Me vleče nad Jevnico na Kresniške poljane,
gozdovi prelepi so nedaleč od Ljubljane
pašniki v cvetju. Marjetke so vabljive
rože na tratah meni vse očarljive

Ob gozdu dišeče mamljive akacije cvetijo,
vabijo v družbo čebele množično gostijo,
ko na jasi srna plaho opazuje okoli zre,
iz gozda družba razigranih otrok gre.

Spodaj v dolini iz Save toplo sonce se blešči,
ponovno s pomladjo prekrasno vse oživi.
Višje v gozdu se mu sonce nasmeje,
zajčku z resja ven kuka in se greje.

Nad Jevnico visoko jastreb glasno pozdravlja,
ptica skrivnostna leti, se na lov se odpravlja.
Lahkotno tam zgoraj opazuje in krmari,
prevzetno kar ošabno lovi se hrani.

Nad Kresnice pogledam v vrh skalne strmine,
polne košare po vrvi potujejo tja do doline,
strete so skale kamenja, se le morda le zdi
človek ga žge spodaj v apno spremeni.

Se vije tam Sava ob hribovju, gozdovih,
višje na hribih vasem, cerkvam in domovih,
reka potuje od Litije v zasavske revirje jim kraje,
še živi v pesmi knapov premog rudarjenje sanje...