Za drugimi ponavljam
mnoge misli in
vedenjske vzorce,
malo tu in malo tam.

Zdi se kot da drugega ne znam.
A če odkrito priznam,
me sploh ni sram…

Danijela Premzl

Žalostim se samo zaradi tega,
ker nikoli ne bom mogla iztisniti iz sebe
vse lepote, ki naj bi bila v meni.
Le-to sem namreč dobila v dar,
ne toliko v telesnosti,
bolj v tem, da zmorem gledati z duhovnimi očmi.

Danijela Premzl

Moje srce je vzljubilo razum.
Moje želje so vzljubile voljo do tveganja.
Moje telo je vzljubilo duha.
Moje misli so vzljubile stvarnost.
Moja nemoč je vzljubila vero v uspeh in srečo.
Moj osamljen »jaz« je vzljubil prisotnost »ti«.
Moj sedanji trenutek je vzljubil lesk večnosti.
Moj sanjavi svet je vzljubil »akcijo«.
Moja svobodna volja je vzljubila vest in odgovornost.
Moje iskanje je vzljubilo pot.
Moje besede so vzljubile pomen.

Danijela Premzl

Vesela je s poletnim soncem obsijana,
igriva Ljubljanica spet vabi v naročje,
ob bregovih pod vrbami vsem nam dana,
kjer ladjic plove, prelepa si Ljubljana.

Tam z gradu pogled seže v daljave,
v planine ko sonce prepodi oblake,
vsakomur očem vabljivo pašo pravo,
iz okolice vrisk svatov glas harmonike.

Če imel bi krila poletel bi tja na planine,
kjer naš veličasten naš Triglav kraljuje,
pogled pritegnila bi lepa sedmera jezera,
veličasten zlatorog gams planinka domuje.

Besnela bi, kričala v nebo,
podirala prepreke, odpirala zemljo,
dvigovala valove, da strast ohladi,
bobnela v prsih, vesolje si te želi.

Gledam kako umira vse v tebi,
zmogel boš, zaupaj se meni,
rasteš z močjo vesoljne ljubezni,
začni končno vanjo verjeti.

Občuti kako slačiš telo,
se dviguješ nad vse kar je bilo,
izoblikuješ misli v preteklosti ujete,
peljale te bodo v prihodnost svetleče.

Sem srečal starca, rekel kako in kaj,
če mar po starih časih mu, le zakaj,
se sladko nasmeje mi ko spregovori,
lepše bilo takrat, tiste dneve in noči.

Veš dete si, so rekli takim tiste dni,
premlad si, trobezljaš se meni zdi,
neizkušen, v tebi le zvezdavost tli,
o našem času le preteklost govori.

Takrat zaupali smo si se, čutili enake,
zdaj gledam, nekateri ste kot spake,
čudaki, oblečeni v strgane so hlače,
bi rekel sramota, vidijo se mu še gate.

Zavladala je peklenska vročina,
takšna ki preizkuša meje vzdržljivosti,
tiste ki jo nosimo v sebi mi, živali,
vse kar raste in je dar narave nam.

Nato so se začeli preganjati oblaki,
vrtinčasti veter je dvigoval smeti, prah,
ponekod so omagala in popadala drevesa,
odkrivalo je strehe, ljudje so zbežali, se skrili...

Darilo dneva
je njegovo sporočilo.

Darilo dneva
je nešteto raznoterih
možnosti, priložnosti.

Darilo dneva
je zavedanje, spoznanje.

Iztekam se v brezkončno
čarobno morje časa;
obličje mi krasijo
trenutki izjemnosti.
Skrivnostno kdaj
poniknem v svojo dušo,
medtem ko je zunanji svet
ujet v svojo lakoto in sušo.

Danijela Premzl

Zate temeljito loščim stene svojega srca,
dokler v njem ne predramim
ognjemeta prečudovitih toplih barv.
Bolj kot sonce zažarijo
neponovljivi trenutki,
ko smem okušati tvojo nežnost.

Danijela Premzl

Ko od nekod kar trešči vame,
ko iznenada me tema objame,
od bolečine mi možgani otopijo,
odhaja svet, jaz tonem v agonijo.

Vsak zvok v glavo zareže kakor oster nož,
svetloba mi oči prebada,
v trenutku sem otrok, ne mož,
nemočen obstanem na robu prepada.

Kot list sem na veji drevesa,
kot žarek sonca, ki ustvarja čudesa,
kot kaplja na vroči koži,
kot melodija, ki z vetrom kroži,
kot ptica sem visoko v letu,
v sanjah, v svojem svetu.

V daljavi tihi zvok svetlobe
odmeva v času, ki ga ni.
To tiho, živo melodijo
zrcalimo v ta svet...
... kadar nas v tem svetu ni.

Kjer v večer z gora odmevala je pesem,
samotne domačije na gričih še stojijo,
prisluhnil pevcem čutil bil sem srečen,
mi spomini nazaj spet daleč tja hitijo,

So peli fantje družine v večer, v noč,
iz gričev vasi pesem odmevala v dolino,
minili tisti časi, žal odšli so daleč proč,
ko petje iz srca vse napolnilo s toplino.

Konec.
Sprašujem se kaj je po koncu?
A odgovora ni, ker ga nihče ne pozna.
A je mogoče strah, tema, tišina...ali vse skupaj, ki se prepleta skozi neskončnost in ti greni še tiste kaplje poguma, ki so ti ostale.
Od kdaj?
Od začetka pa do konca.
Kaj sploh je konec?
Ali je samo beseda ali pa je konec.
Tega nihče ne ve, zato pa je konec... vznemirljiv in strašljiv trenutek, ko postaneš del nečesa kar ne poznaš.
Kaj je to?
Postaneš del tistega kar si in kar boš... NIČ .
Iz nič si nastal in v nič se povrneš.

Sem res že sit vseh teh reklam,
poštar prinaša mi jih kar vsak dan,
iz njih belozoba mladenka se smehlja,
saj menda najboljšo kremo za zobe ima.

Če ščetkala bi z njo se dvajset let,
še beli so, rad videl bi v zobe ji spet,
morda zobarja še od takrat ni obiskala,
kaj če kot jaz brez zob je nekaterih ostala?

Spet nov prašek najboljši čaroben za perilo.
za vse umazano, dodamo mu le še belilo,
najboljši je za posode posebno je čistilo,
brez truda vse hitro spralo bo pomilo...

Me vleče nad Jevnico na Kresniške poljane,
gozdovi prelepi so nedaleč od Ljubljane
pašniki v cvetju. Marjetke so vabljive
rože na tratah meni vse očarljive

Ob gozdu dišeče mamljive akacije cvetijo,
vabijo v družbo čebele množično gostijo,
ko na jasi srna plaho opazuje okoli zre,
iz gozda družba razigranih otrok gre.

Zazrla sem se ti globoko v oči,
brez konca dolg pogled namenila sem ti.
Nehote morda takrat sem brez besed razkrila ti,
česar ti nikoli nisem nameravala povedati.

Danijela Premzl

Imela mačk je polno hišo, svoj dom,
psa ki zganjala sta rom pom pom.
preganjala divjad sta, mačke ptice,
jedli večkrat so jih kakor slastne pice.

Se zgodilo pes njen ugriznil je človeka,
a zaradi ran teh bolečin bila je slepa,
sosedje prosili so, tega vsega je dovolj,
morda zato lotil nje se le je glavobol.

Morda zazrem nocoj se v nebo,
kjer zvezdne steze so vabljive,
mi mesec zdi se da tam kraljuje,
s čarobnim sijem poti tam kuje.

Morda prikradel se bo v sanje,
me prekril s srebrno mesečino,
pregnal vso bol, to mojo bolečino,
notranjost preplavil bo s toplino.

Ko zorijo češnje, med rdečimi plodovi vidim tvoj obraz.
Čutim vonj sočnih plodov in tvoje ustnice na mojem telesu.
Čutim, kako dehti zemlja in trave.
Čutim drget tvojih prstov na mojem vratu.

Ko zorijo češnje, pride moj čas.
Čas, ko ožive pozabljeni večeri.
Čas, ko spomin spet obudi najino mladost.
Čas, ko se počutim mlado in voljno in zaželeno.

Tista beseda,
ki se je ne bom
nikoli naveličala;

tista beseda,
ki bo ostala
zimzelenih barv,
tudi ko bodo
že vse ostale
izrabljene in obledele;

Se ustavil je njen čas, odšla je tja,
kjer vzela jo je hladna noč,
a v verzih, pesmih njenih še živi,
v poeziji, v spominu živahno tli.

Besede njene na trenutke oživijo,
kot, da ob soncu rahlo se bleščijo,
njen nasmeh prikradel se je iz besed,
ljubila poezijo, njen svet bil je lep.