Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040623120216695
Človeški duh!
ponedeljek, 28. junij 2004 @ 06:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Miran Zupančič, duhovni učitelj,jasnovidec in zdravilec
Ta članek objavljam na pobudo Tatjane Malec in je namenjen vsem, ki si
nadnaravno razlagajo z zakoni te narave. Zaželeno je, da so stari 40 in ne več
kot 150 let.
KAJ JE ČUDEŽ? Čudež je vse tisto, kar se zgodi, čeprav se po vseh naravnih zakonih ne bi
moglo zgoditi!
Vse, kar se dogaja v prostoru treh dimenzij - časa in naših petih čutil,
spada v naš vidni snovni svet, kjer delujejo zakoni narave. Toda to je le en
svet, a kje je drugi? Tu nad nami in okoli nas, vendar ga naše fizične oči ne
vidijo. Za kaj takega je potrebno prebuditi še preostali dve čutili: epifizo in
hipofizo - obe žlezi z notranjim izločanjem. Tisto, kar je izven naših petih
čutil; vida, vonja, okusa, otipa in sluha, ni v tej naravi. Zato lahko govorimo
o nadnaravnem - nepoznanem.
S temi mejnimi znanostmi se ukvarja parapsihologija. Fenomeni kot telekineza,
jasnovidnost, telepatija, prekognicija, "čudežne" ozdravitve", itd se razen
jasnovidnosti in telepatije ne dajo pojasniti s pomočjo fizike, ker ne spadajo v
področje treh dimenzij in časa. Že hoja z bosimi nogami po žerjavici je fenomen,
ki se ga s fiziko ne da pojasniti. Neznani fenomeni in sile pa niso omejeni samo
na duševno področje človeka, samo na prenos vtisov, misli, občutkov ali vizij,
časovno in prostorsko oddaljenih dogajanj. Poleg njih so tu tudi moči ki lahko
na telesne funkcije delujejo na način, ki je povsem nasproten možnostim, ki jih
ljudje poznamo.
Sveta pisma so pravi rudnik poročil o dogodkih, kateri se ne dajo pojasniti z
nam znanimi naravnimi zakoni. Ohranjeni so nam zapisi o neverjetnih doživetjih
krščanskih mistikov, svetnikov in duhovnikov, celo takih iz krogov neverujočih.
Mnogi kritiki vse do današnjih dni pripisujejo taka doživetja že zdavnaj
zastarelemu srednjemu veku, v katerem je prevladovalo neznanje, praznoverje.
Toda ti fenomeni se neprekinjeno pojavljajo vse do današnjega dne, kar vse
skupaj meče v čisto drugo luč. Že sama poročila in pričanja klinično mrtvih
ljudi, ki so to doživetje opisali v svojih pričanjih in nekateri tudi v knjigah,
so dovolj zgovoren dokaz o drugih dimenzijah bivanja. Toda skeptikov tudi to ni
prepričalo.
Nihče ne more pojasniti, kako je lahko nenadoma izginil zakon težnosti v
opisanem primeru, v katerem je pred očmi Jezusovih učencev Jezus hodil po vodi.
Janezov evangelij 6, 17 do 20: "Potem so šli učenci na obalo in stopili na ladjo
s katero so šli po jezeru proti Kapernamu. Že se je zmračilo, a Jezus ni prišel
k njim in v enem trenutku se je voda dvignila pod naletom velikega vetra. Ko so
tako veslali, so naenkrat zagledali Jezusa kako hodi po vodi jezera in prihaja k
njim. Zelo so se prestrašili tega kar so videli, toda on jim spregovori: "Jaz
sem to, ne bojte se".
Nič manj osupljiv je dogodek o katerem se govori na mnogih mestih Stare in
Nove zaveze Sv. pisma. Pri tem gre za prenos telesa na velike oddaljenosti. Ko
je apostol Filip končal pridigo v Samariji in krščenje, se je zgodilo nekaj
nedojemljivega: "Ko so prišli iz vode," poročajo apostolske zgodbe 8,39 in 40,
"je prenesel duh Gospodov Filipa od tu in nihče ga ni več videl. Veselo je šel
po svojih poteh, Filipa najdejo v Asdodu, kjer je hodil naokoli in govoril o
evangeliju vse dokler ni prišel do.." Zračna linija od enega mesta do drugega je
bila 80 km. "Pojdi k ujetnikom tvojega naroda in pripoveduj jim," ukaže nek glas
preroku Ezekielu (3,11 do 15), nakar je prerok doživel sledeče: "Tedaj me je
vzdignil veter in odnesel daleč. Hitel sem tako, besen, toda roka Gospoda me je
celotno pot držala. Prišel sem do ujetnikov, ki so stanovali pored vode Chebar,
proti Tel-Abibu, sedel sem k njim pa sem tako sedem dni med njimi ostal ves
žalosten." Apostoli so tudi vsi obujali mrtve, kajti to moč so dobili od
Kristusa. Ti prenosi so resnični.
O tem, da so takšni prenosi mogoči, se govori v knjigi kraljev. Tako se
Obadja, dvorjan kralja Ahaba od Izraela boji, da bi prerok Elija, kateri ga je z
neko nalogo hotel poslati k njegovemu gospodarju, lahko bil prenesen na neko
drugo mesto: "In ti govoriš sedaj: pojdi tja in reci svojemu gospodarju, poglej
Elija je tukaj!" poroča Obadja v 1. Knjigi kraljev 18,11 in 12 ter nadaljuje:
"Če bi sedaj odšel od tebe, odnesel bi te duh Gospodov, ne vem kam, in ko bi
nato prišel in rekel Ahabu, a on te ne bi našel, Ahab bi me zadavi." Tudi iz
srednjega veka je ohranjeno nekaj poročil o absurdni izgubi težnosti. Zanimivo
je, da so s to sposobnostjo upravljali znameniti svetniki in tudi krščanski
mistiki. Veliko je bilo govora o levitaciji svetega Frančiška Asiškega. V
posebnem stanju najgloblje religiozne zamaknjenosti in ekstaze se je sveti
Frančišek dvignil, na hribu imenovanem Alverno, v zrak. Nekaj podobnega se je
zgodilo z Anno Katharino Emmerich v neki cerkvi in s sveto Agnezo v samostanskem
vrtu.
Znameniti dominikanec Giordano Bruno, katerega so leta 1600 sežgali na grmadi
kot heretika, je napisal o svetem Tomažem Akvinskim, najuglednejšem krščanskem
učitelju sledeče: "Ko se ta človek osredotoči z močjo svojega duha in s
pobožnostjo..." Popolnoma nerazumljivo zveni tudi, kar so videli ugledni ljudje
tistega časa in pričali, o levitaciji svetega Jožefa Marije Jezusa (1603-1663).
Najprej pa se je izvedelo o čudežnih delih, ki jih je naredil v svoji župniji
na jugu Italije - Copertina Jožef iz Copertina. Po končanem pregledu stroge
inkvizicijske skupine v Neaplju je bil osvobojen obtožbe, ki mu je očitala
"prevarantske mahinacije". Jožef se je nekajkrat dvignil v zrak kot da sploh
nima lastne teže. Enkrat se je to zgodilo celo v Rimu, in to pred očmi papeža
Urbana VII ki je ta fenomen tudi potrdil. Žena kontraadmirala od Kastilije se je
zgrudila in padla v nezavest od strahu, ko je zagledala Jožefa, kako lebdi nad
njeno glavo. Prav tako so mnogi videli leta 1650, ko so prišli v Assisi, kako
Jožef iz Copertina mašuje in da se pri tem z nogami ne dotika tal. Sposobnost
zdravljenja s samo dotikom in brez kakršnih medicinskih sredstev je bila
prisotna pri vseh narodih, v mnogih posameznikih, ki so imeli to posebno moč.
Potem so tukaj stigme, ki jih je kot prvi nosilec teh znakov Kristusovega
trpljenja dobil Frančišek Asiški. Dve leti pred njegovo telesno smrtjo leta
1224, je na hribu Alverno doživel nekaj mističnega. Na njegovem telesu so se
zgodile nenavadne spremembe: na dlaneh in na nogah, torej na mestih, kjer so
bili zabiti žeblji na križanju Jezusa, so se pojavile stigme. O tem, kako stigme
izgledajo, je dovolj verodostojnih zapisov. Med najvažnejše zapise spadajo
zapisi avtobiografa meniha Tomaža iz Celana, kateri je stigme videl na svoje
oči: "Njegove roke in noge so bile po sredini kot da so prebodene z žeblji," je
zapisano v Tomaževemu poročilu, "glave žebljev so bile izbočene na dlaneh rok in
na zgornji strani nog, a špice na nasprotni strani. Ti znaki so bili na dlaneh
okrogli na hrbtiščo roke pa podolgovati". Sveti Bonaventure kasnejši predstojnik
frančiškanskega redu je izprašal še živeče učence svetega Frančiška, in pravi:
"Žeblji črne barve, kot da so železni..." Iz tega je povsem jasno, da ni šlo za
miselne žeblje, temveč v podobnih oblikah kot od kože in mesa.
Pri razglasitvi nekoga za svetnika katoliške cerkve imajo veliko vlogo tudi
čudežne ozdravitve. Po pravilih iz 18. stoletja je potrebno za priznanje čudežne
ozdravitve izpolniti sedem kriterijev. Med telesne fenomene se štejejo stigme -
stigmatizacija. Na nepojasnjen način se pri moških in ženskah pojavijo točno na
mestih, na katerih je bil preboden Jezus, ko so ga pribijali na križ. Te rane
močno bolijo (preberite si avtobiografijo patra Pija) in resnično krvavijo.
Takšni primeri so vedno povzročali veliko senzacijo in globoke emocije, a razen
nekaj izjem so ti fenomeni dogajajo izključno vernikom katoliške cerkve. Pri
protestantih takšnih pojavov ne zasledimo, tudi niso verodostojno zapisane niti
v pravoslavni cerkvi, niti v Islamu.
No, še in še bi lahko naštevali teh fenomenov, vendar naj bo to dovolj. Kaj
lahko o njih pojasni današnja medicina in znanost? Zelo malo ali skoraj nič, saj
to ni njihovo področje, temveč gre za področje duha. Znanost operira z zakoni te
narave in prav tako tudi medicina. Psihiatrija gre najdlje v področje duha, a
vseeno ne dovolj za znanstveno razlago takih nadnaravnih dogajanj.
Sokrata so v njegovem življenju globoko pretresli skrivni fenomeni. Znamenite
so njegove besede "Spoznaj sam sebe," do katerih je prišel z opazovanjem svojega
"Jaza" in raziskovanjem le-tega. V Atenah je bil javno obsojen na smrt. V svojem
obrambnem govoru je priznal, da je že v otroštvu v njem nekaj govorilo, to nekaj
pa je imenoval 'daimon' ki se ga mora razumeti kot nekaj nadnaravnega. "Oglaša
se nek glas," je priznal, "ki me, ko se pojavi, vedno opozarja pred nečem kar
nameravam storiti. Toda ta glas me nikoli ne sili v karkoli." To je pri njem
nedvomno povzročalo jasnovidnost duhovne narave. Platon je trdil sledeče:
"Preroki so ljudje, ki prevajajo božansko voljo na ljudi".
Genialni Platonov učenec Aristotel je prišel do povsem drugačnega stalšča. V
začetku je hodil po poteh svojega velikega učitelja, kasneje pa je žal pričel
racionalno razlagati te izjemne fenomene. V svoji razpravi "De isomnis" razlaga,
da vizija v spanju izhaja iz telesnih ali duševnih vtisov!?. Nikjer niti besede
o duhovih pokojnikov, o demonih, padlih hudobcev ali drugih nezemljskih
neorganskih bitij. Tu, na tej točki je padel Aristotel v veliko past, ki se ji
reče ignoranca "kar ne vidiš, zate ne obstoja" in tako zapeljal nepregledno
število duš v temo neznanja, ki je še do današnjih dni prisotna v glavah vse
preveč racionalnih hladnih intelektov. Aristotel je tako ostal na točki
teoretika. To so bili časi, ko ljudje še niso upali iti naprej v raziskavah,
kajti niso še bili dovolj zreli.
Papež Gregor Veliki je bil popolnoma prepričan da so čudežne ozdravitve
resnične. Pred dvomljivci, ki niso hoteli verjeti v življenje po smrti je branil
svoje védenje s svojo knjigo "Dialogi", kjer navaja številne osupljive
ozdravitve, ki so se zgodile na grobovih svetnikov. Prav to dokazuje, kot je
trdil tudi on, da svetniki delujejo še potem, ko zapustijo svoje fizično telo tu
na zemlji. Sam vem to iz lastnih izkušenj in stikov! In od kod prihajajo vsa
današnja kanalizirana sporočila, če ne od ljudi, ki so bili že tukaj na zemlji?
Sam Gregor Veliki je bil dovolj buden za te pojave, zato je še posebej navajal
en primer za katerega je menil, da je dovolj pomemben (sam pa dodajam: še kako
pomemben).
To je zgodba neke pobožne služkinje, ki je na nesrečo nekega dne pojedla
hudiča! Ali kdo to verjame? Jaz ne; ker VEM, da se to dogaja tudi v premnogih
primerih prav sedaj v tem času. Nič hudega sluteča je ta uboga ženska pri
dnevnem opravilu na vrtu samostana pojedla nekaj listov solate. Še preden je
pojedla zadnji list solate pa je vsa razburjena občutila, da se je v njo naselil
hudič. Po ukazu glavne prednice samostana je prišel v samostan egzorcist,
izganjalec hudiča. Odločil se je izgnati nečistega duha, da izgine in da zapusti
ubogo služkinjo. Vsiljivi gost pa mu je medtem aktom izgona dejal, da mu je
dogodka do neke mere žal, ker da je on (hudi duh) povsem mirno sedel na solati,
dokler je služkinja ni nesla v usta in pogoltnila. Toda nikakršno diskutiranje
hudiču ni pomagalo, saj so ga po dolgotrajnem izganjanju končno le izgnali. Vem,
da večina ljudi meni, da je to le anekdota, pa vendar je ostal do današnjih dni
v cerkveno verovanje globoko vkoreninjen strah pred nevarnostjo, da se v človeka
naseli hudič. Sam se s tem popolnoma strinjam, saj imam zadnje čase vedno več
takih primerov, ko ljudi napadejo te zle sile. In to se dogaja urejenim
izobraženim ateistom kot tudi teistom. Za tem kar trdim, stojim.
ALI OBSTOJA VESOLJNA ZAVEST? G. N. M. Tyrrell je v svojem delu "Človekova osebnost" zapisal: "Zelo
pomembno dejstvo, ki ga ljudje spregledajo: vsebina človeškega duha, ki se
odlikuje z izvrnostjo in veliko genialnostjo, ne prihaja iz polja normalne
dnevne zavesti. Te sposobnosti prihajajo iz polja , ki se nahaja izven te
zavesti in trkajo na vrata zavesti da se ji odprejo." Te "erupcije podzavesti v
fizične možgane", kakor je trdila raziskovalka in teozofinja Anni Besant, "imajo
pomen nečesa nepričakovanega, nenadejanega, polne - osvobojene dvoma, zaukazane
avtoritete, čeprav na prvi pogled nimajo zato nikakršnega razloga. Z ničemur
niso v povezavi in v najboljem primeru soobstojajo v zvezi z mislimi naše
vsakdanje budne zavesti in se nam same vrivajo v naše misli."
To trditev so potrdili številni veliki pisatelji in pisateljice, pesniki,
pesnice, nekoč kot danes. Ohranjen je znameniti izrek Filona iz Aleksandrije, ki
je živel v začetku naše ere v Egiptu: "Včasih, ko grem popolnoma prazen na delo,
nenadoma in nepričakovano občutim, da sem polnoma poln: inspiracija se izliva
kot neviden dež skozi mene in od zgoraj vstopa v mene." Schiller, se je čudil
"odkod so mu nenadoma prišle misli". Ujele bi ga, ne glede na to kar je trenutno
počel ali mislil. "Vsa svoja dela sem napisal kot da me nosi luna", je povedal
Goethe. "Pesmi so rodile mene in ne jaz njih." "Ena dobrohotna sila me usmerja
na vse," je opazil Dickens. "Spoznal sem," je nekoč dejal Sokrat, "da pesniki
niso ustvarili dela na račun svoje modrosti, temveč zaradi neke posebne naravne
sile in inspiracije, kot to počnejo vidci in preroki, ki včasih povejo mnogo
lepih besed, toda ne razumejo tega kar govorijo". Od kod prihaja ideja, da so
vse najvišje mojstrovine duha ustvarjene izven lastnega našega duha? Kaj obstoja
izven naše zavesti, da jih je lahko ustvarilo? In ne samo to - da te ideje
pogosto vdrejo z vso silo in imajo včasih v sebi tudi nekaj tujega, nekaj
drugačnega od nam poznanega zemeljskega. Včasih jih spremljajo nenavadni občutki
sreče.
Tudi C. G. Jung, ko govori o "Arhetipih" naše zavesti, prvobitnih slikah, ne
pove od kod te slike prihajajo. Tu se je zaustavil. Številni izumi in odkritja
so zagledali na ta način svetlobo dneva, nenadoma in nepričakovano, kot
"inspiracija od zgoraj", katere se ne da razložiti. Med temi primeri je zelo
znamenit primer Newtonovega doživetja. Njega je, ko je zagledal jabolko kako
pada iz drevesa, v hipu obšlo spoznanje, katerega je kasneje obznanil kot zakon
teže. In še in še bi lahko naštevali. Sri Aurobindo, veliki modrec in svetnik iz
Indije, ki je umrl leta 1950, je izgovoril res preroške besede, ki še kako
veljajo za nas v tem trenutku, v katerem smo: "Človeška eksistenca še ni
dokončana (sam bi dejal, da Bog še ni dokončal svojega dela). Današnji razvoj
človeštva še ni njegova zadnja faza. Človek je narejen kot shema tistega kar bo
nekoč postal." Aurobindo meni da je današnji prebivalec Zemlje še nedokončan,
nepopolen, predhodnik tistega, ki pride. In trdi: "Potrebno je odpreti pot, ki
je še blokirana!" Se popolnoma strinjam. Razmišlja o visoki eksistenci na Zemlji
in verjame, da bo do nje prišlo. Nedvnomno, saj to že intenzivno poteka.
Podobne misli zasledimo tudi pri paleontologu in filozofu Pierru Teilhardu de
Chardinu v njegovem znamenitem delu "Ciklus človeškega razvoja". Njegovo
evolucionistično optimistično videnje v prihodnosti predvideva harmonizacijo
celotnega človeštva v "točki omega", v duhovnem središču. Toda, tudi on poudarja
kot mnogi drugi, da ni dovolj, da človek ima to moč, da se dvigne nad sedanjim
stanjem zavesti. Človek si to mora tudi želeti. Samo tako bo prišel v vse višja
področja zavesti in samo tako bo prišel do novih lastnosti želenega.
Živimo v času, ko sodobni človek stalno išče izkušnje, ki presegajo
vsakdanje. Mnogi take izkušnje tudi imamo. Zaradi tega je nastala cela paleta
pojmov: vesoljna zavest, ekstaza, posvečenje, iniciacija, razsvetlitev, božanska
izkušnja, izkušnja večnosti, duhovno prebujenje.
Ko enkrat v življenju pridemo na točko, od koder ne moremo več naprej po nam
znanih poteh, pride v naše življenje stiska duše. Lahko je to bolezen, izguba
sredstev, službe, nesreča, ločitev, smrt ljubljene nam drage osebe ali bremena
starosti. Takrat lahko pride do čudovitega preobrata - spremembe, ki je vedno
izjemno pretresljiva izkušnja. Naše obdobje pred to življenjsko prelomnico je
bilo verjetno zelo zmedeno. Kot vedno nam življenje na zunaj poteka razmeroma
normalno, v notranjosti pa so se že zgrinjali temni oblaki. Postajalo je vedno
temneje, tako temno, da je postajalo naše življenje v bivanju vedno bolj boleča
izkušnja: "Vsega imam že…, Življenje je težko, Ne vidim več smisla, itd." V
takšni situaciji je zelo težko živeti, to dobro vem iz lastne izkušnje. Običajno
sploh ne vemo kje iskati izhod iz tega mučenja, ki lahko traja precej dolgo.
Upiranje in zavračanje ne pomagata več! Tema v naši duši, ki prevladuje, se na
noben način ne pusti več pregnati.
Potem pa se zgodi odrešilni čudež. Nenadoma tema izgine, ostane le svetloba,
veselje in toplota. Zadostoval je le trenutek svetlobe, da nas je potegnil ven
iz osamljenosti in izolacije sebe samega. Takšno stanje svobode in veselja traja
morda štirinajst dni, potem pa naš vsakdan zahteva svojo hrano in tema se vrne.
Se jo naj sedaj rešimo z pomočjo droge, alkohola, hobijev, kariere, te ali one
zemeljske kompenzijske aktivnosti?
Komentarji (6)
www.pozitivke.net