Naj obmirujem kot drevo,
a korenine ne v zemljo,
naj dvignejo se pod nebo.

Poslušam veter,
ki brez mej
ovija se okoli vej.

Stojim na jasi mavrični,
kot tisti, ki ne govori,
le listje moje naj šumi.

In misel naj odnese tja,
kjer le ljubezen je doma,
hrepenenje iz srca.

Darinka Šajn

Zelo v redu,
zdaj bo bolje,
pospravlja se nered,
svet je na tečajih,
vesolje teče,
kot atomska ura.

Nekako lepo je,
prav zares osvežujoče,
čisto, ostro, neverjetno.

Čudovito, kvalitetno
in tako učinkovito,
da odpihne kamen z duše.

Beseda,
ki nikdar ne bo meso,
spoštovana in čislana,
vse zmore, zmeraj vžge.

Sladka včasih,
grenka če zaprija,
jokajoča, da,
v nebo vpijoča, grešna.

Od začetka,
vse do konca,
zelena kot ljubezen,
siva kot pohota,
črna, kot nedolžnost čista,
rdeča kot sovraštvo,
modra kot starec,
bela, kot strah vesela.

Dete malo je zaspano
spanček z njim se spogleduje
čaka željno svojo mamo,
da v mehki posteljici ga pestuje.

Očke trudne zapira in odpira,
ker vse videlo bi rado
vsaj ena očka odprta rada bi ostala,
da dete ne bi kaj spet zamudilo.

Spanček premaga malo dete
zaziblje v sen ga sladek,
da se brez skrbi spočije,
ker čaka ga zeleni gaj in sonček.

Sanjam,
sanjam, da me veter na svojih krilih nosi.
Danes lahko zaspim s teboj na nežni rosi.
Sanjam.

Danes sanjam žive sanje,
ti si kot strasten ogenj ki me odpelje vanje.
sanjam kako me nežno božaš po telesu,
strast je ogenj, podobna kresu.

Sanjam, kako objemaš me,
me k sebi privijaš ..
sanjam kako mi lase v čop zvijaš
in hočeš vse.

Ljubezen večna iluzija
na kateri svet stoji
nikoli pesem neizpeta
kot drug svet neznan se zdi.

Živi nekje v srcu tvojem
čaka na priložnost prvo,
da najde sladek spet objem
poda ti nežno roko svojo.

Srce je razigrano, mlado,
ker tako močno spet ljubi,
četudi sanja iluzijo
presrečno je, ker ljubezen čuti.

Srce so prepredle veje
s sadeži iz dedovega vrta.
Ves vrt prekrivajo gredice
z njegovim drevjem, rastlinami
in rožami. Tam sem tudi jaz.

Najini bitji se tu srečujeta
in vse je ostalo nedotaknjeno.
Spominov ne moreš izbrisati.
Vsa razsežnost medsebojne ljubezni
je ostala. Korak za korakom je
vstopala v dušo in našla svoj dom.
Zelenje, cvetoča uta in sadno drevje
stoji zasidrano s koreninami v spominu,
čeprav je čas opustošil moj vrt.

Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije,
belina brez lastnosti in omejitve?
Si prvina, ki je preživela čas
z okrepljeno substanco človeka,
nevidna čolnarka mojega duha,
svetlikajoča snov kozmične sedmerosti.

Si mar okvarjena ura večnosti,
bronasta kača, ki se vzpenjaš
po notranji beli tančici in vstopaš s svet
oblik in idej, v moje oči, z okultnim
kamnom v duši miselnih slasti?

Tvoja srajca
neoseben kos tkanine
umazanega kos perila
vonj tvoje kože prepotene.

Tvoja srajca
dotik moje roke
z očesom objeta
šum preveva jo zdaj vode.

Tvoja srajca
vsa mokra in dišeča
v moji roki srajca
v vetru valujoča.

Znaš ujeti ptico mojega srca,
ki nad polji in gorami leti,

znaš ujeti žarek iz mojih oči,
ki predira bele oblake
in razsvetljuje samoto noči,

znaš zbuditi tigrice nežnost,
ko divje nate preži
v pričakovanju noči...?

Ja, ti znaš...! In zato sem tvoja!

Poletita skupaj najini ptici srca,
nežno, žarka nežno se prepletata...
Iz večnosti nesmrtna ljubezen se zbudi

ter naju nosi na valovih,
na valovih strasti...

Raztopite, vojščaki, ves svinec raztopite,
zlijte ga v vodo in iz njega naj nastanejo
odlitki, male podkvice, ki prinašajo srečo
kot redke šitiriperesne deteljice.

Podarite otrokom podkvico z oporočno
inštanco pečata, tisto eruptivno moč duha
z moralno roko, ki bo težila k prihodnosti
in znala preseči spore in delitve iz preteklosti.

Ko bo sonce poželo žito, zraslo iz krvi
in ko bo izhlapel ves črvivi vonj preteklosti,
ko bodo vaši zmaji strmoglavili z neba,
ko boste za Božič slavili rojstvo svojega otroka
in pozabili na kline lestev, da bi se dvignili
s svojim zmagoslavjem do božjega prestola;

Ugasni luč, zapri oči.
Predstavljaj, da zdaj z mano si
in sem se z roko dotaknila
tvojih utrujenih oči.
Previdno solze ti obrišem.
S pogledom nežnim
ti nasmeh na ustnice narišem.
V objemu svojem
od bolečin te skrijem.
Z ljubeznijo,
kot z labodjim puhom te pokrijem.
S poljubi vročimi
ogrejem tvoja lica.
Predstavljaj, da je vse - resnica.
Ti na uho sladko zašepetam prelepo zgodbo,
Kjer sva ti in jaz …

Nato pa zraste,
miška, pridem kasneje,
če pridem,
zato miruj,

čebelica,
skrajšam ti krila,
da se ne zaletiš,
pošljem te v vesolje,
da mi ne zaspiš,

kavka,
predrta glasilka,
smešna grozljivka,

Občudujem te,
daješ mi pozabo,
vidim se v svetlobi,
čutim duše,
združene v raju.

Ob tebi jaz,
se svet pomanjša,
nebo se zaiskri,
prijatelj pravi;
nekaj v meni,
ljubi, nekaj v tebi.

Ogenj naj greje
in ne dogori,
vesolje se smeje,
ko se ljubezeni veseli.

Motor, hitrost, adrenalin.
Cesta, preteklost za seboj pustim.

Dežuje, spolzko, veter v obraz.
Hitro, hitreje, prehitevam čas.

Nebo, sonce, življenje drsi.
Želje, upe vse izvisi.

Nočem, ne morem, ne grem nazaj.
Letim, hitim, iščem svoj raj.

Ljudje, nasmehe odneslo je v stran.
Vse se vrti, to je orkan.

Ne vidim, ne slišim, ne čutim več .
Blisk, krik, tema …
… in se zbudim.

Nebo, ki je že mnogim omrtvilo
ideale o lepoti ženske in jezik,
nenehno ustvarja novo belino,
z bolečino moškega telesa.
Tisti neizprosni nič,
ki upre pogled v zenit,
ko išče življenje tam,
kjer se rojeva brezbesedno
mojstrstvo in kjer se rojevajo
zvezde z nemimi in brezglasnimi
kamni, kjer razvodenevajo iluzije
v neskončnih daljavah.
Tisti neizprosni nič nenehno oživlja
z ekscentrično fascinacijo upanja.

Lepa si, moja domovina.
Ko se v modro morje zlivaš !
Sladka in zame edina,
ki svoje lepote nič ne skrivaš.

Lepa si, domovina!
Nič premajhna, nič prevelika
Ravno pravšnja tvoja je širina.
taka, ravno pravšnja zame pika.

Kako si lepa, ko te opazujem,
in dišiš, brnistra vonj ti daje.
jaz te čisto nič ne psujem,
Ko prihajam v te lepe kraje.

Premikaš se v meni,
si moči nabiraš,
rasteš skrivno,
tiho me nažiraš,
majhna klica smrti,
dobro te zalivam,
te bodrim,
te čutim,
ko deliš mi bolečino,
ne morem te pregnati,
le čakati,
vendar časa je vse manj,
kmalu se boš razbohotil,
mi pokazal konec,
medtem z mano se mastil,
tebi je vseeno,
ti tako živiš,
da svojo hrano umoriš,
rekel bi ti:

Čeprav te videl nisem
in te davno ni,
jaz poznam te,
iščem te v širjavah,
objokujem tvoje
mrtve, žalostne oči,
zakaj si moral iti,
ni rešil te pogum,
ne modrost globoka,
niti močna roka,
glas tvoj bil je prešibak,
zaman si pel,
brezupno molil,
ni uslišal te veliki Oče,
k sebi te je vzel.

Skrita v koreninici
je mešala zemljo in vodo.
Ni se mogla odločiti
ali bo rasla v zemljo
ali nad njo.
Vse smeri rasti so možne.
V temi je izgubljala toploto
in svetlobo.
Nekega dne se je začela pogrezati.
Opazila je, da je začela rasti
in da svetloba raztaplja
vso temo.
Oči so se ji odpočile
na cvetu,
ki je iz nje pognal
v toplem vetru z juga.

Boriti se za svete pravice,
svete pravice duha.
Svobodo.
Onkraj konca.
Sedaj in tule.
Z vsemi močmi.
Za zrno peska.
Za dih iz svojih prsi.
Da mrmranje postane glas.
Slišen glas.
Za plezanje iz sebe.
Za vprašanja in odgovore.
Odplesati odznotraj.
Odpeti navzven.
Glasno.

Obleka čuva tvoje telo.
Obleka je koristen rekvizit,
ki varuje, da se pogledi ne odtiskajo
na tvojo kožo in ti ne puščajo
pekočih znamenj ožigalkarjev
na njej in na bančnem računu.
Neugodno je, če ti na koži pustijo garje,
da po tebi gomazijo te male živalce
in ti ne pustijo zaspati.

Kaj je telo, ve le tisti, ki se tujemu
poželjivemu pogledu nagote upira,
ko od žeje tuji pogledi
dežujejo po njem in ga spirajo.

Daj meni sebe, čeprav le za hip.
Ubija me žalost, zastaja utrip.

Še si želim dotika nežnih rok.
Ali kdaj slišiš moj tihi jok?

Nemočna sem, da kaj spremenim.
Da bi le vedel, ko ponoči ne spim.

Upi odhajajo, trese me mraz.
Še vedno pred mano tvoj svetli obraz.

A kako naj pozabim sijaj modrih oči.
Nenehno si srce tvoje ljubezni želi.