Srce so prepredle veje
s sadeži iz dedovega vrta.
Ves vrt prekrivajo gredice
z njegovim drevjem, rastlinami
in rožami. Tam sem tudi jaz.

Najini bitji se tu srečujeta
in vse je ostalo nedotaknjeno.
Spominov ne moreš izbrisati.
Vsa razsežnost medsebojne ljubezni
je ostala. Korak za korakom je
vstopala v dušo in našla svoj dom.
Zelenje, cvetoča uta in sadno drevje
stoji zasidrano s koreninami v spominu,
čeprav je čas opustošil moj vrt.

Veje izrutih dreves so mi opraskale
obraz in jaz se nisem mogla več
veseliti njihove zelene rasti.
Koliko pajkov je obviselo na mrežah
in koliko osjih gnezd se je posušilo,
a piki iz otroštva še vedno skelijo.

Ko drugi zarežejo v te spomine
je vse tako, kot bi mi hoteli vzeti
hip izpred oči, a podaljšek jutra
v zlatih podobah, odkrije ves sijaj
tistih dni, saj imam deda vedno
pred svojimi očmi, ki mi ponuja
sadež, da me odžeja in razveseli.