Tiha bojevnica,
katere edino orožje
je pronicljiva misel včasih,
ki se ujame v besede,
neopazno opravlja
svoje poslanstvo,
ki je v osvetljevanju
tistih poti,
ki jih odbere
Njegova Previdnost,
ki vse prav stori –
če bi ji le hoteli bolj zaupati,
bi gotovo nikdar ne izbrali
negotovosti teme
in pustili, da nam luč umre…

Danijela Premzl

Pridih kreativnosti –
zelo zaželen.
Kar je enostavno,
je lahko zelo
dovršeno dodelano.
Ne varčujemo
z idejami.
Vživite se v
svoje početje,
vzljubite ga,
naj postane
del vas.
Verjemite,
da ste
marsičemu
kos!

Danijela Premzl

Skromnost je lepa čednost.
Vsekakor je s to lastnostjo lažje živeti.
Kaj pa naj porečem na misel,
denar lepo na banki na varnem imeti
in si še od ust pritrgati,
samo da se bo varčevalo,
da se na knjižici bo kaj poznalo!
Vse skozi stroške gledati.
Vsako stvar z dobičkonosne plati pretehtati,
vsak korak poprej dobro preračunati
in še prijateljstvo pretvoriti
v lov na korist,
v svojo dobrobit.

Ljubezen obstaja brez razloga -
kot strela z jasnega pojavi se.
Ko um zahteva, da ga uboga,
v nas ravnotežje se podre.

Brez nje življenje je nesmiselno,
brez nje vse izgubi pomen,
brez nje živeti ravno je tako,
kot da bi zvon izgubil zven.

Svoj um bi zapolnila do zadnjega skritega kotička,
zbrala vsa čudovita življenja izkustva,
razbrala sporočila skrivnostnih poti Usode,
kot temeljni kamen izpostavila svoje pomembne prelomnice.
V zgodbi, kot je še ni imel nihče,
upovedujem skice in podobe, ki so se
kdo ve v katerem trenutku
pred mojimi očmi zvrstile,
vsaka s svojim sporočilom,
in njih moralni nauk, skrit med vrsticami.

Danijela Premzl

Ljubezen farsa ni,
sinonim ni za prevaro,
ljubezen le boli,
kot bi opekel se s paro!
Bolj ko se ji odpreš,
globje zasadi se vate,
krvaveti začneš,
nesreča prične se zate!

Srečne ljubezni ni,
ker obstaja le nesrečna,
čeprav se srečna zdi,
bolečina le je večna!
Bolezen je, priznam,
le zasvojenost je bedna.
Več vanjo vlagam, dam,
manj je tega truda vredna!

Spolnjuje se
prerokba temna,
dan plačila
je pred vrati,
le malo
moram še ostati,
blizu je neizogibno.

Ljubezen je
le farsa,
skomercializirana beseda,
bajka za nevedne,
laž za otroke,
sinonim za prevaro,
muka na obroke,
v sredini nič,
okrog pa beda.

Kadar sem s teboj,
me je strah, da boš odšla,
ko sem sam,
da ne boš več prišla.

Ob izviru, tebe žejen,
pa ne morem piti,
srce mi krvavi v belino,
jaz ga pa ne morem skriti.

Tema je kriva,
da ne morem spati,
ljubezni ne poznam,
zato ne morem vstati.

Sonce umira na daljnem zahodu,
Nemočno utaplja se v morskem obodu.

Vsak je trenutek ljubezen močnejša,
Lačna je, hrani se, postaja toplejša.
Njegova je smrt njej največja naslada,
Živi za trenutke, ko sonce propada.

Sonce se upira, a hitro utone,
A preden umre, se dokončno zave:
Ta kruta neizbežna smrt je počasna,
Ponavlja se vsak dan, iz dneva v dan,
Peklenska naloga in večno trpljenje
Lupina je okrog neskončne topline.

Slovo prijetna bolečina,
Trga misli, kljuva strah,
A v srcu globočina,
Skriva zadnji svoj zamah.

V žilah teče kri neznosna,
Polni dušo in srce,
Stiska pljuča želja rosna,
Udi vsi zdaj obnemé.

Svet v prepad teme se zvrne,
In zavije se v tišino,
Vse na glavo se obrne,
Ko poljub izzve milino.

.
školjka bela
na dnu morja
skrita sem
globoko
potruditi moraš se
a ko prideš
se dotakneš me

lupina bela se odpre

mehko meso voljno telo
te vabi… te željno zagrabi

odene v bisere vse
. . . . . . . . . . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Te poljubljam po očeh,
objemam te - v rokah držim
ljubezen svoje duše…

mi daješ jok, mi daješ smeh,
me pelješ do studenca večnega,
ki ljubezni vir je neizmerne...

navdih ti mojim si skulpturam,
si moje pesmi glas,
sopotnik moj si skoz' življenje -

učiš, da bolečina ni trpljenje.

Solze so se posušile,
ptice so se odselile,
sanje so se spet vrnile,
pesmi so se porodile.
Vse najboljše sem že dala,
ničesar ni, kar bi imela sama.
Ne vem, če je katera pesem prava,
ki namesto pozdrava bi jo dala.

Godile so se neverjetne mi stvari,
godili so se skoraj čudeži.
Nimam več kaj zaupati,
ker sem se dodobra že izpela.
Pa vseeno, kapljica po kapljici
še kakšna modrost na dan privre,
in besede, kot še niso bile povedane.

Hiti počasi.
Pazi na korake.
Nikoli ne reci nikoli.
Nihče ni tak kot ti.
To je samo tvoja zgodba,
pisal jo boš sam,
mi smo le opazovalci,
priče, tvoji soigralci,
glavna vloga pa je tebi dodeljena,
da jo s prepričljivostjo umetelno odigraš.
Veš, vsakemu je dana ta naloga.
To nikakor ni misija nemogoče,
vse se da, če se le hoče.

Ženske se zaljubijo v moškega,
oz. ne, v tisto, kar si moški želijo postati.

Živimo z vzporednostjo drugega sveta,
tam nekje je par, ki uresničuje najine sanje.
Virtualnost vsega, podobnost njunega kavča.
Enakost razmerij, odtujenost in spanje.

Umreti. Čakati na smrt je najbolj razburljiva avantura.
Čakati nate, je najbolj dolgočasno brezčasje.

Včasih bi morala enostavno potegniti črto
ali vsaj narisati vprašaj na koncu povedi.
Ali te vprašati z besedami: "Daj prosim, prevedi?"
Kaj želiš od mene, če pa ma sovražiš?

Zgodilo se je to,
kar sem mislila,
da se tako hitro še ne bo.
Neizogibno je bilo to slovo,
a sem upala še, ko upanja ni več bilo.
Prišel je dan,
za katerega sem želela,
da bi se čim dalj zavlačeval,
da bi prišel šele čez mnogo, mnogo dni.
Ne vem, kaj je misli on,
ki je to bil njegov poslednji dan.
Zazibal ga je v spanec
iz katerega se več prebudil ni.
Zdaj mirno spi
in nič več ga ne boli.

Kam trenutek bi poslala,
tisti dolgi, neskončni, boleči?
Da odjadral bi, se potopil,
da za vedno bi se izgubil.

Kako bi se skrila, zbežala,
pred odgovornostjo,
da bi kaj naredila?

Ne gre, predraga!
Beg ni rešitev!
Je le trenutna potešitev!

Edino, kar morem storiti,
je to, da namesto
velikih dejanj
ponudim par skromnih besed,
ki bi želele izpovedati
le starodavno resnico,
ki jo zagotovo vsakdo že pozna –
resnico o tem,
kako neizmerno lepo je živeti
in koliko je to življenje pravzaprav sploh vredno.

Poznala sem te - bil si fant črnolas,
a jaz mlada frklja, vsa polna življenja.
Pošiljal nasmehe si mi ves ta čas,
pogledi so polni bili hrepenenja.

Takrat že drugam me je vleklo srce,
poglede, nasmehe sem tvoje prezrla.
Življenje že kmalu odvedlo me je
tja, kjer vrata sreče sem svoja odprla.

A sreča ni tisto, kar sprva se zdi,
to skozi trpljenje sem kmalu spoznala,
in še, ko spet zrla sem v tvoje oči,
da vsa dolga leta sem se goljufala.

Pred letom, ko zate srce se je vnelo,
A tvoje srce se je zame ogrelo,
Nenadoma svet je postal čudovit,
Drugačen, prelesten in rahlo odbit.

Objemov sem tvojih v nočeh si želela,
Razvneta po tvojih poljubih hlepela,
Iskala vsak dan tesen stik sem s teboj -
Nosila me reka je čustev s seboj.

A tebe morda moja čustva so odgnala?,
Saj s tabo obsedena vsa sem postala.
Klicala sem željno te večkrat na dan,
Rotila v solzah te, da pelji me kam,

Ihtela vso noč sem, če si me ošteval
Naj neham težiti, saj s tem se rojeval
Je v meni občutek, da zame ti ni,
A tvoja ljubezen da vse bolj bledi.

En sam pogled,
en sam poljub,
da srce močno zaboli,
tako si te želi.

Od ljubezni sem zadet,
od lepote ves prevzet,
srce mi hraniš
in ga neguješ,
za to le ljubezen potrebuješ.

Nežno dotaknila si se srca,
dovolj, da močno zaigra,
kot udarec bobna zdaj zveni,
naj nikdar več mi ne zaspi.

In kam letijo metulji pozimi?
Sploh lahko krila razprejo?
Je kdo krila jim vzel?
Naredil nekaj, česar ne bi smel?

Se skrije dekle pred dežjem lahko?
Je kdo, ki bi zavetje ji dal,
Nekam stran odpeljal?

In nekdo se je našel,
iz pepela Pepelko pobral,
ji sanje vzel, tiho odšel...

Je samo otopela zaspala?
Se zbudila bo?
Bo popek dehteči v noči preteči
dal moči ji, da spet zaživi?

Globoko zazrt sem v tvoje oči,
Misli mi begajo, v glavi tišči,
Nate pomislim in vidim te zdaj,
Kako ti pogledaš lepo me nazaj.

Utapljam se zdaj v tej nori nasladi,
Da en sam pogled tako me privabi,
Da ta pogled znaš izvrstno izvesti,
Da tvoja očesa res znajo zavesti.

In nagnem se bliže, še k tebi pristopim,
Obliznem si ustnice in jih našobim,
Pritisnem ob tvoje jih, mehke in vroče,
Za ta poljub Zemlja se joče, ga hoče.