Spomnim se , ko sem pred mnogimi leti bral neko knjigo o Budi, je v njej pisalo, da je svojim učencem razlagal, kako je bil nekoč v svoji evoluciji prerajanja jelen. Njegov stric jelen je bil vodja črede. Naučil ga je, kaj storiti, če bi se mu primerilo, da bi se nekoč ujel in točno to se mu je res zgodilo. Ta jelenček se je ujel v lovčevo zanko. Ko je lovec prišel pogledat, če je kaj ujel, je videl v zanki mrtvega mladega jelena. Ko je preveril, da ne diha, ga je odvezal iz zanke, takrat pa je mladi jelenček izkoristil svojo priliko in zbežal v svobodo in po stričevi naravni smrti, sam postal vodja črede.


Kako mu je uspelo pretentati lovca? Stric jelen je jelenčka naučil tako pretanjeno dihati, da se dih nikakor ni mogel opaziti.

Recimo da verjamemo Budi, potem pri živalih po mojem skromnem mnenju ne gre za nikakršno demokracijo, kot bi to radi dokazali nekateri znanstveniki, ampak gre za obliko tipa monarhija izbor vodje tropa tistemu naslednjemu vodji črede ali tropa, ki bo čredi zagotovil čimbolj varno razdaljo od njenih naravnih sovražnikov in ljudi in seveda poskrbel za ohranitev njihove vrste.
Zakaj se vodja tropa večkrat preizkuša s svojim naslednikom? S tem ga uči in pripravlja na zahtevno nalogo in ko začuti, da je njegov naslednik dovolj pripravljen prevzeti njegovo vlogo se mu umakne. Prav zato se te borbe samcev večinoma končajo brez ene same praske.

Danes je to za njih zelo težko, ker jim človek stalno krči življenjski prostor in jih ubija za zabavo, kar iz helikopterjev, športnih letal ali terenskih vozil in to najraje prav vodje tropov ali čred, ker so ponavadi to najlepše trofeje.

Demokracija pri ljudeh.

Človeške »trope« danes vodijo lutke kapitala, katerega edini interes je samo eden: Dobiček. Tudi demokratične volitve so postale samo še tržno blago kapitala.

Gospodu Bushu in Blairu je malo mar življenj svojih ljudi, ki jih pošiljajo v vojno, veliko pa jim je do dobičkov, ki naj bi jim jih prinesla bogata iraška naftna polja, če jih bodo seveda zasegli.
Skrivajo pa se za čarobno besedo: Demokracija.
In kdor je proti njihovi demokraciji, (beri njihovemu dobičku) je seveda danes sovražnik vsega človeštva.

Pa poglejva kaj je na temo demokracije izjavil že modrec Sokrat s katerim se sam popolnoma strinjam. On pravi, da obstajajo štiri oblike vladavine (prosto po stojčiju):

Teokracija: Učloveči se bog in vlada.
To je popolna oblika vladavine,
kjer vlada zakon boga,
zakon brezpogojne ljubezni srca.

Druga oblika vladavine je monarhija.
Tu vlada kralj.
Je mnogo slabša od teokracije,
ker ima kralj preveč napak,
ki se zelo odražajo v njegovi zakonodaji njemu pogojne ljubezni.

Tretja še slabša oblika vladavine je anarhija.
Tu vlada zakon, da ni zakonov, ni ljubezni. Tega se zavedajo vsi in vsak izkorišča to kakor ve in zna.

Četrta oblika vladavina je demokracija:
Vladavina »malih bogov sovraštva«, (zakon pohlepa, strasti), ki je po Sokratovem mnenju najslabša oblika vladavine, (ker omogoča največ prikritih manipulacij vladavine nizkotnih ljudi.

Nizkotni ljudje so ljudje, ki mislijo eno, govorijo drugo in delajo tretje in hkrati pri tem mislijo kako so pametni. Vladanje zaradi vladanja samega, tako imenovani politični larpurlatizem z vso paleto birokratizma in hitrega spreminjanja zakonov)
Kar se mene tiče, se s Sokratom glede tega res popolnoma strinjam, razen v eni stvari in to je:
Notranje zadovoljstvo.

Naj spravim zdaj Sokratovo teorijo vladavine na moj osebni nivo. :)
Moje srce in moja vest je moja teokracija,
moja čustva brez srca so moja monarhija,
moj razum brez srca in čustev
je moja anarhija,
moji nagoni, brez srca,čustev in razuma je moja demokracija.

Ne glede na to , kakšna oblika vladavine prevladuje znotraj mene, ali v mojem okolju,
ima vsak človek možnost biti zadovoljen in notranje izpolnjen, da ne rečem blažen, v kolikor sledi resnici, zavesti blaženosti.
Vprašanje, ki se zastavlja samo od sebe je, zakaj živi modreci temu svetu ne vladajo?
In odgovor:
»Kdo pa pravi da ne«

Prav vsak človek je lahko ta modrec, ki vsem živim bitjem na obličju te zemlje v vsakem trenutku želi vse najboljše, vendar samo vsak tisti posameznik, ki ima lahko najprej rad samega sebe.
Saj poznaš pregovor: »Kdor nima rad samega sebe, ne more imeti drugih« torej edino vprašanje, ki nama na koncu ostane je:
«Kako naj imam rad samega sebe, oziroma kako naj imam rad svoje bistvo, da bom lahko imel rad tudi druge?«

ps. v kolikor odgovora ne veš ga lahko najdeš v nekaterig drugih mojih člankih :)


Stojan Svet