Nasmeh zmaguje
nad onemoglostjo duše,
ki se je v zavetju počitka
oddahnila s svojo goloto.

Lestence ujetega počutja
v past umika neodločenosti
je prižgalo sramežljivost
sevanja v vitražah
skoz časovne prostornine
neprehojenih prostranstev,
priprtih z vekami raztelešenih
rosnih vodnjakov.

Iskrenju beline v priklon
in parpurno zelenemu nihanju
se udajajo ustnice
nad našobljenostijo
vegaste notrine
za predujem odrešitve.



Vezaj ščemi nad vrstičjem
povezav pretrgane besede
z neslišnostjo pogleda
v razperilnih kleščah
ustnic Mone Lize.
Obračunavajo se
pogledi z nasmehom
za ohranjanje svobode
in lepotne odmaknjenosti.

Skrivnostni nasmeh
ni podlegel
ukrivljenim zarezam poljubov
na rob Lizinega oblačila.

Vročica njenih lic
apelira na inteligenco!

Črnoljici, grčici v medokvirju
sta odmežikali
fluorescentno zadrego
resignacije.

Senzacija obraza
v pretrganem odnosu
kljubuje
mitologiji vsakdanjosti.

Rdeča konjenica vihra
z vetrom čutnosti
in z velikimi skoki podira
ograje zavrtih volkov.

Prešuštujoči veter
je razviharil prapore
in krinoline
na površinah ognjavode.

Duša se podaja
iz svetovnega bojišča
priučene simbolike
iz kaosa v kozmost lepote,
iz zmede na tir,
iz telesodelstva v um,
iz odsotnosti
v polnost nasmeha,
v odrešilni zaveslaj
prisanjanosti.

Nasmeh,
oh, to večno orožje!

...o0o...