NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Človeški duh!   
    ponedeljek, 28. junij 2004 @ 06:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Duhovna rast

    Miran Zupančič, duhovni učitelj,
    jasnovidec in zdravilec

    Ta članek objavljam na pobudo Tatjane Malec in je namenjen vsem, ki si nadnaravno razlagajo z zakoni te narave. Zaželeno je, da so stari 40 in ne več kot 150 let.


    KAJ JE ČUDEŽ?

    Čudež je vse tisto, kar se zgodi, čeprav se po vseh naravnih zakonih ne bi moglo zgoditi!

    Vse, kar se dogaja v prostoru treh dimenzij - časa in naših petih čutil, spada v naš vidni snovni svet, kjer delujejo zakoni narave. Toda to je le en svet, a kje je drugi? Tu nad nami in okoli nas, vendar ga naše fizične oči ne vidijo. Za kaj takega je potrebno prebuditi še preostali dve čutili: epifizo in hipofizo - obe žlezi z notranjim izločanjem. Tisto, kar je izven naših petih čutil; vida, vonja, okusa, otipa in sluha, ni v tej naravi. Zato lahko govorimo o nadnaravnem - nepoznanem.

    S temi mejnimi znanostmi se ukvarja parapsihologija. Fenomeni kot telekineza, jasnovidnost, telepatija, prekognicija, "čudežne" ozdravitve", itd se razen jasnovidnosti in telepatije ne dajo pojasniti s pomočjo fizike, ker ne spadajo v področje treh dimenzij in časa. Že hoja z bosimi nogami po žerjavici je fenomen, ki se ga s fiziko ne da pojasniti. Neznani fenomeni in sile pa niso omejeni samo na duševno področje človeka, samo na prenos vtisov, misli, občutkov ali vizij, časovno in prostorsko oddaljenih dogajanj. Poleg njih so tu tudi moči ki lahko na telesne funkcije delujejo na način, ki je povsem nasproten možnostim, ki jih ljudje poznamo.

    Sveta pisma so pravi rudnik poročil o dogodkih, kateri se ne dajo pojasniti z nam znanimi naravnimi zakoni. Ohranjeni so nam zapisi o neverjetnih doživetjih krščanskih mistikov, svetnikov in duhovnikov, celo takih iz krogov neverujočih. Mnogi kritiki vse do današnjih dni pripisujejo taka doživetja že zdavnaj zastarelemu srednjemu veku, v katerem je prevladovalo neznanje, praznoverje. Toda ti fenomeni se neprekinjeno pojavljajo vse do današnjega dne, kar vse skupaj meče v čisto drugo luč. Že sama poročila in pričanja klinično mrtvih ljudi, ki so to doživetje opisali v svojih pričanjih in nekateri tudi v knjigah, so dovolj zgovoren dokaz o drugih dimenzijah bivanja. Toda skeptikov tudi to ni prepričalo.


    Nihče ne more pojasniti, kako je lahko nenadoma izginil zakon težnosti v opisanem primeru, v katerem je pred očmi Jezusovih učencev Jezus hodil po vodi. Janezov evangelij 6, 17 do 20: "Potem so šli učenci na obalo in stopili na ladjo s katero so šli po jezeru proti Kapernamu. Že se je zmračilo, a Jezus ni prišel k njim in v enem trenutku se je voda dvignila pod naletom velikega vetra. Ko so tako veslali, so naenkrat zagledali Jezusa kako hodi po vodi jezera in prihaja k njim. Zelo so se prestrašili tega kar so videli, toda on jim spregovori: "Jaz sem to, ne bojte se".

    Nič manj osupljiv je dogodek o katerem se govori na mnogih mestih Stare in Nove zaveze Sv. pisma. Pri tem gre za prenos telesa na velike oddaljenosti. Ko je apostol Filip končal pridigo v Samariji in krščenje, se je zgodilo nekaj nedojemljivega: "Ko so prišli iz vode," poročajo apostolske zgodbe 8,39 in 40, "je prenesel duh Gospodov Filipa od tu in nihče ga ni več videl. Veselo je šel po svojih poteh, Filipa najdejo v Asdodu, kjer je hodil naokoli in govoril o evangeliju vse dokler ni prišel do.." Zračna linija od enega mesta do drugega je bila 80 km. "Pojdi k ujetnikom tvojega naroda in pripoveduj jim," ukaže nek glas preroku Ezekielu (3,11 do 15), nakar je prerok doživel sledeče: "Tedaj me je vzdignil veter in odnesel daleč. Hitel sem tako, besen, toda roka Gospoda me je celotno pot držala. Prišel sem do ujetnikov, ki so stanovali pored vode Chebar, proti Tel-Abibu, sedel sem k njim pa sem tako sedem dni med njimi ostal ves žalosten." Apostoli so tudi vsi obujali mrtve, kajti to moč so dobili od Kristusa. Ti prenosi so resnični.


    O tem, da so takšni prenosi mogoči, se govori v knjigi kraljev. Tako se Obadja, dvorjan kralja Ahaba od Izraela boji, da bi prerok Elija, kateri ga je z neko nalogo hotel poslati k njegovemu gospodarju, lahko bil prenesen na neko drugo mesto: "In ti govoriš sedaj: pojdi tja in reci svojemu gospodarju, poglej Elija je tukaj!" poroča Obadja v 1. Knjigi kraljev 18,11 in 12 ter nadaljuje: "Če bi sedaj odšel od tebe, odnesel bi te duh Gospodov, ne vem kam, in ko bi nato prišel in rekel Ahabu, a on te ne bi našel, Ahab bi me zadavi." Tudi iz srednjega veka je ohranjeno nekaj poročil o absurdni izgubi težnosti. Zanimivo je, da so s to sposobnostjo upravljali znameniti svetniki in tudi krščanski mistiki. Veliko je bilo govora o levitaciji svetega Frančiška Asiškega. V posebnem stanju najgloblje religiozne zamaknjenosti in ekstaze se je sveti Frančišek dvignil, na hribu imenovanem Alverno, v zrak. Nekaj podobnega se je zgodilo z Anno Katharino Emmerich v neki cerkvi in s sveto Agnezo v samostanskem vrtu.

    Znameniti dominikanec Giordano Bruno, katerega so leta 1600 sežgali na grmadi kot heretika, je napisal o svetem Tomažem Akvinskim, najuglednejšem krščanskem učitelju sledeče: "Ko se ta človek osredotoči z močjo svojega duha in s pobožnostjo..." Popolnoma nerazumljivo zveni tudi, kar so videli ugledni ljudje tistega časa in pričali, o levitaciji svetega Jožefa Marije Jezusa (1603-1663).

    Najprej pa se je izvedelo o čudežnih delih, ki jih je naredil v svoji župniji na jugu Italije - Copertina Jožef iz Copertina. Po končanem pregledu stroge inkvizicijske skupine v Neaplju je bil osvobojen obtožbe, ki mu je očitala "prevarantske mahinacije". Jožef se je nekajkrat dvignil v zrak kot da sploh nima lastne teže. Enkrat se je to zgodilo celo v Rimu, in to pred očmi papeža Urbana VII ki je ta fenomen tudi potrdil. Žena kontraadmirala od Kastilije se je zgrudila in padla v nezavest od strahu, ko je zagledala Jožefa, kako lebdi nad njeno glavo. Prav tako so mnogi videli leta 1650, ko so prišli v Assisi, kako Jožef iz Copertina mašuje in da se pri tem z nogami ne dotika tal. Sposobnost zdravljenja s samo dotikom in brez kakršnih medicinskih sredstev je bila prisotna pri vseh narodih, v mnogih posameznikih, ki so imeli to posebno moč.


    Potem so tukaj stigme, ki jih je kot prvi nosilec teh znakov Kristusovega trpljenja dobil Frančišek Asiški. Dve leti pred njegovo telesno smrtjo leta 1224, je na hribu Alverno doživel nekaj mističnega. Na njegovem telesu so se zgodile nenavadne spremembe: na dlaneh in na nogah, torej na mestih, kjer so bili zabiti žeblji na križanju Jezusa, so se pojavile stigme. O tem, kako stigme izgledajo, je dovolj verodostojnih zapisov. Med najvažnejše zapise spadajo zapisi avtobiografa meniha Tomaža iz Celana, kateri je stigme videl na svoje oči: "Njegove roke in noge so bile po sredini kot da so prebodene z žeblji," je zapisano v Tomaževemu poročilu, "glave žebljev so bile izbočene na dlaneh rok in na zgornji strani nog, a špice na nasprotni strani. Ti znaki so bili na dlaneh okrogli na hrbtiščo roke pa podolgovati". Sveti Bonaventure kasnejši predstojnik frančiškanskega redu je izprašal še živeče učence svetega Frančiška, in pravi: "Žeblji črne barve, kot da so železni..." Iz tega je povsem jasno, da ni šlo za miselne žeblje, temveč v podobnih oblikah kot od kože in mesa.

    Pri razglasitvi nekoga za svetnika katoliške cerkve imajo veliko vlogo tudi čudežne ozdravitve. Po pravilih iz 18. stoletja je potrebno za priznanje čudežne ozdravitve izpolniti sedem kriterijev. Med telesne fenomene se štejejo stigme - stigmatizacija. Na nepojasnjen način se pri moških in ženskah pojavijo točno na mestih, na katerih je bil preboden Jezus, ko so ga pribijali na križ. Te rane močno bolijo (preberite si avtobiografijo patra Pija) in resnično krvavijo. Takšni primeri so vedno povzročali veliko senzacijo in globoke emocije, a razen nekaj izjem so ti fenomeni dogajajo izključno vernikom katoliške cerkve. Pri protestantih takšnih pojavov ne zasledimo, tudi niso verodostojno zapisane niti v pravoslavni cerkvi, niti v Islamu.

    No, še in še bi lahko naštevali teh fenomenov, vendar naj bo to dovolj. Kaj lahko o njih pojasni današnja medicina in znanost? Zelo malo ali skoraj nič, saj to ni njihovo področje, temveč gre za področje duha. Znanost operira z zakoni te narave in prav tako tudi medicina. Psihiatrija gre najdlje v področje duha, a vseeno ne dovolj za znanstveno razlago takih nadnaravnih dogajanj.


    Sokrata so v njegovem življenju globoko pretresli skrivni fenomeni. Znamenite so njegove besede "Spoznaj sam sebe," do katerih je prišel z opazovanjem svojega "Jaza" in raziskovanjem le-tega. V Atenah je bil javno obsojen na smrt. V svojem obrambnem govoru je priznal, da je že v otroštvu v njem nekaj govorilo, to nekaj pa je imenoval 'daimon' ki se ga mora razumeti kot nekaj nadnaravnega. "Oglaša se nek glas," je priznal, "ki me, ko se pojavi, vedno opozarja pred nečem kar nameravam storiti. Toda ta glas me nikoli ne sili v karkoli." To je pri njem nedvomno povzročalo jasnovidnost duhovne narave. Platon je trdil sledeče: "Preroki so ljudje, ki prevajajo božansko voljo na ljudi".

    Genialni Platonov učenec Aristotel je prišel do povsem drugačnega stalšča. V začetku je hodil po poteh svojega velikega učitelja, kasneje pa je žal pričel racionalno razlagati te izjemne fenomene. V svoji razpravi "De isomnis" razlaga, da vizija v spanju izhaja iz telesnih ali duševnih vtisov!?. Nikjer niti besede o duhovih pokojnikov, o demonih, padlih hudobcev ali drugih nezemljskih neorganskih bitij. Tu, na tej točki je padel Aristotel v veliko past, ki se ji reče ignoranca "kar ne vidiš, zate ne obstoja" in tako zapeljal nepregledno število duš v temo neznanja, ki je še do današnjih dni prisotna v glavah vse preveč racionalnih hladnih intelektov. Aristotel je tako ostal na točki teoretika. To so bili časi, ko ljudje še niso upali iti naprej v raziskavah, kajti niso še bili dovolj zreli.


    Papež Gregor Veliki je bil popolnoma prepričan da so čudežne ozdravitve resnične. Pred dvomljivci, ki niso hoteli verjeti v življenje po smrti je branil svoje védenje s svojo knjigo "Dialogi", kjer navaja številne osupljive ozdravitve, ki so se zgodile na grobovih svetnikov. Prav to dokazuje, kot je trdil tudi on, da svetniki delujejo še potem, ko zapustijo svoje fizično telo tu na zemlji. Sam vem to iz lastnih izkušenj in stikov! In od kod prihajajo vsa današnja kanalizirana sporočila, če ne od ljudi, ki so bili že tukaj na zemlji? Sam Gregor Veliki je bil dovolj buden za te pojave, zato je še posebej navajal en primer za katerega je menil, da je dovolj pomemben (sam pa dodajam: še kako pomemben).

    To je zgodba neke pobožne služkinje, ki je na nesrečo nekega dne pojedla hudiča! Ali kdo to verjame? Jaz ne; ker VEM, da se to dogaja tudi v premnogih primerih prav sedaj v tem času. Nič hudega sluteča je ta uboga ženska pri dnevnem opravilu na vrtu samostana pojedla nekaj listov solate. Še preden je pojedla zadnji list solate pa je vsa razburjena občutila, da se je v njo naselil hudič. Po ukazu glavne prednice samostana je prišel v samostan egzorcist, izganjalec hudiča. Odločil se je izgnati nečistega duha, da izgine in da zapusti ubogo služkinjo. Vsiljivi gost pa mu je medtem aktom izgona dejal, da mu je dogodka do neke mere žal, ker da je on (hudi duh) povsem mirno sedel na solati, dokler je služkinja ni nesla v usta in pogoltnila. Toda nikakršno diskutiranje hudiču ni pomagalo, saj so ga po dolgotrajnem izganjanju končno le izgnali. Vem, da večina ljudi meni, da je to le anekdota, pa vendar je ostal do današnjih dni v cerkveno verovanje globoko vkoreninjen strah pred nevarnostjo, da se v človeka naseli hudič. Sam se s tem popolnoma strinjam, saj imam zadnje čase vedno več takih primerov, ko ljudi napadejo te zle sile. In to se dogaja urejenim izobraženim ateistom kot tudi teistom. Za tem kar trdim, stojim.


    ALI OBSTOJA VESOLJNA ZAVEST?

    G. N. M. Tyrrell je v svojem delu "Človekova osebnost" zapisal: "Zelo pomembno dejstvo, ki ga ljudje spregledajo: vsebina človeškega duha, ki se odlikuje z izvrnostjo in veliko genialnostjo, ne prihaja iz polja normalne dnevne zavesti. Te sposobnosti prihajajo iz polja , ki se nahaja izven te zavesti in trkajo na vrata zavesti da se ji odprejo." Te "erupcije podzavesti v fizične možgane", kakor je trdila raziskovalka in teozofinja Anni Besant, "imajo pomen nečesa nepričakovanega, nenadejanega, polne - osvobojene dvoma, zaukazane avtoritete, čeprav na prvi pogled nimajo zato nikakršnega razloga. Z ničemur niso v povezavi in v najboljem primeru soobstojajo v zvezi z mislimi naše vsakdanje budne zavesti in se nam same vrivajo v naše misli."

    To trditev so potrdili številni veliki pisatelji in pisateljice, pesniki, pesnice, nekoč kot danes. Ohranjen je znameniti izrek Filona iz Aleksandrije, ki je živel v začetku naše ere v Egiptu: "Včasih, ko grem popolnoma prazen na delo, nenadoma in nepričakovano občutim, da sem polnoma poln: inspiracija se izliva kot neviden dež skozi mene in od zgoraj vstopa v mene." Schiller, se je čudil "odkod so mu nenadoma prišle misli". Ujele bi ga, ne glede na to kar je trenutno počel ali mislil. "Vsa svoja dela sem napisal kot da me nosi luna", je povedal Goethe. "Pesmi so rodile mene in ne jaz njih." "Ena dobrohotna sila me usmerja na vse," je opazil Dickens. "Spoznal sem," je nekoč dejal Sokrat, "da pesniki niso ustvarili dela na račun svoje modrosti, temveč zaradi neke posebne naravne sile in inspiracije, kot to počnejo vidci in preroki, ki včasih povejo mnogo lepih besed, toda ne razumejo tega kar govorijo". Od kod prihaja ideja, da so vse najvišje mojstrovine duha ustvarjene izven lastnega našega duha? Kaj obstoja izven naše zavesti, da jih je lahko ustvarilo? In ne samo to - da te ideje pogosto vdrejo z vso silo in imajo včasih v sebi tudi nekaj tujega, nekaj drugačnega od nam poznanega zemeljskega. Včasih jih spremljajo nenavadni občutki sreče.


    Tudi C. G. Jung, ko govori o "Arhetipih" naše zavesti, prvobitnih slikah, ne pove od kod te slike prihajajo. Tu se je zaustavil. Številni izumi in odkritja so zagledali na ta način svetlobo dneva, nenadoma in nepričakovano, kot "inspiracija od zgoraj", katere se ne da razložiti. Med temi primeri je zelo znamenit primer Newtonovega doživetja. Njega je, ko je zagledal jabolko kako pada iz drevesa, v hipu obšlo spoznanje, katerega je kasneje obznanil kot zakon teže. In še in še bi lahko naštevali. Sri Aurobindo, veliki modrec in svetnik iz Indije, ki je umrl leta 1950, je izgovoril res preroške besede, ki še kako veljajo za nas v tem trenutku, v katerem smo: "Človeška eksistenca še ni dokončana (sam bi dejal, da Bog še ni dokončal svojega dela). Današnji razvoj človeštva še ni njegova zadnja faza. Človek je narejen kot shema tistega kar bo nekoč postal." Aurobindo meni da je današnji prebivalec Zemlje še nedokončan, nepopolen, predhodnik tistega, ki pride. In trdi: "Potrebno je odpreti pot, ki je še blokirana!" Se popolnoma strinjam. Razmišlja o visoki eksistenci na Zemlji in verjame, da bo do nje prišlo. Nedvnomno, saj to že intenzivno poteka.

    Podobne misli zasledimo tudi pri paleontologu in filozofu Pierru Teilhardu de Chardinu v njegovem znamenitem delu "Ciklus človeškega razvoja". Njegovo evolucionistično optimistično videnje v prihodnosti predvideva harmonizacijo celotnega človeštva v "točki omega", v duhovnem središču. Toda, tudi on poudarja kot mnogi drugi, da ni dovolj, da človek ima to moč, da se dvigne nad sedanjim stanjem zavesti. Človek si to mora tudi želeti. Samo tako bo prišel v vse višja področja zavesti in samo tako bo prišel do novih lastnosti želenega.


    Živimo v času, ko sodobni človek stalno išče izkušnje, ki presegajo vsakdanje. Mnogi take izkušnje tudi imamo. Zaradi tega je nastala cela paleta pojmov: vesoljna zavest, ekstaza, posvečenje, iniciacija, razsvetlitev, božanska izkušnja, izkušnja večnosti, duhovno prebujenje.

    Ko enkrat v življenju pridemo na točko, od koder ne moremo več naprej po nam znanih poteh, pride v naše življenje stiska duše. Lahko je to bolezen, izguba sredstev, službe, nesreča, ločitev, smrt ljubljene nam drage osebe ali bremena starosti. Takrat lahko pride do čudovitega preobrata - spremembe, ki je vedno izjemno pretresljiva izkušnja. Naše obdobje pred to življenjsko prelomnico je bilo verjetno zelo zmedeno. Kot vedno nam življenje na zunaj poteka razmeroma normalno, v notranjosti pa so se že zgrinjali temni oblaki. Postajalo je vedno temneje, tako temno, da je postajalo naše življenje v bivanju vedno bolj boleča izkušnja: "Vsega imam že…, Življenje je težko, Ne vidim več smisla, itd." V takšni situaciji je zelo težko živeti, to dobro vem iz lastne izkušnje. Običajno sploh ne vemo kje iskati izhod iz tega mučenja, ki lahko traja precej dolgo. Upiranje in zavračanje ne pomagata več! Tema v naši duši, ki prevladuje, se na noben način ne pusti več pregnati.

    Potem pa se zgodi odrešilni čudež. Nenadoma tema izgine, ostane le svetloba, veselje in toplota. Zadostoval je le trenutek svetlobe, da nas je potegnil ven iz osamljenosti in izolacije sebe samega. Takšno stanje svobode in veselja traja morda štirinajst dni, potem pa naš vsakdan zahteva svojo hrano in tema se vrne. Se jo naj sedaj rešimo z pomočjo droge, alkohola, hobijev, kariere, te ali one zemeljske kompenzijske aktivnosti?

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040623120216695

    No trackback comments for this entry.
    Človeški duh! | 6 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Človeški duh!

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 28. junij 2004 @ 11:20 CEST
    Dragi Miran,

    zelo si se potrudil in napisal zanimiv prispevek, opremljen s številnimi bibličnimi in podobnimi dogodki, ki izvirajo iz izročil krščanske religije, ki je zbirala in prenašala ta pričevanja iz roda v rod. Verjetno je ta tvoj prispevek uvod tistemu razmišljanju, kar boš še napisal o vernosti in nevernosti sodobnega človeka, ki se je rodil in vzgajal v dobi ateizma, dobi ko verstvo ni bilo zaželeno predvsem iz političnih razlogov. Kakšen je danes ta človek, ki živi bolj v količinski razsežnosti svojih potreb in užitkov, v kakšnem stanju je in kakšne možnosti ima za svoj duhovni razvoj in svojo duhovno širino? Kdo je danes tisti, ki sodobnega človeka vzaja v duhovno bitje? Kaj je lahko nadomestilo religiji? Pri svoji pobudi sem imela v mislih predvsem to. Tvoj prispevek me je zlasti v drugem delu zelo navdušil, saj govoriš natančno o tistih stvareh, ki sem jih sama izkusila. Podpiram te v tem in si bom v tem komentarju prizadevala pojasniti te stvari, o katerih pišeš, predvsem iz logičnega vidka fenomenov, o katerih pišeš.

    V zgodovini človeštva so ljudje preživljali najrazličneja obdobja teme, nenavadnih prekonaravnih sil in lastnih trpljenj, strasti, bojev, odrešitev in žrtvovanj. Tako je nastalo skoraj nepregledno število zgodb, ki ustvarjajo občutje, nato napetost, ko se zgodba stopnjuje v dogodke, ki presegajo naš razum in se nazadnje se zgodba konča s presenetljivo resnico, v katero smo ljudje pripravljeni verjeti. Vse te zgodbe potisnejo v ozadje skrbi za vsakdanji kruh in uveljavljanje v boju za življenje. Važno postane življenje junakov, svetnikov, modrecev ali tudi navadnih ljudi, ki so doživeli izvenzemeljsko izkušnjo, saj vsi ti dogodki pomagajo verjeti v nadnaravne moči, ki prihajajo od zunaj in prinašajo morda tudi drugim odrešitev. Danes beležimo najrazličnejše božje poti in čudežne ozdravitve (Lurd in podobno). Moč Boga se dokaže z zgodbo. V ljudeh se izraža hrepenenje po lepem in srečnem doživetju z dobrim koncem, ki prihaja od zunaj, hrepenenju po čudežu ozdravitve, hrepenenju po tistemu, ki prihaja od onkraj in je lepše in bolj pristno, kot to kar doživljamo tukaj. Čudeži izhajajo iz človekve želje in iz snovi, ki izpovedujejo religiozna čustva in pričakovanja. Te zgodbe so zahtevale posebno slovesen in umirjen verujoč slog pripovedovanja, če ne naravnost božansko pobožni. Prenapolnjene so z navdihom mistike in zanosa. Človek povzdigne v njih doživljanje prekonaravnega do roba domišljije, vse postane hvalnica Bogu in daritveni dar od zgoraj človeku. Njeno bistvo je, da nima takšna zgodba niti več niti manj znakov resnice kot zahtevata vera ali dvom. Na delfskem preročišču so bila napisana gesla sedmih modrecev: "Spoznaj samega sebe" (Gnothi seauton!). In tako delujemo ljudje vse od davnih časov do danes.

    Miran, pišeš da je Kristus premagal zakon težnosti in hodil po morju. Morda se pa to da razložiti s pomočjo naravnih zakonov. V mladem vesolju je bila le ena sila, sila gravitacije, ki deluje v svetu velikih razdalj ter elektromagnetna sila, ki je ključna sila kemijskih in bioloških razdalij, kakor tudi močna in šibka sila, ki usmerja delovanje v atomskem jedru, so nekoč niso razlikovale med seboj, delovale so vse te sile, kot enotna sila. Kot analogijo poenotenja sil si lahko predstavljamo primer ledu, tekoče vode in vodne pare. Vse tri omenjene snovi so na videz in po obnašanju zelo različne faze ene in iste substance, ki jo kemijsko opišemo kot H2O. Vsaka doba, ki nosi velike vesoljne spremembe v sebi, nosi tudi spremembe človeškega duha. Ob nastanku sveta se je gravitacija ločila od enotne "super sile" tako, da so danes vse tri zgoraj naštete osnovne sile združene v GUT silo. Če gravitacija zamrzne znotraj skupne sile oziroma se loči od enotne sile, vesolje vstopi v dobo velike teorije poenotenja ali krajše v dobo GUT. Dogajanja današnjega trenutka usmerjata gravitacija in sila GUT. Oddmrznitev močne sile v mladem vesolju je sprostila ogromno količino energije. Ta energija naj bi povzročila, da se je vesolje nanadoma napihnilo v procesu, ki mu pravimo kozmična inflacija. V bežnem trenutku, ki ni bil daljši od 10 -33 sekunde, naj bi se deli vesolja iz velikosti atoma napihnili do velikosti sončnega sistema. Na tem mestu ne bi opisovala vse teorije o nastanku vesolja, vendar v Kistusovem času je možno, da se je svet drugače obnašal, kot se danes obnaša in ni mogoče pojasniti zakaj je Kristus izgubil težnost, če bi danes živel in to doživel bi bilo mogoče to pojasniti in opreti tudi na bolj trdne eksperimentalne temelje.

    Ko opazujemo vesolje oziroma sevanje njegovega ozadja, gledamo pravzaprav v čas, ko je bilo vesolje staro le 300.000 let. Na ta način vidimo svetlobo iz najbolj oodaljenih delov opazljivega vesolja le 300.000 svetlobnih let od našega kozmičnega horizonta.. To sevanje lahko zaznamo tudi z navadno televizijsko anteno, niti ne potrebujemo teleskopa, ker to sevanje enostavno vidimo. Če je TV sprejemnik priklopljen na kabelski ali satelitski vir in ni nobenega TV programa, bomo na ekranu opazili statično "sneženje", ki je posledica fotonov sevanja kozmičnega ozadja. Torej lahko spremljamo na TV prenos dogajanja v vesolju tristo tisoč svetlobnih let po velikem poku. Marsikaj lahko pojasnimo kako se sevanje spreminja v materijo in materija nazaj v sevanje. Skrivnost pa je v tem kako vse to na nas deluje, s čigavo močjo se v nas sprožajo nazavedne reakcije in človekovo delovanje. Podrobne analize meritev so dokazale, da sevanje kozmičnega ozadja le ni tako enakomerno, zato ne vemo kaj se je dogajalo v dobi ko je živel Kristus. Zaradi stabilnih atomov je vesolje postalo prozorno za svetlobo, fotoni so se sprosti in sevajo v nas iz kozmičnega ozadja. Kaj sevajo, kaj nam govorijo, kako to doživljamo, kaj v nas sprožajo, so morda v njih sporočila iz drugih civilizacij, je morda še kje naš zrcalni svet? Koliko je teh vprašanj na katere si ne znamo odgovoriti. Mi smo telesa z zavestjo. Znano je, da vsako telo spremeni lastnosti prostora - časa v svoji okolici. Pravimo, da vsako telo prostor - čas ukrivi. Ko v prostor čas, ki ga je deformiralo prvo telo, zaide drugo telo, se ne bo več gibalo naravnost, ampak bo skušalo najti najkrajšo pot skoz deformiran ukrivljeno prostor - čas. Ali tudi mi delujemo tako, ali bomo z našo dušo nekoč zašli v drug prostor - čas? Dokaz za to je Sonce, ki s svojo gravitacijo privlači Zemljo in ukrivi prostor čas v svoji okolivci, zato se Zemlja ne more več gibati naravnost, ampak se giba po elipsi okrog Sonca. Skrajni primer ukrivljenega prostora - časa so črne luknje. Te prostor - čas ukrivijo do te mere, da postane nekakšen lijak, ki požira vse po vrsti. Ali je tudi naša usoda takšna? Gotovo. Če si verujoč je vse to tako, kot bi gledal Boga. Zavzemam se zato, da je vse mogoče razložiti ali vsaj iskati poti za razumevanje določenih skrivnosti obstoja. Vse razlage so oprte na nedoločenosti, zmožnosti nastanka energije z niča. Edina omejitev je, da ta energija ne obstoji predolgo. Vprašanje je ali smo tudi mi preprosto po Einsteinovi enačbi E = mc2 lahko vesoljna energija, ki se je pretvorila v v določeno količino mase, ki predstavlja naše fizično telo. Ta teorija zagovarja stališče, da lahko nenadno pride do vznikov energije iz niča, enakovredna nenadnim vznikom materije. Sliši se neverjetno, vendar se povsod okoli nas iz niča vsak trenutek pojavijo milijarde delcev, ki ponovno izginejo. Smo tudi mi sestavljeni iz tistih delcev. Mar je naša energija, sevanje telesa ali kakor koli že to imenujemo duša, ki izgine ko umremo? Kam izgine vsa ta energija ali naša duša če jo hočete tako poimenovati, ali se človeško sevanje ali duša spet vrača na zemljo in prehaja v ljudi na kozmični način in se spet obnaša v naši zavesti na svojstven univerzalni način? Iz teh razmišljanj pa pridemo do ugotovitve, da vesolje ni potrebovalo zunanje pomoči, ki bi ga obudila v bivanje. Preprosto se je pojavilo iz niča. Zato tudi ni mogoče sprejeti razlage, da je Bog izven vsega tega. Če je to resnično potem kakšna je lahko sploh filozofska ali religiozna razprava o obstoju Boga in nastanku vesolja? Če je vesolje res samozadostno, nima ne roba, ne meje ter ni imelo ne začetka in ne konca, potem samo je. Kje je potem še prostor za Stvarnika. Stvarnik je vse, z vsemi značilnostmi, ki jih ugotavljamo za Univerzum. Ko gledamo Univerzum, gledamo v Boga. Ni pomembno kakšno ime mu je človek dal, pomembno je to, da ga ne more zanikati, ker je pred njim, pred njegovimi očmi in ga občuti, da se razodeva v njem.

    V tem komentarju bi spregovorila še o Miranovi tezi, da vse kar človek v izjemnih trenutkih ustvari, da ne prihaja le iz njega, temveč od drugod, iz Univerzuma. Da, to lahko z gotovostjo pritrdim, kajti ko dobim navdih, napišem stvari, kar vrejo iz mene in ko jih znova prebiram, ne morem verjeti, da sem jih sama ustvarila. Kot bi nevidna roka v meni pisala. Ta navdih prihaja iz kozmične energije, energije drugih duš, izkušenj, doživetij, skratka iz kozmične inteligence, iz nečesa, kar ni mogoče razložiti. Moji dve teti in en stric so bili pesniki, ena teta pisateljica. Pogosto sem imela občutek, da s pomočjo njihovega duha, ki se zbira v meni in me spodbuje k ustvarjanju ter svojega duha, ki se poraja v meni, ustvarjam in se mi dogajajo nenadkriljivi trenutki zanosa in poleta duha. Nisem sama, ni samo moje telo z mojo zavestjo. V njem se dogaja še nekaj več, kar prihaja od zunaj. In kje so meje tega prehajanja od zunaj? Teh mej ni. Prej bi rekla, da obstajajo pregrade v človeku, ki ne dopušča svetlobe, te dragocene kozmične energije v njegovo zavest in njegovo dušo. Tudi teorija o absolutni evoluciji človeka od nižje ravitega bitja do višje razvitega bitja ne drži popolnoma, kajti tu so na delu kozmične energije, ki spremijajo isto snov, iz katere so sestavljena živa bitja v različne faze obnašanja ali drugače rečeno sprejemanje in vračanje univerzalne energije in žarčenja. Torej ni na delu le čas in evolucija, na delu so tudi zunanje sile izven nas, to je prostor - čas. Snovnost se izgublja v neopredeljenost in se neopredeljeno vrača v nas. Ali je tam sedež duha, ali je to že območje nesnovne sile duha? Življenje se nam s snovjo vred izgublja v skrivnost, v neko kozmično energijo, ki se po zakonu narave spet vrača v življenje. Misleč človek lahko nad tem samo strmi in se čudi.

    Lep pozdravm tebi Miran in vsem, ki boste moj prispevek prebrali, vaša duhovno iščoča prijateljica resnice

    Tatjana


    Človeški duh!

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 28. junij 2004 @ 16:13 CEST
    draga Tatjana,
    tudi ti si se zelo potrudila v svojem komentarju. Hvala! Sprašuješ se kakšen je danes ta" človek, ki živi bolj v količinski razsežnosti svojih potreb in užitkov, v kakšnem stanju in kakšne možnosti ima za svoj duhovni razvoj in svojo duhovno širino?

    V povrečju gledano je današnji človek v svoji miselnosti dosegel najvišjo točko materialnega mišljenja. Sedaj pa mora nastopiti in se razvijati duhovno mišljenje, da je temu tako vidimo po marsičem. Že res sta visoko razvit jezik, mnogostranskost in pronicljivost kulturnega izražanja, zelo razvita znanost in izobraževanje kot nasplošno razpoznavna merila za kulturo na nivoju in pored tega še ustrezen standart, v številu avtomobilov in borznih tečajih, pa s tem to še ni tisti pravi pokazatelj odrasle ali nedorasle kulture.

    Pa dobro, kaj je tako značilno za družbene odnose: ljubezen, sovraštvo, potrpljenje, zaupanje, nasilje, razumevanje, spoznanje? Danes narazvitejše industrijske države, ko so zahodnoevropske, severnoameriške in Japonske, stojijo pod hudim pritiskom Kaj pa je njihov temelj? Katere so njihove glavne značilnosti. Vsa celotna njihova znanost 24 ur na dan, vzdržuje le navidezno sigurnost. Toda nasprotja se zaostrujejo. Imamo veliko specializiranega znanja, predvsem tehničnega,ki daje ton življenja naši družbi Toda tem znanjem ne moremo reči modrost. To je trenutna situacija, v kateri duh beži ven iz mesa. To je prethodna stopnja razvoja, a zelo odločilna. Tako se v tej fazi pojavlja tudi mesto za nove, pozitivne možnosti, katere se ponujajo ob teh spremembah, pravzaprav ob vsakih spremembah. Pomembni poudarki današnjega časa so težnja po raziskovanju, odkrivanju in spoznavanju. Naš lastni osebnostni jaz in fizično telo sta že raziskana, s tem tudi mnoge speče sposobnosti in nesposobnosti. Obstajajo meje in obstajajo nevarnosti.

    Naraščujoč kriminal v mnogih državah je grozna današnja resničnost za vse dobromisleče ljudi. Pa ekloška onesnaženost zraka in okolice, problem hrane in lakote, vojne, predvsem pa stres ta zahrbtni morilec, ki biča človeštvo. Jasno je, da se vse več ljudi sprašuje kako se bo vse to končalo?

    Ljudje se morajo čim prej je mogoče to, pripraviti za novo zavest, ki je tukaj, za novo dobo Vodnarja. V tem razvojnem času, ki že intenzivno poteka naj bi se naučili notranje razumeti božanski načrt in svoje sporočilo prenesti v povsem drugačen, nov način življenja. Tu je seveda mišljeno stanje zavesti. Spremeniti se mora stara napačna zavest. Ta nova božanska zavest pa ne bo pripadala stari dogmatski religiozni zavesti, ampak bo le-to preoblikovala na način, ki je direktno delovanje Krisusove zavesti v zavest starega zemeljskega človeka.

    Človek pa seveda nikakor ne bo zmogel narediti niti koraka dalje na tej razvojni spirali, če bo še naprej uporabljal svojo vsakdanjo pamet za egoistične namene. Naš zemeljski racio ali jaz, ki je center vsega, daje lahko le omejeno zavest brez kozmičnih razsežnosti. To je stara zavest, ki je usmerjena le vase in na sebe" jaz BOG ". Nova zavest deluje vibracijsko in izžareva navzven in vse zaobsega. To je ta napovedana in dolgo pričakovana Kristusova zavest, ki nadomesti staro oguljeno in ponošeno zavest, ki nikakor ne more vzdržati notranjega pritska božanske volje za ta svet.

    Pravzaprav bi Kristusovo zavest lahko poimenovali tudi " jaz-sem-zavest", ki v celoti prepoznava samo sebe in vse tisto, na kar usmeri pozornost. To pa so velike duhovne sposobnosti, katerim danes še rečemo "skrivnostne sile narave". To bo tisti napovedani človek , ki in o katerem govori Sveto pismo. To je razvoj katerega smo deležni prav mi. Smo pred popolno spremembo zavesti in zatorej se znotraj nas ustarja popolnoma nov tip človeka. Ta prosec se seveda ne bo zgodil iznenada, ampak postopoma v nekaj letih.

    Čeprav človeštvo trenutno še ne pozna tega človeka, pa ga bodo mnogi vseeno spoznali, ko se bo pojavil. Univerzalna modrost vseh časov ga je že zdavnaj napovedala.
    Kdo je danes tisti, k sodobnega človeka vzgaja v duhovno bitje? Mi vsi in mnoge duhovne šole po svetu in Kristusova direktna sila sama. Tatjana ti pa imaš tako in tako stik s Kristusom, pri tvojem inspirativnem pisanju pa ti pomaga tvoja skupina, ki jo sama omenjaš. Oni so tako in tako vedno s teboj, da ti dajejo sveže informacije. To je tvoja skupina duš, ki te oskrbuje z duhovnimi darovi Boga samega.

    lep pozdrav tebi Tatjana od
    Mirana.


    Človeški duh!

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 28. junij 2004 @ 20:13 CEST
    draga Tatjana,
    še malo dopolnilo k mojemu in tvojemu članku. Praviš:" Zato tudi mogoče sprejeti razlage, da je Bog izven vsega."

    Bog je v vsem. Vse je živo Univrzum pa je samo sredstvo s katerim upravlja Stvarnik. V nas se mora iz sedajnega stanja dvigniti nova osebnost, to je višja osebnost s Kozmično zavestjo v katere središču stoji duhovno sonce Jezus. V delu Corpus Hermeticum, je ta proces notranje inicijacije-razsvetljenja predstavljen v 14. knjigi " Skrivni govor na gori", kjer Hermes pokliče deset dobrih sil, ki preženejo dvanajst človekovih temeljnih pregreh.

    Če mi dovoliš, bom ta spis za vse, ki bi ga radi spoznali in se bolje prepričali kako izgleda ta oblika posvečenja v skrivni misterij hermetične modrosti, ki ni dostopna vsakomur. Proces ima stopnjo osebne prerojenosti in vstop v popolno božansko naravo. Tu v nobenem primeru ne gre za kultni obred. To preoblikovanje pa pride z očiščenjem, ki je za to dobo odločilnega pomena, z očiščenjem nižjih psihičnih navlak in z navdihnjenim videnjem duhovnega sveta.

    " Oče, v Splošnem govoru si govoril skrivnostno in ne prav jasno, ko si razpravljal o božjem. Ničesar mi nisi razodel,. ko si razlagal, da nihče ne more biti rešen, preden se prerodi. Ko sva se vrnila iz puščave, kjer si se bil z mano pogovarjal, sem te milo prosil in te povpraševal po nauku o prerojenju, ker ga edinega od vseh naukov še nisem poznal; tedaj si mi rekel, da mi ga boš zaupal, ko se odtujim svetu. Pripravljen sem; utrdil sem svojo nepopustljivost do posvetne zablode. Ti pa zdaj zapolni moje pomankljivo znanje s poukom o prerojenju, za katerega si rekel, da mi ga boš zaupal; razloži mi ga javno ali na skrivnem. Trismegist, ne vem, iz katere maternice in iz kakšnega semena se je rodil človek."

    " Maternica, moj sin, je modrost umevanja v molku, seme pa je resnično dobro." Kdo daje seme, oče? Vsega tega ne razumem." Božja volja, moj sin." In kakšen je ta, ki se je rodi, oče? Kajti deležen ni ne mojega bistva in tude ne moje umnosti." Rojeni bo nekdo drug: božji otrok Boga, vsebitje v vsem, sestavljen iz vseh moči." " Ti mi govoriš v ugankah,oče, in ne tako, kot bi se moral pogovarjati s sinom."
    " Tega izvora se ne da naučiti, moj sin, ampak ga Bog prikliče v spomin, kadar hoče."

    " Govoriš mi o nepojmljivem in nenaravnem, oče, zato ti naravnost ugovarjam: tujec sem med sinovi očetovega rodu. Ne glej me postrani, oče, jaz sem tvoj zakoniti sin! Razloži mi način prerojenja!" " Kaj naj rečem, moj sin? Ničesar ne morem povedati razen tega: v sebi gledam pristno videnje, ki je nastalo po božji milosti. Sam sem iztopil iz sebe v neumrljivo telo in zdaj nisem več, kar sem bil prej, temveč sem se rodil v Umu. Tega se ne da naučiti, tega se tudi ne da videti s preoblikovano prvino, skozi katero tu spodaj vidimo. Zato mi prva sestavljena podoba ne pomeni ničesar več; sem brez barve, ne moreš me otipati in zmeriti; to mi je tuje. Zdaj me gledaš s svojimi očmi, moj sin, vendar ne prepoznaš kakšen sem, ker bolščiš vame s telesnimi očmi. S temi me zdaj ne moreš videti, moj sin."

    " Pognal si me na rob blaznosti in zbegal moje srce, kajti zdaj ne vidim več niti samega sebe." O, da bi tudi ti, moj sin, ne da bi spal, izstopil iz samege sebe kakor tisti,ki v spanju sanjajo." " Povej mi še to: kdo je, ki povzroča prerojenje?" Božji otrok, po božji volji." " Končno si me, oče, pripravil do tega, da sem onemel, saj se je porazgubilo vse, kar je bilo v mojem srcu; vidim, oče, da je tvoja podoba skupaj z zunajnimi lastnostmi ostala neokrnjena." " Tudi v tem se varaš. Kajti umrljiva podoba se spreminja iz dneva v dan: v času se prepušča zdaj rasti zdaj upadanju kot slepilo."

    " Kaj je pravzaprav resnično, Trismegistus?" " To, kar ni nečisto, moj sin, kar ni omejeno, kar je brez barve, oblike in spremembe, kar je nezastrto, kar je sijoče, to, kar je samemu sebi doumljivo, kar je nespremenljivo dobro, kar je netelesno," " Jaz sem resnično ob pamet, oče. Kajti domneval sem, da bom s tvojo pomočjo postal moder, zdaj pa mi moje zaznavne moči to spoznanje onemogočajo." " Tako je, moj sin. Kar se dviga kot ogenj, sili navzdol kot zemlja in je vlažno kot voda ter preveva vse kot veter... Kako boš ob pomoči čutnih zaznav spoznal, kar ni trdo niti vlažno, kar ni stisnjeno niti razpršljivo, kar se doume le s močjo in delovanjem in kar potrebuje nekoga, ki je zmožen doumeti rojstvo v Bogu?"

    " Torej jaz ne zmorem, oče?" " Ne vdaj se, sin! Zberi se in dogodilo se bo rojstvo božanstva. Očisti se nerazumnih kazni snovi." " Imam v sebi kaznovalce , oče?" " Da in ni jih malo, moj sin, temveč so strah vzbujajoči in številni." " O njih nič nevem, oče." " Nevednost, moj sin, je prva kazen, druga je žalost, tretja nezmernost, četrta želja, peta nepravičnost, šesta lakomnost, sedma prevara, osma zavist, deveta zvijačnost, deseta jeza, enajsta nepremišljenost, dvanajsta hudobija. Dvanajst jih je po številu, za njimi pa jih je še več, moj sin, in zaradi ujetosti v telo prisilijo človeka, da trpi zaradi čutnih zaznav. Toda kazni se druga za drugo oddaljujejo od tistega, ki se ga je Bog usmilil, in v tem je bistvo načina in nauka o prerojenju. Odslej ne govori in ne moti tišine, moj sin, tako se usmiljenje, ki nama ga izkazuje Bog, ne bo ustavilo. Veseli se zdaj, moj sin, saj si z božjimi močmi znova očiščen, da se povežeš z Besedo.

    Nad naju je prišlo božje spoznanje-njegov prihod, moj sin, je pregnal nevednost. K nama je prišlo veselje nad spoznanjem-ko se prikaže, žalost pobegne k tistim, ki ji dajejo zatočišče. Za veseljem kličem naslednjo moč-zmernost. O, sladka moč! Nadvse rada jo sprejmiva, moj sin! Kako je s svojim prihodom takoj pregnala nezmernost! Ko četrto zdaj kličem stanovitnost, to je moč, nasprotno želji. Na naslednji ravni bo našla svoje mesto pravičnost, moj sin. Le poglej, kako je brez sodbe pregnala nepravičnost, in ker je ta izginila, sva postala pravična, moj sin. Kot šesto kličem k nama moč, ki je nasprotna sebičnosti, radodarnost. Ko sva zapodila od tod sebičnost, kličem še resnico, ki požene v beg prevaro. In resnica je zdaj tu! Poglej, kako se je dobro z njenim prihodom dopolnilo! Zavist se je namreč umaknila proč od naju, dobro skupaj z življenjem in svetlobo-pa je sledilo resnici: In nobena kazen se ni več vrnila iz teme, temveč so poražene odletele, glasno prhutajoč s krili.

    Zdaj poznaš način presoje, moj sin. S prihodom deseterice, moj sin, se je izpolnilo rojstvo uma, ki je pregnalo dvanajsterico. S tem rojstvom sva se pobožanstvila. Kdor je torej po božji milosti dosegel božje rojstvo ter se odrekel čutnim zaznavam, spozna, da je sestavljen iz božjih moči, in je poln radosti."

    " Ker me je Bog napravil mirnega, oče, si stvari ne predstavljam več z vidom svojih oči, temveč s silo uma, ki izvira iz moči. Na nebu sem, na zemlji, v vodi, v zraku; sem v živalih in rastlinah; sem v maternici, pred spočetjem in po rojstvu, povsod. Toda povej mi še to: kako je deset moči pregnalo kazni teme, ki jih je dvanajst po številu? Na kakšen način, Trismegistus?" " To telesno bivališče, moj sin, iz katerega sva tudi iztopila, je nastalo po živalskem krogu, ki je sestavljeno iz dvanajst delov ( astrološki zodiakalni krog ) Ti imajo eno samo naravo, toda raznolike podobe, da zmedejo ljudi. Čeprav so ločene med sabo, moj sin, pa delujejo enotno.... Nepremišljenost je neločljiva od jeze, pa tudi razmejiti se ju ne da. Če torej presojamo po pameti, je verjetno, da se dvanajsterica razbeži, ko jo prežene deset moči, se pravi deseterica. Kajti deseterica, moj sin, spočenja dušo. Življenje in svetloba se združita, ko se poraja število enosti iz duhovne narave. Torej je razumljivo: deseterica v enosti, enost v deseterici."

    " Oče, vse in in samega sebe vidim v Umu." " Prerojenje, moj sin, je to, da si predmetov ne predstavljaš većč v treh razsežnostih... po tem nauku o prerojenju, ki sem ga zapisal zate, da ne bi vsega raznesla med množico, ampak da bi ga dala tistim, ki jim ga hoče dati sam Bog."

    " Povej mi, oče, ali telo, sestavljeno iz moči, kdaj razpade?" " Umolkni in ne govori nemogočih reči, kajti naredil boš napako in oko uma bo postalo žrtev tvoje brezbožnosti. Zaznavajoče telo narave je daleč od rojstva resnične biti. Prvo telo razpade, drugo ni razpadljivo; prvo je umrljivo, drugo nesmrtno. Ali ne veš, da si bog in otrok Enega, kakor sem tudi jaz?"

    " Oče, rad bi slišal himnični slavospev močem, za katerega si govoril, da si ga slišal, ko si bil v osmi naravi:" " Ker je Pojmander oznanjal osmo naravo, moj sin, je lepo in prav, da hitiš odvreči telesno bivališče, saj si očiščen. Pojmander, um, ki ima največjo moč, mi ni posredoval kaj več kot to, kar je zapisano; kajti vedel je, da bom sam od sebe zmogel vse umeti in poslušati; kar hočem, in vse vedeti; naročil mi je, naj delam dobro. Zato moči znotraj mene pojejo vsem."

    lep pozdrav tebi Tatjana in vse ostalim,
    Miran.


    Človeški duh!

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 28. junij 2004 @ 22:49 CEST
    Dragi Miran,

    spet si nas presenetil z dvema komentarjema. Kar zanimiv je ta Corpus Hermeticum - Skrivni govor na gori. Človek je lahko samo začuden kakšni modreci so nekdaj živeli in kakšen humus so dali etiki in duhovnemu razvoju človeštva.

    V prvem komentarju se sprašuješ kakšen bo človek prihodnosti. Govoriš o dobi vodnarja. Ne vem koliko časa bo ta doba trajala in kaj se bo v njej dogajalo s človekom, vendar ko sem ozrem okrog ali npr. prebiram forume kaj ljudje pišejo in kako se odzivajo ali ko želim začeti nek pogovor o duhovnosti z ljudmi, vidim, da ni odziva. Pogosto se sprašujem ali smo v dobi propadanja in degenracije, v kateri se zaradi simptomov starostnega propadanja človeštvo ne bo več dvignilo iz svojih plitvin. Šolski sistem je popolnoma zgrešen, ker človeka ne pripravlja na duhovno plat življenja. Kje so šole logičnega mišljenja, estetskega in etičnega mišljenja. V ljudi ne polagamo teoretične stavbe logike, estetike in etike, ne naučimo jih nauka o sreči. Človeka naučimo le poklica, da se bo biološko preživel, da bo odigral svojo vlogo kot modern suženj. Ljudje gredo v napačno smer. Hlastajo po količinskem nasičevanju z dražljaji, kjer bi morali doživljati polnost življenja in sreče. Se vrtijo v zamotanem kolobarju v neskončnost stopnjevane frustracije v zadoščevanju dražljajem. Ljudje bežijo za dimom stran od ognja, ki naj bi jih ogrel v ljubezni. Sodobna duševnost gre v neskončnost s svojo protislovnostjo in če bo šlo tako naprej bo dosegla točko nič. Vendar če pogledamo zgodovino nazaj vidimo, da življenje utripa in valovi. Ali se bo to življenje zopet uravnovesilo, ustvarilo novega človeka vrednot, človeka duha? Lahko tudi gledamo na življenje bolj optimistično, da je stanje kakršno je v primerjavi s tisočletji vendarle kratka doba, ki nas ne bi smela vznemirjati,. Vendar prav tej kratki dobi je bilo toliko novih iznajdb, informatike in toliko novosti, kot ves čas obstoja človeštva ne. Ves ta razvoj pa človeštvo presega. Človek ni temu duhovno dorasel. Trenutno stanje bi lahko primerjali tudi s pubertetno stopnjo, mladostno razvojno stopnjo človeštva. Ob vsem tem razmišljanju se nam pokaže vsa naša prihodnost kot velika uganka. Od tebe Miran, sem pričakovala neke rešitve, da boš iznajdel čudežno zelce, ki bo popeljalo človeštvo do humanizacije. Včasih bi se kar razojkala nad cinizmom in neosveščenostjo ljudi. Vprašala sem te kakšno je nadomestilo namesto relegije, ki jo ljudje odklanjajo, zlasti mladina. Jaz vidim veliko perečih vprašanj v naši družbi. Zakaj naš šolski sistem ne veplje sistematičnega in poglobljenega pouka o logičnem, estetskem in etičnem mišljenju ter o evdaimoniji (nauk o sreči). Preprosto zato, ker to ni produktivno in ni v funkciji kapitala. Ali bi se morala na zemlji zgoditi velika katastrofa, da bi se ljudje povezali in živeli bolj v sožitju. Tudi z vojnami izgleda, da se nismo ljudje ničesar naučili. Marsikdo bi si mislil, da je narod skoz krvave bitke prve in druge svetovne vojne prehodil pot k zrelosti, pa izgleda, da se iz tega nismo nič naučili. Kreposti s prihodom moderne družbe in globalizacije hirajo.Ko se zazremo v svojo prihodnost zares se lahko vprašamo kam gremo, kaj je s človeškim duhom narobe.

    To razmišljanje sem dodala k tvojim komentarjem. Če prideš v nedeljo v Ljubljano, bi te prosila Miran, če mi lahko posodiš knjigo Pot mojstrov, da jo na željo Stojčija preberem. Upam, da se bomo srečali v Hotelu Lev. Stojči praznuje jutri svoj rojstni dan, ki ga bomo v nedeljo proslavili, če Bog da.

    Hvala za oba dobra komentarja. Lepe pozdrave tebi Miran od
    Tatjane







    Človeški duh!

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 29. junij 2004 @ 13:01 CEST
    draga Tatjana,
    lep pozdrav in hvala za krasen komentar-pogovor. Hvala , da si nas opozorila na jutrišnji Stojčijev osebni praznik, kar se pa tiče knjige, jo zagotovo prinesem in se že veselim našega skupnega srečanja. Praviš , da si od mene pričakovala recept za izhod iz vsega tega degenerativnega in kaotičnega stanja. Na teh straneh tega časopisa to že kar dolgo počnem, resda v člankih in komentarjih, a to vse skupaj bo počasi dobilo pregledno smer. Nadomestilo za današnje religije je, kot morda že slutiš ravno v duhovnem šolanju. Mi danes potrebujemo duhovne šole, saj je klasičnih in duševnih celo preveč. Mladina bo v tem času deležna tega znanja, ko se bo nasitila tehničnih igrač in ko bo v šolskem sistemu prišlo do točke nevzdržnosti. Nekaj v zvezi s tem se že dogaja z " indigo otroci", to si lahko prebereš tudi na Pozitivkah v člankih g. Mateje Keber. Premiki so!



    Bolj konkretno sem pokazal v svoji knjigi " Človek drugih dimenzij", ki je izšla leta 2003 pri založbi " STELLA " . V tem ezoteričnem delu je čisto konkretno opisano kako se dosežejo stanja višje zavesti, kako komuniciramo s pomočjo molitve z najvišjo Inteligenco, kako lahko našo zavest prenesemo kamor koli želimo; na druge planete, rastline, živali, človeka in še mnogo tega. Seveda teh konkretnih enostavnih vaj ne bom opisoval na teh straneh, ker si to vsakdo lahko sam prečita v knjigi sami. Dobi se jo tudi v knjižnicah Slovenije. V tej knjigi je opisano vso konkretno prastaro duhovno znanje iz katerega že kar dolga leta črpajo sodobni "guruji" prodaje.

    No, da ne bom delal reklame pojdiva skupaj " rešiti svet". Če si HERMESA v duhu dojela, ti je jasno kaj mora današnji človek v tej fazi očiščevanja na tem planetu storiti. Nauk je tako čist, da kdor ga v duhu dojame ima v roki pravi ključ.
    Sprašuješ se ali smo res v novi dobi, ali pa v dobi propadanja in degeneracije?

    Trenutno smo na najnižji točki našega zahodnega krščanskega sveta, duh je še zelo močno ujet v klešče materije in to govori o dekadenci trenutnega stanja. Stanje kaosa je tu, a iza tega se že pojavljajo nove oblike kozmičnega reda, ki pritiska na duše in zavest ljudi. Zaradi tega so mnogi v sebi deziorentirani in se držijo za stare forme, ki pa jih ne bodo mogli zadržati. Zrcalo propada se vidi na mnogih področjih: v glazbi, kulturi a najbolj v mesebojnih odnosih. Toda brez panike, Bog je zaukazal prihod velikih kozmičnih sprememb, ki jih ne bo mogel zaustaviti nihče od človeških bitij. Načrt za človeka in v naše dobro poteka zelo natančno in skrajno Previdno.

    Evropa je eden projekt, ki se že izvaja, a ni edini. Že zdavnaj je bil ta projekt napovedan. Evropa je sedaj " noseča" in rodila bo krepkega otroka. Ker je zdaj najnižja točka dosežena se je mnogi tudi zavedajo, čeprav so trenutno njihova pričakovanja pretežno še usmerjena na zunajne spremembe. Kdor sledi ideji o združeni Evropi, misli na duhovno graditev Evrope kot take. Seveda sta politična enotnost in varnost tudi pomembni. Toda izhod ne temelji na političnem združevanju, izhod je v ponovni ostvaritvi duhovnega človeka, za kar je potrebna čista, duhovna vodilna nit, s katero se najde izhod iz kaosa. Tako smo vsi priče, kako se danes v tem trenutku lomijo ovire, ki bi rade ustavile novi čas, novo zavest. Tako dosega na eni strani materialna blaginja svojo najvišjo točko, na drugi strani pa govori naša duša vodilja-od Boga določen človek, in odstira vedno več-pot milijonom ljudi, kateri se niso obrnili stran od nje. Mnogi so se in se še, a to je bilo v Svetem pismu tudi napovedano in se torej mora dogajati.

    Vsi skupaj smo v teku sprememb, ki nam nenehno podarjajo to veličastno, a tudi včasih naporno duhovno delo. Zato prodira Kristusov impulz v človeška srca. Ta sila lomi moč živalskega v človeku, odrešuje našega notranjega višjega človeka in ga vodi iz ujetosti ven v svobodo duha. Potrebno se je tej sili odpreti in ji zaupati njeno vodstvo v nadaljnem izvajanju:" Iztegni svojo nevidno roko, Gospod, ozdravi naše duše, srca, telesa, odženi vse zle sile od nas in ljudi, pokaži nam izhod iz tega ali onega, pokaži kaj in kako!"

    Kdor se zaveda teh sprememb in kdor se jim zavestno ponižno prepusti, se notranje preoblikuje. Ta impulz pa ne sme in ne more zadržati zase. S tem notranjim lastnim odrešenjem odrešuje nove možnosti in tako v skladu z duhovnim načrtom pravilno spreminja tudi zunajni svet. Obratna pot bi bila zgrešena in tudi nemogoča, kajti duhovni zakon pravi:" Kakor znotraj, tako zunaj, kakor zgoraj, tako spodaj."

    Človek mora torej biti notranje naravnan, da lahko v njega pride Božanski duh-vodnik, sam ga ne more vnesti, ker zato nima moči. Če pa kljub temu poskuša, prejme v samoprecenjevanju racia le nekaj slepila, kar ga lahko zaslepi, zasvoji- zapelje ga nemreč v stransko ulico in v uničenje nižjega jaza.
    Kar se tiče šolskega sistema, pa je res katastrofalno stanje, kaj vse mora ta mladina trpeti v sebi. No vseeno pa se nekaj premika, če si samo prečitaš prispevke g. Mateje Keber na Pozitvkah o " indigo otrocih" odnosno duš, ki so bile napovedane, da pridejo , je že tu znamenje razvoja. Seveda bo še precej časa preteklo, da se zgodi preobrat v bolj humane-duhovne šole, brez takega tekmovalnega sistema, ki ubija dušo mlademu človeku in s tem tudi staršem. Toda moramo biti strpni, saj bo do preobrata prišlo, a to se mora zgoditi v učiteljih in učiteljicah in na pritisk le-teh tudi na ministrstvih. To je proces.

    Brez skrbi Tatjana, v Sloveniji je veliko neprednih duš na vseh področjih družbenega življenja, ki bodo povedle to ladjo skupnosti naprej. Jeseni se nam obetajo velike pozitivne spremembe v katerih bodo mnogi doprinesli k novemu razvoju. Evropa pa bo na velikem testu skupnosti leta 2012 in videli bomo če smo res združili duhovne moči po Kristusovim impulzom. To bo prelomno testno obdobje.

    Humanistično podobo človeka je zelo lepo prikazal Pico della Mirandola ( 1443-1494) v svojem znamenitem govoru O dostojanstvu človeka. Kjer govori o človeku kot o duhovnemu bitju, ki je pridobil od Boga svobodo, da lahko postane vse, kar želi, od najnižje živali do najvišjega Boga. Picov učitelj je bil italijanski učitelj -humanist Marsilio Ficino (1433-1499). Humanizem je prevzel nauk o človeku-mikrokozmosu in njegovem božanskem semenu. Razširil se je po vsej Evropi.
    Nizozemski humanist Erazem Rotterdamski ( 1469-1536 ) je bil zelo vpliven teolog, ki si je dopisoval s številnimi učenjaki iz vse Evrope. Postavil je temelje sodobnemu krščanstvu, ki je usmerjeno na nov način življenja. Zavzemal se je za krščansko vzgojo, krščansko etiko politikov in za bolj humano sožitje med ljudmi. Poseben pomen je pripisoval razumu, ki ga mora uporabljati vsak človek odgovoren za svoja dejanja. Te Erazmove predstave so kasneje zagovarjali in uresničevali reformatorji.

    Sam Martin Luther ( 1483-1564 ) je L. 1517 razobesil svojih znamenitih 95 tez na cerkvena vrata v Wittenbergu, s čimer ni mislil povzročiti razkola v cerkvi. Toda zgodil se je. Cerkev je hotel očistiti mnogih posvetnih hotenj, ki so se sčasoma dodobra razbohotile v njej. Toda zaradi njegovega čistunstva se je zgodil prelom znotraj krščanstva. Tako je impulz reformacije kmalu izgubil duhovno globino. Evangeličanski teologi so enako kot njihovi katoliški kolegi od svojih vernikov zahtevali predvsem pokorščino njihovemu nauku, in to še posebaj v vsakdanjem življenju.

    Ponovni impulz humanizma se je v glavnem v dvajsetem stoletju tako imenovane renesanse končal. Vendar pa je človekova potreba po svobodi in sreči poiskala nove poti. Ekonomisti so našli svoje pribežališče v Marxovih utopijah. Politiki so človekove pravice zakoličili v trdne zakone in cerkev je poudarjala dobrodelnost in služenje. Znanost je iskala metode, s katerimi bi oblikovala človekovo življenje, da bi bilo le-to čim daljše in čim prijetnejše, s katerimi so tako želeli olajšati človekovo trpljenje. Tako so se reševali mnogi problemi, toda hkrati so nastajali novi, tudi zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva. Prepad med predstavami o novem, boljšem svetu in resničnostjo je bil ogromen. Kljub velikim naporom pogosto ob pomoči mednarodne humanitarnosti revnim deželam in s pomočjo socialnih ukrepov se je želelo izboljšati usodo revnih. Toda prepad med revščino in bogastvom je postajal vse do danes vedno večji. Potem so začeli politiki potovati po vsem svetu, da bi pridobili soglasje za reforme, s katerimi bi uresničili človekove pravice.

    Tako ganjeni zaradi trpljenja mnogih so se mnogi odločili, da bodo pomagali kot prostovoljci, drugi so darovali denar ali materialne dobrine. Tako je humanizem preplavil svet. Ja, sedaj ko smo tam kjer smo, nam je jasno, da je najvišja točka človekovega dobrega vedno povezana z najglobljo točko človekove nizkotnosti. Seveda so prizadevanja za vrednote človeka kot, dostojanstvo in čast razumljive. Noben človek ne more zanikati svojega izvora, saj ima v sebi vtisnjeno kodo nekega boljšega sveta, ki nas nenehno vznemirja in nam ne da miru. Zato iščemo, prazaprav po duhovnem zakonu, moramo iskati. Iskanje pa vedno trči ob meje svojih zmožnosti. V primeru, če se zave človek svoje duhovne ujetosti, kar je tudi pogoj, se pred njim zagotovo odpre pot do višje, odrešene zavesti, do vesoljne zavesti. kador se postopoma odvrne od sveta nasprotij ali naredi sintezo dualnosti in dovoli spregovoriti svojemu Bistvu, sprejme priložnost, da se preoblikuje in zapusti globine zmot.

    Grški filozof Platon ( 427-347 ) pr. n. št. opisuje človeka kot ujetnika v pečini. . Tam sedi vklenjen, obrnjen s hrbtom proti vhodu. Svetloba, ki pada v pečino, meče sence predmetov na steno pečine: to je za ujetnika resničnost. Če pa bi se obrnil proti svetlobi, bi lahko videl, kateri predmeti mečejo sence na steno. Obstajajo tako tri vrste ujetnikov:
    - tisti, ki ujetništvo doživljajo kot nekaj normalnega in se med seboj prepirajo o prihajanju in odhajanju senc;
    - tisti, ki poskušajo omiliti lastno trpljenje in trpljenje drugih;
    - tisti, ki vedo, da ne spadajo v votlino. Prizadevajo si razkleniti svoje okove in pomagati drugim, da najdejo svetlobo.

    Ponovna oživitev starih vsebin v Evropi ni bila le ponovno oživljanje antične kulture, ampak je bil to nedvomno odgovor na Božanski impulz za prebuditev in odstiranje spečega duhovnega človeka. V takšnem trenutku, je tudi naš čas.Potreba ljudi, da se odprejo za novi impulz, da bi lahko stopili v novo zavest, bo vedno večja. Seveda lahko takšen impulz prikliče tudi negativne reakcije. Ko se suženj odreši, pričakuje propad svojih mučiteljev. Tisto, kar nekdo doživlja kot luč, je za drugega lahko popolna tema. Kot nam zgodovina pove, je bila tako ob koncu srednjega veka. Ljudje ,ki so se trudili pri obnovi, so vedeli, kaj je obnova, toda hudič je posegel v nazadnjake, ki so se borili le za ohranitev oblasti. Pionirji v prvi skupini so dosegli obnovo vere, miselnosti, znanosti in umetnosti, drga nazadnjaška pa se je trdno oklepala starega in se dokazovala kot oblast. To je v človekovi naravi, da vedno ko naleti na zahtevo, naj opusti priučene norme in vrednote se upira razvoju in problemi so tu. Zaradi tega odpora se je odrešilni impulz upočasnil in s tem izgubil veliko svoje potisne notranje moči. Tako se je evropski človek vse bolj in bolj usmerjal na fizično in materialno svobodo, svoje mišljenje, občutke in življenje je podredil materiji. No kasneje se je ta impulz zopet prebudil.

    Danes ko je naša človeška volja po petsto letih na višku razvoja postala prevladujoča nit vodilja, se mora individualizirani sodobni človek naučiti, kako doeti in spregledati ta nesporazum. Ni cilj on sam-zemeljski človek z enkratno štirikratno telesno zgradbo, ki ji rečemo osebnost, ampak je cilj, višji duhovni človek v nas. Človek to zmore, če usmerja svojo pozornost na svoje notranjo nesmrtno bitje znotraj njega( " kaj ne veste, da ste bogovi?" ); torej na vrednost in dostojanstvo, ki nam je dal Bog-Stvarnik.

    Lep pozdrav tebi Tatjana od duhovnega prijatelja
    Mirana.




























    Človeški duh!

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 29. junij 2004 @ 15:39 CEST
    Dragi Miran,

    zares krasen prispevek in je škoda da ni zagledal luč sveta na prvi strani. Neverjetno kako optimistično in modro gledaš na prihodnost, na človeka prihodnosti. Prav presenetljivo preroška in daljnosežna se mi zdi tvoja napoved, da je temeljna prednost vstopa Slovenije v Evropo poenotenje evropskega duha na krščanskih in humanih temeljih. O tej dimenziji še nisem tako daljnosežno razmišljala, vendar menim, da bo spontano doseženo neko napredno soglasje vseh evropskih narodov, ki bo temeljilo na evropskih koreninah kulture, na krščanskem etosu in na preovrednotenju človeka, da bo našel odgovor, ki ni samo filozofsko religiozni temveč tudi duhovno etični na najvišji vrednostni lestvici kulture novih dimenzij. Gre za novo obdobje razsvetljenstva. To je zadosten razlog, da verjamemo v nov duhovni vzpon, saj smo dosegli kritično točko, izpod katere sploh ne moremo še globlje zdrkniti v posledici modernega titanizma, ki ima samo moderne tehnične pridobitve, medtem ko se moderna kritična zavest sprašuje, kako daleč bo tako šlo. Ekonomski razvoj tudi ne more naprej s tem trendom, saj si bomo uničili vse okolje in porušili vse odnose v medčloveških odnosih. To vidim tudi v šolah pri učencih, ki nosijo na hrbtih vedno večje torbe, pri učenju imajo vedno večje obremenitve, vendo več snovi morajo memorirati in vedno strožji kriteriji opravljajo selekcijo in razločevanje mladih po kriteriju tekmovalnosti, vse v cilju dobička in ustvarjanja armade novodobnih suženjev. Premalo se zavedamo, da je treba te mlade ljudi narediti tudi srečne na črti kvalitativnega oblikovanja družbe in šolskega sistema, ki bo sposoben vzpostaviti sistem moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Množica ljudi, ki ima v rokah krmilo države in njene moči govori samo o ekonomskih uspehih, dobičku torej političnem kolonializmu na celi črti. Politične sile se igrajo s človeštvom in nobena politična modrost ne more ustvariti in zajamčiti zdrave in srečne človeške družbe, dokler ne bodo v tej družbi vznikli modri pokončni možje in žene, ki bodo oprli svoje javno delovanje na zdravo moralno miselnost in moralne vrednote v človeku. Ali ima Evropa to predispozicijo, da postane moralna in kulturna velesila? Duhovna kriza vrednot je huda, zato je treba rešitve iskati v koreninah kriz samih.

    Dragi Miran, čestitam ti za izdano knjigo "Človek drugih dimenzij". Četudi te ne bi poznala, že po samem naslovu knjige lahko sklepam, da je knjiga vredna, da jo čimprej preberem.

    Prejmi lepe pozdrave od tvoje duhovne prijateljice

    Tatjane


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,50 seconds