NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 16-nov
  • Javno vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Me

  • nedelja 17-nov
  • Deeper Conversations Meetup

  • ponedeljek 18-nov
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Japonska

  • torek 19-nov
  • Knjiga spregovori: Potopljeni svet

  • sreda 20-nov
  • Okusi Radol'ce

  • četrtek 21-nov
  • Okusi Radol'ce

  • petek 22-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 23-nov
  • Z avtobusom v Zagreb na rojtni dan našega Braca

  • nedelja 24-nov
  • Seminar Silva metode, tehnike kontrole in razvoja uma

  • ponedeljek 25-nov
  • Ddr. Igor Grdina: Od presenečenj ob koncu tedna

  • torek 26-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • sreda 27-nov
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 28-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • petek 29-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 30-nov
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto

  • nedelja 01-dec
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • ponedeljek 02-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • torek 03-dec
  • Ta veseli dan kulture
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • sreda 04-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 05-dec
  • Antično gledališče: teater v Tespijah

  • petek 06-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 07-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • nedelja 08-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 09-dec
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Gringo trip

  • torek 10-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sreda 11-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 12-dec
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 13-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • sobota 14-dec
  • Vitez, zmaj in praznični direndaj

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kaj je človek?   
    petek, 12. december 2003 @ 00:12 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Modre misli in zgodbe

    "Kaj je človek, ki se ga ti zavedaš?" - poje psalm. A tudi Shakespeare, nesmrtni pesnik, je rekel nekaj podobnega. Stari duhovni spisi so ga poimenovali Mikrokozmos. Mikrokozmos je okrogla podoba življenja, v kateri se utelešajo in simbolizirajo vse sile in možnosti Vesolja, Makrokozmosa. Človeka lahko primerjamo s krogom. Ta misel je pudarjena z besedami iz Geneze 1/26: "Bog je rekel! Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobo!" Zanimivo je, da je Leonardo da Vinci človeka narisal v sredini kroga. Človek je prečudovito bitje in to v simboliki njegovih organov in udov, celo v trojstvu njegovega duhovnega bistva. Mi mislimo, mi občutimo, mi delujemo. Kateremu idealu služijo te tri točke? Misel stremi k modrosti, velika ustvarjalna moč v človeku je ljubezen, a delovanje razvija sposobnost ali moč. Na takšen način se v človeku vidi primarna Modrost, Ljubezen in Moč Vesolja., osnova vseh teoloških trojstev. Vse teološke dogme so kristalizirani simboli in v skrajnem primeru težijo, da zasužnijo človeka.




    Če pogledamo samo besedo "simbol" ugotovimo, da izhaja iz grškega pomena "nekaj sestavljenega iz višjega", (skupek) vseh oznak. Simbol je kot kazalec, ki kaže na neko resnico, samo za sebe preveliko, da bi lahko bila v besedi ali ideji. Simbol nikoli ni stvar katero predstavlja.

    Človek ni samo vidno snovno telo. On je mnogo več od tega. Teologija nam govori, da ima človek dušo, ali bolje rečeno, da je on duša, katera ima v tem času telo, da ga izkustveno doživi.

    To je popolnoma jasno vsem tistim, ki imajo psihično moč videnja svetov. Oni vidijo oblike materije, ki izražajo, pojasnjujejo in obkrožajo globlje oblike, kot je naš fizični svet.


    Torej, človek je duša in njegovo telo. Duša je tisto, kar misli in občuti, a te vibracije prevedene na nižje frekvence takoj sprejmejo dopolnjene vibracije v celicah možganov in živčnega sistema telesa. Duša ali njena psihična kopija je ta, ki resnično misli in občuti, je rekel Seneca. Njena želja je, da pride v zvezo z zunanjim svetom in požene organe občutka. "Duša želi videti, zato so tu oči, želi slišati, zato imamo ušesa…"

    Človeško telo je hiša, v kateri začasno živimo (torej smo le gostje). To določeno časovno bivališče ima dve vrsti živcev. Senzorne živce, ki nas pripeljejo v kontakt z zunanjim svetom in omogočajo, da ustvarjamo duhovne predstave in ideje; ter motorne živce, preko katerih delujemo na našo okolico. Izvor misli se nahaja v možganih, možgani so samo njihov mehanizem prenosa. Imajo podoben pomen kot tipka za pianista. V klavirju ni glasbe. Glasba je v duši glasbenika. Toda on potrebuje klavir, da lahko izrazi to, kar občuti in ta prenos je omejen na njegove sposobnosti; tako kot električni transformator on blaži in znižuje visoke vibracije občutkov in misli.
    Brez možganov, po smrti bomo v boljši situaciji. Mislili bomo hitreje in živahneje. Zato duša v človeku ni nikjer izven njega, ampak ga preliva in pojasnjuje njegovo fizično telo. Ogrožajo ga mnoge sfere, ki so nevidne - zakrite fizičnim očem. Te psihične valovne dolžine so prehitre za fizične oči.

    Toda one so lahko vidne preko določenih "skrivnih" centrov v občutljivejši "eterični" strani fizičnega telesa. Ti centri več ali manj odgovarjajo glavnim živčnim pleksusom telesa. Prebujeni in aktivirani lahko odkrijejo jasnovidcu nevidne svetove nežnejše materije, katera se potem lahko raziskuje in študira. Ko se to zgodi, odkrijemo, da občutki izražajo sebe v barvah, ki imajo svoje valovne dolžine in od tu prihajajo izrazi kot: "vidim rdeče kot…", plavam v roza oblakih…". To prebuja misel o še bolj tankočutnejšem svetu, v katerem kreativna moč imaginacije ali sposobnost ustvarjanja predstav izdela oblike in slike.


    S pomočjo te moči se spominjamo dogodkov in ljudi ter ustvarjamo slike o tem, kar se v prihodnosti lahko zgodi. Ta sposobnost ustvarjanja slike in predstav bi se morala kontrolirati ter uporabljati. Nekontrolirana lahko postane uničujoča sila, kot je to primer namišljene bolezni ali hipohondrije ali v primeru patološko tesnobnih oseb. Tako pridemo do tega, da je naš um ustvarjalec oblik, občutek pa motorična moč. Občutek daje pogon za akcijo, um pa izbira način in izvedbo. "Mislim, torej sem", je rekel filozof Decartres. Um je istočasno tudi središče "jaztva" - "to sem jaz", "to jaz nisem"... To nam daje občutek osebne identitete, toda nekontroliran um predstavlja koren sebičnosti, ambicije in oholega ponosa. Deluje tako, da želimo stvari za sebe, rojeva zavist, željo po tekmovalnosti. To imamo vsi ljudje. Po učenju mnogih duhovnih učiteljev je bila to skozi mnogo življenj zaščita v evoluciji, podobno kot lupina jajca okoli rastočega piščanca. To je motiviralo ljudi, da vložijo svoj napor. Namen jaztva je, da se zgradi močno središče, ki je sposobno prebiti obkrožajočo lupino in postati eno z univerzalnim življenjem in zadržati istočasno individualni center zavesti ter postati večno središče brez oboda - okvirja, periferije, kot je to vesolje samo (kakor to definira H. P. B - Helena Petrovna Blavatsky).

    To neuničljivo središče Univerzalnega življenja predstavlja v vsakem med nami najglobljo jedro. To je večni "Sin Boga" v vsakem človeku. Včasih to imenujemo "Pravo Jaztvo" To je nekaj, kar ima vsak "sin človeka" in kar mu nihče ne more vzeti. Skozi mnoga življenja se ga ne zavedamo, čeprav od časa do časa iz tega najglobljega izvira prihaja vse močnejši impulz - v smislu inspiracije, do tistega trenutka nepoznan pogum, sočutje, itd. Sveti Pavel to imenuje globoki center Univerzalnega življenja "Kristus v Tebi, upanje slave". Sveti Peter opisuje človeka kot trojstvo, katero ima telo, dušo ali psihično sliko in videz ter duhovno središče. Duhovno središče v človeku oziroma v nas samih je "Svet Boga", katerem nikoli ne more umreti. Nebo in Zemlja bosta izginila, telo in psihično jaztvo lahko umreta, toda "Moje besede" (duhovni človek v vseh nas), ne bo preminil. Če življenje ne bi mislilo na nas in se ne bi obrnilo na nas, nikoli ne bi nastali.


    Obstajajo posredni nivoji Boga, katere imenujemo Nebo in Zemlja. Fizično je Zemlja najnižji, najgostejši in najbolj omejen nivo, kar pomeni, da vibrira z najnižjimi vibracijami. To je svet trpljenja in bolečine. Ezoterična vedenja trdijo, da ne obstaja "pekel", ali kako drugo mesto kaznovanja, razen planeta, na katerem živi človek. Toda ta nesrečni svet bo nekega dne postal raj, in to bo takrat, ko bo Njegova volja izpolnjena na Zemlji, kot je to izpolnjena v Nebesih.

    V kolikor smo v stanju opazovati življenje brez najmanjše reakcije odobravanja ali obsojanja, brez vrednotenja, oziroma, če enostavno opazujemo, kako naš um deluje, se bo nekega dne čisto naravno umiril in takrat bo nastala vsesplošna zavest, blaženost in resnica. Tej metodi so stari mojstri rekli, metoda opuščanja. Ko se to zgodi bo človeško razvojno potovanje končano, Nadduša bo našla še nek drug kanal, edinstven za svoje izrazje.


    "Približaj se Bogu in On se bo približal tebi", je rekel nekdo. Odgovor bomo zagotovo dobili, če bomo premišljali o tem, če si bomo dovolili, da naše misli tečejo proti temu prekrasnemu univerzalnemu Življenju in ga v vsakdanjem življenju poskušali zaznati v vsaki stvari, katera živi. Božja volja se stalno trudi izliti v svojega Božjega poslanca tu na zemlji, a se to zelo težko realizira, ker se to malo jazstvo obožuje in poveličuje. Mi sami moramo storiti prvi korak in "Bog" bo zagotovo odgovoril. Vsak sin človeka je istočasno tudi sin Boga. Kristus je ob priliki citiral kralja Davida, ko je rekel: "Mi smo bogovi". Enkrat, ko bo človek v svoji zavesti dosegel nesmrtno Življenje, takrat bo postal za svojo okolico izžarevni center prečudovitega Življenja. A ne obstaja ničesar, kar ni "živo". Ne obstaja nekaj takega kot "mrtva materija".


    In kaj je človek? Telo, ki je jetnik, da bi na koncu izrazilo Sina Boga, nesmrten tok življenja samega. Je čudovito bitje, ki ga je treba spoštovati. Zato ljudje iščejo smisel miru v sebi. Seveda se na tem mestu pojavlja vprašanje, kakšen smisel ima potreba po notranjem miru v sebi? Nemir vsi še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili vse, kar naj bi opravili. Zdi se, da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo zaustaviti v zmotni veri, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili, kar nam je obtičalo. V tem pa se skriva zmota, saj je nemir vzrok za čas in ne posledica časa. Če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom.

    Obstajajo različne oblike nemira, zunajne in notranje oblike. Naši čuti so orodja zunanjih želja, želja do stvari tega sveta. Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, ki se seveda potem odražajo v čutih. In tako pridemo do spoznanja, da želje povezujejo človeka s časom in prostorom. Tako se človek sam priklepa na umrljivo telo in je gnan z nemirom željnega srca ("obseden sem z njo") med nasprotji tega sveta. Tako postane suženj zemeljskega časa in prostora. Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih življenj - inkarnacij končno odkrije, da mu hoja skozi obdobja ne prinaša stalnega miru, temveč ga zapleta v vedno nove iluzije.

    Človek, ki je doživel čas kot iluzijo, bo iskal kraj resničnega miru. Lahko da ga bo najprej poskušal najti s pomočjo zunanjih meril: običajno se prisili k miru, disciplinira se in sili, dokler končno ne spozna, da mu tak način ne prinese resničnega miru, ki ga je slutil. Mogoče bo poskusil dognati, kako naj v svojemu srcu miruje v Bogu. V novem miru, ki nastaja v njem, bo vse jasneje slišal glas resničnega bitja, božjega življenja, vplivi zunanjega sveta pa se bodo vedno bolj umikali. Če gre vse dobro, potem njegova notranja preobrazba ne bo dopuščala več, da jo ustavljajo interesi, ki pripadajo času. Ta novi mir je stanje duše, ki je ne more več zmotiti hrup in ropot sveta. V takem resničnem mirnem stanju se razodene moč iz božjega bistva, ki je v človeku in je onstran vseh nasprotij.


    Kadar izhaja iz človeka ta moč živega srčnega miru, deluje v svoji okolici in na njo zelo zdravilno. To ima za posledico, da postanejo medsebojni odnosi urejeni. Valovi razburjenja se pomirijo, spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se pogosto pojavijo samo od sebe. S takim delovanjem se doseže resnični mir po katerem hrepeni duša, to je čisto nekaj drugega in hkrati mnogo več kot le blagodejna odsotnost nemira; mnogo več kot gola protiutež vsakodnevnih življenjskih preobremenitev, več kot pogoj za dušno ozdravitev. Ta urejen mir hranijo druge moči. To je stanje biti v volji Božji, stanje nove duše, ki je sedaj povezana s svojim pravim domom.


    Miran

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20031201000350483

    No trackback comments for this entry.
    Kaj je človek? | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Kaj je človek?

    Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 13. december 2003 @ 16:01 CET
    Dragi Miran,

    s svojo intuicijo in intelektualno mislijo si prizadevaš odgovoriti na vprašanje kaj je človek. Vprašanje je kako zlomiti zrcalo življenja, da si sebe ogledamo navznoter, kakšen je naš duhovni svet. Kot sam vidiš ne le na \"pozitivkah\", temveč v vsej družbi, ki je zašla v krizo, se oživlja nov val kulture v smeri dohovnosti. Razvijajo se gibanja v raznih smereh. Tudi mladi doživljajo bivanjsko praznino in izvotljenost, saj jih več ne zadovolji golo količinsko stopnjevanje življenja. Človek doživlja eksistencialni vakum, v katerem se razraščajo krminaliteta, odvisnost od mamil, zabaviščno razuzdana dejavnost, kar vse so le surogat za izpolnitev življenjske praznine, ki zija v ljudeh. Pri nas smo bili prek pol stoletja deležni materialistične vzgoje, ki je pustila v ljudeh svoje sledi poneumljanja, s tem da njihove duhovnosti, kot dimenzije človekovega bitja ni vzgajala in bogatila, temveč je v nadomestilo ljudi odtujevala od lastne biti z ideologijo, ki se je izkazala kot vsestransko neuporabna . Materialistična družba ni znala dati nadomestila za odvzeto religijo in preprosti animizem ljudi, ki so pogosteje od današnjega človeka v vsem videli duše in oduševljenost vseh človeških bitij. Odtod izvira tudi simbolizem tako, da ima vsaka stvar lahko svojo sibmolično razlago sveta. Ljudje, ki jih je materialistično usmerjena družba reproducirala in vzgajala, kot sam lahko vidiš, so običajno nestrpni, grabežljivi, karieristi, egosti in brez kaj posebno razvitega čuta za drugega. To se opaža v politiki, gospodarstvu in na mnogih področjih družbenega življenja, kar je zlasti za mlado prikrajšano generacijo, boleče. Ti ljudje skušajo prodreti skozi ožine svojega materialnega življenja v širino duhovnega sveta, delajo se intelektualno široke in pametne, pa jim to ne uspeva. Zakaj ne? Ker v resnici v duši ne poznajo globljega duhovnega življenja, ki bi jih popeljalo v duhovni svet, ki je bogatejši in močnejši od telesnega, ki ga živijo. Manjka jim srčnost, logos ni dovolj. Življenje razlagajo po nekih načelih demokracije, strpnosti, varovanja človekovih pravic, kar še sami prav ne razumejo. Bistvo težav je v tem, da se premalo upošteva duha in njegovo nego. Manjka tisti odgovor, po katerem se dva prepoznata v vseh človeških razsežnostih. Vprašajte povprečnega človeka koliko \"nege\" posveča duhu in njegovemu življenju. In vendar je duh pravi nosilec življenja, zdravja, modrosti, uspehov in vsega kar človek občuduje. To velja tudi za narodov blagor. Telo vedno deluje v moči duha in ga oživlja v vsej podobi njegove ustvarjalne sile. Ironija je v tem, da odkar je pri nas zavladal egoistični in brezčutni liberalni kapitalizem, brez socialnih prvin, je podoba naše družbe zares klavna. Še dandanes je vse preveč pranja možgan in omejevanja rabe razuma in duhovnosti. Kdor misli drugače, je porinjen na obrobje kot manjšina, kajti le oni so oklicani za vladanje in uživanje količinske usmerjenosti, ki jo sami zagovarjajo in utrjujejo kot smisel življenja. Sodobni človek v pehanju za zlaganim ugledom in materialnimi dobrinami, nima časa prodreti v svet sibmolov, v posredovalni svet pomenov in smislov, v svet besed in jezika, svet zgodovine, znanosti, umetnosti, releigije, družbenih ved, itd. Manjka mu simbolike. Simbol je dokument za vsa pretekla dogajanja. Če hočemo prodreti v skrivnosti našega bitja in žitja, moramo spoznati simbolično govrico in iskati v njej zgodovino naše kulture in prihodnost. V krščanstvu, ki ga nekateri zavračajo kot zgodovinsko dejstvo naše kulture in vrednoto, so bogati zakladi duhovnih vrednot, ki jih tudi dandanes premalo cenimo v smislu samozavedanja svoje zgodovine, razvoja , etike in kulture. Če pustimo ateizem in religije ob strani, lahko ugotovimo, da sodobni količinsko usmerjeni človek ne more utešiti svojega hrepenenja po sreči brez usmeritev v duhovnost. Ob tem bi rekla, da se tudi tu sodobni človek zapleta, tako kot se je zapletel že ves zapad s količinsko usmerjenostjo. S tem je človek zašel v slepo ulico in ne more najti poti nazaj in ne naprej. Zmanjkuje mu simbolike, poleta duha, kar pomeni iskanje celote med duhom in snovjo, med telesom in dušo. Gre za prodor v novo duhovnost, da človek uresniči samega sebe iz sebe, iz narave, iz snovi. Uresniči se od spodaj navzgor in ne kot se je uresničeval človek v srednjem veku, ko je pričakoval, da bo prejel z duhovnim življenjem vselej dar od zgoraj, z nebes. Človek se ne more nikoli popolnoma razložiti. Človek je presežno bitje, ki nenehno presega samega sebe. Je v nenehni hoji za samim seboj. Naša naloga je, da prepoznamo znamenja časa v katerem živimo. Kako najti svoje mesto, ki ga zahteva ta trenutek? Človek v moči svojega simboličnega delovanja ni odprl prostore le v svoje bivanjske dimenzije (ploskev, prostor in čas), marveč je usmerjen v delovanje na daljavo, njegove oči se odpirajo v oddaljene druge svetove. Človek zmore slutiti, dojemati, doživljati in oblikovati na daljavo onstran vidnega sveta in v globine znotraj sebe. Kaj je torej v najgloblji notranjščini človeka? Duši ne moremo pripisati telesne notranjosti. Prepiranje o duši je nepotrebno, kajti duša je refleksija, ki izhaja iz podzavestnih vrelcev življenja, je vrelec miselnih dimenzij duha in srca, brez katerih človek sploh ne bi mogel živeti kot človek.
    Tatjana Malec


    Kaj je človek?

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 8. januar 2004 @ 14:23 CET
    Draga Tatjana!
    Hvali ti za ta odličen komentar kot za vse ostale, ki so tako odlični, da bi bili lahko nadaljevanje tem člankov in ne komentarji. Vse tvoje prečitam in ugotavljam, da si res na \"linij.\"\"
    Kaj je človek? Človek je Svetloba duše, ki je \"Jezus\", ta svetloba ni zemeljske narave, ampak je nebeška luč rojena iz božanskega duha. To resnico človek ne bi mogel dojeti, če ne bi bila v njem. Simbol te resnice je križ. Sam človek je istočasno križ in ta, ki je na njemu pribit. Za človeka ni druge rešitve kot vstajenje v Duhu Božjem, v višji samozavesti, v Svetlobi.
    Pri budistih je to svastika, kot simbol. Ta simbol nam kaže da se človek v vrtenju pojavov mora tako dolgo vrteti dokler končno ne najde mir in spokojstvo v sebi( Nirvana ) On sam je tempelj, v njemu samemu je svetišče, on sam je žrtev. Žrtveni ogenj je ljubezen, a to kar se žrtvuje je njegov resnični Jaz. Bog k kateremu se moli je to , ki stanuje v srcu vseh.
    Božansko v človeku, resnični del njegovega bitja pripada večnosti(kjer ni prostora in časa ), neskončnosti. Spodnji zemeljski del-njegova pojavna oblika pa, sprejemnljivemu, zemeljskemu in omejenemu.
    Človeštvo je v človeku-živali, božansko v človeku-zemlje in raspeto. Zgornje mora obvladati spodnje, da bi iz živali postalo človeško in da is človeka vstane Bog. Celotno človeštvo trpi, dokler je pod oblastjo živali in božansko v človeku trpi skupaj z njim. Kot prvo mora človek vstati iz živali, da se lahko nato iz njega rodi Bog. Kadar se v človeku pojavi zavest o tem, pomeni, da se mu je začela prižigati Luč. Spoznanje je svetloba in svetloba je človek sam. Vendar brez te Božanske sile v lastni notranjosti ne more biti spoznanja in zato je to skrivnost za vsakogar, ki je nima. Samo, če se živalski nagon samoohranitve žrtvuje, se lahko človeštvo razodeva v človeku in samo ko človek svoje človeško preda Bogu, se lahko Bog iz njega rodi. Tam, kjer človek-žival izgine-nastopi človeštvo človeštva.
    Človek lahko Bogu daruje samo kar je božanskega v njemu. Samo tako lahko vstopi v božanski obstoj, da v njemu izgine iluzija ločenosti. Mora postati eno s Resnico ali Celoto in tako se tudi počuti.
    Predanost Bogu je predaja Svetlobi, svobodi, blaženosti in izobilju.Takrat sestopi človek z odra življenja in Bog vstane v njemu. To je potem prava predanost in prava molitev. Naj končam z besedami mistika Angelusa Silesiusa, ki so nedvomno Božje:
    \" Ljubljeni sin ali hči našega večnega očeta, ki je v nebesih.
    Če se bo Kristus še neštetokrat rodil v Betlehemu in se ne bo
    rodil v tvojem srcu, boš za vedno izgubljen.
    Zaman se oziraš za križem na golgoti, če ga ne boš postavil v središče svojega bitja, če pa ga boš boš dosegel večno življenje.\"
    Vse dobro ti želim Miran.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,05 seconds