NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 05-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 07-jul
  • Odprtje Bralnice: Sonce in sončice po vsem svetu

  • četrtek 09-jul
  • Bralnica: Predstavitev literarne revije Sejalec

  • sobota 11-jul
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • ponedeljek 13-jul
  • Gorenjska muzejsko-planinska transverzala

  • sreda 15-jul
  • Henganje v Tivoliju

  • petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Naš junak Spencer   
    sreda, 18. junij 2003 @ 04:44 CEST
    Uporabnik: ana

    * Modre misli in zgodbeiz knjige Zdravljenje žalosti (James Van Praagh)

    Mislim, da ljudje izredne inteligence in poguma svojih živali ne razumemo povsem. Vem, da smo že slišali zgodbe o živalih, ki so tvegale življenje ali premagale ovire ter prepotovale dolge razdalje, da bi se znova pridružile ljubljenemu lastniku. Mnoge živali delujejo kot naši varuhi. Videti je, da pripomorejo k varnosti na mnogih ravneh. Prepričan sem, da nekatere živali na tej Zemlji opravljajo posebno poslanstvo kot angeli varuhi, ki jih Bog pošilja, da nas ohranjajo na naši duhovni poti. To se je še posebej izkazalo v naslednji zgodbi.

    Sredi predstavitve za javnost, ko sem ženski po imenu Corey predajal sporočilo njenega dragega očeta, ki je umrl pred kratkim, se mi je v duhu prikazala podoba velikega črnega psa, ki je tekel proti meni. Spremenila se je tako hitro, da sem ga komajda utegnil opisati.

    »Pravkar sem videl nekaj nenavadnega. Vaš oče mi kaže psa. Videti je kot črn nemški ovčar. Ali je imel to žival? Videti je, da se podi okrog njega.«



    »Ne,« je odgovorila Corey.

    Ker nisem vedel, kakšno sporočilo prejemam, sem ji moral povedati še več podrobnosti, da je razumela podobo, o kateri sem spregovoril.

    »Žival mi kaže levo oko. Mislim, da je imela težave z levim očesom. Vidim kri v očesni jamici. Lahko, da je imela očesno mreno.«

    Izraz na Coreyjinem obrazu se je popolnoma spremenil. Njene oči so postale velike kot kavni krožniki. Z obema rokama si je zakrila usta in zajela sapo.

    »O, moj bog! Da!« je vzkliknila.

    »Pes bi rad, da veste, da spet vidi in vam je hvaležen, da ste mu pomagali glede očesa.«

    »Da. Peljala sem ga k veterinarju. O, moj bog,« je vzkliknila še enkrat.

    Nato je zajokala in nekdo iz občinstva, ki je bil poleg nje, je vstal, da bi ji pomagal. Corey je bila kar malce pretresena.

    Dejala je:«To je Spencer! To je Spencer! Poznam ga. To je moj pes Spencer!«

    Bruhnila je v jok. Da se je znova zbrala, smo morali počakati več minut. Človek iz občinstva je stal ob njej in jo tolažil. Ko se mi je zdelo, da se je umirila, sem nadaljeval.

    »Ta pes vam prinaša zelo veliko ljubezni. Občutek imam, da je bil prav poseben pes.«

    V tistem trenutku je pasji duh skočil prednjo in ji začel lizati obraz.

    »Rad bi vas poljubil,« sem rekel.

    Celotno občinstvo se je oglasilo z uglašenim glasnim »Ah«.

    »Okoli pasjega vratu vidim trak. Zdi se, kot da bi bila na škrlatnem traku zlata medalja. Občutek imam, da je bil ta pes več kot le družinski pes. Želi, da vam povem, da je bil poslan, da bi bil vaš zaščitnik.«

    Corey je pritrdilno prikimala. Ko se je začela umirjati, se je na njenem obrazu iz solz pokazal smehljaj. »Preprosto ne morem verjeti, da je to Spencer.«

    Nato sem prejel vtis imena.

    »Ali poznate nekoga po imenu Tracey? Mislim, da ji je ime Tracey.«

    »Da, to je moja hči. Ampak ona je tu, na Zemlji. Ni še umrla.«

    »Čudno, pred psom vidim črkovano ime Tracey. Čutim tudi dim, kot da me duši, in težko diham.«

    Ker nisem vedel, kaj pomeni podoba, sem si jo razložil narobe.

    »Ali je imel težave z dihanjem vaš oče? To namreč razbiram.«

    »Ne, ni umrl tako. Mislim pa, da razumem, kaj dojemate, James. Prosim, nadaljujte. Rada bi slišala še kaj.«

    »No, ne vem zakaj, a čutim, da bi bil ta pes rad s Tracey ali da bi ga poznala. Ali je to smiselno?« sem vprašal.

    »Da, James. Je.«

    Reading se je nadaljeval še nekaj minut, saj je Corey hotel oče še nekaj sporočiti. Želel je, naj družini sporoči, da ne trpi več. »Pravi, da se zdaj počuti poln življenja in da je zapustil svojo fizično lupino.«

    Po delavnici me je Corey obiskala zasebno in mi povedala:

    »Vse, kar ste rekli, mi je zdaj zelo smiselno.«

    Nato se je opravičila, da tega ni uvidela, ko sem ji pripovedoval, kar se ji je zdelo popolnoma neverjetno.

    Nadaljevala je:«Ko sem se poročila, sva z možem Tomom želela kupiti psa. Nisva bila prepričana, ali naj ga vzameva pri vzreditelju ali v zavetišču. Nazadnje sva odšla v zavetišče in se zaljubila v malega kodrastega mešančka. Kljub temu sva odšla domov, da bi še malo premislila. Ko sva se čez dva dneva vrnila, mešančka ni bilo več, ker so mu že poiskali dom. Bila sva malce potrta. Na poti iz zavetišča sva v zadnji kletki na levi zagledala tega črnega nemškega ovčarja. Bil je malce starejši od drugih psov. Ko sva stopala mimo, je prišel v sprednji del kletke in se zastrmel vame. Sklonila sem se, da bi ga pobožala, pa mi je začel lizati roko, kot da bi me bil poznal od nekdaj. S Tomom sva se odločila, da je na tem psu, čeprav sva razmišljala o veliko manjšem in mlajšem, nekaj zelo prikupnega in tolažečega.

    No, vzela sva ga domov in ga poimenovala Spencer. Kmalu je postal član družine. Čez nekaj mesecev sem ugotovila,da sem noseča. Spencer mi je sledil povsod, kamor sem šla, kot da bi zaradi mojega stanja skrbel zame. Šele malo prej, preden sem rodila, pa sem ugotovila, kako dragocen je bil. Tom je delal tudi ponoči. Nekega večera, tik preden je odšel v službo, se je zdel Spencer zelo nemiren in razburjen. Ni hotel sedeti in je nenehno hodil sem in tja. Sredi noči sem vstala po kozarec vode in se na poti v kuhinjo spotaknila ob škatlo, ki je ležala na tleh. Padla sem in imela zelo hude bolečine; začela sem krvaveti. Zadnja stvar, ki se je spominjam, je bil Spencerjev lajež. Nekako je prišel ven in začel pred hišo na vso moč lajati. Njegovo lajanje je prebudilo mojo sosedo Judy, ki je prišla pogledat in me našla ležati na tleh. Če skrajšam zgodbo: poklicala je reševalce, prišli so in me odpeljali v bolnišnico. Rodila sem zdravo punčko, Tracey, in zdravnik je rekel, da bi jo bila izgubila, če me ne bi našli tako hitro in še pravočasno pripeljali k njemu!

    In nato, v prvem letu po Traceyjinem rojstvu, naju je Spencer prebudil, tako da je z zobmi vlekel odeje z naju. V trenutku, ko sva se prebudila, je zalajal in stekel v otroško sobo. Ko sva prišla tja, sva videla, da je najina hči nehala dihati in je postajala modra. Tom je hitro poklical reševalce, jaz pa sem ji dajala umetno dihanje usta na usta in oživela je. Če ne bi bilo Spencerja, je danes mogoče ne bi bilo tukaj.«

    Spencer je živel s Corey, Tomom in Tracey še štiri leta, nato je poginil. Corey je dejala, da je razvil zelo tesen odnos z njeno hčerko, ki je zdaj stara pet let.

    »Vsako noč je spal ob njej, in če je bilo kdaj kaj narobe z njo, je neprekinjeno lajal, da naju je prebudil. Nič čudnega, če je hotel, da bi ga prepoznala. Spencer je bil prav gotovo naš junak in dolgujemo mu vse. Zelo ga pogrešamo.«

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja ana
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030606214423774

    No trackback comments for this entry.
    Naš junak Spencer | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,43 seconds