Oprosti, ne poznam te več...
Sediš pred menoj.
mi zreš v oči,
niti ne spregovoriš...

Pa saj ne morem verjeti !
Le jaz govorim, komu ?
Tebe kot da ni.
Zakaj ?

Morda zaradi vremena,
jeseni, dežja ki rosi,
zime pred durmi,
krajših dni, daljših noči ?

Pa saj vem...
Ni te tu,
Si tam nekje med svojimi,
zamišljena, polna pričakovanj.

Le dozdevalo se ni je da si tu,
iz potrebe, navade pač,
da sediva naproti drug drugemu.
Pač razmišljam sam s seboj...