Sta srečali se opravljivki,
imeli vedno sta svoj prav,
včasih znani prepirljivki,
ju vsak prav dobro je poznal..

Je prva vedno razpuščenih las,
kadila sto na uro, hripav njen glas,
ko druga v krilu istem tedne tri,
kar uboga na pogled se zdi.

Ničesar njima ne uide,
čeprav je sonce že zašlo,
kaj vse dogaja, še mesec zasmeje,
ko vsaka svojo laž z besedo seje.

A našel se možak, imela sta ga v zobeh,
ko malo opit, prevzel ga smeh,
na poti njuni kjer sta kraljevali,
vijugal, skoraj bi pristal pri tleh.

Stotaka dam le tisti ki takoj utihne,
se na dom poda, delat če kaj le zna,
z glavnikom seže v lase, preobleče,
katera od vaju želi te stotaka, sreče ?

Sta jadrno pobrali se domov poskrili,
a siromak opit v rokah stotaka še ponuja,
od kod se vzel, od kje mu moč,
da opravljivki je pregnal v noč.