si užival glasbeni koncert, ki te je duševno obogatil in napolnil tvojo dušo z novo energijo. Ta glasba ti je dala čutiti območje tvoje osebnosti, saj si glasbenik. Akordi zvenijo naprej, se spajajo z novo govorico stvari in dogodkov in te osrečujejo. "Živ kip" je simbolično izraženo človekovo strmljenje in čudenje, ki je hkrati živo telo in duša. Pogosto se v človeku oglasi in nanj vpliva tudi človekova izoliranost, hlad ljudi in žalost obrabljenih stvari. Moč razkrajajočega časa je velika nepremagljiva tesnoba. Jaz sem v svojem predhodnem komentarju želeela poudariti razsežnosti časa tu in onkraj. Odgovoriti na to kaj je mir tu na Zemlji in kaj je mir Onkraj. Vse kar ponuja zemlja pa je lahko čudovito lepo in veličastno, odvisno kako znamo to uživati. Lahko pa je tudi plesnivo, žalostno in odbijajoče, če se osredotočimo na negativnosti. Vse je odvisno od globlje intimne plasti človekovega bitja, ki si ustvarja podobe, ki osvetljujejo njegovo doživljanje. Duhovni svet ima lahko čudovito lepoto, ki nas z vso izrazitostjo in prepričljivostjo prevzame in napolni. Vsi ti občutki se nam potem izražajo na našem obrazu, izrazu in notranjem razpoloženju. Tisti mir, ki bo sledil potem pa je drugačen. Je zagledanost v negibnost prostora in časa. Tisti tvoj prijatelj se ni prikazal ženi, ker doživlja to negibnost.
Potovanja s tvojo poezijo ali zgodbo imajo svojo magičnost, s katero človek potuje vase in nato napiše, kar mu tisti trenutek velevajo čustva, misli in tudi zmote. Prispevek angažira in nato sledi napisano. Tu nastopamo vsak s svojo prepričljivostjo in izkušnjo, vedno z novo govorico stvari in dogodkov. Vedno znova se pred nami odpirajo nove razpoke in nova vprašanja, le našim čutom je dano, da najdemo v sebi globlje plasti našega bistva. Vsi naši skrivni glasovi se včasih javljajo sami zase. So kakor seme, iz katerega vklije nekaj novega. Vedno pa so neuničljiva ljubezen, ki jo doživljamo v strmljenju in čudenju ter občutenju kot "živ kip" ali kot "telo in duša", odvisno kateremu občutku daješ v danem trenutku prednost.
So trenutki tega časa, ko nas dvigajo navzgor v višine, da vidimo pod seboj čudoviti svet, ki ga povezujejo ulice, vidimo njegovo panoramo, obrežja rek in širjave morja ter prijetne ljudi. Morje vzvalovi v naših srcih kot vsemogočen element, kot neka izkušnja ljubezni do vsega, kar nam je dal Stvarnik.
Lep pozdrav
Tatjana
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 2. avgust 2004 @ 07:24 CEST
sem še enkrat prebrala moj in tvoj komentar. Moje mnenje, da je dobro, da se soočimo tudi z drugim razmišljanjem in ga pokomentiramo z argumenti. Odprla sem kar nekaj vprašanj, na katere nisi odgovoril.
Lep pozdrav
Tatjana
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 2. avgust 2004 @ 10:08 CEST
Ti sama si dala v svojem prejšnjem odgovoru čudovite odgovore na tvoja vprašanja.
Sam nisem tak intelektualec kot si ti
in priznam, nisem vseved
in priznam,
da včasih enostavno ne vem,
kaj naj na kakšno vprašanje odgovorim.
Edino kar vem,
je da tvoj in moj intelekt ,
ne more biti čustveno zadovoljen,
čustveno zadovoljeno je lahko
le tvoje in moje srce. :)
lp
---
stojči
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 2. avgust 2004 @ 17:55 CEST
odličen članek in odličen komentar,
glede teh dveh tragično preminulih oseb je situacija povsem jasna, ponovni popravni izpit za obe, da se bosta naučila biti z božansko zavestjo in ne z svojo ločeno strastjo smrti. Bi pa nadaljeval to odlično temo, ki ima v ozadju tudi odločilno spoznanje našega življenja. In tu mi je dala Tatjana izhodiščno točko, ko pravi:" Kaj pa je z našim notranjim zaveznikom?"
Ja, to je vprašanje, ki kot sveder zavrta v našo bit. Zakaj? Če ste čitali Tomažev evangelij , najdete tam Jezusove besede, v verzu 61:" Jezus je dejal: Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel." Zelo težko bi lahko kdor koli od nas krajše in bolj jedrnato izrazil človeško dramo, kot to povedo ravno te Jezusove besede. V nas ljudeh se odigrava drama, v kateri igrata glavno vlogo dve nasprotni si sili. Počivata torej skupaj na klopi, sta si popolnoma blizu drug drugega, toda eden bo umrl, drugi pa bo živel. Človekovo dramo povzročata preteklost prvega in večnost drugega. Umrljivi je naša osebnost( Miran, Stojči, Tatjana itd. ), ki jo sestavljajo sile zemlje. Večni je božansko bitje, seme resničnega " Človeka iz drugih dimenzij ", ki počiva v umrljivi osebnmosti. Glavna drama je soočenje med umrljivim in božanskim kraljestvom, večnostjo. Ko razrešimo glavno dramo, mine tudi zemeljska drama umrljivega dela nas ali umrljivega človeka.
In to je edina možna rešitev, ne gre drugače. Te drame nikakor ne moremo končati z nobeno metodo tega sveta. Kdor pozna svetovno zgodovino, pozna tudi zgodovino sebe kot zemeljskega bitja s štirikratno osebnostjo. Kdor pozna sebe, pozna bistvo tega snovnega sveta, kajti zemeljski človek in snovni svet sta vendarle eno. Vsak običajen smrtnik lahko reče:" Svet in jaz sva eno." To je torej enost nižje psihične narave. Toda Kristus pa pravi:" Oče in jaz sva eno." V tem izreku pa je bistvena in odločilna razlika. Kajti to je enost božanske narave.Kdor lahko kot dediščino Jezusa Kristusa resnično izgovori te besede, razreši glavno dramo svojega življenja! Preden pa je lahko tako daleč, še vedno veljajo Jezusove besede:" Dva počivata na isti klopi, eden bo umrl, drugi bo živel."
Toda kdo je tisti, ki bo živel? Če je resnično življenje večno in se ne konča, ne more biti ne-življenje. Resnično življenje je večno. Bivanje naše smrtne osebnosti in vsega tega kar sodi zraven, se vedno znova prekinja, je vedno ponavljajoče prenehanje in začetek v skorajda neskončnem valovanju. Življenje ne smemo istovetiti z življenjskimi oblikami. Življenje obstaja tudi, če ni oblike. Ker pa je življenje ustvarjalna sila, ima seveda oblike: božanske, nebeške, zemeljske oblike in bistvo.Kadar besedo življenje izgovorimo v svoji notranjosti zavestno, potem globoko v svojem srcu občutimo in doživimo, da je življenje neskončnost, večnost sama, Bog.
Življenje se našega srca dotika v naši duhovni biti na dnu duše. Središče neskončnosti je v našem srcu. Vendarle pa je božansko središče vsepovsod. Zaradi svojega ustvarjalnega značaja je zavest, čista božanska zavest. Sedeti skupaj na isti klopi, je vendarle zaupna situacija. Tako kreativna , božanska zavest počiva s zemeljskim-umrljivim človekom na isti klopi, je vedno ob njem, v njem,, bližje nam je kot naš dih. "Vedno sem s teboj", govori Bog človeku skozi celotno Sveto pismo. Nekaj sebe je božanska zavest položila v nas, da to v nas počiva. Kdo je tisti, ki bo umrl? To je zemeljski človek-osebnost, bitje, ki ga pomotoma označujemo človek.
To je umrljivi smrtnik in ne živi. Umrl bo, to je čisto zagotovo. Če te drame ne bomo razrešili, bomo umrli, če pa jo bomo razrešili, bomo prav tako umrli!? Ja tako je. Toda pazite, med tema dvema smrtimi je vedarla odločilna in velika razlika! Prva smrt je v nižji naravi, kot posledica te zemeljske vibracije, nižje vibracije, druga smrt pa je prehod (" skozi ozka vrata" ) v božansko naravo, v življenje večno. Prva smrt pomeni nadaljevanje drame, druga smrt je konec drame.In kot pravi Pavel v sv. pismu:" Nas pa se druga smrt ne bo dotaknila!"
Značilnost materialnega sveta, oziroma merljivega, je omejenost, ujetost. Človek- osebnost drugega obstoja ne vidi, on in materialni svet sta vendarle eno. Ker se zemeljski človek v to situacijo ujame, je tako ločen od božanskega. V Sv. pismu je to označeno z " grešiti", je torej ločenost. Tako povprečen človek živi v nevednosti in temi. Ne vidi božanskega spremljevalca, ki počiva ob njem na klopi. " Svetloba sveti v temi, toda tema jo ne dojame." Še ne. Naš božanski spremljevalec-tovariš-iz drugih dimenzij pa nas ne pusti pri miru. Neprestano nas umrljive kliče. Ko v nekem odločilnem trenutku, kriznem trenutku, spoznamo, da zemeljske drame ne moremo rešiti z zemeljskimi sredstvi, dobimo na naš klic pomoč in postanemo blagoslovljeni človek. Kajti v takem idealnem kriznem trenutku se nas klic življenja dotakne v našem srcu. Nenadoma postane vse drugače! Kajti to živo v nas je istočasno tudi univerzalno božansko. Za Boga ne obstoja znotraj in zunaj. Tako je le in samo za človeka, dokler ne živi v Kristusu in dokler seveda ne izreče:" Oče in jaz sva eno." Vedimo, da božansko uporablja univerzum kot svoje orodje, s pomočjo katerega se lahko razvije čudežno. In vidite kako smo danes priče, da tak razvoj, ki je začetek popolnoma novega, nove dobe, vodnarjeve dobe. Ta se sedaj v tem trenutku razvija in razodeva vsemu človeštvu na zemlji.
Kristusova moč in njegovo kraljestvo božjih poslancev je tu,da nas povezuje k temu, da stremimo po višjemu življenju. To pa je polje, v katerem je močnejši glas Tistega, ki nas kliče. Zato se v današnji situaciji lahko mnogi naučijo zaznavati in razumeti glas v svojem srcu, ki človeka vzpodbuja, da iščemo božansko kraljestvo in njegovo pravičnost. Potem bomo zagotovo prejeli vse, kar potrebujemo za dosego drugega življenja, to je nesmrtnega življenja. Zato:" Iščite najprej božje kraljestvo", ki je v nas samih v našem srcu.
To je potem popolnoma drugačna usmeritev naše duše. Resnično iskanje božjega kraljestva v tej novi smeri duše je eden izmed ključev k rešitvi glavnega misterija življenja. Ko živi ta duhovni prvobiten v nas, edino hrepenenje v nas samih, bo vse, kar potrebujemo podrejeno temu hrepenenju. Kajti, kdor podeduje božje kraljestvo, prejme vse. Božansko kraljestvo je absolutno kraljestvo, je neskončna ljubezen. In kdor se zaveda, da je božansko kraljestvo v njem, pa čeprav še nosi svojo zemeljsko osebnost, ne bo trpel pomanjkanja. Če postavimo božje kraljestvo nad vse je na pravi poti.
lep pozdrav vsem in vse dobro od vašega prijatelja Mirana
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 2. avgust 2004 @ 19:21 CEST
naj še jaz malo pokomentiram, dragi Stojči, tvoj članek in Tatjanin komentar.
Čas lahko ustavimo in zaživimo večnost v trenutku, ko se spustimo v meditacijo, ko smo sami s seboj nekje v vmesnem času. (tako jaz pravim). Ta trenutek se lahko raztegne kolikor daleč sami želimo in ko smo še bolj vešči meditativnega stanja, lahko delamo vsakodnevne stvari in smo kot v alfa stanju, v vmesnem času. Priklopljeni smo na Boga. Ta trenutek ali stanje ne pozna ne preteklosti, ne prihodnosti in je le tu in sedaj - je večnost.
Izkušnja, ki jo pozna tisti, ki meditira je ta, da spozna minljivost vsake stvari, tako našega bivanja na Zemlji, tako materialnih stvari, odnosov in tudi želja. Vse je minljivo, vse prehaja iz enega stanja v drugega, iz ene oblike v drugo.
Morda se ljudje prav zato izogibajo temu spoznanju, ker se bojijo, saj minljivost pomeni spremembo, te pa se večina ljudi boji. Bojijo se nepredvidljivosti, stvari, na katere sami ne morejo vplivati ipd. Zato bežijo v stanja samopomilovanja, ko se spominjajo na preteklost, ne zaupajo in jih je strah prihodnosti, v sedanjosti pa raje kar zbežijo in se zamotijo z obilico nepomembnih opravil, želja in tako bežijo pred trenutkom resnice, pred trenutkom večnosti.
Tatjana piše, da mora človek ljubiti tudi sebe. Seveda, najprej sebe, potem šele drugega. Če obvaruješ svojo dušo in svoje telo in jima želiš najboljše ter skrbiš, da se v harmoniji razvijata in rasteta, boš znal pravilno ljubiti tudi druge. Stojčijev prijatelj je bil ekstremist, ki ni poznal svojih zmožnosti in jih je šele iskal. Ni vedel do kod lahko gre in ni posluša človeka, njega, ki ga je od tega hotel odvrniti. Seveda strast je lahko uničevalna in nastopi, ko človek izgubi ravnostežje in harmonijo. Strast je pretirana želja po dokazovanju samega sebe, sebi ali drugim. Užitek, ki je telesni in skrajni, želja, da se napolni duša z nečem, da bo srečna. Ko nastopi na nekem področju strast, se drugje pokaže primanjkljaj. Razvijati se je potrebno v večih smereh, če ne, lahko nastopi strast samo nekje.
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Prispeval/a: stojči dne sreda, 4. avgust 2004 @ 10:28 CEST
hvala za vaše komentarje,
s katerimi ste poplemenitili moj članek.
lp
---
stojči