(Pesem je napisana leta 1990 ob vojni » puščavski vihar«,
Američani so poimenovali vojno »Mati vseh bitk«)

HČERE: Prazen je tvoj trebuh, mati Demetra.
Mar zasleduješ beg šepave, stekle zveri, kužnost
njenih glasov. Zoglenelo siv bo tu pepel. Pesek utriplje
kakor kri tvojih sinov. Slišimo šum odtekanja časa in krvi.
Privide ožarjajo brezprsni svetovi luči. Luna sopi svoj
spanec v lobanjah teme. Nastopil bo nenapovedani čas,
zbor okostnjakov se je dvignil nad peščino. Krokarji
krilijo med duhovi kakor ljudje… kakor ljudje ….

… Tu se začanja puščava.
Razcefrana oblačila v vetru
in vrtanje rok po pesku se nikoli
ne umiri.Prokleto in sveto na istem
mestu v večnem iskanju ravnotežja.
DEMETRA: Leopardovo žrelo je nenasitno. V tavajoči sli neugasle
žeje naskoči odločno, šine k višku, zapodi se z viharjem,
zlomi vrat, zagrabi in raztrga drobovje. Na ležajih se
zavrtijo zobje in očesno zrklo vleče ognjena vprega
škrlatnega tropa.

Videla sem podaljšane plamene oči in nebesne kače strasti.
Slišala sem klavirsko spremljavo ognjenih strel, tresk rok na
klaviaturo in krik neba nad negibnostjo puščavskega molka.

Moje bose noge so odnehale služiti. V pesek se potaplja telo
mojega telesa. Smrt zapušča druga življenja in telo mojega
telesa se bo razodevalo v vašem telesu in vašem duhu.

HČERE: Močnejša od smrti si, mati Demetra.



DEMETRA: Poslej se vrata peščenih hodnikov Babilona vedno zastrejo.
Zvrstijo se zaporedja nerazumljenih ugank, kakor iztekanje
peska iz tisočerih peščenih ur, kakor kroženje beline. Moj duh ne bo
zdržal krikov v vrtincih vetra, kriljenja peruti, piskanja in škripanja
naprav, kajti v njegovem koncu je vaš začetek, ki ga s svojim telesom
ne morem razumsko doseči.

HČERE: Z bahavostjo svetlobe iz Zeusove glave prihajajo na slavje otroci Apolona in Atene. Z lahkoto jastrebov posedejo za
omizja, da pokrepčajo svoje telo s slastjo zmagoslavja. Rastejo
čezse iz ene obljube v drugo. Dan je velik, prazen in teman po
ustaljeni navadi.

DEMETRA: Poslej je vedno tako.

HČERE: Odslej bo drugače.
Le v joku svojih otrok
iščemo resnico svoje vere.

DEMETRA: Še dolgo ne bo tako.
Očetje ne sejejo dobrega zrnja.
Cvetoče oaze so izsušene.
Vrelci so okameneli v svojih izvirih
kakor je okemenela Nioba.

Kemija deluje v škrgah pravljic.
Otroci sesajo mleko pod zadušljivimi oblaki,
netopirji so sanje kurdskih otrok.

V lepljivi agoniji ječijo ptice,
kožo morja preplavljajo izločki,
ribe se umikajo mestnim podganam,
pljuča neba se pogrezajo v pesek,
v prostorje zatišja prek rezkih ostrin
in razbitin orožja, v brezglasju groze
se je naselil molk, ki me nagovarja:

Zemlja bruha vijolične limone,
odpirajo se votle maternice,
skoz škrbine odkrušenih zob rjovijo,
iz tal vstajajo mrtveci.
Odločitve se sesedajo v gnojni usedlini
in bolečina davi praznino dneva,
ki se preliva iz tišine dneva v tišino noči.

Očetje so pogrebci svojih sinov.
Brez sentence postavijo kamnit spomenik
z angelom belim krilatim odzgoraj,
morda na Wall Streetu v New Yorku
z napisom: »Umrli so za domovino«.

Kaktus se je od krvi razpočil,
usta mrličev zevajo v prostranost
v horizontali belega peščenega sijaja.








Poglejte, hčere, ……
puščava, samo puščava
železno skeletje…
in smrt!


Puščavski veter roti svet:
»Življenje je sveta stvar«.

Na hodnikih Babilona
sedi prerok
…. na svitku speče kače.

Očetje molčijo in povešajo glave.

SINOVI: Demetra, mati vseh bratov in sestra
drugih otrok,
tvoj trebuh je naša smrt.

DEMETRA: Vaša smrt sinovi, je moja smrt.

SINOVI: Mati Demetra,
mati vseh bitk,
tvoj trebuh je naša smrt.

DEMETRA: Bitke so jalove hčere,
jalove leopardove hčere,
jalove hčere
ne spočenjajo otrok.

Nisem mati bitk,
sem mati vseh sinov in hčera!

SINOVI: Tvoja bitka, mati Demetra,
bodi bitka mater
za vse sinove sveta.

HČERE: Tvoja bitka, mati Demetra,
bodi bitka tvojih hčera
za vse otroke sveta.











DEMETRA: Moji sinovi,
sinovi mojih hčera,
so moja smrt,
so smrt mojih hčera,
so smrt bratov in sestra
drugih otrok.

Mrtvi očetje
so mrtvi sinovi.
Mrtvi očetje
in mrtvi sinovi
so moja smrt,
smrt mojih hčera
in smrt bratov in sestra
drugih otrok.

SINOVI: Smo mrtvi sinovi.
Mrtvi možje smo.
Smo očetje
nerojenih hčera in sinov.

HČERE IN SINOVI:

Demetra,
mati vseh nerojenih
bratov in sestra
drugih otrok,
tvoj trebuh
je naša smrt.


…o0o…




Tatjana Malec