Kaj je človek?

petek, 12. december 2003 @ 00:12 CET

"Kaj je človek, ki se ga ti zavedaš?" - poje psalm. A tudi Shakespeare, nesmrtni pesnik, je rekel nekaj podobnega. Stari duhovni spisi so ga poimenovali Mikrokozmos. Mikrokozmos je okrogla podoba življenja, v kateri se utelešajo in simbolizirajo vse sile in možnosti Vesolja, Makrokozmosa. Človeka lahko primerjamo s krogom. Ta misel je pudarjena z besedami iz Geneze 1/26: "Bog je rekel! Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobo!" Zanimivo je, da je Leonardo da Vinci človeka narisal v sredini kroga. Človek je prečudovito bitje in to v simboliki njegovih organov in udov, celo v trojstvu njegovega duhovnega bistva. Mi mislimo, mi občutimo, mi delujemo. Kateremu idealu služijo te tri točke? Misel stremi k modrosti, velika ustvarjalna moč v človeku je ljubezen, a delovanje razvija sposobnost ali moč. Na takšen način se v človeku vidi primarna Modrost, Ljubezen in Moč Vesolja., osnova vseh teoloških trojstev. Vse teološke dogme so kristalizirani simboli in v skrajnem primeru težijo, da zasužnijo človeka.

Če pogledamo samo besedo "simbol" ugotovimo, da izhaja iz grškega pomena "nekaj sestavljenega iz višjega", (skupek) vseh oznak. Simbol je kot kazalec, ki kaže na neko resnico, samo za sebe preveliko, da bi lahko bila v besedi ali ideji. Simbol nikoli ni stvar katero predstavlja.

Človek ni samo vidno snovno telo. On je mnogo več od tega. Teologija nam govori, da ima človek dušo, ali bolje rečeno, da je on duša, katera ima v tem času telo, da ga izkustveno doživi.

To je popolnoma jasno vsem tistim, ki imajo psihično moč videnja svetov. Oni vidijo oblike materije, ki izražajo, pojasnjujejo in obkrožajo globlje oblike, kot je naš fizični svet.

Torej, človek je duša in njegovo telo. Duša je tisto, kar misli in občuti, a te vibracije prevedene na nižje frekvence takoj sprejmejo dopolnjene vibracije v celicah možganov in živčnega sistema telesa. Duša ali njena psihična kopija je ta, ki resnično misli in občuti, je rekel Seneca. Njena želja je, da pride v zvezo z zunanjim svetom in požene organe občutka. "Duša želi videti, zato so tu oči, želi slišati, zato imamo ušesa…"

Človeško telo je hiša, v kateri začasno živimo (torej smo le gostje). To določeno časovno bivališče ima dve vrsti živcev. Senzorne živce, ki nas pripeljejo v kontakt z zunanjim svetom in omogočajo, da ustvarjamo duhovne predstave in ideje; ter motorne živce, preko katerih delujemo na našo okolico. Izvor misli se nahaja v možganih, možgani so samo njihov mehanizem prenosa. Imajo podoben pomen kot tipka za pianista. V klavirju ni glasbe. Glasba je v duši glasbenika. Toda on potrebuje klavir, da lahko izrazi to, kar občuti in ta prenos je omejen na njegove sposobnosti; tako kot električni transformator on blaži in znižuje visoke vibracije občutkov in misli.
Brez možganov, po smrti bomo v boljši situaciji. Mislili bomo hitreje in živahneje. Zato duša v človeku ni nikjer izven njega, ampak ga preliva in pojasnjuje njegovo fizično telo. Ogrožajo ga mnoge sfere, ki so nevidne - zakrite fizičnim očem. Te psihične valovne dolžine so prehitre za fizične oči.

Toda one so lahko vidne preko določenih "skrivnih" centrov v občutljivejši "eterični" strani fizičnega telesa. Ti centri več ali manj odgovarjajo glavnim živčnim pleksusom telesa. Prebujeni in aktivirani lahko odkrijejo jasnovidcu nevidne svetove nežnejše materije, katera se potem lahko raziskuje in študira. Ko se to zgodi, odkrijemo, da občutki izražajo sebe v barvah, ki imajo svoje valovne dolžine in od tu prihajajo izrazi kot: "vidim rdeče kot…", plavam v roza oblakih…". To prebuja misel o še bolj tankočutnejšem svetu, v katerem kreativna moč imaginacije ali sposobnost ustvarjanja predstav izdela oblike in slike.

S pomočjo te moči se spominjamo dogodkov in ljudi ter ustvarjamo slike o tem, kar se v prihodnosti lahko zgodi. Ta sposobnost ustvarjanja slike in predstav bi se morala kontrolirati ter uporabljati. Nekontrolirana lahko postane uničujoča sila, kot je to primer namišljene bolezni ali hipohondrije ali v primeru patološko tesnobnih oseb. Tako pridemo do tega, da je naš um ustvarjalec oblik, občutek pa motorična moč. Občutek daje pogon za akcijo, um pa izbira način in izvedbo. "Mislim, torej sem", je rekel filozof Decartres. Um je istočasno tudi središče "jaztva" - "to sem jaz", "to jaz nisem"... To nam daje občutek osebne identitete, toda nekontroliran um predstavlja koren sebičnosti, ambicije in oholega ponosa. Deluje tako, da želimo stvari za sebe, rojeva zavist, željo po tekmovalnosti. To imamo vsi ljudje. Po učenju mnogih duhovnih učiteljev je bila to skozi mnogo življenj zaščita v evoluciji, podobno kot lupina jajca okoli rastočega piščanca. To je motiviralo ljudi, da vložijo svoj napor. Namen jaztva je, da se zgradi močno središče, ki je sposobno prebiti obkrožajočo lupino in postati eno z univerzalnim življenjem in zadržati istočasno individualni center zavesti ter postati večno središče brez oboda - okvirja, periferije, kot je to vesolje samo (kakor to definira H. P. B - Helena Petrovna Blavatsky).

To neuničljivo središče Univerzalnega življenja predstavlja v vsakem med nami najglobljo jedro. To je večni "Sin Boga" v vsakem človeku. Včasih to imenujemo "Pravo Jaztvo" To je nekaj, kar ima vsak "sin človeka" in kar mu nihče ne more vzeti. Skozi mnoga življenja se ga ne zavedamo, čeprav od časa do časa iz tega najglobljega izvira prihaja vse močnejši impulz - v smislu inspiracije, do tistega trenutka nepoznan pogum, sočutje, itd. Sveti Pavel to imenuje globoki center Univerzalnega življenja "Kristus v Tebi, upanje slave". Sveti Peter opisuje človeka kot trojstvo, katero ima telo, dušo ali psihično sliko in videz ter duhovno središče. Duhovno središče v človeku oziroma v nas samih je "Svet Boga", katerem nikoli ne more umreti. Nebo in Zemlja bosta izginila, telo in psihično jaztvo lahko umreta, toda "Moje besede" (duhovni človek v vseh nas), ne bo preminil. Če življenje ne bi mislilo na nas in se ne bi obrnilo na nas, nikoli ne bi nastali.

Obstajajo posredni nivoji Boga, katere imenujemo Nebo in Zemlja. Fizično je Zemlja najnižji, najgostejši in najbolj omejen nivo, kar pomeni, da vibrira z najnižjimi vibracijami. To je svet trpljenja in bolečine. Ezoterična vedenja trdijo, da ne obstaja "pekel", ali kako drugo mesto kaznovanja, razen planeta, na katerem živi človek. Toda ta nesrečni svet bo nekega dne postal raj, in to bo takrat, ko bo Njegova volja izpolnjena na Zemlji, kot je to izpolnjena v Nebesih.

V kolikor smo v stanju opazovati življenje brez najmanjše reakcije odobravanja ali obsojanja, brez vrednotenja, oziroma, če enostavno opazujemo, kako naš um deluje, se bo nekega dne čisto naravno umiril in takrat bo nastala vsesplošna zavest, blaženost in resnica. Tej metodi so stari mojstri rekli, metoda opuščanja. Ko se to zgodi bo človeško razvojno potovanje končano, Nadduša bo našla še nek drug kanal, edinstven za svoje izrazje.

"Približaj se Bogu in On se bo približal tebi", je rekel nekdo. Odgovor bomo zagotovo dobili, če bomo premišljali o tem, če si bomo dovolili, da naše misli tečejo proti temu prekrasnemu univerzalnemu Življenju in ga v vsakdanjem življenju poskušali zaznati v vsaki stvari, katera živi. Božja volja se stalno trudi izliti v svojega Božjega poslanca tu na zemlji, a se to zelo težko realizira, ker se to malo jazstvo obožuje in poveličuje. Mi sami moramo storiti prvi korak in "Bog" bo zagotovo odgovoril. Vsak sin človeka je istočasno tudi sin Boga. Kristus je ob priliki citiral kralja Davida, ko je rekel: "Mi smo bogovi". Enkrat, ko bo človek v svoji zavesti dosegel nesmrtno Življenje, takrat bo postal za svojo okolico izžarevni center prečudovitega Življenja. A ne obstaja ničesar, kar ni "živo". Ne obstaja nekaj takega kot "mrtva materija".

In kaj je človek? Telo, ki je jetnik, da bi na koncu izrazilo Sina Boga, nesmrten tok življenja samega. Je čudovito bitje, ki ga je treba spoštovati. Zato ljudje iščejo smisel miru v sebi. Seveda se na tem mestu pojavlja vprašanje, kakšen smisel ima potreba po notranjem miru v sebi? Nemir vsi še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili vse, kar naj bi opravili. Zdi se, da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo zaustaviti v zmotni veri, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili, kar nam je obtičalo. V tem pa se skriva zmota, saj je nemir vzrok za čas in ne posledica časa. Če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom.

Obstajajo različne oblike nemira, zunajne in notranje oblike. Naši čuti so orodja zunanjih želja, želja do stvari tega sveta. Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, ki se seveda potem odražajo v čutih. In tako pridemo do spoznanja, da želje povezujejo človeka s časom in prostorom. Tako se človek sam priklepa na umrljivo telo in je gnan z nemirom željnega srca ("obseden sem z njo") med nasprotji tega sveta. Tako postane suženj zemeljskega časa in prostora. Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih življenj - inkarnacij končno odkrije, da mu hoja skozi obdobja ne prinaša stalnega miru, temveč ga zapleta v vedno nove iluzije.

Človek, ki je doživel čas kot iluzijo, bo iskal kraj resničnega miru. Lahko da ga bo najprej poskušal najti s pomočjo zunanjih meril: običajno se prisili k miru, disciplinira se in sili, dokler končno ne spozna, da mu tak način ne prinese resničnega miru, ki ga je slutil. Mogoče bo poskusil dognati, kako naj v svojemu srcu miruje v Bogu. V novem miru, ki nastaja v njem, bo vse jasneje slišal glas resničnega bitja, božjega življenja, vplivi zunanjega sveta pa se bodo vedno bolj umikali. Če gre vse dobro, potem njegova notranja preobrazba ne bo dopuščala več, da jo ustavljajo interesi, ki pripadajo času. Ta novi mir je stanje duše, ki je ne more več zmotiti hrup in ropot sveta. V takem resničnem mirnem stanju se razodene moč iz božjega bistva, ki je v človeku in je onstran vseh nasprotij.

Kadar izhaja iz človeka ta moč živega srčnega miru, deluje v svoji okolici in na njo zelo zdravilno. To ima za posledico, da postanejo medsebojni odnosi urejeni. Valovi razburjenja se pomirijo, spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se pogosto pojavijo samo od sebe. S takim delovanjem se doseže resnični mir po katerem hrepeni duša, to je čisto nekaj drugega in hkrati mnogo več kot le blagodejna odsotnost nemira; mnogo več kot gola protiutež vsakodnevnih življenjskih preobremenitev, več kot pogoj za dušno ozdravitev. Ta urejen mir hranijo druge moči. To je stanje biti v volji Božji, stanje nove duše, ki je sedaj povezana s svojim pravim domom.

Miran

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20031201000350483