 Vsi ljudje imajo pravico, da sami razpolagajo s svojim telesom. Naše telo ne pripada ne staršem, ne partnerju in ne družbi. Vsak človek lahko s svojim telesom počne, kar si sam želi. Temu sledi tudi svoboden seksualni izbor vsakega posameznika.
V nadaljevanju vam bom v desetih točkah predstavil dokument, v katerem si avtorica Katherine Phelps prizadeva predstaviti to človekovo svobodo, brez oziranja na rasne, nacionalne, spolne, moralne in druge predsodke. Ta dokument je predlog za človekovo svobodo. Vse prevečkrat se dogaja, da ljudje obsojamo različnost, istospolno usmerjenost in podobno. Zato je tale dokument dobrodošel in mogoče bo komu pomagal do spoznanja, da imamo vsi ljudje svoje pravice do lastnega telesa.
1. Vsi ljudje sodelujejo v biološkem obstoju. To je naš naravni del, katerega živimo z vso polnostjo človekovega življenja. Zanikanje biološkega obstoja je tudi zanikanje nas samih in nam ne jamči nobene superiornosti ali brezsmrtnosti, temveč nas ogroža v prizadevanju biti popolna bitja. Življenje ni cilj. Življenje je darilo, ki ga je treba spoštovati dokler ga živimo.
2. Kot biološka bitja smo tudi čustvena bitja. Čutila nam govorijo, kaj moramo vedeti in zase storiti, da bi se ugodno in dobro počutili in živeli sigurno in izpolnjeno življenje. Koriščenje naših čutil in njih poslušanje nam lahko izboljša naše življenje. Iskanje užitkov s pomočjo čutil, nam pomaga obogatiti življenje.
3. Kot biološka bitja smo tudi seksualna bitja. To je neizbežno od trenutka, ko se rodimo, odraščamo, postajamo zrelejši in to seksualnost moramo ščititi in jo uporabiti za obstoj človeštva. Naša seksualnost je del nas, ni nekaj oddvojenega od tega kar smo, naši nagoni pripadajo svoji biološki nujnosti. Imamo vso pravico pričakovati, da kar je nujno, je tudi ugodno.
4. Vsi ljudje imamo pravico izkusiti svojo seksualnost, kot zdrav del tega kar smo. Otresti se moramo predsodkov, da je seks nekaj umazanega, sramotnega ali primitivnega. Imamo pravico, da s čisto vestjo uživamo v tem kdo smo in kakšni smo.
5. Vsi ljudje imamo pravico do svobodne izbire in sprejemanja celotnega spektra svoje seksualnosti, in pričakujemo tudi od drugih ljudi, da sprejemajo ta spekter vse dokler jih ne ogroža. Spekter sestavlja različna izbira seksualnih opredelitev kot so heteroseksualnost, homoseksualnost, biseksualnost, itd. Že samo dejstvo, da obstajajo različne oblike spolnosti odkar vemo za sebe, nam to dokazuje, da so vsi spektri naravni za človekovo obnašanje. Kot seksualna bitja, moramo sprejemati druga seksualna bitja z vsemi različnostmi, seveda do stopnje, ko ni nihče prizadet.
6. Vsi ljudje imajo pravico, da sami razpolagajo s svojim telesom. Naše telo ne pripada ne staršem, ne partnerju in ne družbi. Vsak človek lahko s svojim telesom počne, kar si sam želi. Vsak človek ima pravico, da izbere kdaj in kako se ga bo dotikala druga oseba. Vsaka oseba ima pravico odkloniti dotik druge osebe. Prav tako ima vsaka oseba pravico sprejeti dotik kakršne koli vrste.
7. Vsi ljudje imamo pravico oblikovati in zgraditi zvezo z drugo osebo. V različnih kulturah obstajajo različne oblike zvez med ljudmi. Vsak posameznik ima pravico oblikovati zvezo, ki mu odgovarja, pa če je to monogamna, poligamna, svoboden zakon, ali skupinski zakon. Ko posamezniku zveza več ne odgovarja, ima pravico, da takšno zvezo svobodno zapusti.
8. Vsi ljudje imajo pravico, da javno izrazijo svojo seksualno opredeljenost. Izražanje svoje seksualnosti v medijih pomeni dober način za učenje o sebi in o drugih, pri čemer se povečuje razumevanje tega aspekta naših čutenj. Odobravanje svobode izražanja pomaga do tega, da svobodneje in zdravo razumemo naše čute in hotenja.
9. Vsi ljudje imamo pravico, da sami izberemo trenutek, kdaj želimo imeti potomce. Vsak ima pravico, da se potomstvu odpove.
10. Vsi ljudje imamo pravico, da pričakujemo zdravstveno in edukacijsko podporo pri svoji seksualnosti. Imamo pravico do vseh informacij, ki se tičejo našega telesa. Imamo pravico do medicinske pomoči, ki se tiče vseh aspektov našega biološkega obstoja.
Naša seksualnost predstavlja del nas samih. Torej imamo pravico do svoje seksualnosti, do seksualne aktivnosti, kakor imamo pravico do tega, da dihamo in do ljubezni.
|
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 19. december 2003 @ 18:47 CET
Doris
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Devi dne sobota, 20. december 2003 @ 10:06 CET
lp, Devi
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 20. december 2003 @ 22:45 CET
nikar mi ne govorita o srčnosti v zvezi s homoseksualnostjo, ki pomeni perverznost ali izprevrženost, odklon od normalnega seksualnega življenja. Z izprevrženostjo človekove narave pa že ne morem biti srčna v tem smislu, da bi jo tolerirala v tem smislu, da bi jo sprejemala kot nekaj normalnega. Srčnost je povsem nekaj drugega. Umestna je tam kjer srčnost sodi. Psihoanalitčne razlage so se veliko ukvarjale s tem problemom. Zaključek teh raziskav je, da so vzrok perverznostim le na pol pota ravite osebe, ki doživljajo v otroški, oralni, analni ali falični fazi fiksirano splnost. Socialno najbolj vznemirljiva perverznost je homoseksualnost . Psihologi navajajo štiri dejavnike za razvoj te perverznosti: 1. mora biti že naravnana ali redko celo telesna anomalija; 2. splonost se na določeni stopnji razvoja fiksira; 3. zaradi tega pa nastopi regresija, ki ovira razvoj spolnosti na zrelo stopnjo; 4. izzovejo pa tak razvoj navadno zgodnja travmatična doživetja (tudi zapeljevanje), tako da si otrok želi zavzeti materino mesto (vlogo), da bi si pridobil očeta in tako stopil \"s premočno očetovo podobo\" v zaželeni odnos. Psihoanalitiki so se v spolne odnose posvetili tako globoko, kakor nobena psihologija poprej, čeprav je v njihovih razlagah veliko subtilne filozofije, ki jim jemlje prepričevalnos (Dr. Anton Trstenjak, Oris sodobne psihologije II. del, stran 325). Vsak človek je fiziološko križanec moškega in ženskega elementa, vendar pravo dvospolnost imamo samo v primeru, kjer imamo anatomsko, fiziološko in psihološko združitev obeh spolov, torej ženske in moškega in spolne (okrnjene) organe in železe s funkcijami, ki se kažejo vsaj delno v sekundarnih znakih. Taka dvospolnost je silno redka stvar. Pogostejše so vmesne stopnje, kjer so enospolni organi slabše razviti, tako da tudi spolne žleze slabše delujejo in se zato celotni značaj razodeva v homoseksualnih nagnjenjih. Najpogosteje pa so homoseksualci somatično povsem spolno pravilno razviti ljudje, ki so pa zgolj duševni hemafroditi. Taki moški so nežni, uglajenega vedenja, imajo veselje do ženskih opravil, se oblačijo po ženskem okusu in večkrat jih celo spremljajo sekundarni ženski znaki (evnuhovsko visok ženski glas), predvsem pa nagnjenje do istega spolna in odpor do ženskega sveta. Zgolj psihična homoseksualnost je lahko posledica napačne vzgoje. Mati, ki si je želea hčerko, a je dobila sina, si ga v očitnem odporu proti očetu (možu) vzgaja zase, navaja ga k ženskim igram in opravilom, ga oblači in kliče kot deklico in vse to odločilno in že kar usodno vpliva na njegov poznejši značaj in ga za vedno zmaliči, da nikoli ni pravi mož, kljub telesno moškemu tipu. Nekateri možje se po dolgih letih zakona začnejo vidno spreminjati v žensko in to telesno in duševno ter zapustijo svojo družino. O tem vprašanju bi lahko še teoretično razpredali, saj je v leteraturi veliko napisanega o tem. Človeška srčnost je v tem, da se takim bolnikom pomaga, ne pa da oni množice prepričaujejo, da je njihovo spolno vedenje normalno. Moj prispevek jih v ničemer ne obsoja, le to povem kako se meni homoseksualnost upira in žal je ne morem sprejemati, kljub temu, da želim ves vesoljni svet razumeti in vsem pomagati. Ne more se pa manjšina spolno perverznih istospolnih oseb istovetiti z ljubeznijo moškega in ženske, ki sta ustvarjena po božjem načrtu in zahtevati, da bi ta izprevrženost bila sprejeta kot normalna in celo, da bi le ti posvojili in vzgajali otroke. Narava je dala moškemu, da je plodovit, žena pa rodovitna in produktivna, ustvarjalna in kreativna v svoji materinski vlogi; mož vzbudi življenje, žena pa ga spočne. To je narava vseh živih bitji. Treba je vedeti da ljubezen teži vedno za določeno individualno osebo, ki mu edina more utešiti srce, medtem ko je seks neoseben in povsem animaličen, ker gre pri živalskem seksu vedno le za pasmo. Pri človeku pa gre za ohranjanje človeškega rodu, vendar človek kot humano in čuteče bitje povezuje in doživlja Eros in seksualnost ter iz tega razmerja rojene otroke v vsej svoji celovitosti. Pri homoseksualnosti me moti to, da se nikoli ne spregovori o njej tako, da bi se to stanje postavilo v psihodiagnostični okvir patološke psihologije (območje psihologije, psihiatrije in klinične psihoterapije) in obravnavalo kot tako.
Doris
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 20. december 2003 @ 23:52 CET
Draga Doris, ne vem, kje ti živiš, (oz. kje se skrivaš), da ne moreš govorit o srčnosti v zvezi s homoseksualnostjo, mi je pa žal (za tebe), da je to tako.
lp, Devi
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne nedelja, 21. december 2003 @ 16:45 CET
hvala za vajin odgovor, vendar je več kot očitno, da se nismo razumeli. Živim kot vidva na tem planetu in se ne skrivam zaradi premalo uvidevnosti, nepravilnega obnašanja, odklona, bolestnosti in podobno, kar bi mi vidva rada očitala. Povedala sem le svoje mnenje o spolni sprevrženi, ki se imenuje heomoseksualnost. Vidva jo lahko imenujeta ljubezen ali človekova pravica do istospolne ljubezni ali kar se vama zazdi. Jaz jo imenujem bolezen, ki spada na področje psihoterapije in homoseksualec ni upravičen do nobene družbene potuhe za njegovo stanje, temveč ima pravico do zdravljenja. Reci je treba bobu bob. Ne vem zakaj bi se zavajali in podpirali neka homoseksualne gibanja kot normalna. Nenormalni izprevrženci ne morejo vsiljevati svojega vedenjskega vzroca drugim. So moteči za včino ljudi iz moralnih razlogov. Homoseksualnost spada v isto skupino spolnih sprevrženosti kakor pedofilija, sodomija, fetišizem, sadizem, transvestizem, nekrofilija in podobni nenaravni nagoni, ki jih javna morala odklanja. Posledica prenežne vzgoje, kjer hočejo matere svoje otroke vzgajati le za sebe je, da se tak sinček čuti v družbei svojih tovarišev, ki se naravno razvijajo, manjvreden, ne more najti pravega odnosa do sveta, zlasti do ženskega ne, kar ima lahko za posledico homoseksualnost ali drugo spolno izprevrženost. Morala so družbena pravila, ki kot del individualne ali družbene zavesti vrednotijo kaj je za človeka dobro in kaj slabo. Nastaja postopoma kot spontano ponotranjenje moralnih pravil. Zoper nemoralo ljudje kažejo prezir, kritiko, bajkot. Morala vnaša v družbo red in etičnost. V dandanašnji družbi so na prvem mestu človekove pravice, med katere nekateri vsiljujejo tudi pravico do istospolne usmerjenosti in s tem se kažejo sodobne. Vendar takšne drže so le na kratki rok, kajti tako morala kot kultura, nihata. Ko pride stanje do dne, se spet dvigneta na svojo prvotno ali še višjo raven. Na današnji stopnji tolerance je doseženo to, da se istospolna usmerjenost ne preganja, vendar večina ljudmi meni, da ni moralna in družbeno sprejemljiva, ker negativno vpliva na javno moralo in družino, ki je temeljna celica družbe. Iz nje izhaja normalen celovit človek ali pa pohabljenec. Vsak človek stoji pred lastno izbiro. Če pa je izbral napačen življenjski stil na lastni jaz zataknjene osebne usmerjenosti, je pribit na križ svoje fikcije. Osrednja tema našega življenja je celostno učlovečenje. O tem o čemer sedaj govorimo, je samo majhen prizor v ozadju, pred katerim se odigrava velika življenjska drama. Vprašanje pa je do katerih stvari smo lahko srčni, sočutni, razumevajoči, dobri, tolerantni, itd. Meja je tam, kjer trči nomoralnost v moralnost, ki je zasidrana v človeku v skladu z njegovim etičnim nazorom in pojmovanjem sreče ter povzroči odpor, nestrinjanje, zgražanje in podobne občutke. Homoseksusalnost večina ljudi ne sprejema, ker predstavlja odklon. Vidva lahko obračata vajin zamotani kolobar srčnosti kakor hočeta, vendar ob tem nista prav nič srčna do tistih ljudi, ki si želijo normalen zakon, družino in otroke brez kompeksov. Vajna srčnost se mi zdi takšna, kot je izražanje pri pubertetnikih, ki govorijo v samih superlativih in močnih izrazih, kot so: kolosalno, katastrofalno, perfektno, čeprav zanje nimajo resne podlage. Vajna srčnost v zvezi s spolno izprevrženostjo je nekako takšna. Umestila sta jo v neko negativnost, kamor ne spada. Morda pa imata posebne razloge, da sem z razkritjem resnice koga nehote prizadela in užalila. Nista mi odgovorila z argumenti. To je neodgovorno sprenevedanje.
Doris
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne nedelja, 21. december 2003 @ 17:24 CET
In homoseksualnost ni bolezen, nikoli ni bla, v vsej dolgi človeški zgodovini.
lp, Devi
(=lep pozdrav, Devi)
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne nedelja, 21. december 2003 @ 18:06 CET
2. Ustanove, ki so skrbele za dusevno zdravje, so bile ze od nekdaj in so na zalost se danes, v veliki meri sredstvo druzbenega nadzora in represije, kot pa ustanova, v kateri bi ljudem olajsali njihovo trpljenje
3. Kvalificirati homoseksualnost kot dusevno bolezen, z drugimi besedami pomeni, da je po tvojem mnenju nad tem delom druzbe potreben vecji druzbeni nadzor in represija, kot je to v druzbi urejeno v tem trenutku
4. Tako kot norisnice, je tudi javna morala sredstvo, s katerim se s strahom in kaznijo obvladuje seksualne in druge mocne cloveske impulze in jih obdrzati v okviru, ki ne rusi obstojecih druzbenih odnosov in gospostva
5. Potreba ohranit homoseksualnost (in vsakrsno seksualnost) pod nadzorom represivnih ustanov, kot so psihatricne ustanove in skozi ozko pojmovanje javne morale izhaja iz ideologije, ki jo siri v glavnem RKC in katere del si tudi ti, z namenom ohraniti svoj dominantni ideoloski in izboljsati svoj gospodarski polozaj v teh krajih.
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne torek, 23. december 2003 @ 18:09 CET
Doris
Človekove seksualne pravice
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 11. februar 2004 @ 14:25 CET
Vidim da si srčno zelo nerazvit človek. Zavedanje je na zelo nizki stopnji. Tvoje znanje je pa močno indoktrinirano.
Homoseksualnost res lahko označimo kot neko deviacijo od normalnega ali celo duševno bolezen. Vendar je tu vprašanje, kje si postavljamo mejo normalnosti oz. kaj določa splošno družbeno sprejemljivost. V tvojem primeru je to očitno sprevržena logika RKC, ki govori o družini kot temelju in prokreaciji kot osnovi spolnosti. Kar pa je zelo, zelo zgrešeno. Če pogledamo druge kulture, ki so cvetele in cvetijo na našem planetu, nam dajo jasen dokaz, da družina nikakor ni temelj družbe, ampak je temelj družbe posameznik. Tudi za vzgojo otrok v razvite individuume ni potrebna družina, ampak okrožje ljubečih ljudi neglede na njihovo usmerjenost. (za dokaz malo prebrskaj antropologijo in si poglej primer havajske združbe plemen, preden so jih pokvarili in uničili katoliški misijonarji).
Temelj zdrave družbe je zadovoljen in srečen posameznik, šele nato pridejo razne zveze od družinske naprej. In družba mora temeljiti na zadovoljitvi potreb posameznika, da bo dolgoročno uspevala (kaj se je zgodilo z družbami, ki so temeljile na zadovoljitvi potreb kolektiva smo v polpretekli zgodovini doživeli). In k tej sreči nujno pripada svoboda v spolnosti. Katerikoli spolnosti Doris, kakor si posameznik izbere. In če je ta homoseksualna je prav, da je to družbeno sprejemljivo, ker osebne in spolne svobode družba ne sme omejevati. Ker pa je družbeni sistem neka pogodba med ljudmi – individuumi, je pravtako prav, da se VSEM, prav vsem Doris, posameznikom dodelijo enake možnosti, pravice in dolžnosti. V tem res ni nobenega vsiljevanja drugačnosti, je samo enakost za vse. Je pa treba za to sprejeti da je svet zelo raznolik in da so pota božja lahko zelo nenavadna.
Da se vrnem k homoseksualcem; njihov izvor je dejansko lahko v večih situacijah, eno sama opisuješ, to je asocialno obnašanje pri vzgoji v otroštvu (menjave vlog, poistovetenje, zloraba...), ni pa to edini izvor. Izvor je lahko tudi genetski, ki povzroči da zaradi drugačne genske strukture pride do različnih hormonalnih stanj v osebku, ki pa potem pelje do drugačnih biokemičnih reakcij, ki se kažejo kot homoseksualnost ali transseksualnost ali kako drugače navzven. To ni genski defekt ali bolezen Doris, je preprosto drugačnost, ker nikoli ne vemo, kaj nam evolucija prinaša. Vzrokov je lahko še več, tudi duhovnih, samo jih tukaj ne bom razpredal. No, da se vrnem sociološko-psihološkem izvoru homoseksualnosti. Zakaj pa pride do te zlorabe v mladosti, ki ima za posledico homoseksualnost? Preprost odgovor. Nesrečni in nezadovoljni posamezniki, ki so jih okoliščine (tradicija, pojem, kar je treba v življenju delat, da si spoštovan, in priznan,....) pahnile v take duševne razkole (med naravnim in zahtevanim od družbe), da so se znašali nad otroci, ki se jim ne morejo upirat. Če bi že ti starši bili svobodni, imeli možnost učenja in spoznanja in zavedanja, že na tem trenutku bi se obnašali primerno sebi, ne bi po domače težili otrokom, in otroci sploh ne bi postali homoseksualci. Tu je v enem trenutku treba presekat kontinuiteto duševnega nasilja. In danes je najboljši čas za to. Boljše je imeti veliko zelo zadovoljnih in srečnih homoseksualcev, kot pa malo, sicer spolno normalno usmerjenih, ampak nesrečnih ljudi, kajti ti bodo povzročali probleme, ne homoseksualci (govorim predvsem o problemih pri vzgoji). Danes obstaja veliko študij (malo browsaj po netu Doris, jih boš takoj našla , predvsem na Nizozemskem in v ZDA), kjer je nedvoumno dokazano da ni NOBENE povezave med homoseksualnostjo staršev in otrok, oziroma je ta le naključna. To pomeni Doris, da je enako število otrok homoseksualcev v hetero družinah in pri homoseksualnih združbah, ali drugače homoseksualna združba ni pogoj za homoseksualnost otroka.
Toplo ti pa priporočam sledeče Doris: delaj raje na sreči posameznika, ki izhaja iz srca posameznika, kakršenkoli že ta je, kot pa da se trudiš zdravit stvari, katerih ne moreš ozdravit. Ali drugače: Delaj ljudi srečne, pa bo manj zlorab in bo tudi takih po tvoje deviacij manj, družba pa zadovoljna.
Pa še nekaj osebnih priporočil: Razširi prosim svoje obzorje, poglej kake so druge kulture na našem planetu, to nikakor ne škodi, spoznala boš namreč, da je homoseksualnost prisotna v zgodovini človeštva že vedno in povsod in je samo v nerazumevajočih in zategnjenih družbah bila preganjana, pardon, so jo skušali zdraviti. Z spoznanjem drugih kultur lahko tudi povečaš svoje zavedanje, kar ti bo močno polepšalo in obogatilo življenje in morda te ne bodo občutki kot prezir in gnus vodili in bodo imeli manjšo težo v tvojem življenju.