Podarjen je večer in mir sega v dno duše
Afriško nebo
ki se ga Morje dotikaš
šumenje valov
ki domov vase me vabi
in Luna...tako zelo svetla
da le še Venera se očmi zlije...
Večne harmonije ....
Izpolnjene sanje prečudovite
da sem tu
da smem začutiti
Duša se radostiti ne neha
ker smem...smem videti izza zidov
izza vsega tega blišča
tudi težo in bedo vseh teh ljudi
ki tako močno živijo
Iskre so v njihovih očeh...smem jih čutiti
Tudi tu smem Tvoja biti...
Hvala

metulj

Počasen nejeveren in boleč spušča se večer
in mir začuti sonce ki sije...ki bo sijalo...
Skozi tesne razpoke časa sijejo iskre v očeh...
in uteho išče očetov greh...
Kako prosimo da bi jo našel...
Pa vendar ni prošnja tista odločilna
temveč ljubezen...globoka prava silna
ki v prsih svojih nosi izpolnitev starodavnih hrepenenj...
hrepenenja po Tebi ki tako Te išče...
o Življenje ...

metulj

V siju sveče naoljena
Njena koža, nje lesket.
Še v strásti prebodena,
Lepi nase moj pogled.

Zvija v žarku se svetlobe,
Igri senc oblin prelestnih,
Z vsakim gibom me zabode,
Pelje po poteh nebesnih.

Misel...misel svetla
moli...moli zame
nežno čisto nežno ...Ti srce objame
in bo tiho čisto tiho ...močno zažarela
da bo morje mirno uglasila
uglasila v spev prečudovit
Iz njega veje...čisto potiho...
najlepši Tvoj jutranji svit ...

metulj

Ostajaš sam, ker to je tvoja želja.
S teboj je večni tvoj sopotnik - mr. Dvom.

Se skrivaš sam pred sabo, v ledeni koči,
edina sreča tvoja – je žrtvovanje tlom.

Odhajaš v smer tja, kjer ni sonca in ni lune,
bežiš pred glasom, ki te kliče v svet.

Rezila sij te zdaj vse bolj privlači -
agonija neizživetih, gorečega srca, hotenj.

Čedalje bolj razumeš, da izgubljaš bitko,
a vedi: V Svojih Rokah Imaš Rešitve Neuničljivo Nitko.

Moj svet – si Ti.
In vsaka pesem moja,
le tebi je namenjena bila.
Ne morem kaj, če v vsaki pesmi joka,
začutim skrb za tebe, moj vsemir.
S teboj bi šla v ogenj in v vodo.
Čez hribe, čez gora, prek vseh ovir.
Le zate dala bi vso svojo svobodo.
Samo, da bi bil srečen, da bi bil.
Tako Te ljubim, da mi dovolj spoznanja,
da si nekje obstajaš, da živiš.
Kaj šele Tvoj poljub ljubeči,
saj zame to kot pesem vseh nebes.
In preden me prečrtaš v svojem srcu.
…krat premisli -
morda vse kar pišem – res.

Iščem
tvoje sijoče srečne oči,
le kdaj že zdani?

Kako dolgo še noč bo vladala nama,
koliko še poti, da boš zmagal,
zmagal nad meglo, ki v tebi živi,
veš, nujno rabim tvoje tople dlani ...

Brišeš in pišeš in mene kriviš,
sam v svojem svetu osamljen živiš,
koliko še teh čakalnih dob?
Odpri srce, ne bodi več grob.

Tam, nekje
nežen vetrič zapihal –
njegovo ljubezen meni
na svojih nevidnih krilih nese,
je vsepovsod, tudi v tebi.
In, ko sem taval v temi
me je previdno zvlekel na sonce,
s toplimi žarki me je božal
in grel je mojo mrzlo dlan.
In res je, da so vse pesmi moje
so le kapljica ljubezni,
ki jo v srcu nosi naskrivaj.
Zopet trmasta solza drsi po mojem licu,
ker vidim njegovo srce –je čisto in sijoče
kot sončni dan,
to je dar.

Zapele ptice v jutro, sončen dan,
ena priletele med vejevjem žvrgoli,
morda ji sonce ugaja, se ga veseli,
da polepša dan meni, tebi, nam.

Cvetoče lepe rože vabijo k sebi,
marjetk in drugih lepih s sončne trate,
s pogledom iščem, eno izbiram zate,
rad bi podaril, poklonil jo le tebi...

Rolkal bi
Sem glih se uštimu,
de med folk bom mal odrinu,
žurirat šu zvečer,
a mi bo družbo delal ker ?

Usi so neki u fris zadrt,
vsak hod po svoj črt,
nč se nkjer dogaja,
ma ful je čudna raja.

Kam gredo umret dotiki,
ki ti pridejo do srca?
Kam se skrijejo, ko pregloboki,
najdejo pot do tja?

Kam gredo zapet ptice,
ko zmanjka pesmi jim?
Kam položijo lice,
ko melodiji zmanjka rim?

Še pesem topolov odmeva,
jelše veter upogiba, prepeva,
panonska ravnica živahna,
ob pšeničnih poljanah prekrasna...

Žal pesem spet je otožna,
kot tam človek je v skrbeh,
z Muro, mejami obkrožen,
potrt, premagan, s solzo v očeh...

Se sonce že odpravlja za goro,
prihaja mrak, neslišno se udinja,
poslednje ptice pred nočjo pojo,
temno postaja, noč se zgrinja.

Že kresnic na ducate prihaja,
enkratnih v letu, kot da so z raja,
nežno v noč lete, se poigrajo,
svetlikajo, z žarkom trepetajo.

Skrivnosti polna nočna prica,
ki v jutru zaspi.
Kaplje rose solzne trave,
pošlje ko Sončni kralj me moj zbudi.
Vse je sveže, vse je sveže!
Jutro dneva svežega speva,
sanjski glas tako sveže odmeva.
Svežih žarkov se dotikam,
zrak svež je, ki ga diham.
Rose glej več ni -
svežo travo poteptala,
jaz in ti!

Zdi se kot da boža,
z menoj se poigrava,
neslišno nad oblaki plava,
v siju zvezd kaže pot, mi govori.

Če na pot si novo se odpravil,
ne oziraj se na staro več nazaj,
priložnost novo bi zapravil,
priložnost drugo, sreče iščeš zdaj.

Mesečina na pot me spremlja,
njen žarek vodi, kaže pot,
nevidna sila kot da vleče v neznano,
z lepšim, boljšim posejano.

Sta srečali se opravljivki,
imeli vedno sta svoj prav,
včasih znani prepirljivki,
ju vsak prav dobro je poznal..

Je prva vedno razpuščenih las,
kadila sto na uro, hripav njen glas,
ko druga v krilu istem tedne tri,
kar uboga na pogled se zdi.

Sanjamo čez dan, sanjamo ponoči,
ob trenutkih nemoči., prizadetosti,
žalosti, izgubi v ljubezni, v stiskah,
sanjamo, čeprav vedno niso željene...

Naslonjen ob vrbo ob Savi sanjam,
o prijetnih trenutkih iz otroštva,
o šaljivih potegavščinam, nagajivosti,
sanjam o prvi nezgodi iz otroštva.

Razpoka v mojem prepričanju dopušča žarkom spremeniti stališče,
ki se z dolgo dopoldansko senco topi,
da bi opoldan, v zenitu, bilo eno z menoj.

Tako spremenjen,
se z dolgo popoldansko senco iztegnem čez omejitve
in se stopljen z večerom, na novo spoznan,
ogledujem v siju zvezd.

tebi
podarjena
sem srkala noči
naužila se rose juter
venim

(peterostišje)

Piš vetra
Klasje zadrhti
Zlati dež

Pomniš
Vonj poletja
Zlatolaso seme
Pritajeno hehetanje
Žanjic

Pomniš
Okus kože
Pomečkane trave
Ukraden poljub dekleta
V jutru

Neskončna lahkost poljubi jutro
Oko poišče prelivanje hribov na obzorju
ki tam se z nebom igrajo
Pričakovanje se blešči v najvišjih vrhovih dreves
...ko mirno prihajaš - Sonce
da spodiš temo
da razliješ Svojo čudovito luč
da odkriješ Svoj resnični obraz
da nas prižameš na Svoje srce
da nam pokažeš da Si večen kot vesolje
in da je Tvoja ljubezen veliko globlja od njega ...

metulj

Ne se ozirati nazaj,
četudi ne slišiš mojih korakov.

Ne se ozirati nazaj,
po stopnicah naprej,
hodi mimo znakov.

Ne se ozirati nazaj,
sem s teboj za teboj
v modrosti belih oblakov.