Sonce umira na daljnem zahodu,
Nemočno utaplja se v morskem obodu.

Vsak je trenutek ljubezen močnejša,
Lačna je, hrani se, postaja toplejša.
Njegova je smrt njej največja naslada,
Živi za trenutke, ko sonce propada.

Sonce se upira, a hitro utone,
A preden umre, se dokončno zave:
Ta kruta neizbežna smrt je počasna,
Ponavlja se vsak dan, iz dneva v dan,
Peklenska naloga in večno trpljenje
Lupina je okrog neskončne topline.

Vloga, ki mu večna je dana, je sveta,
Olajša mu muke, ker smrt je napeta.
Napeta, a vseeno nebeško prelepa,
Prelivajo barve se vsega neba.

Najlepša je smrt to na celem planetu,
Kadar nastopi se ljubezen izkaže,
Tečejo solze ljubezni in sreče,
Jok, ki je redek, prelep in veličasten,
Prebuja občutke čiste ljubezni,
Občutke skrite globoko v srcu,
Brez bolečin in brez vsake bolezni.

Sonce umira na daljnem zahodu,
Nemočno utaplja se v morskem obodu.

Sonce umira požrtvovalno,
Na poti je svoji za vse večne čase,
Umirja pogled ga na naju v objemu,
Na roko mojo, ki ti gre skozi lase.

In dejstvo in misel, da ne umira zastonj,
Da njegova smrt je plemenita,
Da življenje da, da počasi ugaša,
Da umre zato, da ljubezen prinaša,
Ljubezen, ki si jo ti meni, jaz tebi obljubil,
Ljubezen, ki skrita je v najinem poljubu...