Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
in da se lahko s tem svojim nesmrtnim,
povežeš dokler si še tu in še živ,
in tudi veš,
da je tisto neumrljivo tvoj notranji mir,
tisti tvoj mir, ki ni od tega sveta,
ki se ga le tako doseči da,
da se popolnoma notranje in zunanje umiriš,
zapreš oči in se odklopiš od zunanjosti,
odklopiš od vseh svojih življenjskih skrbi
in se popolnoma v sebi sprostiš in prepustiš
nežnemu pretakajočemu se dihu, ki te živi,
skratka da postaneš kot en sam živ kip.
Človek se je v svoji zgodovini,
hudo »zredil« v svojo glavo
in hudo shujšal v svoje srce,
tako zelo, da je izgubil kompas srca,
da je izgubil notranjega zaveznika,
povezovalca srca in razuma,
uničevalca vseh iluzij, ohranjevalca miru
in stvarnika vseh svojih najboljših idej.
Vsak »kvazi mojster«, ki prezira srce,
in ti pri svojem učenju pokloni
le neko »kvazi« sveto ime,
je zame le navaden šarlatan,
nevreden mojstrskega naziva
in takih v tem svetu kar nekaj je.
Zapomni si, da je tvoje srce
bistvo vseh tvojih bistev
v katerem se skriva poslanstvo
vseh tvojih poslanstev.
Imel sem prijatelja, glasbenika s katerim sva skupaj igrala v ansamblu.
Čeprav je bil fant visok skoraj dva metra in težak preko sto kil,
se je odločil, da bo postal amaterski padalec.
Svetoval sem mu, naj opusti to idejo in da se mi zdi,
da je pretežak in preokoren za tak težak šport.
Ni se pustil prepričati in je začel letati.
Ko sva se naslednjič srečala, je imel roko v gipsu
in sem ga vprašal, kaj se mu je pripetilo.
Povedal mi je, da je pri pristajanju s padalom
padel na neko streho si polomil roko in nekaj reber.
Rekel sem mu:
» Vidiš, to je zate sporočilo, da ta šport ni primeren zate in je bolje da takoj končaš z njim«
»Ne« je dejal, krivo je bilo samo padalo, ki je bilo zastarelo
in ni ustrezalo njegovim kilam in da si bo zdaj nabavil novega iz Nemčije
za šest tisoč mark, bolj ustreznega s katerim bo lahko dosti lažje lahko jadral po zraku.
Naslednja stvar, ki sem jo izvedel kmalu za tem na radijskih novicah, je bila ta, da se mu je ob njegovem jadranju padalo zaprlo deset metrov nad tlemi in je treščil na tla in umrl.
Žal mi je bilo dobrega prijatelja, ki ni upošteval mojega nasveta, saj je bil še tako mlad, elektroinženir po poklicu z dobro službo in je za sabo pustil mlado družino, ženo in hčer.
Priznam, bil sem jezen nanj, zato nisem šel na njegov pogreb, pa tudi nikogar od njegovih sorodnikov nisem osebno poznal, obiskal pa me je on.
Ne vem kako me je našel, saj sem medtem,
ko sva se zadnjič videla, ko je bil še živ,
spremenil naslov in se preselil v drug kraj.
Ko sem bil še v napol budnem stanju se je nenadoma pojavil pred mano in mi rekel, da mi je prišel povedat, da se s smrtjo to življenje ne konča.
»Kot da tega ne bi vedel« sem mu rekel in ga nagnal naj gre stran,
še vedno sem bil namreč jezen nanj.
In je odšel.
Vseeno sem mu hvaležen, da me je obiskal, ne zaradi njegovega sporočila, temveč zato, ker sem ob tem spoznal:
Kako dragoceno je delati na sebi,
Kako dragoceno je skozi srce plemenititi svojo energijo,
Kako dragoceno je prepoznavati in dvigovati svojo srčno energijo,
Kako dragoceno je znebiti se vseh mogočih iluzij in bremen, ki te vežejo in pritiskajo dol,
Kako dragoceno je znebiti se vseh omejitev, kaj da si in kaj nisi.
Moj pokojni prijatelj je v moje stanovanje prikorakal s težkimi koraki.
Če bi v tostranskem življenju več delal na sebi, kot je,
če bi posvečal več pozornosti svoji življenjski sili in svojemu srcu, kot jo je,
bi v onostranstvu morda res lahko celo letel, kdo ve.
Ti in jaz in vsak človek ima svoje tostransko poslanstvo
spoznati skrivnosti življenjske sile in srca,
notranjega miru, občutene resnice in ljubezni brezmejnega.
Razmisli, kaj boš počel,
ko boš enkrat v onostranstvu tam
in zakaj tega ne počneš že zdaj.
Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
Ne vem kako me je našel, saj sem medtem, 
