NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 06-okt
  • Podnebju in okolju prijaznejša hrana: rastlinske alternative mesu

  • petek 07-okt
  • Mesec mošta in kostanjev na Fontani vin - Vodole

  • nedelja 09-okt
  • Vegan hangouts: Izmenjevalnica oblačil in večer namiznih iger

  • ponedeljek 10-okt
  • 4. ZIZ festival

  • torek 11-okt
  • Trajnostni odzivi skupnosti na podnebno krizo in draginjo
  • ŠtudenTeater: Coven - kongres čarovnic

  • sreda 12-okt
  • Razstava Pripadam

  • nedelja 16-okt
  • DIVJA gobarska pustolovščina na Štajerskem

  • sobota 22-okt
  • Kirtan val sreče - Večer ob kirtanih

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Duhovni razvoj!   
    torek, 20. januar 2004 @ 06:46 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Modre misli in zgodbeV vsakem človeku so 'nebesa in pekel, večno in zemeljsko, svoboda in ujetništvo'. Če človek usmeri pozornost na zemeljsko, je deležen zemeljskega. Če usmeri pozornost na Duha, je deležen Duhovnega, katerega moč, modrost in ljubezen so mu potem podarjeni. Tako te moči v njem delujejo vedno močneje, kolikor bolj se seveda za to odpira. Tako se duša postopoma osvobaja iz mreže telesnosti. Njene sposobnosti se razvijajo toliko, kot se osvobaja zahtev telesa, dokler v nadaljnem procesu, v nekem trenutku, končno ne postane orodje duha.

    Mnogim iskalcem resnice se zgodi, da pomešajo psihični in duhovni razvoj, kar se vidi iz današnje duhovne ponudbe, ko ezoterično notranje znanje postaja vse bolj podobno sodobni psihologiji. To pa ima za posledico zastoj ter samoprevaro. Ker je danes na svetu v obtoku velika ponudba duhovnih poti in sistemov, je s tem tudi nevarnost, da se iskalec v njej izgubi, večja. Zato je naš namen ravno v tem, da čim bolj in na jasen način pojasnujemo duhovno pot, da tako s tem premnogim prihranimo razočaranja in napačna učenja.

    Ko človek enkrat postane orodje Duha, počasi dobiva jasno in trdno začrtan cilj, osvobodi se strahu pred boleznijo, trpljenjem in smrtjo. Ponos, oholost, svojeglavost, sebičnost, premetenost in prizadevanje po vladanju drugim, človeka ločujejo od enosti z Bogom. Ko se človek osvobodi teh slabih lastnosti, jih zamenjata ponižnost in prepričanje o globlji povezanosti z vsemi ljudmi. Nestrpnost, nasprotovanje in jeza otrdijo-zatemnijo človekovo dušo. Ko se človek tega osvobodi, nastopijo strpnost, spokojnost in seveda veselje do življenja. Pohlep, naglica in zavist so verige, ki človeka vežejo na ta svet prizadevanja za dosego čim boljšega gmotnega položaja v smislu «Verjamem samo v tistega boga, ki v banki ali skladih denar ima.« Ko se človek reši teh napačnih lastnosti, nastane prostor za mir, spokojnost in harmonijo v življenju. Preneha si prizadevati za površno srečo, za uspeh in priznanje drugih ljudi. Tako se vrne k sebi.


    Duhovni in psihični razvoj sta dve povsem različni stvari. Psihični razvoj je nižje spoznanje, duhovni pa je višje. Psihični razvoj je razvoj moči in obvladovanje nižjih energij, večinoma astralnih in eteričnih. Duhovni razvoj je razvoj višjih principov Duha; modrosti, intuicije in univerzalne ljubezni. Psihični razvoj ne razvija duhovnega razvoja. Z razvojem moči ne postanemo modrejši. Ravno obratno! Prav gotovo pa bomo z duhovnim razvojem pridobili tudi moči, ko nam bo to resnično potrebno. Naučiti se moramo sprejeti omejitve sveta, ki nam cilja našega obstoja ne more narediti dostopnega in to spoznanje moramo oceniti vsak zase, v skladu z lastno nalogo življenja. Zavedajmo se, da omejitve zemeljskega življenja vedno povzročajo trpljenje in bolečino ter nam tako kažejo nepopolnost današnjega človeka. Imetje in oblast sta v resnici nepomembna, kajti človek postane za stvarstvo pomemben šele takrat, ko odkrije pot notranje osvoboditve in ji tudi sledi. Vrednost za ljudi ima šele, ko se zave smisla in odkrije cilj svojega življenja. Bistvena elementa pri tem sta zavedanje in spoznanje. Človek mora odkriti še drugo premoženje, ne le svoj Jaz osebnosti, ki vedno sili v ospredje. Odkriti mora svoj Višji jaz, Sebstvo (Božje bitje), ki nima povezave z našim naravnim jazom in njegovimi interesi. Potrebno je biti buden, dobro razmišljati in opazovati.



    Vedimo, da je naša prava božanska narava že v osnovi popolna in čista. Vendar to velja le za centralni-osrediščeni, najsubtilnejši del našega bitja (mikrokozmosa). Okoli njega imamo cel sklop mask, ki nam blokirajo notranjo svetlobo. Tako blokade onemogočajo, da bi prišlo do razvoja. Na fizičnem, snovnem nivoju ostane naše pravo bitje nevidno. Tako je naše pravo bitje skrito za spletom kosti, kože in mesa, izza celotne zmešnjave pogojnih misli, čustev, predsodkov, tradicij, vsiljenih vrednot, različnih fobij, stresov in omejitev materialnega. Globoko pod tem živi naš pravi božanski človek, ki je že popoln. Potrebno je samo narediti prostor za resničnega notranjega, da se lahko ponovno rodi v nas v duhu. In tako se v nadaljevanju notranjega razvoja lahko skozi človeka v njem razkriva Kristus. Ko se v nekem trenutku ozavestimo in končno dojamemo to ogromno dimenzijo naše človeške naloge, se bomo prvič v istem trenutku zavedali v dnu duše lastne nezadostnosti in morda prvič občutili svojo najglobljo bit. Vidite, to je potem življenje!

    Emerson je dejal: »Ko človek sedi na postelji dobrih okoliščin, ga premaga spanec. Kadar pa se ga vznemirja, muči, ima priložnost, da se nekaj nauči. Izzvan je, da se znajde, da se dokaže.« Torej »zbudi se kdor spi«, drugače te bodo ukradli s posteljo vred. Vedno imejmo na umu, da se za vse probleme in stare grehe obrnemo vedno samo na Boga-Kristusa (Kristus je živa slika Boga), nikoli na posrednika. Tu ni potreben nikakršen posrednik. Če želite pomoč na življenjski poti, nikoli ne iščite pomoč pri kakšnem mojstru, posvečeniku ali mediju. Vedno se najprej obrnite neposredno na Boga, kot svojega Očeta. Če tako dobite pomoč preko posvečenika ali mojstra, je ta pomoč prišla, ker je to volja Božja. To je potem pravilno. Kdor tako dela, že samo s tem odbija pasti in se izogne številnim nevarnostim, ki zavirajo napredek.


    Pot Rešitelja je najenostavnejša in najbolj varna za nas zahodnjake. Vemo, da se notranje bistvo v vseh religijah strinja z učenjem Sina Božjega. V Indiji se gre po drugačni poti, ki je, razumljivo, prilagojena njihovi naravi in kulturi ter sposobnosti razumevanja. Sledi se učenjem Brahme, Buddhe, ki so v osnovi ista učenja, kot so Kristusova. Krščanstvo ima to prednost, da je nauk dobilo neposredno od Sina Božjega, obenem pa sposobnost razumevanja samega razodetega nauka. To pa je nedvomno največji dar, ki ga je človeštvo kadar koli v svoji zgodovini dobilo!! Kristus je Sončni logos-izvir, univerzalni vir Svetlobe in moči, je Ljubezen in modrost; Sveti Duh pa je božansko delovanje in realizacija, manifestacija v življenju. Oče - Bog je Absolutna Volja in Kozmični red v vseh dimenzijah bivanja, je tolažnik, živa duhovna moč, ki uresničuje v človeku in za človeka pravo življenje.

    Pričnimo vse stvari opazovati z razdalje, da se lahko identificiramo z bistvom in ne s svojo masko ( osebnostjo, ki pa jo moramo seveda predhodno v življenju zgraditi, da lahko preživimo ). Prepoznati moramo svoje maske in svojo notranjo bit. Ne smemo se poistovetiti s svojim telesom, niti z mislimi ali željami, ampak moramo na stvari gledati od znotraj in se zavedati, da smo v tem telesu le začasni prebivalci. Prepoznavanje in razločevanje sebe od svojih mask, se imenuje razločevanje. S poistovetenjem z notranjim bitjem bomo dosegli nivo zavesti, ko si bomo vse bolj želeli le tisto, kar si želi naš pravi, Višji jaz. Tako bomo vse manj vezani na nebistvene stvari v našem življenju. S tem pa se doseže brezželjnost. Toda pozor! Na tem mestu je potrebna velika treznost, da ne pretiravamo. Prava brezželjnost ne pomeni, da želje potlačimo. Gre za proces preraščanja. To je enako, kot da dozorevamo iz otroka v mladoletno obdobje, ko človek izgubi interes po igrači, ki ga je nekoč popolnoma prevzemala. Napačno pa bi bilo otroku igračo odvzeti, še preden se jo nasiti, kajti to bi povzročilo samo solze in ne bi kaj dosti pripomoglo, da preraste svojo željo po njej. Vsaka stvar ima svoj čas in svoje mesto. Pred iskalca se mora postaviti pozitivni cilj, da tako napore vloži v smer nujne, toda navdihnjene naloge razvijanja predanosti Bogu in sočloveku. Ko bo sonce božanske ljubezni začelo žareti v srcu človeka, se bo svetloba naravno in samodejno absorbirala v svetlobo božanskega sonca. V primeru pa, da ugasnemo to malo svetlobe, še preden se pojavi centralno duhovno sonce, se prav gotovo vržemo v temo življenja brez ljubezni. Ko se nam duhovna ljubezen pojavi v srcu, tedaj ljubimo vse ljudi veliko bolj in resnično, kot to počnemo v naših čisto osebnih odnosih. Zato nam je potreben osnovni faktor: naravnanost na višji ideal.


    Nespametno bi bilo danes izgubljati čas z nižjimi fenomeni na psihičnih in mentalnih nivojih življenja. Razvijati moramo višje kvalitete: ljubezen, modrost, intuicijo in voljo. Naš astralni-zrcalni-projekcijski svet med nebom in zemljo je morda dostopnejši, razumljivejši in otipljivejši, vendar ima ta sfera pokojnikov svoje pasti. Gospa H.P. Blavatskyeva je za to zrcalno sfero dejala »DA SE TAM POD VSAKO ROŽO SKRIVA KAČA.« To je namreč svet, začasno prebivališče mrtvih. Ko človek umre, zapusti svoje fizično telo, njegovo eterično telo in astralno telo pa izpuhtita v astralno sfero tukaj nad nami. Astralno sfero torej naseljujejo prazne luščine, ki jih pa duša ne more več uporabljati. Zaradi umetnega vzdrževanja finejših teles je tokom zgodovine na zemlji nastalo nepregledno kraljestvo mrtvih, ki pa ima zelo močan vpliv na naše vidno življenje na Zemlji. Prebivalci astralne vmesne sfere so prav tako kot mi povezani z naravo. Ker pa njihova osebnost ni več samostojna, ne morejo osvoboditi svoje ujete duše, saj se mora le-ta vrniti k svojemu izvoru, a temu procesu se premnoge duše iz neznanja in grehov, storjenih na Zemlji, na vso moč branijo. To še ni Božji svet, niti nebesa ali nirvana, ampak nas bolj spominja na peklensko, kot pa na nebeško področje bivanja.

    Glede teh komunikacij z njimi moramo biti zelo previdni. Mnogi se zatekajo k meditaciji in religioznim zanesenostim, da bi se tako dokopali do skrivnosti onkraj smrti! Tako vse prerado prihajajo v stik s t.i. Vodniki-pomočniki iz onostranstva in se vse preveč radi zanašajo na njihovo pomoč. Vendar se od teh »vodnikov« ali »pomočnikov« ni nadejati nikakršnega bistvenega ozdravljenja in odrešitve. Te vplive je potrebno ignorirati, se jim izogniti. V nasprotnem boste v nekem trenutku ugotovili, da ste v pasti in da ste se ujeli. » In ne dajte se imenovati vodniki, kajti vaš vodnik je samo eden-Kristus.« ( Mat. 23,10-11 )


    Če se na poti izognemo tem pastem, je to zelo dobro, potem nam bo naš notranji občutek, tihi glas postal najzvestejši vodnik v življenju. To je intuicija. Da bi se na tej osnovi lahko prepustili temu notranjemu vodstvu, je treba imeti vero in pozitivno naravnanost!! »Moraš imeti vero vase. Pravite, da se dobro poznate? Če je temu tako, pomeni, da se ne poznate; poznate samo svojo slabo, zunanjo lupino, ki je pogosto padala v blato. Toda ti, prav ti si iskra Božjega ognja in Bog, ki je vsemogočen, je v tebi in zaradi tega ne obstaja nič, česar ne bi mogel narediti, če to želiš.« Krišnamurti.

    »Tole želim, da si zapomnite! To, kar izgleda najmanjše, najbolj slabotno in najbolj šokantno v vas, je najmočnejše in nezlomljivo.« Kahlil Gibran, Prerok.


    Na duhovni poti se moramo naučiti samostojnosti, da se zanesemo nase, na naše najgloblje v nas. Moramo najti zatočišče v sebi. Otresti se moramo zunajnega vpliva. Nikoli se ne smemo prepustiti nezavednemu transu, ravno nasprotno, vedno moramo biti budni: » vedno« pomeni zadržati zavestno kontrolo tudi v globoki meditaciji na Boga. Ne prepuščati se volji drugih, razen volji Božji. Svami Vivekananda je dejal nekoč: »Odvrzite vse, kar vas slabi… Izpolnite sebe z zdravim in močnim. Kadar smo izpoljneni samo s pozitivnimi mislimi in kadar gojimo pozitivna čustva, ne more v nas prodreti nobena negativnost.« »Problem človeka so njegove misli,« je dejal Mark Avrelij. Probleme ima samo tisti, ki ne zna kontrolirati svojih misli ali uma. Kontrola je bistvo vseh duhovnih poti. Patandali pravi: »Joga je doseganje popolne umirjenosti mentalnih valov. Kontrola uma.«

    Predvsem moramo ohranjati ravnovesje. Ne preveč hiteti, kajti tedaj smo v nevarnosti, da se fizično ali mentalno poškodujemo ali pa lahko zaidemo v fanatizem. Izogibati se moramo vsem ekstremom. Kdor je uravnovešen, ima modrost in pravi uvid v stvari. Prava duhovna pot je »kot ostrina britvice«. Človek lahko, ne da bi kaj slutil, zelo hitro pade na eno ali drugo stran in tako zaide s poti. Tu nam nič ne pomaga moč volje, kajti to, kar večina ljudi imenuje volja, je veliko bolj slabotno, kot si mislijo. Najbolj in največ nam bodo pomagali duhovni ideal, jasen cilj ter ljubezen in naravnanost k cilju. Visoki duhovni ideal nam služi kot zvezda vodnica, ki nam nenehno osvetljuje pot, nas opogumlja in inspirira z vedno novo energijo. Težiti moramo k združitvi s tem visokim idealom. To je pot ljubezni in predanosti ter notranje duhovne iniciacije vseh naših del kot rezultat naših del. To je pot nesebičnega delovanja. Večja ko je predanost, večja je inspiracija. Postopno bomo tako vse bolj spoznavali svoj ideal in pridobivali bomo popolno določene neposredne izkušnje, ki nam bodo potrdile in utrdile pravo smer.



    S pridobivanjem lastnih izkušenj avtomatično raste naša predanost, zaupanje; tako je napredek hitrejši. Bistvo napredka je v preseganju naše sebične – grešne osebnosti. Zato je res velika resnica, da najhitreje napredujemo, ko najmanj razmišljamo o sebi in svojem napredku. Toda prav tu tiči in nas čaka past. Postati popolnoma nesebičen ne pomeni biti dober človek, ki se žrtvuje, oziroma meni, da je neko njegovo delovanje »žrtev« in »odrekanje«, pomeni, da je vezan na svojo lastnino in svojo osebnost. Vse, dokler sam meni, da nekaj počne ali daje, še ni osvobojen svoje sebičnosti. Do prave nesebičnosti pridemo le takrat, ko nismo emocialno vezani niti na denar, niti na imetje, niti na svoj ugled, kariero, čast, slavo v družbi. Ko bomo spregledali, da smo to, kar smo, smo vse. Takrat bomo uspeli. Priti moramo torej do spoznanja, preseči svoj človeški jaz –igo. In rezultat tega je? »Spoznanje Boga je prav v tej neosebnosti do te mere, da niti ne pomislimo več na sebe, na igo, ki je mrtev:« Ta duh najdemo do neke mere tudi pri običajnem zaljubljenemu paru, ko ena oseba ljubi drugo iz globine srca.


    Ko nekdo pravi: »Ljubim te, vendar samo toliko; ljubim te, dajem ti pet tolarjev, pet pa zadržim zase; ljubim te vendar ker sem praktik te držim na varni razdalji, nikoli se ne približam čisto blizu,« takrat smo ločena bitja, ljubezen osebe je pomešana s sebičnostjo. Vse dokler obstaja to, pomeni, da ljubezen ni opravila svojega. Ko pa razširi svoja krila in prekrije človekov »jaz«, ga skrije pred lastnim pogledom, takrat je ljubezen izpolnjena. Tako je v življenju svetih ljudi, ki so ljubili Boga ne samo s svojimi javnim prepričanjem ali prikazovanjem te ljubezni, ampak do te mere, da so pozabili na sebe. To stanje spoznanja se imenuje 'pot križa'. Te svete duše imajo križ povsod, vsak korak, ki ga naredijo predstavlja križ in razpetje. Kot prvo, živijo v svetu, polnem laži, prevar, izdaj in sebičnosti. Vsak korak, ki ga naredijo, vsa njihova dela in postopki, vse kar izgovorijo in pomislijo, dokazuje, da so njihova srca in oči odprte k nečemu drugemu-drugačnemu od tistega, kar vidi svet. To je neprekinjena borba. Je življenje v svetu, življenje med ljudmi tega sveta, in vendar gledajo v drugi svet, ki je drugačen od nam poznanega.


    Celo če bi poskušali o tem govoriti, ne bi mogli; besede ne morejo izraziti resnice. Jezik je preveč neustrezen, da bi lahko dal končni, pravi pojem o končni pravi resnici. Univerzalni svetovni nauk uči, da je svet iluzija – maya, slepilo. Maya pomeni nekaj nerealnega; tem dušam postane svet, ko se jim odprejo oči in vidijo drugo stvarnost, ki je ločena od naše, zelo nestvaren ta naš svet!

    Vedimo, da po Kristusovi objavi svetega nauka Bog govori vsem, ne samo prerokom in učiteljem. On govori ušesom vsakega smrtnika, srcu vsakega srca, vendar ga ne sliši vsako srce. Da bi ga lahko človek slišal in videl, mora sam pri sebi odstraniti lastne zmote in sebičnost. To je pogoj! Duhovna pot ni asketizem. Res je, da od nas zahteva določen trud in določeno žrtev, vendar nam hkrati prinaša mnogo, mnogo nepopisne radosti.


    Miran Zupančič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040110124657396

    No trackback comments for this entry.
    Duhovni razvoj! | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,89 seconds