Hvala za povabilo na kavo, prijatelj!
Z vsem srcem svojega bistva
te bom s svojim pripovedovanjem malo zabavala
in potešila tvojo radovednost kaj počnem.

Povem ti, kako sem danes,
kako izgledam v dananšji podobi.
Ne glej mojega oblačila, ne sprašuj me
kaj sem si kupila in kam bom šla na dopust.

Za seboj imam celo odisejado tavanja,
vmes pa sem se tudi malce smejala.
Vendar to niti ni tako pomembno: smeh,
saj veš od zibelke do krste ga je nekaj vmes,
brez smeha enostavno ne gre.

Picasso in Jacqueline. Muza norosti.

Rada imam ta prostran travnik neskončnih idej.

Moder mehurček. Zelen smrček. Tebe.

Klavdija KIA Zbičajnik

Nakloni mi,
nekaj trenutkov veselja.
Podari vsaj malo mi življenja.

Nakloni mi,
tisto malo sreče,
naj me od nje vsaj malo meče.

Daj mi tisto nekaj,
da bo duša zaživela.
In da bom kot sveča zagorela.

Daj mi tisto nekaj,
da bo solza izhlapela
in žalost stran zletela.

Dan, ovit v sivo membrano Časa,
V katerega je ujet Tvoj Trenutek.
Tu je;
Osamljen čaka,
Da ga rešiš s svojim Namenom
In ga preko Domišljije popelješ
Na drugo stran Mavrice.

Skrivnosti, ki čakajo,
Da jih razkriješ…
Življenje, ki najbolje vé,
Kaj potrebuješ
In ki se Ti razdaja na vsakem koraku,
Ob vsakem pogledu,
Z vsakim Vdihom…

Vzemi ga…!
Osvobodi Trenutek in ga spremeni v Večnost,
Dokler igraš Igro, ki ji praviš –
»Moje Življenje«.

Samota,
je izgubljena za dva.
In najdena
v resnici ustroja.
Sama.

Beseda,
išče pot sočutja,
za dva.
In potone,
v lastnem odmevu
samotne resnice.

Ljubezen,
se prelije v dva.
In ostane prežarjena
samo v besedi boga.

Pot svobode okoli zmajevega repa.

Lačen. Žejen. Sestradan. Pekočih oči. Izgubljen. Sam.

Za en poljub resnice ogrožen.

Klavdija KIA Zbičajnik

Raziskovat, Spoznat in Sprejet
Stvari prav take, kot so.
Brez Besed in Občutkov,
Ki zavajajo.
V Stvareh vztrajat,
Ki opajajo
Dušo, Duha in Telo.

Beli kakadu na dlani,
frči perje samca.

Kljun prisesan na rami,
ščiplje do kosti.

Grizljaji do srca,
tresljaji da se da.

Okrvavljene hrapave roke,
gnetejo samotne boke.

Iščejo se miselne poti,
pletejo pa le strasti.

Beli ptič mefistovski.

Klavdija KIA Zbičajnik

Vse se spremeni,
v trenutku večnosti,
lahko se zgodi,
da tudi tebe doleti.

Greš,
pa sploh ne veš,
da tam nekje,
tudi zate sreča je.

Obešam perilo.

Črno.

Radoživo.

Ti racionaliziraš.

Vlečeš cigaro.

Nagajivo puhaš.

Zadovoljno.

Samoobvladano.

Berem hieroglife.

Čutim vibracije.

Vse vem.

Vse znam.

Kontrole pa ni.

Ko Sonce zaspi
za oblaki.
In pade z velikimi koraki,
v morje poti.

Ko se Veter prebudi
in zapiha s krili.
Potuje in piha brez nikakršne moči..
Le naprej gre.. Le kam sili?

Ko oblaki gredo stran,
in ko se pokaže dan?
Se skrijejo mar kam?
Ko se odpeljejo drugam..

Iz notranjosti sije radost...
Začutim jo kot trenutek,
Ki me prevzame -
Občutim njeno moč...
Razočaranje in strah - stara znanca,
Izgubljata se proč...
Skozi mavrični sij oblik in podob
Tisočletja bledijo kot sanje,
Iz katerih se počasi prebujam.

Tam nekje se sliši Tvoj glas---
Rad bi ga ujel!
Enostavno tako -
Ne zato, da bi "Tebe" imel
Ujeto v življenju, ki ga igram
Temveč zato...
Enkrat nastopil bo dan,
Ko več nihče ne bo sam!

Zvečer ko ležem in preden zaspim,
stisnem se k tebi in si te zaželim.

Tiho, kot se je noč že spustila,
te čakam da prideš, da se bova ljubila.

Ni veliko besed, da bi jih govorila,
so le dejanja, ki sem jih čutila.

Energijo ljubezni in harmonije,
sprejela sem v sebe, ko sem te ljubila.

Čutila sva se in čutiva še,
vsakič, ko misli ujamejo se.

Ko srečata se energiji v vesolju,
zlijeta se, kot v znanem okolju.

Kje se končam, kje začetek si ti,
ko ljubiva se, sploh pomembno več ni.

Postala bom prizanesljivejša in prijaznejša
do same s seboj,
kaj ne bi, saj si me dregnil in pahnil...
Moram, moram...utihniti.
Pa ne zaradi tebe ali koga drugega.
To pride samo od sebe, kar tako
iz preproste samoumevne kreposti,
ko vidiš, da je kdo popacal vse tvoje dobro srce
in da je bilo vse rogoviljenje brez veze.

"Obvladaj se!" mi duša govori!
Pusti, da veter trga duše
in vihar krpe, ki jih meče njim v obraz.

Obrni se k oknu in počakaj,
da posije sonce in stegni levico
v znamenje sprave desnici
in bodi najčudovitejši gost življenja.

V nekem drugem času
bo drugo nebo padalo
v kipenju oblakov in neko
drugo sonce bo vstajalo
izza obzorja.

Z dolgimi prsti pričakovanja
v globinah zelenega morja
in zibajočih alg se bo
raztapljala sinjina. Vrnitev
belih pelikanov

izpod koprenastih meglic
bo izpolnil čas kamnitih
velikanov, molčečih
ob stenah in v pričakovanju
visokih valov.

Je že padal nate dež?
Ko si čez polje šla
v zgodnjem jutru
in se umivala
je zrela rž.

Takrat je polno
vsepovsod tišine.
Le dežne kaplje
ti šepetajo
pršeč napev

in veš in slutiš
znova sonce,
z njim razliv modrine,
mavrico čez zlat obok.

Povej mi:
Bi šla z menoj v ta svet tišine?

Tema je
in gromek zvok se sliši iz daljave.
Zvezde poskrile so se vse,
Težke kaplje bodo padale.

Tema je
in veter vedno močneje tuli.
Listje v topli jesenski noči, rahlo šelesti..
in mir preplavlja kar v temi skriva se, čisto vse.

In grenke solze,
polzijo po mojem licu.
Nežno božajo me,
kakor bi želele me potolažiti v klicu
"Strah me je!"

Tema je
in bliski strel sekajo tišino.
Ne ozirajo se na višino
udarijo to, kar je,.. čisto vse.

Doma sem.
Tudi tema poje mojo pesem
in življenje z vsakim vdihom bolj diši.
Ne bojim se umiranja spet in spet.
Živim,
ker mi je to najljubše početi.
Igram se.
Kar ustvarim, živi.
ŽIVLJENJE je moj izraz.
Sem.
To je moja največja radost.

Se še spomniš tiste klopi
v parku konec poletja,
kjer sva jaz in Ti
ljubezni učila se petja...

Se še spomniš tistih noči
na klopci iz samega cvetja,
ko sem poljubljal Tvoje oči
in sva iskala zase zavetja...

Se še spomniš tistih obljub
in zvezd nebesnega svoda,
ko sva objeta v neskončni poljub,
letela kot krili bel´ga laboda...

Mogoče se spomniš ali pa ne,
a vedi, da eno resnično je,
na najini klopci v parku
še vedno čakam na Te...

Spet pada ognjeni dež.

Kako je strast rdeča.

Če pustiš, da zagori.

Če pustiš, da si vse ti.

Spet jahajo po zubljih.

Vojščaki in junaki.

Če pustiš, da lok nameri.

Če pustiš, da te nasadi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Sama sva in razigrana: tekava po produ,
kjer se razširi soteska, se škropiva in loviva.
Tudi v gozd zbeživa, v senčen bukov gozd
z zlatorjavim listjem. Skrivava se za drevesi
in iščeva drug drugega.

Hudo daleč že morava biti; ne vem če bi
znal nazaj. Včasih me hoče prestrašiti: skrije
se za debelejše drevo in se dalj časa ne prikaže.
Najprej se smejem, še bolj je iščem,
misleč kako dobro se je prikrila;

potem pa se primakne senca k duši
in me postaja strah. Ampak potem se oglasi,
pokliče me s pravim imenom in ko jo
ugledam, sem takoj pri njej.

Nenadoma pa-je bilo prebujenje v dejanskost?- je vse potihnilo,
še razkrivajoči šum listja; pričelo se je temniti.
zaman sem klical v gluhi gozd,
zelo dolg je bil odmev,

in jaz nisem vedel, kdo je izgubljen...

Stala bom na skali.

Z rokami zažrtimi,

prepojenimi od vonja,

žejne obmorske trave.

Gledala bom v vodo.

Dokler te ne zanese,

naplavi v moj objem,

dvigne to težko srce.

Potem te bom objela.

Skrila ta bežeč utrip,

ti spihala tonečo dušo,

prisegla večno ljubezen.

Klavdija KIA Zbičajnik

Ti si morilec,
ko ubijaš moje sanje.
Ti si vlomilec,
ki vlamljaš v moje sladko spanje.

Ti si morilec,
ker ubijaš mene samo..
in sam sebi si krotilec,
ki krotiš mojo divjo nravo.

Ti uničuješ moj duševni mir,
in vse kar daš mi..je le prezir..
Ti ubijaš moje bit..
ker si ga že sit.

Ti piješ kri prav počasi.
veš da tako bolj boli.
A ne veš, da se tako trpi.