Vpletel sem vate svoj mali svet,
vpletel sem vate svet božjega stvarstva,
vpletel sem vate svoje neizpete pesmi,
svoje veselje in notranja spoznanja,
neizjokane bolečine in zavrnjene ljubezni.
Zdaj si pred menoj kakor oder
za ples hrepenenja in radovanja,
s štirimi plešočimi nevestami, čakajočimi na ženina,
s štirimi vetrovi, ki v krogu molijo Stvarnika.
Si kakor prva igrača nad zibelko
ali kot hleb kruha, ki diši po materini ljubezni.
Prepoznavam te kot razkuštrano glavo otroka,
polno sanj in domišljije za prihodnost,
primeren si za venček na nevestino glavo
ali pa za ženinov veliki prstan zvestobe.
Zdiš se kakor zemlja, razcefrana od groženj in bomb,
ali pa kot vesolje z nevidnimi prebivalci.
Si kot srce, ki črpa večnost v čas,
včasih kot oko, ki gleda v neskončnost,
in kot rožni venec, ki niza skrivnosti.

Potujem tja
med zasnežene gazi
otroških dni.

Mraz grize kosti
male stopice nožic
prezeblih lic in ročic.

Toplo mleko diši
plezam v naročje peči
s pravljico na blazini noči.

Milena

Objemi me nežno
lahko tudi strastno
dotakni narahlo
pobožaj grobo.

Otopela so čustva
v letih samote
izjokane solze
usahel izvir.

Začutila sem tebe-
kakor si;
ne kot poznaš se ti
in želiš,
da te vidimo mi.

Spoznala sem tebe-
tvojo bit;
veže naju tanka, zlata nit,
a resnična
bolj kot sad zrelih žit.

Rad bi bil iskren, kajti ljudje mi zaupajo;
rad bi bil pošten, ker so ljudje, ki me imajo radi;
rad bi bil močan, ker je veliko trpljenja;
rad bi bil pogumen, ker si moraš včasih drzniti.
Rad bi bil prijatelj vsem – sovražnikom in tistim,
ki nimajo prijateljev;
rad bi dajal in pozabil na darila;
rad bi bil ponižen, ker poznam svoje slabosti;
rad bi gledal navzgor – se smejal – ljubil –
in se dvignil.

Howard Arnold Walter

Danijela Premzl

Po tihem parku,
premočen z mesečino,
sprehajam senco.

V 4. dimenziji, onkraj uma,
sredi območja popolnega miru čepi.
Nemo navzoč, obsijan le s tiho, belo lučjo,
te skrit izza črne meglene zavese,
stkane iz puhastih čustev,
večno opazuje.

V roke vzemi škarje modrosti,
jih nabrusi brez razmišljanja
in zareži v tisto debelo zaveso!

Še danes jo vidim,
čeprav je že mnogo let.
Odrasla je, pozabila,
v očeh pa še vedno tisti pogled.
Bila mi je sestra po srcu,
a tega je že nekaj let.
Odšla je prekmalu.

Še danes jo vidim,
deklico drobno,
prestrašeno, samo,
kako joka
v temnem kotu podstrešja.
Tja se je skrila,
da bi se izognila
grdim pogledom,
trdim besedam
svoje matere.

Kot vsako leto do Božiča,
je čas odpuščanj, spreobrnitve,
ko si pogledamo v dušo,
sklenemo postati drugačni...

Ob prižiganju svečke,
morda ob molitvi v cerkvi,
želimo odpustiti, se spraviti,
pozabiti na stare prepire, zamere.

Toda za to sta potrebna dva,
prizadet in tisti ki je prizadel...
da se spremeni v sočloveka,
postane spet spoštovan.

Vse te zvezde,
Luna ki ta trenutek sveti,
Nič ne povejo,
En sam nasmeh,
Me potiho ubije,
Istočasno prerodi,
Kot grenak poljub,
Poln pričakovanj,
Obljub,
Vsak njen dotik.

Večer je vabljiv,
topla odeja,
a manjka dotik.

List med starimi
na veji spoznanja,
premlada je prišla,
da bi znala ostati,
pajek je končal,
mreža sluti drhtenje,
sestra kaznuje brata,
za notranjost skrivno,
prepirajo se vrata.

Orumeneli list,
med neštetimi
na drevesu življenja,
vrtnice po tleh,
zadaj gosti smeh,
ob razstavi poželenja,
preden kosec zagrozi,
dež pritisne, se zmrači,
soba izgine, vse leti.

Oprosti, ne poznam te več...
Sediš pred menoj.
mi zreš v oči,
niti ne spregovoriš...

Pa saj ne morem verjeti !
Le jaz govorim, komu ?
Tebe kot da ni.
Zakaj ?

Res mi že preseda,
ta beseda me razjeda,
je kot nezamenljiva,
meni res je ful vsiljiva.

Postala je (kul) moderna,
mega uporabna dan in noč,
res potrebna bo pomoč,
da odide ful za vselej proč.

Tako je to z angeli,
da veš, Lunica
moja,
angeli so in jih ni,
in vedno so z mano,
pri meni
takrat, ko si ti,
ko te ni
takrat tudi oni odidejo,
se nekam izgubijo;

z mano so se…s tabo
ljubili tudi takrat,
sredi majskih trat,
čeprav malo sramežljivo,
bili so zraven vsakokrat;

Jokati v dežju ni težko,
solze kar same polzijo,
se spajajo z dežjem,
kaplja s kapljo hiti v objem.

Ni sledov o solzi eni,
dolini solzni, dežni ujmi,
saj vse je zlito z masko
obraza, bledo…izbrazdano.

Povprašal bom oblak,
na nebu plava nad menoj,
le kam pot popelje ga nocoj,
da zvezd mi ne prekrije,
mojih poti v noč zakrije.

A dežne kapljice rosijo,
visoko v gorah, planinah
v sneg se spremenijo,
poti prekrilo kot da jih ni,
morda vrhove sneg krasi.

Živim v čudnih časih, so nerazumljivi,
reklam preveč, čeprav so zapeljive,
TV ponuja vseh arcnij na kupe,
da izpolnijo mi prazne upe.

Odpravljajo kar vse tegobe,
odkritosrčno, brez vsake zlobe,
da čakanje pri doktorjih bo krajše,
se z nimi vse ozdravi, živeti spet bo slajše.

Zatvaram vrata od sumornog dana
u zagrljaj liježem tihoj, mirnoj noći...

Spuštam zavijese trepavica
pomalo uljuljana,
dajem duši slobodu da lagano krene,
mirisnom stazicom malom...

Dolaziš u susret, pijevušeći pijesmu,
samo nama znanu,
blistav, pružaš svoje meke ruke
i vodiš dušu, na naš izvor mali...

Deliti srečo,
tega ne zmorem.
Odrinila si me.

Tolažba prozorna,
ne ozdravi bolečine.
Obrnila si se.

Žarki sonca,
ne dajo energije.
Odšla si.

Tvoja spoštljiva starost…veličina
sence sta me zmeraj spravljali
v stanje ponižnosti…
…zaljubljenosti, zaresnega
spogledovanja s teboj,
ti lepotica vseh lepotic,
mati vseh mater Pohorja;

čeprav sem bil v tvoji bližini tako majhen…
….droban in tako nepomemben,
sem bil vedno vesel in poln moči,
ko sem prihajal k tebi kot popotnik dneva noči;

UVOD
Akterji:
Izvirna voda: preobražujoča Zavest.
Aj (angleško) - Osebni jaz.
Zmaj - moj slavni Ego
Srčika - Duša, Višji jaz.

MISTIČNA POROKA

Z izvirno vodo v cisterni na poti k Srčiki v grad,
Aja ustavi pošast: "Kaj bi rad ?" sikne Zmaj,
"prišel sem po svojo Srčiko", reče Aj,
"kaj pa je tebi Srčika ?" grmi Zmaj,
"ona je moja Nevesta", odgovori Aj.