Preveč preveč besed je izrečenih v svetu
preveč laži
preveč nejasnih zmot
Prevroč je led ki srca tako močno oklepa
Steklen pogled želi pokazat svojo moč...

In joče naše oko
ko gledamo
kot bi oči polne drobcev stekla
v bolečini krvavele...
ker dušo boli...
In vendar...ne moremo verjeti
Ne čutimo tako sveta...ljudi
in iščemo v sebi
v ljudeh kar ni
kar ni tako
Pozorno in tako zelo počasi iščemo
čisto majhne iskrice v sebi...
v ljudeh...

Prelep je svet ki me obdaja,
kot da čutim vse lepote raja,
morje, najlepši sončni tam zahod,
za čim bi hrepenel, iskal drugod.

Oziram se na Triglav ves žari,
odet v sneg se ves blešči,
kralj vseh naših je gora,
pogled mu seže do morja.

Običajen dan, poln prahu in
neurejenosti.

Bled odsev svetlobe,
dež pada in se ne ustavi.

Še en depresiven dan,
še en dolg trenutek sivine.

Pa pride navdih,
ki ima večnostni pridih.

Ovenele na jasi so cvetlice,
je sneg prekril marjetke lepotice,
zasanjale že spijo zimsko spanje,
čakajo pomladi njim lepe sanje.

Ko dež leden in dan meglen,
jih bo uspaval snežink natrosil,
veter hladen zimsko pesem nosil,
bo redkih toplih sončnih žarkov daroval.

Odhaja osramočen,
stisnjenih pesti, ponižan.
Le nekakšen papir je dobil.
Enak papir, sporočilo kot drugi.

Po vsem letih, trenutkih odrekanja,
dosledni, marljivi pri delu
zgarani ob gradnji nove tovarne,
zdaj ostajajo brez vsega.

Nežno plava,
modrina mu neba je dom,
v sebi nosi, življenje trosi,
da zelena je narava.

Morda bo bojazljiv,
če dež padal ponekod rosil,
se v sneg bo spremenil,
sončne žarke odgnal nad sebe skril.

Bleščeča svetloba
v jutru jesenskem,
reže v oči popotnika,
v polju snežnem;

sega v srce
in dušo
zadihano…
..lovečo toplote,
ljubezni izgubljene;

Strah nikoli ne miruje.
Vedno s teboj potuje
in zvečer težko pride domov,
ker je to zanj najhuje.
Stah se nikdar sam ne zaredi.
Zanj vedno poskrbimo mi
in ga hranimo s skrbmi.
Če pa preveč ga je v nas,
nam strah da le za krik še glas.
Da vsaj do grla pride zrak,
ej ta strah je spakbljak!

Prerašča čas velike veje stare lipe,
vse višje senca hladno hišo riše.
Viharji so vklesali leta na pročelje,
in mladi par si tukaj gnezdo spleta.

Kdo danes poje pesem jutru v travah?
Kdo spleta venček cvetnim jasam?
Kdo pleše ples mladostnim zarjam?
Kdo z vetrom krošnje jelk objame?

Presije dušo ko pogledam Nate
po vsem nebu razkošno bleščeča sončava...
Odblesk morja ... tisoči odsevov v njem
valuje nenehno globoka morja širjava
Duša ...duša pije to lepoto
duša se iz nje napaja
v objemu s tem telesom
v najtesnejšem objemu ljubečem se spet večnosti razdaja..

Noč
nemoč
Mesec žgoč
pripet na obroč
samo še spi
nešteto poti
jaz
tebe ni
v temi
strah
se mi zdi

Iz čistih jutranjih zarij sije zlato
Prebuja se nič... vse...
veličasten dan - novo upanje
ki zažubori iz globin Zemlje
iz njenih nedrij
kjer se srečuje globoka bit rodne grude
z neskončno svobodo neba
in kjer misel na prava dejanja in ljubeče misli...
prikliče solze sreče v oči

In misli plavajo naprej ...

Bardske strune pojejo,
da se svetli in raduje Stvarstvo.

Šepečeš mi v podobah čudežne lepote,
ki slika v čudovitosti lesov, barvitosti trav, širjavah morij, neskončnosti obzorja,
šepečeš o tem,
kar zlahka radosti čuječe srce in razvname iskro ljubezni v duši.
Strune zvene nežno, ubrano
in podobe ožive v črkah, besedi, verzu in pesmi.
Prisluhnem sporočilom Božanskega,
ki svojo živo podobo
občuteno vtisne v krila večnosti
in se razodeva znova in znova,
da ljubezen s slehernim vdihom tke živo luč,
da se svetli in raduje Stvarstvo.

Umita sem v Izviru Spoznanja.

Iz neder Zemlje je v stoletjih
nešteto kapljic raztopilo trdno nepropustno kamnito gmoto
in utrlo pot neštetim kapljicam
kristalne izvirske vode.
Neskončen izvir prinaša v Svetlobo dneva
Moč živega sporočila,
ki obnavlja življenje, ki podpira življenje, ki očiščuje in napaja živost z Bistvom samim.
Svetloba radostno pozdravi vsako izvirsko kapljico in vanjo vtisne svoj natančen zapis za manifestacijo svetlega Izvora.
Umije, očisti temačnost misli in se po delovanju vedno znova vrača: v Nebo, v nedra Zemlje in po pripravljeni poti vedno priteka na Plan.
Stalen izvor čiste izvirske vode
je z Lučjo nosilec in izvor Svetlobe živega Življenja.
Večni Plan Ljubezni, ki ga je za realizacijo ustvaril Stvarnik Stvarstva.

Pozdravljaš me topla in lepa.

Oddeta v razkošno zlato
svoje veje kot vitke roke raztezaš v nebo
po odblesk sonca in po poljube dežnih kapelj.
Z listi in vejami
čutno igraš igro gibov, kot jo narekuje dihanje vetra.
Po tvojem vitkem belem telesu iz Zemlje doteka sok življenja
in hrani vsako celico z radostjo.
V razkošnem rumenilu tvojih listov,
v gibkem podrhtavanju vej in v belini tvojega slokega debla
se stikata Moč Zemlje in Moč Neba v kipečo svetlobo življenja.
Breza, kraljica si
in moja duša se raduje in poje
v prelestni svetlobi tvoje mile in mogočne lepote.

Pozdravljaš me topla in lepa.

Ljubezen obsije vso Zemljo!

Čutim te,
kot čuti otrok toplino materinega telesa,
ko se z rokami ljubeče dotikam prsti.
Hraniš me, hraniš nas,
iz sebe rojevaš Stvarstva vsega živega in vsega neživega.
Mogočna si, velika si, a tudi silno občutljiva.
Čutiš svetlobo, sence in temo,
toploto in hlad.
Čakaš, da se te dotakne ljubeča dlan, ena, dve, tri, nešteto, vse…
Vsake se razveseliš,
radostno in živo občutiš ljubečo hvaležnost,
ki vate pretaka radostno in ljubečo svetlobo.

Ko greš mimo,
se sploh ne ustaviš.
Tiho in neprestano,
izginjaš s plimo.
Rasteš z otroki,
prehitevaš veter,
vlečeš, ko je težko.

Ko greš mimo,
smo mimo mi,
nas več ni.
Le svečka še gori,
mineš ti?
Ugasneš kdaj?
Koliko si star?

Ahh,...ta čas!

Toliko svečk, cvetja,
so resnično odraz ljubezni,
pokojnim, tistim ki jih ni več ?

Tako razkošno cvetje,
utripajoče sveče na baterije,
lepo urejeni grobovi, svež pesek....

Jaz bom prižgal svečki,
takšni navadni, voščeni, običajni,
ter zamenjal rože s svežimi iz vrta.

Jaz sem sama svoja zgodba,
krasna, enostavna, jasna.
Da me gledaš, ko se zgodim.
Jaz sem sama svoja pesem,
da me slišiš, ko te zbudim.
Jaz sem sama svoja igra,
da igraš se kot otrok,
ki me gleda, sliši, sanja...
Jaz sem sama, čisti zvok!

Dvoje oči mirno zre vame,
kot bi hotele poseči v srce,
tih, neznan in miren pogled
mi nemo govori,
naj odidem, grem stran,
naj ne bom tu vsak dan,
je moj prostor oddan…

Gledam v te tuje oči,
v meni se strah budi,
gojijo ga te oči,
te neznane in tuje oči…

Magija tega trenutka me včasih prešine
In sredi hude zime spet zavoham maj…
V skodelici – vroč čaj iz dušice materine
Kot da bi iz tvoje duše vroče pila čaj.

Bożena Łozińska

Nocoj luno gori na nebu vidim,
v mesečini svoji lesketa se,
vesela, da je danes čas, da rase,
mogoto kaže ljudem zavidljivim.

Sijaj njen jutri skril oblaka bo dim,
nebo v temi zaprlo se bo vase,
opozorilo bo z gromenjem nase,
pihal veter bo z vršem ledenim.

Danes toča jutri sneg bo leden,
naj te ne skrbi kaj pride z zarjo.
vir vseh strahov za mene je le eden.

Našel sem jo.
Staro, okrušeno, umazano,
med navlako na podstrešju.

Pa saj ne vem,
le kaj bi z njo, naj jo odvržem ?
Nekoč je bila pomembna.

Odločil sem se,
z malo truda je spet privlačna, lepa,
Okrušena vendar je čista.