Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne
nedelja, 29. avgust 2004 @ 22:02 CEST
Resnično, duša, duh, Bog, bit, ali kakorkoli želiš to imenovati moraš občutiti, da lahko o njej, ali njem govoriš.
In danes obstaja neverjetna možnost za to,
da lahko prav ti vsak hip čutiš svoje srčno dno,
da se notranje izpolniš in uskladiš,
da ne glede na zunanje okoliščine,
lahko doživljaš ta notranji mir,
celo v zunanjih vojnah.
Notranji mir je največje darilo tebi.
Lahko je reči: "Dihaj angele"
a kako jih boš potegnil iz dna srca, če tega ne znaš?
Ker če bi, ne bi imel več vprašanj o Bogu, duši in duhu,
ti bi vse to vedel, ker bi to res doživljal.
In vse kar je potrebno je samo tvoja iskrena želja, naj te milost pripelje tja, kjer ti bo to spoznanje omogočeno,
ampak za to bo potrebna tvoja ponižnost, brez nje nikakor ne gre.
Ta razum ima navado, da se stalno pritožuje. Mojster mi je povedal zgodbo, kako je nekdo prišel v samostan, z namenom, da spozna Boga. Sprejeli so ga in mu rekli, da je pri njih eno pravilo, da morajo biti ves čas tiho in izpolnjevati ukaze nadrejenih. Po enem letu ga je vodja samostana vprašal: "No kako je: ČLovek je odgovoril: "Preveč mrzlo" po drugem letu je odgovoril: "Preveč tiho" tretje leto pa je rekel "Preveč dela"
Vodja samostana mu ni nikoli nič odgovoril tokrat pa ga je vprašal: "Glej tri leta si že tu in razen tvojega pritoževanja nisi povedal prav nič pozitivnega??"
Treba se bo navaditi gledati pozitivne stvari, kajti v vsaki negativni stvari je tudi pozitivna, če jo znaš prepoznati..
lp
Prispeval/a: titanic dne
nedelja, 29. avgust 2004 @ 22:37 CEST
Če se človek želi spoznati, mora biti zelo pogumen. Veliko ljudi se boji, da bodo spoznali svoje napake, pa se zato raje ne poglabljajo v sebe. Taki ne spoznajo Boga, ne spoznajo druge plati, ki pa je nepopisno lepa. Potreben je pogum!
Pozdrav od Titanic
Prispeval/a: stojči dne
nedelja, 29. avgust 2004 @ 23:09 CEST
imaš prav draga titanic, znanka mi je rekla, da se sploh ne želi globlje spoznati, da ji je njena podoba o sebi že zdaj tako grozna, da bi ji potem bilo še slabše.
Samospoznanje, ali spoznanje sebe
je nekaj najlepšega in najglobljega kar človek lahko doživi,
ker znotraj srca razen te lepote ničesar več ni.
Tam je vedno pri vsakem človeku najboljše od najboljšega. :)
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 10:00 CEST
RAZMIŠLJANJE
Želela bi primerjati občutenje svoje lepote srca z občutenji lepote drugih src. Ali mi zna kdo to opisati na način, ki ga doživlja? Ali se ta lepota pojavlja kot padajoči curek ali kot vodopad in če smo znotraj sebe voda, kakšne občutke doživljamo v stiku s kopnim. Kakšni so lepi naravni prizori znotraj srca? S kakšno zmogljivostjo čutov kdo doživlja to notranjo lepoto. Ali človek različno občuduje zeleni svet pojavov znotraj sebe. Želela bi vedeti kakšno barvo zaves našega ozračja občuti in vidi kdo, ko je znotraj sebe, kako je zunaj njega zastrta sončna svetloba. Kako so zloženi kristali znotraj njegovega srca, v kakšni geometrijski obliki, ali imajo ti kristali tudi obliko rože, srca in drugih stvari? Kako kdo doživlja zvezde, ki gorijo v neznanskih ognjih v brezmejnem prostoru Univerzuma, kakšen je njegov notranji okus pod vplivom tega velikega dela na sebi? Kakšne barve občuti v sebi, kakšne so oblike in detajli teh občutenih teles znotraj njega? Želela bi vedeti ali to ljubeznivo doletavanje luči iz daljnih prostorov do nas doživlja kdo drugače od mene, čeprav ne morem pričakovati, da bi vedel kako ga doživljam jaz. Pa vendar! Na jasnem nebu mi sveti mila luna in jaz v svoji pesmi opišem to svetlobo ob tem, da nisem zvečer meditirala. Ali je pesnikovanje tudi neka oblika meditacije, kakor molitev? Ali kdo, ki se v čaru te svetlobe poglablja in meditira občuti to svetlobo mile lune drugače, kot jo občutim jaz in sem jo opisala v svoji pesmi. Jaz bi prav rada slišala nekoga kako te barve in čarobnost trenutka doživlja, ali jo doživlja z nadlepoto mene in ali sem jaz zato, ker ne znam meditirati, prikrajšana. Pogosto se v življenju zgodi, da je človeška lepota duha in srca komaj opažena. Skratka zanima me vedeti, da bi kdo konkretno opisal kako to božanstvo vseh vzvišenih lepot doživlja znotraj sebe. Marsikomu se bodo ta moja vprašanja zdela absurd... pa vendar? Moje občutenje mehkega sija sončne svetlobe na obali, polno miline in poezije, me je nagovorilo s takšnimi vprašanji in mnogotere igre svetlobe, ki jo razodevajo čudežne noči, so me tudi nagovorile s takšnimi vprašanji, tudi sence, dvomi in odsevi svetlobe skozi veje dreves so me nagovorile s takimi vprašanji in jaz, ki v sebi občutim čustvo lepote, radosti in opojnega občudovanja, bi želela vedeti ali so ti prazniki in svečanosti občutenja pri nekom drugačni, bolj vsemogočni in opojni, skratka kako ti čuti odgovarjajo na vtise, ki jih sprejemajo in če kdaj pa kdaj občutijo ti čuti nekoga neskončne pouščave v sebi ali so po svojem izvoru občutenj na višjih ravneh teh ogromnih sil, ki se akumulirajo v človeku. Ali je prav, da se ti občutki skrivnostno in ljubosumno čuvajo v sebi in se ne razodenejo? Govoriti o vsej tej lopti občutenj srca in dovoliti, da se znoj od prevelikih čustev sprejete lepote spreminja v vodo in da se voda pretvarja v helij zaradi gorenja ali drugačne oksidacije, se mi zdi, da je to že prevelika posebnost nekih skritih zakonov, ki jih še ne poznam.
Prispeval/a: stojči dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 10:47 CEST
Draga Tatjana
Vsak od nas je individum, ki mu ni para v vsem tem vesolju.
Niti enega bitja ni, ki bi lahko tako čustvovalo, dojemalo svet in univerzum in svoje srce, kot ga ti.
Vsak od nas svojo zunanjo in notranjo lepoto doživlja po svoje in vsak jo zna opisati na takšen, ali drugačen a vedno svojstven način.
Pred leti sem napisal pesem iz meditacije, ki gre takole:
TOLMUN MOJE DUŠE
KOT SLAP V REKO
PRELIVA SE IZDIH
V NOVI DIH
IN MILIJONI DROBNIH
DROBNIH KAPLJIC ŽIVLJENJA
SE DVIGA
PROTI LUČI
V MOJI GLAVI
VSAKA V SVOJI BARVI
SPET ZNOVA
MEHKO MEHKO PADA
NA LESKETAJOČO GLADINO
TOLMUNA MOJE DUŠE.
Če si umirjena, notranje izpolnjena in srečna mogoče niti ne rabiš meditacije.
Meditacijo rabijo samo tisti, ki hočejo v življenju doživeti še nekaj več, katerim njihovi zunanji dražljaji in čustva niso bili dovolj za to posebno notranjo izponitev.
Tvoje doživljanje lepote je darilo Boga tebi, ki se ti vsak dan razodeva skozi tvoja dobra dela in skozi tvoje srce.
Naj te Bog blagoslovi. :)
lp
Prispeval/a: Radovedni dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 13:09 CEST
Lep pozdrav draga Tatjana, Titanic in Stojči,
zopet ste se predstavili v pozitivni luči, ki vliva čisto vodo v presahle struge in polni duše z lepoto občutij notranje izpolnjenega duha in sožitja.
Najtežje in obenem najlažje vprašanje je po mojem mnenju postavila Tatjana v svojem značilnem slogu lepot in ljubezni in vsemogočnih občutij s polnim dihom vedoželjnosti in radovednosti. Želi primerjati lepote znotraj sebe z drugimi, kako kdo občuti zvezde, svet okoli nas, vodo, slapove, mesec, sonce, rože in kako neposredno se vsa ta lepota zliva v srcu, kako se zlagajo v njem kristali in kako se izraža ta harmonija navzven.
Sledil je res čudovit odgovor Stojčija, ki je spregovoril o edinstvenosti individuma in enkratnosti in neponovljivljivosti, s katero se po mojem mnenju izraža vsak delček Stvarstva, seveda na svoj način. Res lep prispevek k lepšemu dnevu in življenju.
Mislim, da vsi ljudje, vsi naravni in vesoljski subjekti in objekti težijo k nekemu notranjemu ravnovesju (ki je verjento Eno, čeprav ga nekateri ločujejo na duševno in fizično) in ki ima zopet več imen, odvisno od tega kako ga kdo občuti. K temu ravnovesju, umirjenosti, notranji izpolnjenosti, sreči kot jim pravi Stojči, jih po mojem mnenju žene neka notranja sila, ne glede na to, kako jo imenujemo, recimo ji Prvotnik, ki je po mojem mnenju določil osnovne Zakone po katerih se vse spreminja, se rojeva, razvija, občuti in doživlja, umirja, osrečuje, spopolnjuje...
Vsaka živa in neživa oblika ima svoje značilnosti prilagajanja svetu, ki ga je Prvotnik zasnoval. Tako je vsak človek kot vse drugo original zase, vsaka materilna oblika je unikat, ki ima svoje značilnosti pri prilagajanju in uravnovešenju z okoljem in tako je, kot je znano, nastajal svet in vesolje in tako se vse giblje še danes. Vse v skladu z začetnim počelom, Stvarnikom, Bogom, Prvotnikom ali kakor mu pač že rečemo, ki naj bi zagnal svet z ustvarjanjem teh mehanizmov Uravnovešenja, po katerih se giblje vse živo in neživo. Ti mehanizmi so sicer verjetnostno določljivi in približno izračunljivi, vendar pa od vsega morda res, še najnatančnejše občuteni.
Jaz osebno doživljam ta občutek kot občutek breztežnosti, sproščenosti, notranjega ugodja, res neke čudovite nedoločljivosti in pritrditi moram Tatjani in Stojčiju, da si ne morem predstavljati, kako to doživljajo ali ne doživljajo druge oblike (ne)življenja, saj smo vsi enakovredno ustvarjeni s svojimi značilnostmi, s katerimi poskušamo doseči Prvotno stanje oziroma bolje rečeno poskušamo občutiti Prvotno stanje na svoj način, ki ga narekuje pač naša različnost.
Prvotnik naj bi po mojem mnenju določil zmožnost posameznih oblik do tega ravnovesja, tako občutim pač to težnjo v sebi. Že npr. ljudje smo si krepko različni po svoji obstojnosti in verjetno je ta različnost oblik, ki spremlja nastanek vsega, njihovo spreminjanje skozi neskončno število let, že prvotna preizkušnja zmožnosti do ohranjanja Prvotnega ravnovesja. Nenehno se v vesolju ustvarjajo in razgrajujejo oblike, ki so v času obstoja zgrajene tako, da se bolj ali manj popolno prilagajajo okolju (vesolju) in tudi bolj ali manj zanesljivo obstanejo ali preživijo. Zato mislim, da sploh ni rečeno, da je človek najpopolnješa oblika, ki lahko edina doživlja svojega Stvarnika, velika verjetnost je, da ga doživljajo tudi druge oblike, na nek svojstven način.
Kako to Prvotno stanje doživljajo različne živali, mikro-organizmi, planeti, zvezde, druge možne žive oblike ne vem. A imam občutek, da vsaka na svoj način, kot pravi Arelena "hiti" k Enosti in jo tudi občuti, sicer ne bi vedela v kateri smeri se mora razvijati ali spopolnjevati. Kakorkoli imenujemo to Prvotno stanje, je ta namen očitno vgrajen v vsakem delčku Univerzuma in je vse s tem namenom tudi ustvarjeno. Morda je zato vse, tako kot je.
Vsakemu je Prvotnik dal možnost živeti, delati, občutiti, doživljati, kako pa to posameznik ali posamezna oblika metarije izkorišča, se izkaže v sožitju z okoljem (vesoljem). Življenje je kot vse kaže tako ustvarjeno, da ga lahko povezujemo z drugimi živimi ali neživimi oblikami in si tako življenje olajšamo in podaljšamo ali celo preoblikujemo.
Koliko lahko pravzaprav občutimo to Prvotno stanje po kriterijih racionalnih spoznanj, mi je težko odgovoriti, ker bi morali zaiti v negativni pogovor, zato pustimo to ob strani.
Lep pozdrav vsem z željami po vsakodnevnem doseganju stanja kot pravi Stojči sreče, notranje lepote, Blaženosti, izpolnjenosti samega sebe in da bi vsem čim dlje trajalo,
Prispeval/a: stojči dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 13:52 CEST
Dragi Radovedni,
kar lepo si tole napisal, samo beseda Prvotnik mi ni ravno najbolj všeč, nimam pa nič proti, če jo uporabljaš.
S tem nekako domnevam, da si ateist, kar ni nič narobe, ker tisto kar človek išče, je itak znotraj njega samega
in za to ne rabiš zunanjih verskih institucij.
Je pa res, da ti milo petje, molitve in vzdušje v cerkvah in templjih lahko vzpodbudi k večjem občutenju srca.
V angleščini so naredili za to skovanko iz: Generator, Operator, Destroyer, ali po naše Ustvarjalec Vzdrževalec in Uničevalec tako, da bi mu po naši terminologiji še najbolj pristajala beseda: UVU.
Beseda bog, bogi je indijskega izvora in pomeni v sanskrtu osebo, ki ni niti na nebu, niti na zemlji, skratka oseba, ki ne ve, kaj naj bi počela sama s sabo, tako, da mi je res zanimivo, da je dobila pri nas naziv za najvišjo silo vesolja in srca.
No pomembno je to, da se v srcu zavedamo obstoja te mogočne prasile, pa kakorkoli jo že imenovali,
ki nam dovoljuje eksistiranje, duhovni razvoj
in občutenje ljubezni kot najvišje manifestacije duha.
lp
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 15:37 CEST
pozdravljeni Stojči, Tatjana, Arelena, Tinanic, Radovedni in vsi ostali. Pored odličnih komentarjev, ki ste jih dali bi še sam dodal to notranje stanje, ki ga bom poimenoval kot Blaženost bivanja.
Podal bom opis tega stanja, ki sem ga doživel v preteklosti in, ki ga tudi opisujem na začetku moje nove knjige v nastajanju.
V moji notranjosti sem čutil konstantni napor duševnega pritiska. Velikokrat sem se počutil frustriran, nesiguren in globoko v duši sem se zavedal globoke žalosti, da sem tak, kakršen si nisem želel biti. Ta morasta žalost mi ni dala miru. Večino časa sem se v sebi zavedal, da nekako ne sodelujem v življenju. To je bilo stanje neprisotnosti. Pretežni del časa sem bil v stanju tihega notranjega obupa, se počutil kot izgubljena ovca, ki je zašla stran od svoje črede in se nevarno bliža prepadu. Počutil sem se kot brezdomec. Z leti sem se nekako prilagodil družbenim normam, kljub temu pa še vedno nisem našel sebe v pravem pomenu besede. Sem eksistiral, a v duši sem vedel da nisem živ, čeprav sem živel.
Nisem bil nezadovoljen a tudi srečen ne. Praznina ter hrepenenje sta mi povzročala pritisk v moji duši, oziroma veliko stisko duše. To je trajalo in trajalo, v vmesnih obdobjih sem doživljal ljubezni in razočaranja kot vsak človek. Tudi takrat ko sem bil nabolj zemeljsko srečen, sem se v takih trenutkih zazrl nekam v daljavo. Nekoč mi je zaradi takega stanja takratno moje dekle čisto upravičeno dejala:" Miran, srečna sva, uživava, v vsem se dobro razumeva, a kaj se dogaja s teboj, da ko si srečen, da nisi srečen!? Odgovoril sem ji:" Veš se popolnoma strinjam s teboj, a še sam ne vem kaj je tisto kar me na višku sreče dela odsotnega." To so stanja, ki lahko človeka mučijo mnogo let, mene so. Povem vam, da to niti malo ni prijetno, a najtežje je za tistega, ki te ima srčno rad. Partnerica lahko to narobe razume. To je kriza, ki se ji reče-iskanje. Ja, ko bi takrat vedel tretjino tega kar vem danes? Koliko nesporazumov in trpljenja bi si prihranil.
Potem pa se je zgodil čudovit preobrat, pretresljiva izkušnja. Obdobje hude notranje zmede je izginilo in temni oblaki so izginili. To je bila prelomnica. Boleča izkušnja bivanja v tem svetu je izginila., čeprav še nisem vedel kje moram iskati, sem intuitivno slutil, da se bo zgodilo nekaj velikega, res velikega v mojem nadaljnem življenju. In potem se je res zgodil čudež. Nenadoma ni bilo več teme, ampak je nastopila svetloba in radost, veselje , in toplota, kot da bi se prižgal ogenj. Zadostoval je le trenutek svetlobe, da me je tako osamljenega potegnil iz te notranje izolacije. Stanje sija in veselja, živahnosti je dolgo trajalo, potem pa je vsakdanjik zahteval svoje, kot to običajno je v življenju.
Povsem razumljivo je, da se mi je po takšnem doživetju pojavilo, vprašanje, kako čim hitreje ponoviti takšno izkušnjo. In o kakšni izkušnji je tu govora? Vas zanima? Naj vam jo opišem.
Neke nedelje pred približno trindvajsetimi leti, sem popoldan ležal doma v postelji in prazno opazoval strop in stene moje sobe. Ko sem nenadoma zaznal prisotnost nekoga ali nečesa. Ta prisotnost je vedno bolj in bolj naraščala v moji sobi, kot da bi nekdo polnil ves prostor in mene z energijo. Dobesedno me je v nekem trenutku prežela celega in pooplnoma napolnila mojo sobo, a videl nisem nič. V nekem trenutku sem z vso osupljivostjo dojel, da me ta Prisotnost pozna bolje kot kdor koli na tem svetu in bolje kot jaz samega sebe, osupljivo!
V trenuku sem se počutil gol-rakrit pred to Prisotnostjo, istočasno pa sem se zavedal da nisem sam, nekdo je tu! V nekem trenutku pa se je začola povečevati toplota okoli mojega fizičnega srca IN VEDNO MOČNEJE sem se zavedal prisotnosti ljubezni, kakršne do tedaj še nisem doživel z nobeno takratno partnerico, čeprav sem bil do tega prelomnega trenutka tudi že tako zaljubljen, da tudi pol metra pred seboj nisem videl. Ta Ljubezen se je tako stopnjevala, da sem v nekem trenutku, ko nisem zmogel več zadrževati tega ljubečega vala pričel jokati kot mali otrok, če ne bi jokal bi me razneslo. Nato je sledila mala pauza in pritisk je izginil, počutil sem se telesno in duševno čisto prerojen, prvič v življenju živ. Toda to še ni vse. Nekaj minut je minilo, ko se je nenadoma pojavil glas v, močan, blag moški glas v meni, ki pa ni bil moj znani glas, dajal mi je povsem razločno:"
Miran, neveš niti s kom?, niti zakaj?, niti kje?, a ti se želiš boriti, zakaj? Vsebine nisem razumel in sem takoj čez nekaj trenutkov vprašal to nevidno Prisotnost, kaj pomenijo za mene te besede?. Čakam nekaj časa na odgovor, a odgovora ni in ni bilo. Prisotnost je izginila. Šele v naslednjih 10-20 letih mi je postalo jasno, kaj so pomenile za moje življenje te besede! In kdo je bila ta Prisotnost? Jezus Kristus, ki mi je v kasnejših letih na različne načine dajal vso podporo za izpolnjevanje Njegove volje.
Kasneje so še bile mnoge izkušnje z Njim in ostalimi bitji, ki so že živeli na zemlji, vendar ta je bila najbolj pečatna. Toliko lahko povem o tej izkušnji Blaženosti, ki jo sam rad poimenujem spoznanje iz prve roke ali Boga.
vse dobro želim vsem in lep pozdrav od Mirana.
Prispeval/a: stojči dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 20:31 CEST
Dragi Miran,
počaščen sem, da si na moji misli tedna opisal svoje globoko izkustvo z Jezusom.
Tudi sam sem imel podobne izkušnje, ko se mi je večkrat javil ta božanski božji glas in neverjetno prijetno blaženo izkustvo, ki ga je spremljalo. Prvič se mi je javil glas, ko sem še študiral in preden sem se srečal z mojim mojstrom Prem Rawatom in mi rekel:
"Prekini študij, čakajo te pomembnejša dela"
Res sem ga prekinil, čeprav sem bil tik pred diplomo.
Po tem, ko sem se pa srečal s Prem Rawatovim učenjem,
pa mi je božanski glas enkrat po globoki meditaciji rekel:
"Če se boš v poglabljanju vase vedno tako potrudil
kot si se sedaj, boš vedno z menoj."
In res sveti duh, ali ta notranji mir, ali notranje izpolnjenje,
ali kakorkoli ga že hočeš imenovati, je vedno z menoj, kadarkoli to hočem in ga pošiljam skozi vsa moja pisanja do vseh tistih src, ki jih lahko ta srčni mir in ljubezen doseže. :)
So pa ene internetne strani, ki me vedno znova razveslijo in notranje napolnijo, čeprav sem si jih ogledal že več stokrat in je tam več kot tisoč njegovih izrekov, jo tudi vam vsem priporočam. Vključite tudi zvočnike in poslušajte njegovo glasbo.:
Prispeval/a: arlena dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 22:28 CEST
DRAGI MOJI PRIJATELJI IN SONČKI ...
po toliko komentarjih že težko človek pove kaj novega...
sama sem že zelo zgodaj postavljala drugim in sebi čudna vprašanja o življenju in smrti in smislu in vsa okolica me je prepričevala , da naj neham s tem in z branjem vsega ...
in včasih , sredi zabava v rosnih letih , tudi v diskoteki , sem se vsedla v kot in opazovala ljudi ...to namreč vedno rada počnem od nekdaj...
in ko sem se naveličala toliko let brati vse kar mi pod roko pride in letati od predavanja , do tečajev , sem se nekoč zjokala in se vprašala...kaj mi je , da včasih , ko pogledam v oči človeka ne vidim prave iskrice in zakaj za božjo voljo nihče ne vidi in sliši mene ...kje je smisel?
vsak je hotel , da igram vlogo , ki je takrat odgovarjala situaciji in to igro sem sprejela , ker sem hotela biti ljubljena in tudi , ker sem skozi take vloge lahko tudi sama manipulirala z drugimi ...
spoznala sem , da nisem mirna in srečna v sebi in ne s seboj ...da hočem več , da hočem zvedeti ali ima življenje res kak smisel in zakaj obstoja smrt , ki mi je vzela drage osebe ...večni zakaj sploh obstajam ...
in prosila za pot , prosila za učenje ...iz globine srca in iskreno , ker se mi je zdelo , da tako ne morem več naprej ...
in čeprav so mi mnogi zavidali , ker sem bila vedno v družbi in imela kup prijateljev sem bila v sebi tako neskončno sama...zdelo se mi je da umiram na obroke ...
in nihče tega ni hotel ne slišati , ne čutiti...
ko sprožiš v univerzum res pravi namen in se odločiš in ti je to bolj pomembno , kot življenje ...se zgodi ...
samo toliko lahko rečem ,,,in meni se je zgodilo ...kar sem želela...Milost...
Dragi Miran ...kot ponavadi si me zopet prehitel in dobro si opisal to stanje zlitja...
in res ga vsak doživlja na svoj specifičen , sebi lasten način...
včasih je kot dotik metulja , kot da ti na rame nežno pade snežinka ...ali sede beli golob ...včasih je bolj intenzivno doživetje , pot kače ...
in vednote spremeni ...in kot je dejal Miran ...ŽIV SI ...vse je ŽIVO ...ni razdalj ...kot se kapljica združi z drugo kaplico in ni več razlike in mej ...tako se združiš z oceanom večnosti Enega ...
in včasih to doživljaš , kot nečloveški mir ...poln svetlobe in sprejemanja vsega kar je , je bilo in bo ...včasih je občutiš neverjetno Božansko milino Ljubezni in znova brezpogojno sprejemanja ...nič ni treba spremeniti , vse je čudovito in neponovljivo , prav tako , kot je ...
mislila sem , da bom našla le sebe ...a ne ...presenečena sem našla sebe in v sebi Boga ali Absolut , ali Enost , ali Celoto ...kakorkoli že pač kdo to imenjuje...
mislim , da je najboljši izraz TO , KAR JE...
in ne le to ...v tem sem začutila in našla vsa živa bitja tega planeta , vse ljudi , vse galaksije , drobceno zrnce ...kot del sebe ...IN ŠELE , KO ME NI BILO , ko sem se popolnoma predala temu ...sem res obstojala...
neverjetna preprostost in milina vsega in hvaležnost in dragocenost vsega kar obstaja me je naučila in me še vedno uči sprejemanja vsega ...in ne ločevanja in določanja ...vsega .
prvič v življenju sem se imela neskončno rada in rada bi objela ves svet in obrisala solze vsakemu , ki mu je hudo ...
in razumela sem besede Kristusa...kar naredite nekomu , naredite meni ..ker sem v vsakem živem bitju in občutim vse...
ne bom opisovala doživetij , ker bi me lahko marsikdo proglasil za zelo čudno in tudi ker so zgodbe predolge.
rada bile še rekla , da obstaja različna globina in trajanje ...in kot je rekel Miran ...takrat ni časa , je le sedanji večni trenutek in si v povišani energiji in drugem stanju zavesti ...
zavest se ti razšiti in lahko dojameš pomen obstoja in še mnogi drugi uvidi spremljajo to stanje...
potem počasi preideš v normalno stanje zavesti in nikoli več nisi isti ...
počasi se prebujaš ...in si ŽIV...ti si življenje samo...
seveda v normalnem stanju zavesti deluješ preko osebnosti ali ega , ki ti je potreben , a on ni več gospodar , kot prej in nikoli več se ne moreš popolnoma poistovetiti ne s telesom , ne z petero čutov , ne z osebnostjo...
maske padajo ...in tudi mostovi za nazaj so porušeni ...to je novo rojstvo ...dobesedno ...rojstvo v Duhu ...
in pot se nadaljuje ...kot pri vsakem novorojenem detetu...
rasteš in se trudiš vse to udejanjati v življenju ..včasih bolj , včasih manj uspešno in tudi če nekaj časa nič ne delaš ...in nisi več tako povezan s seboj in Bistvom VSEGA ...je ta Sila tako močna , da ne moreš več živeti brez nje ...ker to si ti sam ...in te resnice se ne da zanikati...
in prav nesramno preprosto je vse...je pa paradoks...
to stanje je najbolj naravno za človeka in vsi so ga že doživeli ...ob čudovitem sončnem vzhodu ...ob lepoti narave , ko nam zastane dih ...v objemu ljubljene osebe ipd...le zavedati se ga je treba ...
zato Buda GOVORI ...BODI POZOREN , BODI ZAVESTEN ...BODI TUKAJ IN SEDAJ ..ZAVEDAJ SE VSEGA ...VSE JE V TEBI ...IN NIČ TI NI TREBA NAREDITI ...
BODI LE RESNIČEN ...LE TO ...VSE TO KAR SI...
in tudi , če ti ne uspe , a če se tega zavedaš ...si to ti ..in se imaš rad ...tudi takega-in s tem sprejemaš tudi druge v vsem , tudi v nepopolnosti .
težko je opisovati nekaj , kar se ne da ...ker so besede premalo ...
pošteno sem se razpisala in še to ...
draga Tatjana...ja že mnogokrat si bila v tem stanju , čeprav se ga nisi zavedala , ker vsipričakujejo ne vem kaj posebnega...a kot pravi Modrec ...prej so bile reke reke , gore , gore in čaj čaj ...potem ni bilo nič več isto ..in na
koncu so bile gore spet gore in reke spet reke in čaj spet čaj ...vse isto in vse drugače----
saj je vseeno ...ker je vse ENO ...
in Modrec zamahne z roko in z smejanjem ob tej preprostosti spije ta čaj...
ko te beremo , Tatjana , iz tebe teče ta SILA , besede niso prazne , temveč iz njih izžareva nesebična ljubezen in občudovanje narave ...imaš Dušo otroka , ki se zna čuditi čudežu življenja...in s tem nam svetiš na Pozitivkah ter nas učiš v vseh pogledih...
ne vem , kaj bi še napisala , ker lahko prav z besedami zgrešim Bistvo , zato ne bom ničesar več dodala...
pozdrav vsem ...Tatjani , Radovednemu , Stojčiju , Miranu , Titanic , EN- BKU ....
ARELENA
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 23:57 CEST
Draga Arlena,
vsa ta tvoja čudovita izpoved se je zlila v eno samo besedo: "SREČA". Ostani živa s to gostoto ljubezni v sebi, obsijana z žarki topline, domiselnosti in duha, izražena v tisočerih oblikah radosti. Vse dobro tebi, draga Arlena, ti želi tvoja prijateljica
Prispeval/a: Radovedni dne
torek, 31. avgust 2004 @ 00:18 CEST
Dragi moji duhovni prijatelji,
res moram še enkrat pohvaliti Stojčija za izredno globoko izbrano misel, ki nam je odprla duše in iz nje se izlivajo same dobrote. Čutim, da res postajamo tisto, čemur pravijo ena velika družina, v kateri se pretaka toliko čudovitih občutkov. Zdi se mi, kot da se zlivamo v ENO, čeprav tako različnih nazorov. Vsa ta energija bi nedvomno v resnici napravila toliko lepega otrokom, ljudem celega sveta. Toliko je pozitivne energije od Stojčija, Tatjane, Mirana, Titanica, En_bka, Arelena, da že kar lebdim od silnosti in se bojim, da bo razneslo računalnike. Res ste enkratni, neponovljivi....
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
torek, 31. avgust 2004 @ 11:13 CEST
dragi Stojči,
tudi mene si razveselil s izpovedjo tvojega stika z Bogom, čeprav je škoda, da si tik pred diplomo...!?, je pa vsekakor stik z Bogom in sodelovanje z Njegovim načrtom absolutno važnejše delo, od vsega našega, saj brez Njegove volje nikoli ne moremo stvari peljati tako, kot je iz božanskega vidika edino smiselno. Res je da moraš v življenju vse narediti sam, toda brez Njega ne moreš narediti nič! Če čitaš Sv. pismo opaziš, da se skozi celotno staro in novo zavezo svetega pisma ponavlja en stavek:" Vedno sem s teboj", torej ta obljuba, ki nam je dana od Boga skozi Besedo ali Logos stoprocentno drži, kar potrjujemo sami z vsemi izpovedmi tu na Pozitivkah. To spoznanje in resnica, da ta obljuba od Boga res drži, pa je za vsakega iskalca na duhovni poti prav gotovo odločilnega pomena, kajti to zagotovilo je naša največja opora v misteriju življenja in smrti. V nasprotnem ne moremo iti naprej, če ne vemo kam?
Zakaj? Ko bo prišel naš čas odhoda ne bo šel nihče z nami od nam dragih oseb tu na zemlji, v " smrt" ne gre nihče s teboj, le "Oče" naše duše gre s teboj. Odhod je ravno tako pomemben kod prihod in bivanje na zemlji, kajti vse je učenje in šteje vsaka sekunda.
V našem času so ljudem zelo pomembne zunanje stvari, materialna stran bivanja. To so stvari, ki jih lahko vidimo z očmi in otipamo z rokami. To je tisto, kar vse preveč radi imenujemo resničnost. Kar pomeni, da naj bi bil vidni svet edini pravi svet. Že od rojstva zbiramo izkušnje na tem svetu in smo bolj ali manj sprejeli pravila družbe. Borimo se za obstoj in se učimo uvelavjljati, da ne bi propadli. To je boj za obstanek, ki se izraža na različnih življenjskih spiralah. Za vsako ceno bi se radi dvignili nad trdo zemljo, nad področje, po padcu dodeljeno Adamu(človeštvu). Danes je predvsem znanost tista, ki jo žene ta želja. Toda trajnega uspeha še ni dosegla.
Brez dvom je zaradi znanstvenih odkritij življenje velikega dela človeštva udobnejše in bolj prijetno. Toda če potegnemo črto in naredimo obračun, se nam pokaže, da so s tem uspehom povezani mnogi stranski učinki, ki pa so nesprejemljivi. Taka znanost, ki ne temelji na duhovni univerzalni folozofiji odrešenja in ne priteka iz božanskega vira življenja, nikakor ne izpolnjuje scvoje prave naloge. In tako je tudi današnja znanost, ki se ni razvila iz tega Vira, kljub vsemu zunanjemu uspehu povzročila nesrečo. Zunanje vedenje dobi svoj pravi pomen šele, ko vodi človeka k skritemu, notranjemu vedenju, k modrosti, ki se dviga daleč nad vso zmožnost pojmovanja in dojemanja.
Tako običajno ostanemo notranje približno isti, medtem ko se zunanji pogoji življenja v tem naraščajočem tempu spreminjajo in naša vednost vsakodnevno narašča. Vendar slej kot prej trčimo na meje vedenja preko katerih pa ne moremo iti. In kaj zdaj?
Tisti človek, ki stremi za resnico, ve, da vse vedenje tega sveta pripada le zunanjemu, minljivemu človeku. Ve tudi, da je vse, kar potrebuje, v njem že prisotno, pa čeprav latentno-nezavedno. V resnici hoče le to, kar bi ga približalo resničnemu cilju vsega človeštva. Zato pa se je potrebno znebiti vse navlake in se držati v življenju samo bistvenega. Ne zapravljati dragocenega časa tu na zemlji za nebistvene in nepomembne stvari!
Kdor je to dojel si upa opustiti znanje. To pomeni: čeprav ima morda mnogo zunanjega znanja, mu to zaradi notranjega vedenja ni pomembno, temveč je zanj v globini svoje duše nično. Ne vežeš se več na znanje, ki te na resnični poti k Ljubezni ali Bogu ne privede niti koraka dalje. Zavedaš se, da moraš ostati ubog na duhu in iz izkušnje dobro veš, da je to edina resnična osnova, na kateri lahko stopaš po poti Rzsvetljenja. Ko opustiš znanje zaradi nepotešljivega hrepenenja po resnični izpolnitvi življenja, nastane v tebi vera, vera, ki se nenehno obnavlja ter nosi v sebi pripravljenost pustiti za seboj resnico današnjega dne zaradi česa? Zaradi resnice jutrišnjega.
To je opustitev, je ne-delovanje, kot jo imenuje Lao Ce. Kar pomeni glede na vedenje to, da se ne oprjemaš zunanjega znanja in ne uporabljaš svoje volje, da bi uporabil v svoj namen to, kar veš. Živiš v predanosti Njegove Volje, živiš iz Duha, ki te vodi. Ta metoda ne-delovanja, dopuščanja božanskemu vodstvu je tiho, mirno veselje; v tem tihem, mirnem veselju pa je treba iti naprej do popolne predanosti božanskemu kraljestvu, ki je že znotraj nas. To torej pomeni ne-delovati(wu-wei), pomeni izkusiti nauk brez besed. Gnostiki temu pravijo, da se ti zgodi Spoznanje ali Gnoza, kot bi to rekla Arelena. " Ne jaz, temveč On, drugi, ki je več kot jaz, mora rasti. Jaz pa se moram manjšati ali zaiti." pravi Janez v Evangeliju. Torej, pogrezniti se moram v tem drugem.
To lahko primerjamo v srečanju Konfucija in Lao Ceja.
Konfucij predstavlja zunanji zakon, Lao Ce pa predstavlja notranji zakon. Janez zunanji zakon, Jezus notranji zakon.
Nepotrpežljivi sodobni človek pa stalno hiti, Ko vidi cilj, se umiri. Naglica je energija, ki spada v svet časa. Toda najhitrejša pot k razsvetljenju se pokaže, ko se naš jaz te narave umiri in naredi prostor drugemu. Zato so stari Grki dejali:" Hiti počasi". Vsakdanja preganjena zavest jaza-ega osebnosti si danes zelo prizadeva razumeti te besede in se spremeniti. Toda preden se lahko razvije nova duhovna zavest, se mora v nas roditi ta drugi " Človek iz drugih dimenzij", iz katerega lahko črpamo najvišje znanje, ki pa ni iz tega sveta. H.P. Blavatska pravi v svojem delu Glas tišine:
" Zapomni si ti, bojevnik za osvoboditev človeštva, vsak neuspeh je uspeh in vsak iskren poskus bo ob svojem času poplačan. Sveta semenska zrna klijejo in rastejo nevidno v duši učenca in bilke, ki poganjajo iz njih, postajajo z vsakim poskusom močnejše, upogljive kakor bambusovo steblo, nikoli se ne zlomijo in nikoli ne propadejo. Toda, ko pride njihova ura, se razcvetijo."
lep pozdrav tebi Stojan in vsem ostalim.
Miran
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
torek, 31. avgust 2004 @ 12:33 CEST
spoštovani duhovni prijatelj Radovedni,
to kar doživljaš, doživljamo je delovanje Božanskih sil na vse nas skozi nas v nas in za vse, ki simpatizirajo Pozitivke. Tako skupaj tvorimo Enost ali Eno Telo. Všeč mi je, da si se nam pridružil, saj odražaš visok in globok nivo zavesti.
" Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi."( Jezus Kristus, Matejev evangelij 18,20)
Vsak človek predstavlja energijsko polje. Ko je večje število takih energijskih polj ali morfičnih polj, če hočeš, povezano, nastane veliko in mogočno energijsko polje. S povezavo z drugimi ljudmi, družinskih članov ali prijateljev, sorodnih duhovnih duš, ekonomskih ali znanstvenih interesnih skupin ali političnih strank, se ta polja delovanja krepijo in njihova moč raste. Izražanje političnih stališč, stavke in mednarodna tekmovanja jasno kažejo, da lahko postane takšna moč nepredvidljiv dejavnik moči.
Takšna skupinska energijska polja so prizvod civilizacije. V večini primerov in v skladu s človeško naravo jim kot po pravilu primanjkuje Božja modrost, zaradi tega je njihova osnovna hierarhična zgradba zgrajena na strahu pred življenjem, pred drugimi in pred smrtjo. In ko enkrat obstajajo, pritegnejo takšna skupinska "telesa" po magnetnem znanem zakonu vse, kar potrebujejo in odbijejo vse, kar ni z njim v sorazmerju. Tako se morajo na podlagi svoje parazitske strukture potrjevati na škodo svojega stvarnika in vzdrževalca. Poleg tega so podvržena gibanju, ki ga povzročajo spreminjajoča žarčenja v vesolju in dušah ter duhu ljudi. Vedno je tako, da se eno žarčenje povečuje, drugo pa zmanjšuje.
Energijeje se pretakajo sem ter tja, močnejše ovladajo šibkejše in jih preživijo. Kolo življenja pa se vrti in kar je spodaj, pride na vrh in kar je bilo zgoraj, zdrsne navzdol. Tako dejansko ni nič novega po Soncem, kot to pravi Solamon v Pridigarju. Spreminjajo se le oblike. Iz tega se je potrebno izveči, ki je pogosto kar usodni tok. Mnogi to tudi poskušajo. Umaknejo se na gorske vrhove, v jame, ašrame, samostane ali oddaljena področja. So pa tudi taki, ki imajo le malo duhovnih idealov in želijo le zapustiti deželo, ki jih s svojimi zakoni omejuje. Tako v vseh teh primerih vidimo, da človek samega sebe odnese s seboj. Vzrok za svoje probleme, možnosti in težave, je namreč on sam. Na tak nači se ne moreš imakniti poteku naravnega procesa, vsaj z odrešilnim izidom nikakor ne!
Obstoja pa večno Božansko področje ali polje energije, ki se dotika sveta ljudi, ki je zgrajeno iz brezpogojne ljubezni. Znaki in znamenja te ljubezni je, da se želi dajati, tako kot sije Sonce nad vsemi bitji neglede na njihovo pozitivno ali negativno delovanje. Za vse nas, ki se zavedamo obstoja iz tega višjega reda in tudi za vse, ki šele tipajo v to smer, pa je izrednega pomena, da Delovanje te Ljubezni narašča sorazmerno z iskalci, ki se ne pustijo dolgo zavajati od vseh več ali manj dobro mislečih avtoritet, ki običajno prav tako malo vedo, kot oni sami. Vsi, ki iščejo ali hrepenijo po tej Ljubezni jo prikličejo, jo izprosijo in se z njo hranijo.
Na tak način jo lahko doživljajo kot veliko pomoč na poti v duhovno svobodo. Ta Božanska nikoli ne jemlje energije, ampak jo brezpogojno daje. Njen edini namen je, da oskrbuje Božanski ogenj v našem srcu, da bi nam tako omogočilo duševno-duhovno rast. Ta ljubezen nam daje moč za sodelovanje pri Božanskem razvojnem načrtom, ne da bi nenehno gledali le na svoje lastne interese. Ko se ljudje na tej poti srečamo ( že kar nekaj izredno prijetnih srečanj je že bilo ), združujemo vse moči. Tako se oblikuje veliko polje ali področje odrešujoče, hranilne in obnavljajoče energije, ki teče k vsem dušam, ki jo potrebujejo. Da obstajajo takšna energijska polja, ve vsakdo, ki je na tej poti. Po vsem iskanju in blodenju lahko vsakdo ve v najglobljem bistvu, kako lahko takšno polje dosežeš in vstopiš vanj, saj nas na naši življenjski poti ta polja privlačijo in kličejo. Edino, kar je potrebno da storiš je, da se popolnoma predaš, da bi lahko ta klic razumel in se odzval na njegovo privlačno silo." Bog je svojega Sina poklical iz Egipta."
lep pozdrav tebi duhovni prijatelj Radovedni in pojdi malo na sprehod, da ti ne bo razneslo računalnike.
Miran
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
torek, 31. avgust 2004 @ 14:53 CEST
draga Arelena,
vsa pohvala za ta odličen komentar iz katerega se izliva zlitje Duha skozi tvojo plemenito dušo. Draga Arelena glede prehitevanja sem pa dobil občutek, čeprav si tega ne želim, kot da sva atleta tekača- alias Mutola in Čeplakova na 800 metrov. Malček še potrpi in zgodilo se ti bo, kot naši Čeplakovi, da me boš slej ali prej prehitela in dobila eno od medalj. Očitno Bog želi, da se na ta način stimulirava, da bo kaj koristi od naju.
Tvoje izkušnje so naše izkušnje, so izkušnje vsakega, ki je dobil pravo tel. številko od Božaskega Duha. Te tel. št. pa se ne da dobiti v imeniku, ampak samo v sebi. Naj se ustavim pri tvoji izkušnji Boga:" IN ŠELE, KO ME NI BILO, ko sem se popolnoma predala.....temu....sem res obstajala..."
Ja kako čudovito stanje , ko si izven petih čutil, ki so samo orodja želja, kakšna svoboda. Želje in hrepenenja ohranjajo človeka v gibanju, njegovo srce pa napolnujejo z nemirom. Hrepenenje nas nenehno žene v ravnanje, ki nam naj bi prineslo izpolnitev želja. S tem ko se pehamo, komaj nekaj dosežemo, že grabimo po drugem. Tako žene ljudi želja po posesti. S tem pa se nenehno izgubljajo delci svobode, užitek pa postaja vse bolj površen in prazen. Končno doseže človek točko, o kateri pravi Goethe v svojem Faustu:" Imaš hrano, ki ne nasiti? Imaš rdeče zlato, ki se ti vedno kot živo srebro razblini v roki? Igro, pri kateri nikoli ne dobiš? Deklico, ki se na tvojih prsih že spogleduje s sosedom? Časti polnega božjega veselja, ki izgine kot meteor."
Kolikor bolj se poskuša obdržati tako težko pridobljeno materialno ali duhovno posest, da bi v njej uživali, toliko močneje doživljamo, da nam je lahko vse spet odvzeto. Faust je podoba vsakega iskalca resnice življenja, ki je izrazil to izkušnjo z besedami:" Ni govora o veselju. Prepustim se omami, bolečemu užitku.." Vsi poznamo kako neizmeren užitek povzroči bolečino in trpljenje. Večina ljudi je ali pa doživlja to. Če take izkušnje doživljamo pogosto, začnemo iskati izhod iz te dileme življenja. Vendar premnogi zapadejo v druge skrajnosti, umaknejo se iz sveta, svetu; vendar čez nekaj časa doživijo, da tudi to ni prava rešitev. Kajti askeza, ali samopremagovanje priporoča umik, toda človeka ne reši prijema materije. V resnici tvori skrajno nasprotni pol hlastanja po užitku. Pri tem pa ostaneš še zmeraj vezan na čutila.
Seveda se zavedamo iz zkušenj nujnosti zavestnega odmika od privlačnosti materije. Vendar se postavlja vprašanje kako to doseči? In kako naj uživamo, ne da bi temu sledilo trpljenje? S tem problemom se srečujemo prav vsi, neodvisno od tega ali si reven ali bogat, bolan, ali zdrav, nesrečen ali zadovoljen. Kdor pa zmore opustiti vse odvečno, vse , česar resnično ne potrebuje, bo doživel odprt prostor, ki ga lahko napolni, kot sama praviš" Milost", to drugačno hrepenenje višje vrste.
V srcu se namreč pojavi novo veselje" TO, KAR JE", notranji užitek, ki ga pa ni moč primerjati z zunanjim uživanjem. To globoko hrepenenje po resničnem bistvu našega življenja se končno izpolni v višji zavesti Jaz sem, ki sem. To , česar si prizadevamo, se najprej še oprijemamo, se spremeni v svobodo. Naše opuščanje postane posedovanje, naše najgloblje hrepenenje pa postane najvišja izpolnitev in smoter našega življenja.
Kdor se zavestno nauči opuščati, da lahko nastane prostor za to novo, kdor pozna užitek te nove svobode, je človek, v katerem se razvijajo nove zmožnosti čutil, ki povezujejo njegovo notranje življenje s božanskim življenjskim stanjem človeštva z življenjem v božji deželi. Ta nova čutila niso več usmerjena na uživanje, temveč na služenje v božanskem svetu.
Kdor ne spozna novih možnosti, ki nam jih prinaša doba Vodnarja ali ponovnega prihoda Kristusa, ki se je pojavil( ne fizično ) leta 1998, kot tudi antikrist, gre zagotovo po temni poti, in če ne prevlada novo spoznanje, se zavest ujame. Predvideno in davno napovedano izvorno spoznanje in ozaveščanje, ki naj bi se razvilo v novem človeku sedanjosti, postaneta vsakdanji, meščanski jaz, jaz, ki ničesar ne razume. Posledica tega je, da se ta probojna sila izgubi in končno nastane zgoščena neuporabna gmota. Tako se zgodovina ponavlja! Tako draga Arelena, naj končam v želji, da še naprej tako lepo svetiš s svojim Sončkom na vse naše duše tukaj na Pozitivkah in ti želim še veliko stikov z Bogom Ljubezni, ki je nesebični večni Duh.
Miran
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
torek, 31. avgust 2004 @ 18:01 CEST
dragi en_bk,
skoraj bi spregledal tvojo zahvalo, tudi tebi hvala za tvojo pozornost, ki jo namenjaš mojim člankom ali komentarjem, da pa ti pomagajo pa o tem ne dvomim, saj to ni moje znanje, ampak od Boga, ki mi daje vse dosegljive materiale in sam jim potem vtisnem le svoj stil. Ne rabim se zavedati tega kar delam, mi je pa drago, kadar dobim povratno pozitivno informacijo, ki mi potem samo potrdi, da je sila življenja zadela v srce človeka, ki mu je vso to vedenje edinemu tudi namenjeno, da bi s tem dobil oporo ter notranjo sigurnost, da je temu kar pišemo res tako, ali vsaj približno tako. S tem ko je vzspostavljen stik ali komunikacija z najvišjo Inteligenco dobivamo mi vsi zmožnosti medsebojne komunikacije, ki pa ima za razliko v svetu okoli nas nekaj izredno odločilnega, in kaj je to? RAZUMEVANJE! Naj pojasnim.
Na svetu, na katerem danes živimo, je mnogo narodov in plemen in vsak ima svojo lastno govorico. Znanstveniki so odkrili in potrdili, da govorijo prebivalci našega planeta okrog 4000 jezikov, to je res zmedena množina, ki ne olajša razumevanje med narodi, ki so na začetku prazgodovine poznali samo en jezik, dokler ni prišlo do te babilonske jazikovne zmede. Če k temu še dodamo, da se ljudje vedno individualizirajo in se zato še komajda razumejo. Zato ni čudno, da je geslo sodobnega sveta " komunikacija". Iz radia, tv, in ostalih medijev se vsakodnevno zliva preko ljudi poplava besed. Toda zdi se, kot bi ta prizadevanja okoli sporazumevanja človeštvo še bolj ločila. Čeprav si prizadevajo govoriti jezik vsakokratnega sogovornika, obstaja vedno manj medsebojnega razumevanja in vedno bolj govorijo drug mimo drugega. Med posamezniki pride vedno redkeje do povezave, izolacija in drugačnost pa strahovito naraščata. Pogoj za resnično notranje razumevanje, da se v človeku prebudi dušna božja zavest, ki je izgleda že izgubljena. To vidimo ko ne moremo več globoko v sebi občutiti tega dotika in tako večina ljudi zaradi te "zamrznitve" v sebi občuti v svoji notranjosti samo še hladen, omejen vidik materialne jezikovne sposobnosti, tako, da govorimo končno samo še zaradi govorjenja. Tako se pogosto omamljamo z gesli, da bi v hrupi bučnosti preglasili bolečo osamljenost in ubežali svarečemu glasu srca. Toda taka govorica ni trajna in ne more nikoli nadomestiti govorico božanskega duha, ki je resnica sama. In tako kmalu pride do zmede, prepira pri neskončnih razpravah, diskusijah in poskusih, da bi premagali temeljno ločitev. Človeku je konec koncev ostalo le hrepenenje po popolnem sporazumevanju. Slutnja v nas pa nam signalizira, da taka pragovorica obstaja in da z njo lahko dosežemo medsebojno izmenjavo in razumevanje.
lep pozdrav in vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Prispeval/a: arlena dne
četrtek, 2. september 2004 @ 11:24 CEST
dragi Miran...
najprej res pohvala Stojčiju za dobro izbrano misel tedna in pozdravi ...
in lepa hvala tudi tebi , ki me kot sem se že navadila ...razumeš , kaj sem hotela povedati s tem , kar sem napisala...
in me dopolnjuješ...
mislim da je to to ...ta kvaliteta dopolnjevanja sestavljanke , ki se ji reče življenje ...vsak dodaja košček svojega in tako se nam vsem širi obzorje in zavest o vsem kar je...
zabava me prispodoba športa , ki si jo uporabil , ha ha ...
se bo treba potruditi , ali ne?
utrnila se mi je misel , da mogoče včasih jemljemo vse z preveliko dozo resnosti , in da je prav , da tudi sem prinesemo dozo lahkotnosti , humorja in radosti...
tudi tega se moramo znova naučiti , glede na razmere , ki trenutno vladajo v svetu...
in žalostno je , da se mnogo ljudi ne zna ali ne zmore več od srca nasmejati...
pri tebi sem spoznala obe kvaliteti ...resnost , ko situacija to zahteva in humor ...občutiš vedno pravi trenutek in to je to...
vesela sem , da se naš krog širi in mislim , da je res tako kot si napisal ...ko se več ljudi zbere v Mojem imenu ...sem tudi
JAZ med njimi...
lepo pozdravljam vse ...od Radovednega , Tatjane , Titanic , En - bika do tistih , ki jih še ne poznam...
Arelena
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
četrtek, 2. september 2004 @ 15:09 CEST
draga Arelena,
vsa pohvala za tvoje razumevanje, ki se zrcali iz tvojega na novo vstajajočega božanskega človeka iz katerega se izliva višja pamet, ki se napaja iz tvojega nesebičnega vrelca božanske svetlobe. Končno pa se je ljubezen, ki te je doslej zaman z različnih strani in z različnimi znamenji zasledovala spustila v tvoj rezervar hrepenenja, ki ti daje nova krila za tvoj dušni let preko doline vsakdanjika v dolino čudenja, dolgo pričakovane dobe epohalnih duhovnih odkritij. Ja, prav imaš ko praviš, da se moramo v resnih zadevah tudi znati zabavati, to je velika resnica, ki rešuje probleme kadar pridemo do meja razuma.
Pred mnogimi leti so mi moji dragi prijatelji nekoč na nekem rojstnem dnevu enega od nas v pogovoru za mizo dobronamrno dejali:" Miran vemo s čim se ukvarjaš, a misliš da boš res rešil sve, se ti ne zdi da si malo nor ko počneš vse to? Ta pogovor je potekal nekje na začetku, dokler smo bili še trezno demokratični, dokler je eden govoril in smo drugi poslušali bilance naših življenj, kasneje to iz objektivnih skupnih alkoholnih interesov to seveda ne bi bilo mogoče.Kajti nadaljni interes za rešitev lastnih in svetovnih problemov se je prav hitro začel izgubljati zaradi prisotnosti povečanih maliganov"resnice".
Odgovoril sem jim:" Dragi moji prijatelji, večina od vas je intelektalcev, sol naše družbe, torej ste pametni ljudje. Če pogledamo stanje v tem trenutku v svetu, vsi ugotavljamo, da imamo toliko uničevalnega orožja da se lahko v hipu uničimo. In ta strahovita satanska orožja nismo uzumili mi nori, ampak vi intelektualci, pametni ljudje. Zato pa vi pametni ljudje tega sveta ne morete rešiti, saj ste ga pripeljali na rob prepada, rešimo mo ga lahko samo mi norci z božjo pomočjo!"
In verjamem, da bo tik pred zdajci, zmagala ljubezen. Božanska manifestacija se odraža na tri načine:resnost, šaljivost in nekaj vmes. Ko premešamo resnost-,ki je pogoj za duhovno rast in šaljivost, dobimo ljubezen, ki je Bog sam.
Ni ekstremov, ni izsiljevanj in ni izključevanj. Verska gorečnost, ki lahko pripelje v fanatizem ali ideološka omejenost sta avtomatsko izključeni. Če smo tako naravnani se nam nikoli ne more pripetiti, kot moji znanki v srednji šoli začasa marksistične vzgoje, ko je nek pregret profesor marksizma v učni uri dejal:" Dragi otroci, če pogledate skozi okno, kaj vidite? vidimo sonce tovariš. Ne vidite sonce, zunaj moji otroci je, socializem!", je odgovoril tovariš učitelj, ha, ha.
lep pozdrav tebi draga Arelena od
tvojega prijatelja Mirana.
Prispeval/a: arlena dne
četrtek, 2. september 2004 @ 22:16 CEST
ja , Miran , ko te človek spozna , ne more mimo tega da te ne bi imel rad in kot prijatelja in kot človeka...
ne vem , kako sem si zaslužila take prijatelje , kot ste vi ...
in lahko rečem , da sem to , kar sem , ker mi vsi to dovolite in izvabljate iz mene to , kar je mogoče najboljše...
zato hvala vsem ...Stojčiju , ki me je povabil , da sem prišla z vami v stik in nas spoznal ..., Tatjani ...angelu v ženski podobi in tebi , moj dragi Prijatelj...in Titanic , ki jo zelo čutim , čeprav je osebno ne poznam ...in vsem , ki jih posebej nisem omenila ...
Arelena
Prispeval/a: titanic dne
petek, 3. september 2004 @ 08:30 CEST
Pozdravljena Arlena!
Takole, ko smo hvaležni, kot si ti, to je res nekaj lepega za tistega ko je. Spominjam se nekoč, ko sem slišala, da naj bodimo hvaležni Bogu, da nam preko ljudi izkazuje ljubezen in preko ljudi tudi mi njemu kažemo naklonjenost. Vse kar dobimo od ljudi lepega, nam On posreduje, da se nam kaže njegova ljubezen. Lepo se imej, Titanic
Prispeval/a: stojči dne
petek, 3. september 2004 @ 08:32 CEST
Dragi Miran,
Res lepo je, ko se lahko vzpodbujamo in skupaj rastemo v razumevanju življenja.
Tvoja zadnja misel me je inspirirala, da sem napisal pesem z naslovom: "Jaz poznam pot, ki gre skoz in skoz"
Prispeval/a: stojči dne
petek, 3. september 2004 @ 08:37 CEST
Dragi prijatelji,
Ljudje bodo enkrat tudi skozi naše pisanje spoznali,
da je ljubezen, nesebičnost in pravo prijateljstvo čez vse,
tisto zaradi česar se res splača živeti. :)
lp
Prispeval/a: titanic dne
petek, 3. september 2004 @ 09:08 CEST
Ja, Stojči, bodo spoznali, če bodo prebrali bodo videli, da je nam lepo. Če pa te milosti, da bi prišli na to spletno stran ne bodo imeli, bodo še naprej iskali in tavali v temi in nesreči.
Prispeval/a: stojči dne
petek, 3. september 2004 @ 10:31 CEST
Dragi prijateljice in prijatelji,
vabim nas, da se v soboto popoldne udeležimo Vegetarijanskega piknika v Mostecu v Ljubljani, kjer se lahko srečamo in skupaj poveselimo. Sam bom skoraj zagotovo tam. :)
lp
Prispeval/a: arlena dne
petek, 3. september 2004 @ 10:42 CEST
DRAGI STOJČI...
hvala ti za povabilo in veš , da sem vedno rada v tvoji družbi ,a trenutno urejam z dokumenti in ne bom mogla priti...
verjamem pa , da se bomo kmalu znova srečali ...
imej se čim lepše in sonček zate, kot vedno...
Arelena
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
petek, 3. september 2004 @ 11:17 CEST
Draga Arelena, Stojči, Tatjana, Titanic, Radovedni, En_bk, Jaka, Roman, Stane, Uredništvo in vsi ostali, ki ste na istem skupnem čolnu Pozitivk, se vsem skupaj zahvaljujem za vse lepe misli in res dobro, ma kaj dobro, odlično medsebojno sodelovanje. To naše druženje naj bo vzorčni primer in zgled vsem dušam, ki še dvomijo, da je v tem trenutku res možno skupno sodelovanje in Veliko duhovno delo.
Vsi vemo, sa živimo v prelomnem času, ki nam ponuja epohalna duhovna odkritja na katera smo kot človeštvo čakali 200 let! Vse zakrito se odkriva. Vedno več ljudi se v svojem vsakdanjem življenju sprašuje zakaj pravzaprav živi, kaj pomeni to bivanje in kaj človeku prihodnost še skriva. Zaradi takih vprašanj se lahko poudarek človekovega življenjskega boja v trenutku preusmeri. Lahko se odvrne od vsakdanje borbe za obstoj in se usmeri na prihodnost, ki je vsakomur vtisnjena v njegovem srcu.
Vsak človek se je prisiljen v vsakdanjem življenju odločati med dvema poloma. Med življenjem in smrtjo, kajti k temu nas sili narava. Zato tudi nastanejo ta temeljna vprašanja o smislu in nesmislu tega kar smo, in tega kar delamo. Vsi brez razlike bomo morali vsak pri sebi izbojevati boj za prihodnost, kot posamezniki, skupine,narodi, člani družine in rase, kot celice človeštva. Tako so pred nami vedno dve poti. Lahko se še globlje zapletamo v materijo in pri tem opuščamo vse svoje višje duhovne zmožnosti, kar nas bo pripeljalo v nevarnost, da se ne bomo mogli več odzvati klicu, ki bo prišel iz našega srca. Kdor pa hoče lahko še pravočasno krene po pravi poti. Možnost prave izbire in obvarovanja duše pred še globljim padcem v temo materialistično usmerjenega družbenega življenja pa ima le človek, ki ima odprto srce.
Gonilo vsega boja okoli prihodnosti je temeljno nezadovoljstvo. Človek ne živi harmonično s svojim pravim Bistvom. Sam s seboj je v disharmoniji. V vsakem človeku leži na dnu duše božanska iskra Duha. To je sprejemna postaja za izžarevanje, Kristusovih impulzov, ki so ta trenutek vedno močeje prisotni in prihajajo v ta naš padli svet. Za tem delovanju tiči namen prebuditi človeka iz njegovega spanja in ga povabiti, da bi zopet dobil komunikacijo z Prasilo, da bi se vrnil v polje, iz katerega izvira. Ti vedno močnejši impulzi nas vznemirjajo. Silijo nas v hrepenenje po drugačnih, boljših in mirnejših življenjskih okoliščinah. Zato nenehno eden drugemu skozi pisanjer ali živo besedo govorimo, najvažnejša je ljubezen.
Premnogi pa še teh znakov časa ne razumejo pravilno. To jih vodi v disharmonijo s samim seboj in posledično z drugimi. Tako stanje duše pa je potem krivo za naraščanje premnogih bolezni sodobnega časa. In naš skupni namen tega druženja je prav gotovo sodelovanje med seboj in sodelovanje z najvišjo Inteligenco, ki vodi ves nadaljni proces preobrazbe sedanjega materialističnega v duhovnega človeka. Ko smo resnično v komunikaciji s to mogočno silo, nam to lahko pomeni le veselje, kajti ta sila se dviga iz Kristusovega srca.
Na koncu pa bi se na teh straneh rad javno zahvalil Tatjani za letošnje njeno gostolublje, ki smo ga bili deležni v njenem toplem domu. In res sem imel priložnost, da doživim njeno Človečnost, da to kar piše tudi živi. Hvala ti, draga naša Tatjana.
lep pozdrav vsem,
Miran.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
petek, 3. september 2004 @ 12:02 CEST
Dragi Stojči,
hvala za povabilo, vendar v soboto popoldan ob 16 uri imam zabavo na koprskem kopališču. Ti se boš gotovo lepo imel v Mostecu, saj tam pripravljajo boljše solate kot v Kopru. Lep pozdrav
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
petek, 3. september 2004 @ 21:33 CEST
Dragi Radovedni in Stojči!
Glede besede "prvotnik" bi dodala to-le pojasnilo. V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: prvoten, prvotni prebivalci, prvotni pomen besede, prvotnost. Nič ni narobe, če se izpelje iz besede: "prvoten", glagolnik: "prvotnik." Glede na pomen same besede : "prvotnik" pa je težko utemeljeno sklepati ali je nekdo ateist, ali veren. Če se nekdo čudi in občuduje lepoto stvarstva, delo Prvotnika, je tu že začetek njegovega verovanja. Prvotnik je lahko Stvarnik, ki je ustvaril Zemljo prej kot človeka in si ga človek predstavlja v človeški podobi. Odtlej dalje pa se ljudje bijejo za oltarje, malike, ideale, idologije, programe, manifeste, simbole narodnosti, simbole zavedanja svojega lastnega obstoja, demokracije, gospodarske in politične sisteme in tudi za pomene besed. Vse je postavljeno kot pretveza, kot kulisa, kot superstruktura, brez katerih bi se med seboj bojevali z veliko manj kuroto igro in z večjo prizanesljivostjo. Vsak ima svoj simbolični svet vrednot, veren in neveren, in svet konfliktov, ki svet okrog sebe ruši. Te svoje misli nisem napisala brez kakšnih izrecnih namenov, kar tako, ker mi je prišlo to na pamet. Pomislila sem ali bi lahko namesto besedo "Stvarnik" uporabila v svoji poeziji besedo "Prvotnik" in mislim, da bi jo kar lahko, če bi v mislih imela Stvarnika kot osebo.
Prispeval/a: Radovedni dne
sobota, 4. september 2004 @ 11:03 CEST
Draga Titanic,
verjamem, da si zelo mila ženska, vendar pa v meni nastane čuden občutek, ko poskušamo za opisovanje lastne sreče uporabljati tujo nesrečo. V kolikor je človek zadovoljen v sebi ali celo srečen, po mojem mnenju ne potrebuje posebnega dokazovanja, še najmanj pa tako da ugotavlja, da so vsi ostali (morda celo cel svet), ki niso v istem stanju zavesti, nujno v nekem mizernem stanju in jih morda celo jemljemo za manjvredne. Vsako etiketiranje ljudi, navadno vodi v konflikte in temu se srečni in blaženi ljudje izogibajo. Svojo pozitivno energijo sevajo okrog in vsa božja bitja (vsa so z vidika Boga, Stvarnika ali kakorkoli mu rečemo) enakovredna (so enakovreden del njega), samo po drugih poteh ga spoznavajo in to pravico menim, da jim moramo pustiti.
Prispeval/a: titanic dne
sobota, 4. september 2004 @ 13:50 CEST
Radovedni, pozdravljeni.
Še enkrat sem svoj komentar prebrala, pa ne vidim nič slabega kar bi kazalo, da smo mi nekaj več, oni nekaj manj. Mogoče sem se slabo izrazila, le hotela sem povedati, da smo deležni božje milosti in sem zato lahko hvaležna, da sem v dobri družbi.
Nič ni narobe s tem. Jaz sem srečna, da sem lahko z vami, drugim to ni mar in iščejo srečo drugje. Jo najdejo, vendar je kratkotrajna. Potem spet in spet iščejo drugo in si umetno ustvarjajo zadovoljstvo in srečo. Tudi sama to delam, vendar znam ločiti kaj pomeni hvaležnost in božja milost, kaj pa denar, ugled in prestiž. Upam, da sem bolj jasna.
Lepo se imej in bodi srečen, Titanic
NE ZAMUDITE
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 22:02 CEST
In danes obstaja neverjetna možnost za to,
da lahko prav ti vsak hip čutiš svoje srčno dno,
da se notranje izpolniš in uskladiš,
da ne glede na zunanje okoliščine,
lahko doživljaš ta notranji mir,
celo v zunanjih vojnah.
Notranji mir je največje darilo tebi.
Lahko je reči: "Dihaj angele"
a kako jih boš potegnil iz dna srca, če tega ne znaš?
Ker če bi, ne bi imel več vprašanj o Bogu, duši in duhu,
ti bi vse to vedel, ker bi to res doživljal.
In vse kar je potrebno je samo tvoja iskrena želja, naj te milost pripelje tja, kjer ti bo to spoznanje omogočeno,
ampak za to bo potrebna tvoja ponižnost, brez nje nikakor ne gre.
Ta razum ima navado, da se stalno pritožuje. Mojster mi je povedal zgodbo, kako je nekdo prišel v samostan, z namenom, da spozna Boga. Sprejeli so ga in mu rekli, da je pri njih eno pravilo, da morajo biti ves čas tiho in izpolnjevati ukaze nadrejenih. Po enem letu ga je vodja samostana vprašal: "No kako je: ČLovek je odgovoril: "Preveč mrzlo" po drugem letu je odgovoril: "Preveč tiho" tretje leto pa je rekel "Preveč dela"
Vodja samostana mu ni nikoli nič odgovoril tokrat pa ga je vprašal: "Glej tri leta si že tu in razen tvojega pritoževanja nisi povedal prav nič pozitivnega??"
Treba se bo navaditi gledati pozitivne stvari, kajti v vsaki negativni stvari je tudi pozitivna, če jo znaš prepoznati..
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 22:37 CEST
Pozdrav od Titanic
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 23:09 CEST
Samospoznanje, ali spoznanje sebe
je nekaj najlepšega in najglobljega kar človek lahko doživi,
ker znotraj srca razen te lepote ničesar več ni.
Tam je vedno pri vsakem človeku najboljše od najboljšega. :)
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 10:00 CEST
Želela bi primerjati občutenje svoje lepote srca z občutenji lepote drugih src. Ali mi zna kdo to opisati na način, ki ga doživlja? Ali se ta lepota pojavlja kot padajoči curek ali kot vodopad in če smo znotraj sebe voda, kakšne občutke doživljamo v stiku s kopnim. Kakšni so lepi naravni prizori znotraj srca? S kakšno zmogljivostjo čutov kdo doživlja to notranjo lepoto. Ali človek različno občuduje zeleni svet pojavov znotraj sebe. Želela bi vedeti kakšno barvo zaves našega ozračja občuti in vidi kdo, ko je znotraj sebe, kako je zunaj njega zastrta sončna svetloba. Kako so zloženi kristali znotraj njegovega srca, v kakšni geometrijski obliki, ali imajo ti kristali tudi obliko rože, srca in drugih stvari? Kako kdo doživlja zvezde, ki gorijo v neznanskih ognjih v brezmejnem prostoru Univerzuma, kakšen je njegov notranji okus pod vplivom tega velikega dela na sebi? Kakšne barve občuti v sebi, kakšne so oblike in detajli teh občutenih teles znotraj njega? Želela bi vedeti ali to ljubeznivo doletavanje luči iz daljnih prostorov do nas doživlja kdo drugače od mene, čeprav ne morem pričakovati, da bi vedel kako ga doživljam jaz. Pa vendar! Na jasnem nebu mi sveti mila luna in jaz v svoji pesmi opišem to svetlobo ob tem, da nisem zvečer meditirala. Ali je pesnikovanje tudi neka oblika meditacije, kakor molitev? Ali kdo, ki se v čaru te svetlobe poglablja in meditira občuti to svetlobo mile lune drugače, kot jo občutim jaz in sem jo opisala v svoji pesmi. Jaz bi prav rada slišala nekoga kako te barve in čarobnost trenutka doživlja, ali jo doživlja z nadlepoto mene in ali sem jaz zato, ker ne znam meditirati, prikrajšana. Pogosto se v življenju zgodi, da je človeška lepota duha in srca komaj opažena. Skratka zanima me vedeti, da bi kdo konkretno opisal kako to božanstvo vseh vzvišenih lepot doživlja znotraj sebe. Marsikomu se bodo ta moja vprašanja zdela absurd... pa vendar? Moje občutenje mehkega sija sončne svetlobe na obali, polno miline in poezije, me je nagovorilo s takšnimi vprašanji in mnogotere igre svetlobe, ki jo razodevajo čudežne noči, so me tudi nagovorile s takšnimi vprašanji, tudi sence, dvomi in odsevi svetlobe skozi veje dreves so me nagovorile s takimi vprašanji in jaz, ki v sebi občutim čustvo lepote, radosti in opojnega občudovanja, bi želela vedeti ali so ti prazniki in svečanosti občutenja pri nekom drugačni, bolj vsemogočni in opojni, skratka kako ti čuti odgovarjajo na vtise, ki jih sprejemajo in če kdaj pa kdaj občutijo ti čuti nekoga neskončne pouščave v sebi ali so po svojem izvoru občutenj na višjih ravneh teh ogromnih sil, ki se akumulirajo v človeku. Ali je prav, da se ti občutki skrivnostno in ljubosumno čuvajo v sebi in se ne razodenejo? Govoriti o vsej tej lopti občutenj srca in dovoliti, da se znoj od prevelikih čustev sprejete lepote spreminja v vodo in da se voda pretvarja v helij zaradi gorenja ali drugačne oksidacije, se mi zdi, da je to že prevelika posebnost nekih skritih zakonov, ki jih še ne poznam.
Lep pozdrav
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 10:47 CEST
Vsak od nas je individum, ki mu ni para v vsem tem vesolju.
Niti enega bitja ni, ki bi lahko tako čustvovalo, dojemalo svet in univerzum in svoje srce, kot ga ti.
Vsak od nas svojo zunanjo in notranjo lepoto doživlja po svoje in vsak jo zna opisati na takšen, ali drugačen a vedno svojstven način.
Pred leti sem napisal pesem iz meditacije, ki gre takole:
TOLMUN MOJE DUŠE
KOT SLAP V REKO
PRELIVA SE IZDIH
V NOVI DIH
IN MILIJONI DROBNIH
DROBNIH KAPLJIC ŽIVLJENJA
SE DVIGA
PROTI LUČI
V MOJI GLAVI
VSAKA V SVOJI BARVI
SPET ZNOVA
MEHKO MEHKO PADA
NA LESKETAJOČO GLADINO
TOLMUNA MOJE DUŠE.
Če si umirjena, notranje izpolnjena in srečna mogoče niti ne rabiš meditacije.
Meditacijo rabijo samo tisti, ki hočejo v življenju doživeti še nekaj več, katerim njihovi zunanji dražljaji in čustva niso bili dovolj za to posebno notranjo izponitev.
Tvoje doživljanje lepote je darilo Boga tebi, ki se ti vsak dan razodeva skozi tvoja dobra dela in skozi tvoje srce.
Naj te Bog blagoslovi. :)
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 11:10 CEST
tako lepo ti to-le napisal, da tokrat sploh nimam odgovora. Poslala sem ti email. Lep pozdrav, vse sonce in morje zate
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: Radovedni dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 13:09 CEST
zopet ste se predstavili v pozitivni luči, ki vliva čisto vodo v presahle struge in polni duše z lepoto občutij notranje izpolnjenega duha in sožitja.
Najtežje in obenem najlažje vprašanje je po mojem mnenju postavila Tatjana v svojem značilnem slogu lepot in ljubezni in vsemogočnih občutij s polnim dihom vedoželjnosti in radovednosti. Želi primerjati lepote znotraj sebe z drugimi, kako kdo občuti zvezde, svet okoli nas, vodo, slapove, mesec, sonce, rože in kako neposredno se vsa ta lepota zliva v srcu, kako se zlagajo v njem kristali in kako se izraža ta harmonija navzven.
Sledil je res čudovit odgovor Stojčija, ki je spregovoril o edinstvenosti individuma in enkratnosti in neponovljivljivosti, s katero se po mojem mnenju izraža vsak delček Stvarstva, seveda na svoj način. Res lep prispevek k lepšemu dnevu in življenju.
Mislim, da vsi ljudje, vsi naravni in vesoljski subjekti in objekti težijo k nekemu notranjemu ravnovesju (ki je verjento Eno, čeprav ga nekateri ločujejo na duševno in fizično) in ki ima zopet več imen, odvisno od tega kako ga kdo občuti. K temu ravnovesju, umirjenosti, notranji izpolnjenosti, sreči kot jim pravi Stojči, jih po mojem mnenju žene neka notranja sila, ne glede na to, kako jo imenujemo, recimo ji Prvotnik, ki je po mojem mnenju določil osnovne Zakone po katerih se vse spreminja, se rojeva, razvija, občuti in doživlja, umirja, osrečuje, spopolnjuje...
Vsaka živa in neživa oblika ima svoje značilnosti prilagajanja svetu, ki ga je Prvotnik zasnoval. Tako je vsak človek kot vse drugo original zase, vsaka materilna oblika je unikat, ki ima svoje značilnosti pri prilagajanju in uravnovešenju z okoljem in tako je, kot je znano, nastajal svet in vesolje in tako se vse giblje še danes. Vse v skladu z začetnim počelom, Stvarnikom, Bogom, Prvotnikom ali kakor mu pač že rečemo, ki naj bi zagnal svet z ustvarjanjem teh mehanizmov Uravnovešenja, po katerih se giblje vse živo in neživo. Ti mehanizmi so sicer verjetnostno določljivi in približno izračunljivi, vendar pa od vsega morda res, še najnatančnejše občuteni.
Jaz osebno doživljam ta občutek kot občutek breztežnosti, sproščenosti, notranjega ugodja, res neke čudovite nedoločljivosti in pritrditi moram Tatjani in Stojčiju, da si ne morem predstavljati, kako to doživljajo ali ne doživljajo druge oblike (ne)življenja, saj smo vsi enakovredno ustvarjeni s svojimi značilnostmi, s katerimi poskušamo doseči Prvotno stanje oziroma bolje rečeno poskušamo občutiti Prvotno stanje na svoj način, ki ga narekuje pač naša različnost.
Prvotnik naj bi po mojem mnenju določil zmožnost posameznih oblik do tega ravnovesja, tako občutim pač to težnjo v sebi. Že npr. ljudje smo si krepko različni po svoji obstojnosti in verjetno je ta različnost oblik, ki spremlja nastanek vsega, njihovo spreminjanje skozi neskončno število let, že prvotna preizkušnja zmožnosti do ohranjanja Prvotnega ravnovesja. Nenehno se v vesolju ustvarjajo in razgrajujejo oblike, ki so v času obstoja zgrajene tako, da se bolj ali manj popolno prilagajajo okolju (vesolju) in tudi bolj ali manj zanesljivo obstanejo ali preživijo. Zato mislim, da sploh ni rečeno, da je človek najpopolnješa oblika, ki lahko edina doživlja svojega Stvarnika, velika verjetnost je, da ga doživljajo tudi druge oblike, na nek svojstven način.
Kako to Prvotno stanje doživljajo različne živali, mikro-organizmi, planeti, zvezde, druge možne žive oblike ne vem. A imam občutek, da vsaka na svoj način, kot pravi Arelena "hiti" k Enosti in jo tudi občuti, sicer ne bi vedela v kateri smeri se mora razvijati ali spopolnjevati. Kakorkoli imenujemo to Prvotno stanje, je ta namen očitno vgrajen v vsakem delčku Univerzuma in je vse s tem namenom tudi ustvarjeno. Morda je zato vse, tako kot je.
Vsakemu je Prvotnik dal možnost živeti, delati, občutiti, doživljati, kako pa to posameznik ali posamezna oblika metarije izkorišča, se izkaže v sožitju z okoljem (vesoljem). Življenje je kot vse kaže tako ustvarjeno, da ga lahko povezujemo z drugimi živimi ali neživimi oblikami in si tako življenje olajšamo in podaljšamo ali celo preoblikujemo.
Koliko lahko pravzaprav občutimo to Prvotno stanje po kriterijih racionalnih spoznanj, mi je težko odgovoriti, ker bi morali zaiti v negativni pogovor, zato pustimo to ob strani.
Lep pozdrav vsem z željami po vsakodnevnem doseganju stanja kot pravi Stojči sreče, notranje lepote, Blaženosti, izpolnjenosti samega sebe in da bi vsem čim dlje trajalo,
Radovedni
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 13:52 CEST
kar lepo si tole napisal, samo beseda Prvotnik mi ni ravno najbolj všeč, nimam pa nič proti, če jo uporabljaš.
S tem nekako domnevam, da si ateist, kar ni nič narobe, ker tisto kar človek išče, je itak znotraj njega samega
in za to ne rabiš zunanjih verskih institucij.
Je pa res, da ti milo petje, molitve in vzdušje v cerkvah in templjih lahko vzpodbudi k večjem občutenju srca.
V angleščini so naredili za to skovanko iz: Generator, Operator, Destroyer, ali po naše Ustvarjalec Vzdrževalec in Uničevalec tako, da bi mu po naši terminologiji še najbolj pristajala beseda: UVU.
Beseda bog, bogi je indijskega izvora in pomeni v sanskrtu osebo, ki ni niti na nebu, niti na zemlji, skratka oseba, ki ne ve, kaj naj bi počela sama s sabo, tako, da mi je res zanimivo, da je dobila pri nas naziv za najvišjo silo vesolja in srca.
No pomembno je to, da se v srcu zavedamo obstoja te mogočne prasile, pa kakorkoli jo že imenovali,
ki nam dovoljuje eksistiranje, duhovni razvoj
in občutenje ljubezni kot najvišje manifestacije duha.
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 15:37 CEST
Podal bom opis tega stanja, ki sem ga doživel v preteklosti in, ki ga tudi opisujem na začetku moje nove knjige v nastajanju.
V moji notranjosti sem čutil konstantni napor duševnega pritiska. Velikokrat sem se počutil frustriran, nesiguren in globoko v duši sem se zavedal globoke žalosti, da sem tak, kakršen si nisem želel biti. Ta morasta žalost mi ni dala miru. Večino časa sem se v sebi zavedal, da nekako ne sodelujem v življenju. To je bilo stanje neprisotnosti. Pretežni del časa sem bil v stanju tihega notranjega obupa, se počutil kot izgubljena ovca, ki je zašla stran od svoje črede in se nevarno bliža prepadu. Počutil sem se kot brezdomec. Z leti sem se nekako prilagodil družbenim normam, kljub temu pa še vedno nisem našel sebe v pravem pomenu besede. Sem eksistiral, a v duši sem vedel da nisem živ, čeprav sem živel.
Nisem bil nezadovoljen a tudi srečen ne. Praznina ter hrepenenje sta mi povzročala pritisk v moji duši, oziroma veliko stisko duše. To je trajalo in trajalo, v vmesnih obdobjih sem doživljal ljubezni in razočaranja kot vsak človek. Tudi takrat ko sem bil nabolj zemeljsko srečen, sem se v takih trenutkih zazrl nekam v daljavo. Nekoč mi je zaradi takega stanja takratno moje dekle čisto upravičeno dejala:" Miran, srečna sva, uživava, v vsem se dobro razumeva, a kaj se dogaja s teboj, da ko si srečen, da nisi srečen!? Odgovoril sem ji:" Veš se popolnoma strinjam s teboj, a še sam ne vem kaj je tisto kar me na višku sreče dela odsotnega." To so stanja, ki lahko človeka mučijo mnogo let, mene so. Povem vam, da to niti malo ni prijetno, a najtežje je za tistega, ki te ima srčno rad. Partnerica lahko to narobe razume. To je kriza, ki se ji reče-iskanje. Ja, ko bi takrat vedel tretjino tega kar vem danes? Koliko nesporazumov in trpljenja bi si prihranil.
Potem pa se je zgodil čudovit preobrat, pretresljiva izkušnja. Obdobje hude notranje zmede je izginilo in temni oblaki so izginili. To je bila prelomnica. Boleča izkušnja bivanja v tem svetu je izginila., čeprav še nisem vedel kje moram iskati, sem intuitivno slutil, da se bo zgodilo nekaj velikega, res velikega v mojem nadaljnem življenju. In potem se je res zgodil čudež. Nenadoma ni bilo več teme, ampak je nastopila svetloba in radost, veselje , in toplota, kot da bi se prižgal ogenj. Zadostoval je le trenutek svetlobe, da me je tako osamljenega potegnil iz te notranje izolacije. Stanje sija in veselja, živahnosti je dolgo trajalo, potem pa je vsakdanjik zahteval svoje, kot to običajno je v življenju.
Povsem razumljivo je, da se mi je po takšnem doživetju pojavilo, vprašanje, kako čim hitreje ponoviti takšno izkušnjo. In o kakšni izkušnji je tu govora? Vas zanima? Naj vam jo opišem.
Neke nedelje pred približno trindvajsetimi leti, sem popoldan ležal doma v postelji in prazno opazoval strop in stene moje sobe. Ko sem nenadoma zaznal prisotnost nekoga ali nečesa. Ta prisotnost je vedno bolj in bolj naraščala v moji sobi, kot da bi nekdo polnil ves prostor in mene z energijo. Dobesedno me je v nekem trenutku prežela celega in pooplnoma napolnila mojo sobo, a videl nisem nič. V nekem trenutku sem z vso osupljivostjo dojel, da me ta Prisotnost pozna bolje kot kdor koli na tem svetu in bolje kot jaz samega sebe, osupljivo!
V trenuku sem se počutil gol-rakrit pred to Prisotnostjo, istočasno pa sem se zavedal da nisem sam, nekdo je tu! V nekem trenutku pa se je začola povečevati toplota okoli mojega fizičnega srca IN VEDNO MOČNEJE sem se zavedal prisotnosti ljubezni, kakršne do tedaj še nisem doživel z nobeno takratno partnerico, čeprav sem bil do tega prelomnega trenutka tudi že tako zaljubljen, da tudi pol metra pred seboj nisem videl. Ta Ljubezen se je tako stopnjevala, da sem v nekem trenutku, ko nisem zmogel več zadrževati tega ljubečega vala pričel jokati kot mali otrok, če ne bi jokal bi me razneslo. Nato je sledila mala pauza in pritisk je izginil, počutil sem se telesno in duševno čisto prerojen, prvič v življenju živ. Toda to še ni vse. Nekaj minut je minilo, ko se je nenadoma pojavil glas v, močan, blag moški glas v meni, ki pa ni bil moj znani glas, dajal mi je povsem razločno:"
Miran, neveš niti s kom?, niti zakaj?, niti kje?, a ti se želiš boriti, zakaj? Vsebine nisem razumel in sem takoj čez nekaj trenutkov vprašal to nevidno Prisotnost, kaj pomenijo za mene te besede?. Čakam nekaj časa na odgovor, a odgovora ni in ni bilo. Prisotnost je izginila. Šele v naslednjih 10-20 letih mi je postalo jasno, kaj so pomenile za moje življenje te besede! In kdo je bila ta Prisotnost? Jezus Kristus, ki mi je v kasnejših letih na različne načine dajal vso podporo za izpolnjevanje Njegove volje.
Kasneje so še bile mnoge izkušnje z Njim in ostalimi bitji, ki so že živeli na zemlji, vendar ta je bila najbolj pečatna. Toliko lahko povem o tej izkušnji Blaženosti, ki jo sam rad poimenujem spoznanje iz prve roke ali Boga.
vse dobro želim vsem in lep pozdrav od Mirana.
Misel tedna
Prispeval/a: en_bk dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 19:21 CEST
Hvala ti.
Ravnam po tvojih nasvetih, ki si mi jih dal, ne da bi se zavedal.
Zelo mi pomagajo. Vsak dan.
Želim ti...vse naj.
en bk
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 20:31 CEST
počaščen sem, da si na moji misli tedna opisal svoje globoko izkustvo z Jezusom.
Tudi sam sem imel podobne izkušnje, ko se mi je večkrat javil ta božanski božji glas in neverjetno prijetno blaženo izkustvo, ki ga je spremljalo. Prvič se mi je javil glas, ko sem še študiral in preden sem se srečal z mojim mojstrom Prem Rawatom in mi rekel:
"Prekini študij, čakajo te pomembnejša dela"
Res sem ga prekinil, čeprav sem bil tik pred diplomo.
Po tem, ko sem se pa srečal s Prem Rawatovim učenjem,
pa mi je božanski glas enkrat po globoki meditaciji rekel:
"Če se boš v poglabljanju vase vedno tako potrudil
kot si se sedaj, boš vedno z menoj."
In res sveti duh, ali ta notranji mir, ali notranje izpolnjenje,
ali kakorkoli ga že hočeš imenovati, je vedno z menoj, kadarkoli to hočem in ga pošiljam skozi vsa moja pisanja do vseh tistih src, ki jih lahko ta srčni mir in ljubezen doseže. :)
So pa ene internetne strani, ki me vedno znova razveslijo in notranje napolnijo, čeprav sem si jih ogledal že več stokrat in je tam več kot tisoč njegovih izrekov, jo tudi vam vsem priporočam. Vključite tudi zvočnike in poslušajte njegovo glasbo.:
http://si.maharaji.net/
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: arlena dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 22:28 CEST
po toliko komentarjih že težko človek pove kaj novega...
sama sem že zelo zgodaj postavljala drugim in sebi čudna vprašanja o življenju in smrti in smislu in vsa okolica me je prepričevala , da naj neham s tem in z branjem vsega ...
in včasih , sredi zabava v rosnih letih , tudi v diskoteki , sem se vsedla v kot in opazovala ljudi ...to namreč vedno rada počnem od nekdaj...
in ko sem se naveličala toliko let brati vse kar mi pod roko pride in letati od predavanja , do tečajev , sem se nekoč zjokala in se vprašala...kaj mi je , da včasih , ko pogledam v oči človeka ne vidim prave iskrice in zakaj za božjo voljo nihče ne vidi in sliši mene ...kje je smisel?
vsak je hotel , da igram vlogo , ki je takrat odgovarjala situaciji in to igro sem sprejela , ker sem hotela biti ljubljena in tudi , ker sem skozi take vloge lahko tudi sama manipulirala z drugimi ...
spoznala sem , da nisem mirna in srečna v sebi in ne s seboj ...da hočem več , da hočem zvedeti ali ima življenje res kak smisel in zakaj obstoja smrt , ki mi je vzela drage osebe ...večni zakaj sploh obstajam ...
in prosila za pot , prosila za učenje ...iz globine srca in iskreno , ker se mi je zdelo , da tako ne morem več naprej ...
in čeprav so mi mnogi zavidali , ker sem bila vedno v družbi in imela kup prijateljev sem bila v sebi tako neskončno sama...zdelo se mi je da umiram na obroke ...
in nihče tega ni hotel ne slišati , ne čutiti...
ko sprožiš v univerzum res pravi namen in se odločiš in ti je to bolj pomembno , kot življenje ...se zgodi ...
samo toliko lahko rečem ,,,in meni se je zgodilo ...kar sem želela...Milost...
Dragi Miran ...kot ponavadi si me zopet prehitel in dobro si opisal to stanje zlitja...
in res ga vsak doživlja na svoj specifičen , sebi lasten način...
včasih je kot dotik metulja , kot da ti na rame nežno pade snežinka ...ali sede beli golob ...včasih je bolj intenzivno doživetje , pot kače ...
in vednote spremeni ...in kot je dejal Miran ...ŽIV SI ...vse je ŽIVO ...ni razdalj ...kot se kapljica združi z drugo kaplico in ni več razlike in mej ...tako se združiš z oceanom večnosti Enega ...
in včasih to doživljaš , kot nečloveški mir ...poln svetlobe in sprejemanja vsega kar je , je bilo in bo ...včasih je občutiš neverjetno Božansko milino Ljubezni in znova brezpogojno sprejemanja ...nič ni treba spremeniti , vse je čudovito in neponovljivo , prav tako , kot je ...
mislila sem , da bom našla le sebe ...a ne ...presenečena sem našla sebe in v sebi Boga ali Absolut , ali Enost , ali Celoto ...kakorkoli že pač kdo to imenjuje...
mislim , da je najboljši izraz TO , KAR JE...
in ne le to ...v tem sem začutila in našla vsa živa bitja tega planeta , vse ljudi , vse galaksije , drobceno zrnce ...kot del sebe ...IN ŠELE , KO ME NI BILO , ko sem se popolnoma predala temu ...sem res obstojala...
neverjetna preprostost in milina vsega in hvaležnost in dragocenost vsega kar obstaja me je naučila in me še vedno uči sprejemanja vsega ...in ne ločevanja in določanja ...vsega .
prvič v življenju sem se imela neskončno rada in rada bi objela ves svet in obrisala solze vsakemu , ki mu je hudo ...
in razumela sem besede Kristusa...kar naredite nekomu , naredite meni ..ker sem v vsakem živem bitju in občutim vse...
ne bom opisovala doživetij , ker bi me lahko marsikdo proglasil za zelo čudno in tudi ker so zgodbe predolge.
rada bile še rekla , da obstaja različna globina in trajanje ...in kot je rekel Miran ...takrat ni časa , je le sedanji večni trenutek in si v povišani energiji in drugem stanju zavesti ...
zavest se ti razšiti in lahko dojameš pomen obstoja in še mnogi drugi uvidi spremljajo to stanje...
potem počasi preideš v normalno stanje zavesti in nikoli več nisi isti ...
počasi se prebujaš ...in si ŽIV...ti si življenje samo...
seveda v normalnem stanju zavesti deluješ preko osebnosti ali ega , ki ti je potreben , a on ni več gospodar , kot prej in nikoli več se ne moreš popolnoma poistovetiti ne s telesom , ne z petero čutov , ne z osebnostjo...
maske padajo ...in tudi mostovi za nazaj so porušeni ...to je novo rojstvo ...dobesedno ...rojstvo v Duhu ...
in pot se nadaljuje ...kot pri vsakem novorojenem detetu...
rasteš in se trudiš vse to udejanjati v življenju ..včasih bolj , včasih manj uspešno in tudi če nekaj časa nič ne delaš ...in nisi več tako povezan s seboj in Bistvom VSEGA ...je ta Sila tako močna , da ne moreš več živeti brez nje ...ker to si ti sam ...in te resnice se ne da zanikati...
in prav nesramno preprosto je vse...je pa paradoks...
to stanje je najbolj naravno za človeka in vsi so ga že doživeli ...ob čudovitem sončnem vzhodu ...ob lepoti narave , ko nam zastane dih ...v objemu ljubljene osebe ipd...le zavedati se ga je treba ...
zato Buda GOVORI ...BODI POZOREN , BODI ZAVESTEN ...BODI TUKAJ IN SEDAJ ..ZAVEDAJ SE VSEGA ...VSE JE V TEBI ...IN NIČ TI NI TREBA NAREDITI ...
BODI LE RESNIČEN ...LE TO ...VSE TO KAR SI...
in tudi , če ti ne uspe , a če se tega zavedaš ...si to ti ..in se imaš rad ...tudi takega-in s tem sprejemaš tudi druge v vsem , tudi v nepopolnosti .
težko je opisovati nekaj , kar se ne da ...ker so besede premalo ...
pošteno sem se razpisala in še to ...
draga Tatjana...ja že mnogokrat si bila v tem stanju , čeprav se ga nisi zavedala , ker vsipričakujejo ne vem kaj posebnega...a kot pravi Modrec ...prej so bile reke reke , gore , gore in čaj čaj ...potem ni bilo nič več isto ..in na
koncu so bile gore spet gore in reke spet reke in čaj spet čaj ...vse isto in vse drugače----
saj je vseeno ...ker je vse ENO ...
in Modrec zamahne z roko in z smejanjem ob tej preprostosti spije ta čaj...
ko te beremo , Tatjana , iz tebe teče ta SILA , besede niso prazne , temveč iz njih izžareva nesebična ljubezen in občudovanje narave ...imaš Dušo otroka , ki se zna čuditi čudežu življenja...in s tem nam svetiš na Pozitivkah ter nas učiš v vseh pogledih...
ne vem , kaj bi še napisala , ker lahko prav z besedami zgrešim Bistvo , zato ne bom ničesar več dodala...
pozdrav vsem ...Tatjani , Radovednemu , Stojčiju , Miranu , Titanic , EN- BKU ....
ARELENA
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 30. avgust 2004 @ 23:57 CEST
vsa ta tvoja čudovita izpoved se je zlila v eno samo besedo: "SREČA". Ostani živa s to gostoto ljubezni v sebi, obsijana z žarki topline, domiselnosti in duha, izražena v tisočerih oblikah radosti. Vse dobro tebi, draga Arlena, ti želi tvoja prijateljica
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: Radovedni dne torek, 31. avgust 2004 @ 00:18 CEST
res moram še enkrat pohvaliti Stojčija za izredno globoko izbrano misel, ki nam je odprla duše in iz nje se izlivajo same dobrote. Čutim, da res postajamo tisto, čemur pravijo ena velika družina, v kateri se pretaka toliko čudovitih občutkov. Zdi se mi, kot da se zlivamo v ENO, čeprav tako različnih nazorov. Vsa ta energija bi nedvomno v resnici napravila toliko lepega otrokom, ljudem celega sveta. Toliko je pozitivne energije od Stojčija, Tatjane, Mirana, Titanica, En_bka, Arelena, da že kar lebdim od silnosti in se bojim, da bo razneslo računalnike. Res ste enkratni, neponovljivi....
Prejmite vse pohvale,
Radovedni
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 31. avgust 2004 @ 11:13 CEST
tudi mene si razveselil s izpovedjo tvojega stika z Bogom, čeprav je škoda, da si tik pred diplomo...!?, je pa vsekakor stik z Bogom in sodelovanje z Njegovim načrtom absolutno važnejše delo, od vsega našega, saj brez Njegove volje nikoli ne moremo stvari peljati tako, kot je iz božanskega vidika edino smiselno. Res je da moraš v življenju vse narediti sam, toda brez Njega ne moreš narediti nič! Če čitaš Sv. pismo opaziš, da se skozi celotno staro in novo zavezo svetega pisma ponavlja en stavek:" Vedno sem s teboj", torej ta obljuba, ki nam je dana od Boga skozi Besedo ali Logos stoprocentno drži, kar potrjujemo sami z vsemi izpovedmi tu na Pozitivkah. To spoznanje in resnica, da ta obljuba od Boga res drži, pa je za vsakega iskalca na duhovni poti prav gotovo odločilnega pomena, kajti to zagotovilo je naša največja opora v misteriju življenja in smrti. V nasprotnem ne moremo iti naprej, če ne vemo kam?
Zakaj? Ko bo prišel naš čas odhoda ne bo šel nihče z nami od nam dragih oseb tu na zemlji, v " smrt" ne gre nihče s teboj, le "Oče" naše duše gre s teboj. Odhod je ravno tako pomemben kod prihod in bivanje na zemlji, kajti vse je učenje in šteje vsaka sekunda.
V našem času so ljudem zelo pomembne zunanje stvari, materialna stran bivanja. To so stvari, ki jih lahko vidimo z očmi in otipamo z rokami. To je tisto, kar vse preveč radi imenujemo resničnost. Kar pomeni, da naj bi bil vidni svet edini pravi svet. Že od rojstva zbiramo izkušnje na tem svetu in smo bolj ali manj sprejeli pravila družbe. Borimo se za obstoj in se učimo uvelavjljati, da ne bi propadli. To je boj za obstanek, ki se izraža na različnih življenjskih spiralah. Za vsako ceno bi se radi dvignili nad trdo zemljo, nad področje, po padcu dodeljeno Adamu(človeštvu). Danes je predvsem znanost tista, ki jo žene ta želja. Toda trajnega uspeha še ni dosegla.
Brez dvom je zaradi znanstvenih odkritij življenje velikega dela človeštva udobnejše in bolj prijetno. Toda če potegnemo črto in naredimo obračun, se nam pokaže, da so s tem uspehom povezani mnogi stranski učinki, ki pa so nesprejemljivi. Taka znanost, ki ne temelji na duhovni univerzalni folozofiji odrešenja in ne priteka iz božanskega vira življenja, nikakor ne izpolnjuje scvoje prave naloge. In tako je tudi današnja znanost, ki se ni razvila iz tega Vira, kljub vsemu zunanjemu uspehu povzročila nesrečo. Zunanje vedenje dobi svoj pravi pomen šele, ko vodi človeka k skritemu, notranjemu vedenju, k modrosti, ki se dviga daleč nad vso zmožnost pojmovanja in dojemanja.
Tako običajno ostanemo notranje približno isti, medtem ko se zunanji pogoji življenja v tem naraščajočem tempu spreminjajo in naša vednost vsakodnevno narašča. Vendar slej kot prej trčimo na meje vedenja preko katerih pa ne moremo iti. In kaj zdaj?
Tisti človek, ki stremi za resnico, ve, da vse vedenje tega sveta pripada le zunanjemu, minljivemu človeku. Ve tudi, da je vse, kar potrebuje, v njem že prisotno, pa čeprav latentno-nezavedno. V resnici hoče le to, kar bi ga približalo resničnemu cilju vsega človeštva. Zato pa se je potrebno znebiti vse navlake in se držati v življenju samo bistvenega. Ne zapravljati dragocenega časa tu na zemlji za nebistvene in nepomembne stvari!
Kdor je to dojel si upa opustiti znanje. To pomeni: čeprav ima morda mnogo zunanjega znanja, mu to zaradi notranjega vedenja ni pomembno, temveč je zanj v globini svoje duše nično. Ne vežeš se več na znanje, ki te na resnični poti k Ljubezni ali Bogu ne privede niti koraka dalje. Zavedaš se, da moraš ostati ubog na duhu in iz izkušnje dobro veš, da je to edina resnična osnova, na kateri lahko stopaš po poti Rzsvetljenja. Ko opustiš znanje zaradi nepotešljivega hrepenenja po resnični izpolnitvi življenja, nastane v tebi vera, vera, ki se nenehno obnavlja ter nosi v sebi pripravljenost pustiti za seboj resnico današnjega dne zaradi česa? Zaradi resnice jutrišnjega.
To je opustitev, je ne-delovanje, kot jo imenuje Lao Ce. Kar pomeni glede na vedenje to, da se ne oprjemaš zunanjega znanja in ne uporabljaš svoje volje, da bi uporabil v svoj namen to, kar veš. Živiš v predanosti Njegove Volje, živiš iz Duha, ki te vodi. Ta metoda ne-delovanja, dopuščanja božanskemu vodstvu je tiho, mirno veselje; v tem tihem, mirnem veselju pa je treba iti naprej do popolne predanosti božanskemu kraljestvu, ki je že znotraj nas. To torej pomeni ne-delovati(wu-wei), pomeni izkusiti nauk brez besed. Gnostiki temu pravijo, da se ti zgodi Spoznanje ali Gnoza, kot bi to rekla Arelena. " Ne jaz, temveč On, drugi, ki je več kot jaz, mora rasti. Jaz pa se moram manjšati ali zaiti." pravi Janez v Evangeliju. Torej, pogrezniti se moram v tem drugem.
To lahko primerjamo v srečanju Konfucija in Lao Ceja.
Konfucij predstavlja zunanji zakon, Lao Ce pa predstavlja notranji zakon. Janez zunanji zakon, Jezus notranji zakon.
Nepotrpežljivi sodobni človek pa stalno hiti, Ko vidi cilj, se umiri. Naglica je energija, ki spada v svet časa. Toda najhitrejša pot k razsvetljenju se pokaže, ko se naš jaz te narave umiri in naredi prostor drugemu. Zato so stari Grki dejali:" Hiti počasi". Vsakdanja preganjena zavest jaza-ega osebnosti si danes zelo prizadeva razumeti te besede in se spremeniti. Toda preden se lahko razvije nova duhovna zavest, se mora v nas roditi ta drugi " Človek iz drugih dimenzij", iz katerega lahko črpamo najvišje znanje, ki pa ni iz tega sveta. H.P. Blavatska pravi v svojem delu Glas tišine:
" Zapomni si ti, bojevnik za osvoboditev človeštva, vsak neuspeh je uspeh in vsak iskren poskus bo ob svojem času poplačan. Sveta semenska zrna klijejo in rastejo nevidno v duši učenca in bilke, ki poganjajo iz njih, postajajo z vsakim poskusom močnejše, upogljive kakor bambusovo steblo, nikoli se ne zlomijo in nikoli ne propadejo. Toda, ko pride njihova ura, se razcvetijo."
lep pozdrav tebi Stojan in vsem ostalim.
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 31. avgust 2004 @ 12:33 CEST
to kar doživljaš, doživljamo je delovanje Božanskih sil na vse nas skozi nas v nas in za vse, ki simpatizirajo Pozitivke. Tako skupaj tvorimo Enost ali Eno Telo. Všeč mi je, da si se nam pridružil, saj odražaš visok in globok nivo zavesti.
" Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi."( Jezus Kristus, Matejev evangelij 18,20)
Vsak človek predstavlja energijsko polje. Ko je večje število takih energijskih polj ali morfičnih polj, če hočeš, povezano, nastane veliko in mogočno energijsko polje. S povezavo z drugimi ljudmi, družinskih članov ali prijateljev, sorodnih duhovnih duš, ekonomskih ali znanstvenih interesnih skupin ali političnih strank, se ta polja delovanja krepijo in njihova moč raste. Izražanje političnih stališč, stavke in mednarodna tekmovanja jasno kažejo, da lahko postane takšna moč nepredvidljiv dejavnik moči.
Takšna skupinska energijska polja so prizvod civilizacije. V večini primerov in v skladu s človeško naravo jim kot po pravilu primanjkuje Božja modrost, zaradi tega je njihova osnovna hierarhična zgradba zgrajena na strahu pred življenjem, pred drugimi in pred smrtjo. In ko enkrat obstajajo, pritegnejo takšna skupinska "telesa" po magnetnem znanem zakonu vse, kar potrebujejo in odbijejo vse, kar ni z njim v sorazmerju. Tako se morajo na podlagi svoje parazitske strukture potrjevati na škodo svojega stvarnika in vzdrževalca. Poleg tega so podvržena gibanju, ki ga povzročajo spreminjajoča žarčenja v vesolju in dušah ter duhu ljudi. Vedno je tako, da se eno žarčenje povečuje, drugo pa zmanjšuje.
Energijeje se pretakajo sem ter tja, močnejše ovladajo šibkejše in jih preživijo. Kolo življenja pa se vrti in kar je spodaj, pride na vrh in kar je bilo zgoraj, zdrsne navzdol. Tako dejansko ni nič novega po Soncem, kot to pravi Solamon v Pridigarju. Spreminjajo se le oblike. Iz tega se je potrebno izveči, ki je pogosto kar usodni tok. Mnogi to tudi poskušajo. Umaknejo se na gorske vrhove, v jame, ašrame, samostane ali oddaljena področja. So pa tudi taki, ki imajo le malo duhovnih idealov in želijo le zapustiti deželo, ki jih s svojimi zakoni omejuje. Tako v vseh teh primerih vidimo, da človek samega sebe odnese s seboj. Vzrok za svoje probleme, možnosti in težave, je namreč on sam. Na tak nači se ne moreš imakniti poteku naravnega procesa, vsaj z odrešilnim izidom nikakor ne!
Obstoja pa večno Božansko področje ali polje energije, ki se dotika sveta ljudi, ki je zgrajeno iz brezpogojne ljubezni. Znaki in znamenja te ljubezni je, da se želi dajati, tako kot sije Sonce nad vsemi bitji neglede na njihovo pozitivno ali negativno delovanje. Za vse nas, ki se zavedamo obstoja iz tega višjega reda in tudi za vse, ki šele tipajo v to smer, pa je izrednega pomena, da Delovanje te Ljubezni narašča sorazmerno z iskalci, ki se ne pustijo dolgo zavajati od vseh več ali manj dobro mislečih avtoritet, ki običajno prav tako malo vedo, kot oni sami. Vsi, ki iščejo ali hrepenijo po tej Ljubezni jo prikličejo, jo izprosijo in se z njo hranijo.
Na tak način jo lahko doživljajo kot veliko pomoč na poti v duhovno svobodo. Ta Božanska nikoli ne jemlje energije, ampak jo brezpogojno daje. Njen edini namen je, da oskrbuje Božanski ogenj v našem srcu, da bi nam tako omogočilo duševno-duhovno rast. Ta ljubezen nam daje moč za sodelovanje pri Božanskem razvojnem načrtom, ne da bi nenehno gledali le na svoje lastne interese. Ko se ljudje na tej poti srečamo ( že kar nekaj izredno prijetnih srečanj je že bilo ), združujemo vse moči. Tako se oblikuje veliko polje ali področje odrešujoče, hranilne in obnavljajoče energije, ki teče k vsem dušam, ki jo potrebujejo. Da obstajajo takšna energijska polja, ve vsakdo, ki je na tej poti. Po vsem iskanju in blodenju lahko vsakdo ve v najglobljem bistvu, kako lahko takšno polje dosežeš in vstopiš vanj, saj nas na naši življenjski poti ta polja privlačijo in kličejo. Edino, kar je potrebno da storiš je, da se popolnoma predaš, da bi lahko ta klic razumel in se odzval na njegovo privlačno silo." Bog je svojega Sina poklical iz Egipta."
lep pozdrav tebi duhovni prijatelj Radovedni in pojdi malo na sprehod, da ti ne bo razneslo računalnike.
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 31. avgust 2004 @ 14:53 CEST
vsa pohvala za ta odličen komentar iz katerega se izliva zlitje Duha skozi tvojo plemenito dušo. Draga Arelena glede prehitevanja sem pa dobil občutek, čeprav si tega ne želim, kot da sva atleta tekača- alias Mutola in Čeplakova na 800 metrov. Malček še potrpi in zgodilo se ti bo, kot naši Čeplakovi, da me boš slej ali prej prehitela in dobila eno od medalj. Očitno Bog želi, da se na ta način stimulirava, da bo kaj koristi od naju.
Tvoje izkušnje so naše izkušnje, so izkušnje vsakega, ki je dobil pravo tel. številko od Božaskega Duha. Te tel. št. pa se ne da dobiti v imeniku, ampak samo v sebi. Naj se ustavim pri tvoji izkušnji Boga:" IN ŠELE, KO ME NI BILO, ko sem se popolnoma predala.....temu....sem res obstajala..."
Ja kako čudovito stanje , ko si izven petih čutil, ki so samo orodja želja, kakšna svoboda. Želje in hrepenenja ohranjajo človeka v gibanju, njegovo srce pa napolnujejo z nemirom. Hrepenenje nas nenehno žene v ravnanje, ki nam naj bi prineslo izpolnitev želja. S tem ko se pehamo, komaj nekaj dosežemo, že grabimo po drugem. Tako žene ljudi želja po posesti. S tem pa se nenehno izgubljajo delci svobode, užitek pa postaja vse bolj površen in prazen. Končno doseže človek točko, o kateri pravi Goethe v svojem Faustu:" Imaš hrano, ki ne nasiti? Imaš rdeče zlato, ki se ti vedno kot živo srebro razblini v roki? Igro, pri kateri nikoli ne dobiš? Deklico, ki se na tvojih prsih že spogleduje s sosedom? Časti polnega božjega veselja, ki izgine kot meteor."
Kolikor bolj se poskuša obdržati tako težko pridobljeno materialno ali duhovno posest, da bi v njej uživali, toliko močneje doživljamo, da nam je lahko vse spet odvzeto. Faust je podoba vsakega iskalca resnice življenja, ki je izrazil to izkušnjo z besedami:" Ni govora o veselju. Prepustim se omami, bolečemu užitku.." Vsi poznamo kako neizmeren užitek povzroči bolečino in trpljenje. Večina ljudi je ali pa doživlja to. Če take izkušnje doživljamo pogosto, začnemo iskati izhod iz te dileme življenja. Vendar premnogi zapadejo v druge skrajnosti, umaknejo se iz sveta, svetu; vendar čez nekaj časa doživijo, da tudi to ni prava rešitev. Kajti askeza, ali samopremagovanje priporoča umik, toda človeka ne reši prijema materije. V resnici tvori skrajno nasprotni pol hlastanja po užitku. Pri tem pa ostaneš še zmeraj vezan na čutila.
Seveda se zavedamo iz zkušenj nujnosti zavestnega odmika od privlačnosti materije. Vendar se postavlja vprašanje kako to doseči? In kako naj uživamo, ne da bi temu sledilo trpljenje? S tem problemom se srečujemo prav vsi, neodvisno od tega ali si reven ali bogat, bolan, ali zdrav, nesrečen ali zadovoljen. Kdor pa zmore opustiti vse odvečno, vse , česar resnično ne potrebuje, bo doživel odprt prostor, ki ga lahko napolni, kot sama praviš" Milost", to drugačno hrepenenje višje vrste.
V srcu se namreč pojavi novo veselje" TO, KAR JE", notranji užitek, ki ga pa ni moč primerjati z zunanjim uživanjem. To globoko hrepenenje po resničnem bistvu našega življenja se končno izpolni v višji zavesti Jaz sem, ki sem. To , česar si prizadevamo, se najprej še oprijemamo, se spremeni v svobodo. Naše opuščanje postane posedovanje, naše najgloblje hrepenenje pa postane najvišja izpolnitev in smoter našega življenja.
Kdor se zavestno nauči opuščati, da lahko nastane prostor za to novo, kdor pozna užitek te nove svobode, je človek, v katerem se razvijajo nove zmožnosti čutil, ki povezujejo njegovo notranje življenje s božanskim življenjskim stanjem človeštva z življenjem v božji deželi. Ta nova čutila niso več usmerjena na uživanje, temveč na služenje v božanskem svetu.
Kdor ne spozna novih možnosti, ki nam jih prinaša doba Vodnarja ali ponovnega prihoda Kristusa, ki se je pojavil( ne fizično ) leta 1998, kot tudi antikrist, gre zagotovo po temni poti, in če ne prevlada novo spoznanje, se zavest ujame. Predvideno in davno napovedano izvorno spoznanje in ozaveščanje, ki naj bi se razvilo v novem človeku sedanjosti, postaneta vsakdanji, meščanski jaz, jaz, ki ničesar ne razume. Posledica tega je, da se ta probojna sila izgubi in končno nastane zgoščena neuporabna gmota. Tako se zgodovina ponavlja! Tako draga Arelena, naj končam v želji, da še naprej tako lepo svetiš s svojim Sončkom na vse naše duše tukaj na Pozitivkah in ti želim še veliko stikov z Bogom Ljubezni, ki je nesebični večni Duh.
Miran
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 31. avgust 2004 @ 18:01 CEST
skoraj bi spregledal tvojo zahvalo, tudi tebi hvala za tvojo pozornost, ki jo namenjaš mojim člankom ali komentarjem, da pa ti pomagajo pa o tem ne dvomim, saj to ni moje znanje, ampak od Boga, ki mi daje vse dosegljive materiale in sam jim potem vtisnem le svoj stil. Ne rabim se zavedati tega kar delam, mi je pa drago, kadar dobim povratno pozitivno informacijo, ki mi potem samo potrdi, da je sila življenja zadela v srce človeka, ki mu je vso to vedenje edinemu tudi namenjeno, da bi s tem dobil oporo ter notranjo sigurnost, da je temu kar pišemo res tako, ali vsaj približno tako. S tem ko je vzspostavljen stik ali komunikacija z najvišjo Inteligenco dobivamo mi vsi zmožnosti medsebojne komunikacije, ki pa ima za razliko v svetu okoli nas nekaj izredno odločilnega, in kaj je to? RAZUMEVANJE! Naj pojasnim.
Na svetu, na katerem danes živimo, je mnogo narodov in plemen in vsak ima svojo lastno govorico. Znanstveniki so odkrili in potrdili, da govorijo prebivalci našega planeta okrog 4000 jezikov, to je res zmedena množina, ki ne olajša razumevanje med narodi, ki so na začetku prazgodovine poznali samo en jezik, dokler ni prišlo do te babilonske jazikovne zmede. Če k temu še dodamo, da se ljudje vedno individualizirajo in se zato še komajda razumejo. Zato ni čudno, da je geslo sodobnega sveta " komunikacija". Iz radia, tv, in ostalih medijev se vsakodnevno zliva preko ljudi poplava besed. Toda zdi se, kot bi ta prizadevanja okoli sporazumevanja človeštvo še bolj ločila. Čeprav si prizadevajo govoriti jezik vsakokratnega sogovornika, obstaja vedno manj medsebojnega razumevanja in vedno bolj govorijo drug mimo drugega. Med posamezniki pride vedno redkeje do povezave, izolacija in drugačnost pa strahovito naraščata. Pogoj za resnično notranje razumevanje, da se v človeku prebudi dušna božja zavest, ki je izgleda že izgubljena. To vidimo ko ne moremo več globoko v sebi občutiti tega dotika in tako večina ljudi zaradi te "zamrznitve" v sebi občuti v svoji notranjosti samo še hladen, omejen vidik materialne jezikovne sposobnosti, tako, da govorimo končno samo še zaradi govorjenja. Tako se pogosto omamljamo z gesli, da bi v hrupi bučnosti preglasili bolečo osamljenost in ubežali svarečemu glasu srca. Toda taka govorica ni trajna in ne more nikoli nadomestiti govorico božanskega duha, ki je resnica sama. In tako kmalu pride do zmede, prepira pri neskončnih razpravah, diskusijah in poskusih, da bi premagali temeljno ločitev. Človeku je konec koncev ostalo le hrepenenje po popolnem sporazumevanju. Slutnja v nas pa nam signalizira, da taka pragovorica obstaja in da z njo lahko dosežemo medsebojno izmenjavo in razumevanje.
lep pozdrav in vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Misel tedna
Prispeval/a: arlena dne četrtek, 2. september 2004 @ 11:24 CEST
najprej res pohvala Stojčiju za dobro izbrano misel tedna in pozdravi ...
in lepa hvala tudi tebi , ki me kot sem se že navadila ...razumeš , kaj sem hotela povedati s tem , kar sem napisala...
in me dopolnjuješ...
mislim da je to to ...ta kvaliteta dopolnjevanja sestavljanke , ki se ji reče življenje ...vsak dodaja košček svojega in tako se nam vsem širi obzorje in zavest o vsem kar je...
zabava me prispodoba športa , ki si jo uporabil , ha ha ...
se bo treba potruditi , ali ne?
utrnila se mi je misel , da mogoče včasih jemljemo vse z preveliko dozo resnosti , in da je prav , da tudi sem prinesemo dozo lahkotnosti , humorja in radosti...
tudi tega se moramo znova naučiti , glede na razmere , ki trenutno vladajo v svetu...
in žalostno je , da se mnogo ljudi ne zna ali ne zmore več od srca nasmejati...
pri tebi sem spoznala obe kvaliteti ...resnost , ko situacija to zahteva in humor ...občutiš vedno pravi trenutek in to je to...
vesela sem , da se naš krog širi in mislim , da je res tako kot si napisal ...ko se več ljudi zbere v Mojem imenu ...sem tudi
JAZ med njimi...
lepo pozdravljam vse ...od Radovednega , Tatjane , Titanic , En - bika do tistih , ki jih še ne poznam...
Arelena
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 2. september 2004 @ 15:09 CEST
vsa pohvala za tvoje razumevanje, ki se zrcali iz tvojega na novo vstajajočega božanskega človeka iz katerega se izliva višja pamet, ki se napaja iz tvojega nesebičnega vrelca božanske svetlobe. Končno pa se je ljubezen, ki te je doslej zaman z različnih strani in z različnimi znamenji zasledovala spustila v tvoj rezervar hrepenenja, ki ti daje nova krila za tvoj dušni let preko doline vsakdanjika v dolino čudenja, dolgo pričakovane dobe epohalnih duhovnih odkritij. Ja, prav imaš ko praviš, da se moramo v resnih zadevah tudi znati zabavati, to je velika resnica, ki rešuje probleme kadar pridemo do meja razuma.
Pred mnogimi leti so mi moji dragi prijatelji nekoč na nekem rojstnem dnevu enega od nas v pogovoru za mizo dobronamrno dejali:" Miran vemo s čim se ukvarjaš, a misliš da boš res rešil sve, se ti ne zdi da si malo nor ko počneš vse to? Ta pogovor je potekal nekje na začetku, dokler smo bili še trezno demokratični, dokler je eden govoril in smo drugi poslušali bilance naših življenj, kasneje to iz objektivnih skupnih alkoholnih interesov to seveda ne bi bilo mogoče.Kajti nadaljni interes za rešitev lastnih in svetovnih problemov se je prav hitro začel izgubljati zaradi prisotnosti povečanih maliganov"resnice".
Odgovoril sem jim:" Dragi moji prijatelji, večina od vas je intelektalcev, sol naše družbe, torej ste pametni ljudje. Če pogledamo stanje v tem trenutku v svetu, vsi ugotavljamo, da imamo toliko uničevalnega orožja da se lahko v hipu uničimo. In ta strahovita satanska orožja nismo uzumili mi nori, ampak vi intelektualci, pametni ljudje. Zato pa vi pametni ljudje tega sveta ne morete rešiti, saj ste ga pripeljali na rob prepada, rešimo mo ga lahko samo mi norci z božjo pomočjo!"
In verjamem, da bo tik pred zdajci, zmagala ljubezen. Božanska manifestacija se odraža na tri načine:resnost, šaljivost in nekaj vmes. Ko premešamo resnost-,ki je pogoj za duhovno rast in šaljivost, dobimo ljubezen, ki je Bog sam.
Ni ekstremov, ni izsiljevanj in ni izključevanj. Verska gorečnost, ki lahko pripelje v fanatizem ali ideološka omejenost sta avtomatsko izključeni. Če smo tako naravnani se nam nikoli ne more pripetiti, kot moji znanki v srednji šoli začasa marksistične vzgoje, ko je nek pregret profesor marksizma v učni uri dejal:" Dragi otroci, če pogledate skozi okno, kaj vidite? vidimo sonce tovariš. Ne vidite sonce, zunaj moji otroci je, socializem!", je odgovoril tovariš učitelj, ha, ha.
lep pozdrav tebi draga Arelena od
tvojega prijatelja Mirana.
Misel tedna
Prispeval/a: arlena dne četrtek, 2. september 2004 @ 22:16 CEST
ne vem , kako sem si zaslužila take prijatelje , kot ste vi ...
in lahko rečem , da sem to , kar sem , ker mi vsi to dovolite in izvabljate iz mene to , kar je mogoče najboljše...
zato hvala vsem ...Stojčiju , ki me je povabil , da sem prišla z vami v stik in nas spoznal ..., Tatjani ...angelu v ženski podobi in tebi , moj dragi Prijatelj...in Titanic , ki jo zelo čutim , čeprav je osebno ne poznam ...in vsem , ki jih posebej nisem omenila ...
Arelena
Misel tedna
Prispeval/a: arlena dne petek, 3. september 2004 @ 00:07 CEST
pozabila sem na Radovednega...njemu posebna zahvala ...verjetno bo vedel kaj mislim , ha ha ...
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne petek, 3. september 2004 @ 08:30 CEST
Takole, ko smo hvaležni, kot si ti, to je res nekaj lepega za tistega ko je. Spominjam se nekoč, ko sem slišala, da naj bodimo hvaležni Bogu, da nam preko ljudi izkazuje ljubezen in preko ljudi tudi mi njemu kažemo naklonjenost. Vse kar dobimo od ljudi lepega, nam On posreduje, da se nam kaže njegova ljubezen. Lepo se imej, Titanic
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne petek, 3. september 2004 @ 08:32 CEST
Res lepo je, ko se lahko vzpodbujamo in skupaj rastemo v razumevanju življenja.
Tvoja zadnja misel me je inspirirala, da sem napisal pesem z naslovom: "Jaz poznam pot, ki gre skoz in skoz"
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne petek, 3. september 2004 @ 08:37 CEST
Ljudje bodo enkrat tudi skozi naše pisanje spoznali,
da je ljubezen, nesebičnost in pravo prijateljstvo čez vse,
tisto zaradi česar se res splača živeti. :)
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne petek, 3. september 2004 @ 09:08 CEST
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne petek, 3. september 2004 @ 10:31 CEST
vabim nas, da se v soboto popoldne udeležimo Vegetarijanskega piknika v Mostecu v Ljubljani, kjer se lahko srečamo in skupaj poveselimo. Sam bom skoraj zagotovo tam. :)
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: arlena dne petek, 3. september 2004 @ 10:42 CEST
hvala ti za povabilo in veš , da sem vedno rada v tvoji družbi ,a trenutno urejam z dokumenti in ne bom mogla priti...
verjamem pa , da se bomo kmalu znova srečali ...
imej se čim lepše in sonček zate, kot vedno...
Arelena
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 3. september 2004 @ 11:17 CEST
Vsi vemo, sa živimo v prelomnem času, ki nam ponuja epohalna duhovna odkritja na katera smo kot človeštvo čakali 200 let! Vse zakrito se odkriva. Vedno več ljudi se v svojem vsakdanjem življenju sprašuje zakaj pravzaprav živi, kaj pomeni to bivanje in kaj človeku prihodnost še skriva. Zaradi takih vprašanj se lahko poudarek človekovega življenjskega boja v trenutku preusmeri. Lahko se odvrne od vsakdanje borbe za obstoj in se usmeri na prihodnost, ki je vsakomur vtisnjena v njegovem srcu.
Vsak človek se je prisiljen v vsakdanjem življenju odločati med dvema poloma. Med življenjem in smrtjo, kajti k temu nas sili narava. Zato tudi nastanejo ta temeljna vprašanja o smislu in nesmislu tega kar smo, in tega kar delamo. Vsi brez razlike bomo morali vsak pri sebi izbojevati boj za prihodnost, kot posamezniki, skupine,narodi, člani družine in rase, kot celice človeštva. Tako so pred nami vedno dve poti. Lahko se še globlje zapletamo v materijo in pri tem opuščamo vse svoje višje duhovne zmožnosti, kar nas bo pripeljalo v nevarnost, da se ne bomo mogli več odzvati klicu, ki bo prišel iz našega srca. Kdor pa hoče lahko še pravočasno krene po pravi poti. Možnost prave izbire in obvarovanja duše pred še globljim padcem v temo materialistično usmerjenega družbenega življenja pa ima le človek, ki ima odprto srce.
Gonilo vsega boja okoli prihodnosti je temeljno nezadovoljstvo. Človek ne živi harmonično s svojim pravim Bistvom. Sam s seboj je v disharmoniji. V vsakem človeku leži na dnu duše božanska iskra Duha. To je sprejemna postaja za izžarevanje, Kristusovih impulzov, ki so ta trenutek vedno močeje prisotni in prihajajo v ta naš padli svet. Za tem delovanju tiči namen prebuditi človeka iz njegovega spanja in ga povabiti, da bi zopet dobil komunikacijo z Prasilo, da bi se vrnil v polje, iz katerega izvira. Ti vedno močnejši impulzi nas vznemirjajo. Silijo nas v hrepenenje po drugačnih, boljših in mirnejših življenjskih okoliščinah. Zato nenehno eden drugemu skozi pisanjer ali živo besedo govorimo, najvažnejša je ljubezen.
Premnogi pa še teh znakov časa ne razumejo pravilno. To jih vodi v disharmonijo s samim seboj in posledično z drugimi. Tako stanje duše pa je potem krivo za naraščanje premnogih bolezni sodobnega časa. In naš skupni namen tega druženja je prav gotovo sodelovanje med seboj in sodelovanje z najvišjo Inteligenco, ki vodi ves nadaljni proces preobrazbe sedanjega materialističnega v duhovnega človeka. Ko smo resnično v komunikaciji s to mogočno silo, nam to lahko pomeni le veselje, kajti ta sila se dviga iz Kristusovega srca.
Na koncu pa bi se na teh straneh rad javno zahvalil Tatjani za letošnje njeno gostolublje, ki smo ga bili deležni v njenem toplem domu. In res sem imel priložnost, da doživim njeno Človečnost, da to kar piše tudi živi. Hvala ti, draga naša Tatjana.
lep pozdrav vsem,
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 3. september 2004 @ 11:29 CEST
hvala ti za povabilo, na katerega bi se zagotovo odzval, da se zopet vidimo, a žal imam ravno tega dne seminar.
lep pozdrav od Mirana.
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. september 2004 @ 12:02 CEST
hvala za povabilo, vendar v soboto popoldan ob 16 uri imam zabavo na koprskem kopališču. Ti se boš gotovo lepo imel v Mostecu, saj tam pripravljajo boljše solate kot v Kopru. Lep pozdrav
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne petek, 3. september 2004 @ 14:55 CEST
Mogoče se pa res vidimo za kakšno uro se oglasim, če me bodo želodčne težave nehale nadlegovati.
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. september 2004 @ 21:33 CEST
Glede besede "prvotnik" bi dodala to-le pojasnilo. V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: prvoten, prvotni prebivalci, prvotni pomen besede, prvotnost. Nič ni narobe, če se izpelje iz besede: "prvoten", glagolnik: "prvotnik." Glede na pomen same besede : "prvotnik" pa je težko utemeljeno sklepati ali je nekdo ateist, ali veren. Če se nekdo čudi in občuduje lepoto stvarstva, delo Prvotnika, je tu že začetek njegovega verovanja. Prvotnik je lahko Stvarnik, ki je ustvaril Zemljo prej kot človeka in si ga človek predstavlja v človeški podobi. Odtlej dalje pa se ljudje bijejo za oltarje, malike, ideale, idologije, programe, manifeste, simbole narodnosti, simbole zavedanja svojega lastnega obstoja, demokracije, gospodarske in politične sisteme in tudi za pomene besed. Vse je postavljeno kot pretveza, kot kulisa, kot superstruktura, brez katerih bi se med seboj bojevali z veliko manj kuroto igro in z večjo prizanesljivostjo. Vsak ima svoj simbolični svet vrednot, veren in neveren, in svet konfliktov, ki svet okrog sebe ruši. Te svoje misli nisem napisala brez kakšnih izrecnih namenov, kar tako, ker mi je prišlo to na pamet. Pomislila sem ali bi lahko namesto besedo "Stvarnik" uporabila v svoji poeziji besedo "Prvotnik" in mislim, da bi jo kar lahko, če bi v mislih imela Stvarnika kot osebo.
Lep pozdrav vsem
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: Radovedni dne sobota, 4. september 2004 @ 11:03 CEST
verjamem, da si zelo mila ženska, vendar pa v meni nastane čuden občutek, ko poskušamo za opisovanje lastne sreče uporabljati tujo nesrečo. V kolikor je človek zadovoljen v sebi ali celo srečen, po mojem mnenju ne potrebuje posebnega dokazovanja, še najmanj pa tako da ugotavlja, da so vsi ostali (morda celo cel svet), ki niso v istem stanju zavesti, nujno v nekem mizernem stanju in jih morda celo jemljemo za manjvredne. Vsako etiketiranje ljudi, navadno vodi v konflikte in temu se srečni in blaženi ljudje izogibajo. Svojo pozitivno energijo sevajo okrog in vsa božja bitja (vsa so z vidika Boga, Stvarnika ali kakorkoli mu rečemo) enakovredna (so enakovreden del njega), samo po drugih poteh ga spoznavajo in to pravico menim, da jim moramo pustiti.
Lepo te pozdravljam,
Radovedni
Misel tedna
Prispeval/a: titanic dne sobota, 4. september 2004 @ 13:50 CEST
Še enkrat sem svoj komentar prebrala, pa ne vidim nič slabega kar bi kazalo, da smo mi nekaj več, oni nekaj manj. Mogoče sem se slabo izrazila, le hotela sem povedati, da smo deležni božje milosti in sem zato lahko hvaležna, da sem v dobri družbi.
Nič ni narobe s tem. Jaz sem srečna, da sem lahko z vami, drugim to ni mar in iščejo srečo drugje. Jo najdejo, vendar je kratkotrajna. Potem spet in spet iščejo drugo in si umetno ustvarjajo zadovoljstvo in srečo. Tudi sama to delam, vendar znam ločiti kaj pomeni hvaležnost in božja milost, kaj pa denar, ugled in prestiž. Upam, da sem bolj jasna.
Lepo se imej in bodi srečen, Titanic