NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Vračanje k naravi - razkošje ali nuja? (Ob izidu Prostranstva ljubezni - zbirka Anastazija)   
    sreda, 21. januar 2004 @ 06:55 CET
    Uporabnik: Nara

    * sociala Marsikdo se sprašuje, od kod bo prišel odgovor na težave človeštva v enaindvajsetem stoletju. Zagledani smo v inštitute, univerze, raziskovalne centre in čakamo na odgovore, zremo v ekrane računalnikov in razmišljamo, sprašujemo voditelje svetovnih religij, ekonomiste, politike. Zrele rešitve ni, ker jo iščemo na napačnem mestu - pogosteje v tehniki, strojih in računalnikih, ki so pravzaprav sam koren problema, kot v naravi, materi modrosti.

    Mnogi duhovno usmerjeni ljudje opozarjajo javnost na nujo vrnitve k naravi, pravijo, da je to najbolj učinkovita rešitev tako za svet kot za posameznike. Imajo prav, toda njihovi pristopi so pogosto nedosledni ali nepraktični in tuji mestnemu človeku, ki je pahnjen v drugačno življenje. Morda se te rešitve tako težko "primejo" prav zato, ker ljudje, ki jih zagovarjajo, izhajajo iz umetnega sveta in so na naravnega le naknadno privajeni (pa še to ne vedno). Torej bi bilo dobro prisluhniti nekomu, ki ima možnost govoriti na podlagi pristnega stika z naravnim svetom in dobro pozna naš umetni svet. A kje bi našli tako osebo?




    Kmečko dekle ali genij?

    Sredi devetdesetih let je tako osebo srečal ruski poslovnež Vladimir Megre, ko je s trgovskimi ladjami plul po reki Ob daleč severno od Novosibirska. "Slučajno" je naletel na sibirsko puščavnico, ki se mu je predstavila z imenom Anastazija. Na prvi pogled navadno vaško dekle iz odročnih severnih predelov mu je v treh dneh postavilo življenje na glavo - pravzaprav bi bilo bolje reči nazaj na noge. Celotno dogodivščino je Vladimir opisal v knjigi, ki je do danes že dodobra pretresla Rusijo. Sledilo ji je še šest knjig, ki so doslej prodane v milijonskih nakladah. Prvi dve sta od novega leta 2003 na voljo tudi v Slovenščini v enem zvezku z naslovom Zveneče cedre tajge, drugi dve pa sta na trgu od novega leta 2004 pod naslovom Prostranstvo ljubezni.

    Kaj je na Anastaziji tako posebnega, da je pritegnila pozornost zelo pestre publike in da v njenih idejah mnogi vidijo učinkovite rešitve za človeštvo in Zemljo? Na kratko -

    - živi v popolnem sožitju z naravo, zato jo lahko res dobro razume
    - sožitje z naravo ji daje neverjetne psihofizične, jasnovidske in zdravilske moči
    - sporočilo, s katerim je že presunila že milijone ljudi, je izjemno preprosto, pa vendar neverjetno globoko in pristno
    - govori v praktičnem in enostavnem jeziku, tako da jo zmore razumeti tudi otrok (verjetno otrok še najbolje)
    - Anastazija ničesar ne dela iz koristoljubja - kot sama pravi "ničesar ne potrebuje, saj ima vse"
    - niti najmanj ne dvomi v svoje sposobnosti.


    Modrost je v gozdu, v naravi

    Po Anastaziji rešitev za svetovne težave ni v umetnem svetu strojev, pač pa v naravi. Iskati bi jih morali tam, tako kot so, ugotavlja Vladimir Megre, "vsi veliki misleci, brez izjeme, vsi ljudje, ki so vzpostavili religiozne in druge nauke, katerim sledi ali skuša slediti največji del človeštva, pred oblikovanjem svojih naukov postali samotarji in največkrat šli v gozd. Pomislite, niso šli v kako superakademijo, ampak prav v gozd!"

    Toda to ne pomeni, da bi vsi morali brezglavo oddirjati v divjino in prerezati vezi z dosedanjim življenjem. Treba je začeti počasi. Koraki pri doseganju stika z naravo so zelo preprosti in vsakomur dostopni. Za začetek je dovolj imeti vrt ali že nekaj sobnih rastlin, s katerimi lahko, če imamo do njih ustrezen odnos, izgradimo okoli sebe okolje, ki mu Anastazija pravi prostranstvo ljubezni. Tako prostranstvo nam lahko pomaga, da pridemo v stik s svojim smislom, s svojimi koreninami, da začutimo namen svojega obstoja. Anastazija ne govori o doktrinah, naukih, teorijah in sistemih, ampak preprosto o sproščenem odnosu do sebe, Vesoljnega Intelekta, rastlin, živali in sploh vsega živega. Iz takega odnosa se lahko naučimo vse o sebi in vesolju, ohranjamo zdravje, čistost misli, gradimo fine možganske celice, razvijamo "okultne" sposobnosti in pri vsem tem pomagamo drugim.


    Vrtičkarji - rešitelji Zemlje

    Pomena stika z rastlinami Anastazija kar ne more nehati poudarjati; za danes najpomembnejše ljudi na Zemlji ima preproste male vrtičkarje, ki negujejo odnos z zemljo in rastlinami na vrtu. Nekje pravi: "Veš, današnja družba, v kateri živiš, lahko marsikaj dojame preko stika z rastlinami, posajenimi na vrtu. Posebej na vrtu, kajti na koščku zemlje človek pozna vsako sadiko, ne pa na brezobličnih ogromnih poljih, po katerih lezejo pošastni brezdušni stroji. Ljudje se dobro počutijo, če lahko delajo na vrtu - to je mnogim podaljšalo življenje. Delo opravijo bolje. Prav vrtičkarji lahko pripomorejo k ozaveščenju družbe o tem, kako pogubno je iti po tehnokratski poti."

    Človeku je v vesolju zaupana naloga nadzora, a jo je sčasoma vedno bolj zlorabljal in se je nadzor spremenil v brezglavo sebično izkoriščanje vsega, kar je možno uporabiti za zadovoljitev telesnih, mentalnih in čustvenih potreb. Tak odnos do narave se je postopoma zasukal v njegovo škodo in zdaj betonski svet, v katerem živimo, bolj izžema nas kot mi njega.

    Baterije še vedno hodimo polnit v naravo, v vrvežu mest živimo predvsem zato, ker je v njih več možnosti za zaslužek in s tem za zagotovitev varne prihodnosti; ker se v njih vedno kaj dogaja in nam ni dolgčas; ker smo v njih bolj na kupu in nam je vse potrebno pri roki; ker je bolj udobno … "Med ljudmi smrdi, a je vsaj toplo," je rekel neznani avtor. Smrad mest nas kljub udobju in toploti vedno znova prežene na njihovo obrobje in včasih celo v precej nedotaknjeno naravo. A kmalu spet zdrvimo nazaj …

    Sibirska puščavnica jasnovidno ugotavlja, da bodo nekega dne v ne tako daljni prihodnosti vsi ljudje odšli v gozd. Pravi, da zdaj še ni pravi čas, ker bi tisti, ki bi šli v gozd, s sabo privlekli preveč smeti in bi naravo umazali. Ljudje morajo dozoreti in za sabo počistiti navlako umetnih konstrukcij in strojev, ki so jo nagrmadili v mestih. S tem se bodo izkazali za vredne dejanskega umika v naravo, vrnitve h koreninam.


    Kot vrtnica v vazi

    Če ne oživimo svojih korenin, stika z naravo, bomo obsojeni na enako usodo kot vrtnica v vazi. Nekaj časa izgleda sveže, a kaj kmalu začne veneti. V vazi je vrtnica lepa le kratek čas, najlepša je vedno na grmu med drugimi vrtnicami in zelenjem. Brez korenin lahko izrabljamo le nekaj odstotkov svojih dejanskih potencialov. Anastazija trdi, da lahko otrok, ki odrašča v naravnem okolju, do svojega devetega leta bolje razume delovanje vesolja kot vsi znanstveni instituti in strokovnjaki na svetu. Do devetega leta! Pogumna trditev. In ni kar tako privlečena za lase, temveč izrečena na podlagi osebne izkušnje.

    Kaj naj si civiliziran mestni človek misli o tej drzni viziji mlade puščavnice? Je res možno preprosto z zalivanjem kaktusa na okenski polici postiljati duši plodna tla za osebnostno zorenje? Je vsa tehnologija res tako brezkoristna in nam je v tako strašno breme? Lahko ljudje sploh še shajamo brez nje? Kako so lahko neznatni vrtičkarji rešitelji Zemlje?

    Poglejmo, ali se odgovor morda ne skriva že v nas samih. Odgovorite na naslednje vprašanje: Če bi imeli toliko denarja, da vam ne bi bilo treba skrbeti za prihodnost in bi si lahko izbrali kakršno koli bivališče, ali bi raje živeli v trisobnem stanovanju v enajstem nadstropju sredi Ljubljanskega blokovskega naselja ali pa v hiši z velikim vrtom na sončni legi nedaleč od gozda, odmaknjeni od mestnega hrupa?

    Vem, da se bodo moje zaključne besede marsikomu zdelo utopične, pa vendar jih bom zapisal: v času naših potomcev bodo morda možgani bežali iz mest nazaj na deželo, v času njihovih potomcev pa še naprej - v gozd, v naravo, proti življenju, brez katerega bo povsem ovenelo še tisto malo naravno človeškega, kar nam je ostalo.


    Za dodatne podatke o puščavnici Anastaziji poglejte na http://www.zdravduh.org/anastazija.htm.

    Članek je bil objavljen v reviji Karma plus januarja 2004.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://www.zdravduh.org...
  • Več od avtorja Nara
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040113124802420

    No trackback comments for this entry.
    Vračanje k naravi - razkošje ali nuja? (Ob izidu Prostranstva ljubezni - zbirka Anastazija) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,36 seconds